Mary Wollstonecraft, britanska pisateljica, filozofinja in feministka, * 27. april 1759, Spitalfields, Anglija, † 10. september 1797, London, Anglija.
Avtorica več romanov, razprav, potopisa, zgodovinske knjige, bontona in knjige za otroke je znana predvsem po svojem Zagovoru pravic ženske (1792). V Zagovoru je utemeljevala tezo, da je narava ženske pravzaprav posledica napačne vzgoje, ki so jo ženskam naložili moški. Zavzemala se je tudi za družbeno ureditev na temelju razuma in brez predsodkov.
Wollstonecraftova se je poročila s filozofom Williamom Godwinom, enim izmed očetov anarhističnega gibanja, in je bila mati Mary Shelley, avtorice Frankensteina.
Otroštvo in mladost
Mary Wollstone se je rodila v Spitalfieldsu, ki je danes del Londona. Čeprav v svojih otroških letih ni trpela pomanjkanja, je njen oče družinsko imetje polagoma zapravljal za razne špekulativne in neuspele projekte in tako povzročal čedalje večjo nestabilnost v družini. Naposled je Wollstonecraftovo celo prisilil, da mu je predala denar, ki bi ga sicer podedovala ob polnoletnosti. Tudi sicer je bil nasilen, saj je v pijanosti pogosto pretepal svojo ženo. Zato je Wollstonecraftova kot najstnica pogosto ležala pred vrati spalnice svoje matere, da bi jo zaščitila.Todd, Janet. Mary Wollstonecraft: A Revolutionary Life. London: Weidenfeld & Nicolson (2000), 11. ISBN 0-231-12184-9. Devetnajstletna je zapustila dom, vendar se je vrnila po dveh letih in skrbela za hudo bolno mater. V svojih delih je pogosto citirala njene zadnje besede: »Malo potrpežljivosti, pa bo vse minilo«.
Enako zaščitniška in občasno materinska je bila vse življenje tudi do svojih sester Everine in Elize. Leta 1784 je Elizo, ki je najverjetneje trpela poporodno depresijo, prepričala, naj zapusti svojega moža in otroka. Tako je že zgodaj pokazala svojo pripravljenost podvomiti v družbene norme, vendar pa je bila njena sestra zato vse življenje družbeno izobčena, otrok pa je kmalu umrl.Todd, 45-57.
Mladost Wollstonecraftove so oblikovala številna prijateljstva. Prvo med njimi je bilo z Jane Arden v Beverleyu. Nekoč ji je pisala takole: »Oblikovala sem si romantično predstavo o prijateljstvu ... V svojem premišljevanju o ljubezni in prijateljstvu sem nekoliko osamljena. Biti moram na prvem mestu ali pa nič.«Todd, 16. Drugo in pomembnejše prijateljstvo je bilo z umetnico Fanny Blood. Po mnenju Wollstonecraftove ji je Fanny odprla razum za nove možnosti. Leta 1783 so Fanny, Wollstonecraftova in njeni sestri skupaj odprle šolo v Islingtonu, kasneje pa so jo preselili v Newington Green. Čez dve leti se je prezadolžena Fanny Blood poročila z irskim trgovcem Hughom Skeysom, kmalu pa se je izkazalo, da je na smrt bolna. Da bi se njeno zdravje izboljšalo, se je preselila v Lizbono, tam pa je zanosila in njeno zdravje se je še poslabšalo. Wollstonecraftova je šolo opustila in leta 1785 tudi sama odšla v Lizbono skrbet za Fanny. Ko je Fanny še istega leta umrla, jo je hudo prizadelo. O izgubi te svoje mladostne prijateljice se je deset let pozneje spominjala v Pismih s Švedskega in Norveškega.
Prva novega rodu thumb|Kratka predstavitev življenja in dela Mary Wollstonecraft s podnapisi Po smrti Fanny se je Wollstonecraftova decembra 1785 vrnila v Anglijo in ob vrnitvi našla Fannyjina uboga starša, ki sta se želela vrniti v svojo irsko domovino. Pogosto so ji rekli, da bi lahko služila s pisanjem, zato je napisala 162-stranski pamflet O vzgoji hčera (izvirno Thoughts on the Education of Daughters) in denar izročila prijateljičinim staršem. V vsem, kar je počela, je jasno razvidna njena čustvena, velikodušna in impulzivna narava.
Skromno plačilo, ki ga je prejela za Vzgoja hčera, jo je vzpodbudilo, da je resneje začela premišljevati o služenju kruha s peresom, zaradi pamfleta pa ji je zrastel tudi učiteljski ugled. Svojo šolo je zapustila in prebila nekaj tednov na etonskem kolidžu, kjer jo je profesor Prior priporočil za guvernanto hčera lorda Kingsborougha, irskega vikonta, najstarejšega sina grofa Kingstona. Poletje 1787 je lordova družina pred odhodom na celinsko Evropo prebila skupaj z Mary Wollstonecraft v toplicah Bristol Hot-wells. Mary je tam napisala kratko zgodbo, naslovljeno Mary, izmišljena zgodba (Mary, a Fiction), ki je temeljila na njenem prijateljstvu s Fanny Blood. Margaret King, njena najljubša učenka iz tega časa, je pozneje povedala, da se je ob njej »osvobodila vseh svojih praznoverij«Todd, 116.
V tem času se je Wollstonecraftova dokončno odločila, da postane pisateljica. To je bila resnično radikalna izkušnja, saj so se s pisateljevanjem v tistem času lahko preživljale le redke ženske. V pismu sestri Everini leta 1787 je svojo odločitev pojasnjevala s tem, da želi postati »prva novega rodu«Wollstonecraft, Mary. The Collected Letters of Mary Wollstonecraft. Ed. Janet Todd. New York: Penguin (2003), 139. Preselila se je v London in si s pomočjo liberalnega založnika Josepha Johnsona poiskala stanovanje in službo.Todd, 123. Prevajala je različna besedila (ob tem se je naučila francoščine in nemščine)Todd, 134-5.), na primer Neckerjevo razpravo O pomenu verskih prepričanj in Salzmannovo delo Elementi morale za otroke, ter za Johnsonovo revijo Analytical Review pisala recenzije romanov in drugih besedil.Za analizo in seznam Wollstonecraftovih recenzij glej Mitzi Myers, Sensibility and the 'Walk of Reason': Mary Wollstonecraft’s Literary Reviews as Cultural Critique, Sensibility in Transformation: Creative Resistance to Sentiment from the Augustans to the Romantics, Ed. Syndy McMillen Conger (Rutherford: Fairleigh Dickinson University Press, 1990). Tedaj je tudi napisala svojo knjigo za otroke Izvirne zgodbe iz resničnega življenja (Original Stories from Real Life), v kateri je uporabila izkušnjo svojega dela pri družini Kingsborough. Knjigo so natisnili v devetih izdajah, zadnjič leta 1818National Union Catalogue.. Izdajo iz leta 1791 je ilustriral William Blake. Z branjem in srečevanjem z intelektualci, kot sta bila na primer Thomas Paine in William Godwin, ki so prihajali na razvpite večerje, ki jih je prirejal Johnson, si je močno razširila obzorje.
V Londonu se je Wollstonecraftova zaljubila v sicer že poročenega umetnika Henryja Fuselija. Kot pravi, so jo popolnoma prevzeli veličastnost njegove duše, hitro dojemanje in ljubka simpatičnost.Navedek iz Todd, 153. Zakoncema je predlagala ohlapno razmerje v troje, vendar pa je bila Fuselijeva žena zgrožena in razmerje s Fuselijem, če je sploh prišlo do njega, je propadlo.Todd, 197-8. Po Fuselijevi zavrnitvi se je Wollstonecraftova zaradi ponižanja, pa tudi da bi sodelovala v razburljivih dogodkih revolucije, ki jo je proslavila v svojem nedavnem Zagovor človekovih pravic (Vindication of the Rights of Men) odločila, da odide v Francijo. Zagovor je nastal kot odziv na Razmišljanja o revoluciji v Franciji Edmunda Burka. Teme se jo posredno dotaknila tudi v Zagovoru pravic žensk (A Vindication of the Rights of Woman).
Ob vsem tem težkem življenju je živela skromno, kot se je le dalo, da je pomagala družini. Vzdrževala je očeta. Financirala je svoji sestri, da sta lahko postali učiteljici. Enega brata je spravila v kraljevo mornarico, drugega, ki je opravljal pripravništvo pri odvetniku, ki ga ni maral, je plačala, da je lahko odšel drugam, ko pa se je izkazalo, da mu kljub temu ne gre, mu je omogočila emigracijo v Ameriko. Skušala je razvozlati očetove posle, vendar so bili preveč zmedeni, da bi ji to uspelo. Poleg vsega tega dela je prevzela še skrb za sedemletno siroto neke svoje prijateljice. To je bilo življenje tridesetletne Mary Wollstonecraft leta 1789, v času pred padcem Bastilje; plemenito življenje, ki se ga je pozneje dotaknil še duh francoske revolucije, ga ujel v veliki vihar, pretresel in izgubil med ruševinami. Pisma sestram in tesni prijateljicam iz tega časa niso elegantna in uradna, kot je bilo takrat v navadi, temveč izlivi čustev, v katerih jasno spoznamo njeno nesrečnost in trpljenje. Pogosto poskuša sprejeti božjo kazen in si obupno želi smrti.Glej npr. Todd, 72-5.
Francija in Imlay
Wollstonecraftova se je decembra 1792 preselila v Pariz, kak mesec pred usmrtitvijo Ludvika XVI., ko je bilo ozračje na vrelišču. Spoznala se je še z drugimi obiskovalci iz Anglije, med drugim Helen Marijo Williams, in se pridružila krogu zdomcev, ki so bili tedaj v mestuTodd, 214-5.. Takrat je ravno napisala Zagovor pravic ženske (A Vindication of the Rights of Woman) in bila pripravljena postaviti svoje predstave na preizkušnjo. Ob mešanju svojih zamisli in idej francoske revolucije je poskušala s svojo doslej najbolj romantično zvezo. Spoznala je ameriškega pustolovca Gilberta Imlaya in se strastno zaljubila vanj.Todd, 232-235. Še več, potem ko je Wollstonecraftova v Zagovoru pravic ženske zavrnila spolnost v razmerjih, se je ob Imlayu začela silno zanimati zanjo.Todd, 235-6. Zanosila je in 14. maja rodila deklico, ki ji je po svoji mladostni prijateljici dala ime Fanny Imlay.
Ko so se politične razmere zaostrile in je Anglija razglasila vojno s Francijo, so se vsi angleški državljani znašli v hudi nevarnosti. Da bi zaščitil Wollstonecraftovo, jo je Imlay leta 1793, četudi nista bila poročena, dal vpisati kot svojo ženo.William St Clair, The Godwins and the Shelleys: The biography of a family (New York: W. W. Norton and Co.), 160. Prijatelji Wollstonecraftove, npr. Thomas Paine, niso imeli take sreče in so jih pozaprli, nekatere pa celo obglavili. Ko je Wollstonecraftova zapustila Francijo, se je še naprej imenovala Mrs. Imlay, s čimer je do neke mere zaščitila svojo hčer.
Imlay, ki si ni želel udomačene in materinske Wollstonecraftove, jo je končno zapustil. Obljubil ji je, da se bo vrnil v Le Havre, kjer je rodila otroka, vendar pa so jo njegove dolge zamude pri pisanju in dolge odsotnoti prepričale, da ima drugo žensko. V pismih neučakano hrepeni po njem, kar je še toliko bolj razumljivo, saj se je znašla sredi revolucije sama z dojenčkom.Todd, Chapter 25.
Anglija in Godwin
Wollstonecraftova se je aprila 1795 vrnila v London, da bi poiskala Imlaya, vendar jo je zavrnil. Maja 1795 je poskušala, morda z opijem, samomor, vendar jo je Imlay nekako (ni jasno, kako) rešil.Todd, 286-7. V poslednjem poskusu, da bi ga znova pridobila, se je zanj odpravila na neka poslovna pogajanja v Skandinavijo in skušala urediti poslovne težave, ki so ga pestile. Na to težko in tvegano potovanje, med katerim je ves čas pisala Imlayu, se je podala samo s hčerkico in služabnico. Ko se je vrnila v Anglijo in dokončno spoznala, da je njunemu razmerju konec, je znova poskušala s samomorom. Na deževno noč je odšla ven in da bi se njene obleke napojile z vodo, se je okrog pol ure sprehajala in nato skočila v Temzo, vendar so jo rešili.Todd, 355-6. Wollstonecraftova je svoj poskus samomora opisala kot popolnoma razumen: »Lahko le obžalujem, da so me, ko je bila grenkoba smrti že mimo, na nečloveški način spet vrnili v življenje in trpljenje. Vendar odločenosti ne gre begati z razočaranjem, niti ne bom dopustila, da bi bil to le divji poskus, saj je šlo za eno najmirnejših dejanj razuma. Kar se tega tiče, sem odgovorna le sama sebi. Če bi me skrbelo spoštovanje, me onečaščajo druge stvari.«Navedek iz Todd, 357.