Ulan Bator ( - Ulanbaataar ali ᠤᠯᠠᠭᠠᠨᠪᠠᠭᠠᠲᠤᠷ - Ulaγanbaγatur, dobesedno »Rdeči heroj«) je glavno mesto Mongolije in s 1,67 milijona prebivalcev (podatek za leto 2021) daleč največje mesto v državi, saj tu živi več kot tretjina Mongolcev, ki so še vedno pretežno nomadi. Mestna občina ni del nobene mongolske province, pač pa je samostojen subjekt v upravni delitvi Mongolije.
Ulan Bator je po sovjetskem vzoru načrtovano mesto, s središčem okrog Sühbaatarjevega trga, zgrajenim v neoklasicističnem slogu. Glavne gospodarske dejavnosti so predelava hrane, tekstilna in obutvena industrija ter proizvodnja gradbenega materiala. Mesto ima preko Transmongolske železnice železniško povezavo s transsibirsko železnico v Rusiji, proti jugu pa ga železnica povezuje s kitajskim Pekingom. V bližini je tudi glavno mongolsko mednarodno letališče. Zrak je močno onesnažen zaradi pridobivanja električne energije iz premoga.
Etimologija thumb|43px|left|Ulaganbagatur v klasični mongolski pisavi Ulan Bator je imel v svoji zgodovini številna imena. Pred letom 1911 je bilo uradno ime Ikh Khüree (mongolsko: Их Хүрээ, "Velik kamp") ali Daa Khüree (Даа Хүрээ, dà, "velik") ali pa preprosto Khüree. Enakovredno kitajsko, Dà kùlún (大 库伦), v zahodnih jezikih kot Kulu ali Kuren.
Ob osamosvojitvi leta 1911, sta tako laična vlada kot trenutni Bogd Kan, ime mesta spremenila v Niĭslel Khüree (Нийслэл Хүрээ "Glavni kamp"). Tako se imenuje Bogdiin Khuree (Богдийн Хүрээ, Bogdiĭn Khüree, "Sveti kamp") v ljudski pesmi "Hvalnica Bogdiin Khuree". V zahodnih jezikih je bilo mesto v tistem času najbolj pogosto omenjeno kot Urga (iz mongolskega: Өргөө, Örgöö, "prebivališče").
Ko je mesto leta 1924 postalo prestolnica nove Mongolske ljudske republike, je bilo njeno ime spremenjeno v Ulan Bator (Улаанбаатар, Ulaanbaatar, klasično mongolsko Ulaganbagatur, dobesedno 'Rdeči heroj'). Na seji 1. Velike ljudske Khuraldaan Mongolije leta 1924, je večina delegatov izrazila željo, da bi spremenili ime glavnega mesta v Baatar Khot ('Mesto heroj'), vendar je pod pritiskom aktivista Sovjetske komunistične Internationale, Turar Ryskulova, mesto imenoval Ulan Bator Khot ('Mesto rdeči heroj')Протоколы 1-го Великого Хуралдана Монгольской Народной Республики. Улан-Батор-Хото,1925. Mongolsko ime Ulan Bator ustreza mančujskemu fulgiyan baturu ('rdeči junak'), obe besedi sta bili sposojeni od Mongolov vsaj iz 12. stoletja (sorodne oblike so potrjene tudi v jeziku ljudstva Jurčen, vzhodna Mandžurija). Moderno Khalkha ulaan ('rdeč') izhaja iz srednje mongolskega hula'an in proto-mongolskega *fulagan in je torej povezano z daursko hulaen in bao'ansko fulang. Obstaja tudi možnost podobnosti s korejskim pulk 붉 ('rdeč').
V Evropi in Severni Ameriki je Ulan Bator še vedno znan kot Urga ali včasih Kuren (ali Kulun) do leta 1924 in šele pozneje Ulan Bator (zapis izvira iz Улан-Батор, Ulan Batorj). Ruska transkripcija (Улан-Батор) je fonetična in drugačna od trenutnega mongolskega črkovanja, ker je bila opredeljena v skladu z ruskim pravopisom in cirilico. Mongoli v poznem 20. stoletju mesto poimenujejo tudi z vzdevkom Aziĭn Tsagaan Dagina (Азийн Цагаан Дагина, 'bela vila [Dakini] Azije').
Zgodovina Prazgodovina Človeško bivanje na najdišču Ulan Batorja sega v spodnje paleolitik. Arheološko delo Alekseja Okladnikova leta 1949 in 1960 je pokazalo veliko paleolitskih lokacij v gorah Bogd Khan Uul, Bujant-Ukhaa in Songinokhairhan. Leta 1962 so odkrili različno paleolitsko orodje na gori Songinokhairhan, kakor tudi Bujant-Ukhaa (23 kamnitih kosov orodja), ki ga učenjaki datirajo od pred 300.000 do pred 40.000-12.000 leti. Okladnikov odkrije tudi zgornje paleolitsko (pred 40.000-12.000 leti) lokacijo jugovzhodno od hriba Zaisan na severnem robu gore Bogd Khan Uula. Bjambin Rinchen jo omenja kot navdih za svoj prazgodovinski roman Zaan Zaluudai. Nižje plasti tega večslojnega naselja, ki je tam kjer je danes spomenik Zaisan, kažejo material in orodja, ki so izdelana v skladu s tehniko Levallois. Ti kamenodobni ljudje so lovili mamuta in volnatega nosoroga (Coelodonta antiquitatis), kosti je okoli Ulan Batorja v obilju.
Pred letom 1639 Skalne slikarije v redečem okru iz bronaste dobe (1. tisočletje pr. n. št.) je mogoče najti v soteski Ikh Tenger na severni strani gore Bogd Khan Uul. Slike prikazujejo človeške figure, konje, orle in abstraktne motive, kot so vodoravne črte in veliki kvadrati z več kot sto pikami v njih. Isti slog slikanja iz istega obdobja so našli zelo blizu zahodno od mesta na Gačuurt, kot tudi v Khovsgol aimag in južni Sibiriji, kar kaže na skupno južno sibirsko nomadsko pastoralno kulturo. Gora Bogd Khan Uul je bila verjetno pomembna lokacija verskega kulta. Bronastodobne kvadratne ploščate grobnice so v soteskah Šajin Khurah in Tur Khurah gore Bogd Khan Uul v bližini mesta.
Severno od Ulan Batorja obstaja veliko Noin-Ula kraljevskih grobnic ljudstva Šjongnu (Hunnu), ki so stare več kot 2000 let. Šjongnu grobnico so našli tudi v okrožju Čingeltej. Šjongnu grobnice v soteski Belkh, v bližini samostana Dambadarjalin, so pod zaščito mesta. Šjongnu grobnice na gori Songinokhairhan pa so pod nacionalno zaščito. Lesene skodelice, krožniki, keramične posode in 12 kosov jelenovih rogov so našli v grobnici kraljice Šjongnu (Hunnu Khatni Bulsh) v soteski Baruun Boginiin Am, gore Bogd Khan Uul. Šest grobnic okoli prej omenjene, kaže znake starodavnega ropanja. Ljudstvo Vuhuan so na veliko plenili Šjongnu grobnice v letih 87 - 74 pr. n. št. Locirane na bregovih svete reke Tuul (Khatun Tuul ali kraljica Tuul po legendi), je bilo področje Ulan Batorja tudi področje nomadskih imperijev, kot so Šjongnu (Hunnu) (209 pr. n. št. - 93 n. št.), Šjanbei (Sumbe ) (93 n. št. - 4. stoletje), Rouran (Nirun) (402 - 555), Göktürk (555 - 745), Ujgur (745 - 840), Kitan (907 - 1125) in Mongolsko cesarstvo (1206 - 1368). V okrožju Nalaikh je pomembna stela Tonjukuk (ok. 722) s staro turško pisavo v Orkhon abecedi.
Balbal ali starodavni človeški kip (tudi Kurgan stela) je bil izbran za slavnostno utemeljitev mesta (Šav), ko so se leta 1778 naselili na sedanji lokaciji. Danes kamnita sodobna želva sedi na vrhu mesta antičnega balbal v bližini trga Sükhbaatar v središču mesta.
Wang Kan Toghrul (1130-1203) iz Keraita, nestorianski krščanski vladar, ki ga je Marco Polo prepoznal kot legendarnega župnika Johna, je povedal, da je imel svojo palačo tukaj (Črni gozd ob reki Tuul) in prepovedal lov na sveti gori Bogd Uul. Ruševine palače (15 x 27 metrov z vrati obrnjenimi na jug), so našli v okrožju Songinokhairkhan leta 1949 in jih je D. Navaan izkopal leta 2006. Ta opečna palača, narejena pod vplivom kitajske arhitekture, kasneje imenovana tudi Tretja palača Genghis Kana ali Yesui Katunina palača, je tista v kateri je Džingiskan ostal z Yesui Katun pred napadi na Tangut v letu 1226. Drenažni kanali odvajajo strešno vodo skozi vzhodna in zahodna vrata kompleksa. Leta 2003 so Japonci in Korejci izdelali posebne programe o tej palači, ker se je v njej zgodilo veliko pomembnih dogodkov Džingiskanovega življenja. Džingiskanov oče Yesukhei je tukaj postal krvni brat s Toghrulom in kasneje je Džingiskan postal Toghrulov sin.
Tajna zgodovina Mongolov govori o teh in mnogih drugih krajih.
Leta 1984 so bogato grobnico iz 13. stoletja, 50 - 60 let starega, 175 cm visokega bojevnika z bogato okrašen zlatim pasom, izkopali na Dadart Uul gore Songinokhairhan. Pokopan je bil z ovčjo lopatico, bodalom z rezilom iz železa in lesenim ročajem, 65 cm tulcem iz lubja s tremi železnimi puščicami, dva lahka ukrivljena stremena (tip 13. stoletje) in ostanki kotla iz litega železa. Njegov zelo bogato okrašen pas, sestavljen iz 39 delov s skarabejem na njegovem desnem kolku je bil razlog za špekulacije, ali je to grobnica Jamukha. Enostavno skalno poslikavo mongolske ženske z izrazito mongolsko frizuro iz 13. stoletja, je mogoče videti na severni strani gore Bogd Khan Uul. Abtai Sain kan je dejal, da so častili gore v 16. stoletju, kot dobro.
Mančujski odposlanec Toulisčen je napisal poročilo o svojih potovanjih skozi to regijo leta 1712. Opisuje, kako je njegova stranka počivala in ulovila deset do dvajset lososov in ščuk v reki Tu-la, medtem ko je eden Ko-tcha-eur-too ubil jelena s pištolo v Han shan (tj. Khan Uul). Opisuje tudi "bogato in bujno" naravo okoli Sung-hee-na gore (tj. gora Songino Khairkhan).Staunton, Sir George Thomas Narrative of the Chinese embassy to the Tourgouth Tartars 1821, London, p. 30 Ko so šli Khalkha mongolski plemiči leta 1691 in obljubili zvestobo Manču cesarju na Dolon Nor (prej Kublaj Kanovo poletno mesto Xanadu), je bilo območje današnjega Ulan Batorja pod nadzorom Tusheet kana Čakhundorja, brata Zanabazarja. Leta 1691 je Čakhundorjev najstarejši sin Galdandorj dobil naziv Jun Wang na Dolon. Od takrat dalje je postala jasno razmejena dedna posest imenovana Darkhan Chin Wangiin Khoshuu (Prapor Darkhan Chin Wang). Prapor je bil na gori Bogd Khan Uul in njenih mejah in te meje so opisane v zgodovinskih zapisih obdobja. Galdandorj (1691-1692) je bil prvi Darkhan Chin Wang. Njegovi nasledniki so: njegov najstarejši sin Dondovdorj (1692-1743), Rinčendorj (1743-1755), Khajivdorj (1757-1759), Gejeedorj (1759-1771), Tsevdendorj (1771-1774), Sundevdorj (1774-1798), Njambuudorj (1799-1832) pa vse do Darkhan Chin Wang Puntsagtseren (1914-1921). Od leta 1728 do leta 1921 je imelo 21 praporov Tušeet kan Aimag 'Khan Uuliin Chuulgan' (skupščina Khan Uul) vsaka tri leta na severni strani gore Bogd Khan Uul, na strani Ulan Batorja. Zbor je obravnaval vrsto vprašanj, vključno s financami, vojsko, davkom od živinoreje in pravna vprašanja. 26 predsednikov Khan Uul skupščine se začne s Tušeet kan Vanjildorj (1728-1732) do zadnjega Puntsagtseren (1914-1921). Imeli so skupno 30 namestnikov predsednikov ali govorcev.
Drugi Jebtsundamba Khutuktu se je rodil na gori Songinokhairhan v današnjem Ulan Batorju leta 1724, kot sin Darkhan Chin Wang Dondovdorj in Tsagaan Dari Bayart. Dondovdorj je nosil naslove Jun Wang, Darkhan Chin Wang, Khoshoi Chin Wang in Efu in tudi sedel na prestolu Tusheet Kan dve leti (1700-1702). Igral je vlogo pri zagotavljanju Urga znotraj ozemlja prapora. Od 1733-1743 je bil tako Said (minister, guverner) Urga in predsednik Khan Uul zbora. Ena od njegovih žena je bila Amarlingui Hičijengui, 6. hči cesarja Kangxija, ki mu je bila dana v poroko leta 1697. Njen grob, tempelj Gunj (1740) je deloma nedotaknjen v gozdovih severovzhodno od Ulan Batorja. Dondovdorj, izurjen pesnik, je napisal pesem Tumen Ekh, kjer hvali dirkalnega konja. Leta 1696 se Zanabazar in mongolski plemiči Khalkha vrnejo iz Dolon Nora in se utaborijo na severni strani gore Bogd Khan Uul. Soteska, kjer so kani in knezi taborili, se je imenovala Tur Khurakhyn Am (Soteska državnega srečanja), medtem ko se je tista, kjer so taborili menihi in opati imenovala Šajin Khurakhyn Am (Soteska državne vere). Plemiči in lame so se na tem mestu srečevali še naslednjih 330 let. Nukhtiin Am na jugu Ulan Batorja, kjer je bil Zanabazar (1635-1723) posvečen in je meditiral pod drevesom, se je imenoval Jančivsembe, senca, ki je bila izbrana lokacija za postavitev samostana Gandan leta 1838.
Mobilni samostani thumb|200px|Ruska ambasada v Urgu (Ulan Bator) in cerkev svete Trojice, obe zgrajeni 1863 thumb|200px|Ruševine trgovine (del daljšega niza) v centru starega okrožja Maimaičeng thumb|200px|Preostale stavbe templja Dari Ekh (1778) v starem okrožju Maimaičeng thumb|200px|Slika templja Dečingalav (1739) iz leta 1913. Desno je majhna zlata streha Abtai Kan ger templja (1585). Levo je Maidar tempelj (1838) in na robu Bat Cagan tempelj (1654)
Mesto je bilo ustanovljeno leta 1639 pod imenom Örgöö (zato je bilo v Evropi do 20. stoletja znano tudi kot Urga) kot sedež vodje lamaizma v Mongoliji, Jebtsundamba Khutukhtuja (imenovanega tudi Bogd Gegen). V prvem stoletju in pol je lokacijo zamenjalo več kot 25-krat; na sedanjem mestu je od leta 1778.