Servij Tulij (; 578 pr. n. št.–534 pr. n. št.) je bil legendarni šesti kralj Rima in drugi iz etruščanske rodbine. Rimski in grški viri opisujejo njegov hlapčevski izvor in poznejšo poroko s hčerko Lucija Tarkvinija Priska, prvega rimskega etruščanskega kralja, ki je bil umorjen leta 579 pr. n. št. Servij naj bi bil prvi rimski kralj, ki je pristopil brez volitev, saj je prestol pridobil s podporo ljudstva in prvi, ki ga je izvolil senat sam, brez sklicevanja na ljudi.
Več tradicij opisuje Servijevega očeta kot božanskega. Livij prikazuje Servijevo mater kot ujeto latinsko princeso, zasužnjeno s strani Rimljanov; njen otrok pa izbran za bodočega rimskega kralja, potem ko se mu je okoli glave prikazal ognjeni obroč . Cesar Klavdij I. je opustil takšno poreklo in ga opisal kot prvotno etruščanskega plačanca, imenovanega Mastarna, ki se je boril za Caeliusa Vibenno. Servij je bil priljubljen kralj in eden najpomembnejših rimskih dobrotnikov. Imel je vojaške uspehe proti Vejiu in Etruščanom, mesto pa je razširil na griče Kvirinal, Viminal in Eskvilin. Tradicionalno je zaslužen za ustanovitev festivalov Compitalia, gradnjo templjev Fortune in Diane in, manj verjetno, za izum prvega pravega rimskega kovanca.
Kljub nasprotovanju rimskih patricijev je razširil rimsko državljanstvo in izboljšal usodo in bogastvo najnižjih razredov rimskih državljanov in ne-državljanov. Kot pravi Livij, je kraljeval 44 let, dokler ga nista umorila hčerka Tulija in zet Tarkvinij Ošabni. Zaradi tega 'tragičnega zločina' in njegove hubristične arogance kot kralj, je bil Tarkvinij na koncu odstranjen. To je očistilo pot za abolicijo rimske monarhije in ustanovitev Rimske republike, katere temelje so že postavile Servijeve reforme.
Ozadje Rimu so pred ustanovitvijo republike vladali kralji (latinsko reges, edina rex). V rimski tradiciji je bil prvi ustanovitelj Rima Romul. Servij Tulij je bil šesti, njegov naslednik Tarkvinij Superb (Tarkvinij Ošabni) pa zadnji. Na podlagi presoje rimskih zgodovinarjev je rimsko kraljestvo trajalo približno 250 let; bodisi je seznam kraljev neverjetno kratek ali pa so njihova vladanja neverjetno dolga. Zgodnji kralji so lahko zlasti predstavljali lastnosti in dosežke več različnih osebnosti. Glej nadaljnjo razpravo v Cornell, 120 - 121, 226. Narava rimskega kraljestva je nejasna; večino rimskih kraljev je izvolil senat, kot doživljenskega magistra (izvršnega upravitelja), nekateri pa so zahtevali nasledstvo kot dinastična ali božanska pravica. Nekateri so bili domači Rimljani, drugi so bili tujci. Kasneje so imeli Rimljani zapleten ideološki odnos s to daljno preteklostjo. V republikanskih navadah in ustanovah je bilo kraljestvo nekaj zoprnega in tako je ostalo, vsaj v imenu, tudi v času cesarstva. Po eni strani so menili, da je Romul Rim ustvaril bolj ali manj v hipu in je tako popoln in čisto rimski v svojem bistvu, da bi bilo treba kakršno koli sprejemljivo spremembo ali reformo zatem razumeti kot obnovo. Po drugi strani so Rimljani republike in cesarstva videli vsakega kralja, da je na nek značilen in nov način prispeval k zgradbi mesta in ozemlja ali njegovim socialnim, vojaškim, verskim, pravnim ali političnim institucijam Cornell, pp. 57 - 60. Servija Tulija so opisali kot 'drugega ustanovitelja' Rima, »najbolj zapletenega in enigmatičnega« od vseh njegovih kraljev in nekakšnega »protorepublikanskega magistra«. Cornell, pp. 120 - 121, 226.
Antični viri Večina podatkov o nastanku in razvoju Rimskega kraljestva ni podprta z zgodovinskimi pričevanji, ker so Galci v prvi plenitvi Rima popolnoma uničili državni arhiv in zabrisali vsako sled za preteklostjo. Podatki, ki so na razpolago, so v glavnem povzeti po pripovedovanju Tita Livija, ki je v dobi Rimskega cesarstva, pet stoletij po ukinitvi kraljevine, skušal predstaviti državo s čim bolj ugledno preteklostjo.
Najstarejši preživeli vir za celotno politično dogajanje rimskega kraljestva in republike je Ciceronova De republica ('O državi'), napisana leta 44 pred našim štetjem. Glavni literarni viri za Servijevo življenje in dosežke je rimski zgodovinar Livij (59 pr. n. št. - 17. n. št.), čigar Ab urbe condita so Rimljani splošno sprejeli kot standarden, najbolj avtoritativen zapis; Liviju bližnja sodobnika Dionizij iz Halikarnasa in Plutarh (približno 46 - 120 n. št.); njuni lastni viri so vključevali dela Kvinta Fabija Piktorja, Diokleja iz Pepareta, Kvinta Enija in Kata starejšega.Cornell, pp. 6, 199 - 122. Livijevi viri so verjetno vključevali vsaj nekaj uradnih državnih zapisov, izključil je, kar se je zdelo malo verjetno in nasprotujoče si tradiciji, in gradivo razporedil v obsežno kronologijo. Dioniz in Plutarh ponujata različne alternative, ki jih ni mogoče najti pri Liviju. Livijev učenec, etrukolog, zgodovinar in cesar Klavdij I., pa je ponudil še eno, ki temelji na etruščanski tradiciji.For Claudius' theory on Servius' origins, see the text of the Lyons Tablet.
Servijevo poreklo Starši in rojstvo Večina rimskih virov Servijevo mater imenuje Ocrisia, mlada plemiška ženska, ki so jo med rimskim obleganjem Corniculuma odnesli v Rim in jo pripeljali v Rim, bodisi nosečo od moža, ki je bil ubit med obleganjem ali kot devico. Dali so jo Tanakvili, ženi kralja Tarkvinija in čeprav je bila suženj, so jo zaradi njenega prejšnjega statusa obravnavali spoštljivo. V eni varianti je postala žena plemenitega Tarkvinija. V drugih je služila domačim obredom kraljevega ognjišča kot vestalkina devica, in ob eni taki priložnosti potem ko je ogenj udušila z žrtveno daritvijo, pred njo prodrl falus, ki se je dvigal iz ognjišča. Po besedah Tanakvile je bila to božanska manifestacija bodisi Lara ali Vulkan. Tako je bil Servij božji plod in že bil usojen za veličino, kljub hlapnemu statusu svoje matere.
Zgodnje življenje Servijevo rojstvo sužnja kraljevega gospodinjstva ga je uvrstilo v Tarkvinijevo razširjeno familia - družino. Antični viri ga prikazujejo kot varovanca, ne pa kot posvojenca, saj se je poročil s Tarkvinijevo in Tanakiilino hčerko Tarkvinijo (nekateri viri jo imenujejo Gegania). Vsi viri se strinjajo, da so pred njegovim ustoličenjem, vsi člani kraljevega gospodinjstva bodisi v zgodnjem otroštvu Livy, Ab urbe condita, 1.39. bodisi pozneje, priče ognjenemu nimbu na glavi, medtem ko je spal, znamenju božje naklonjenosti.Plutarch, Moralia, Na srečo Rimljanov, 10, 64: na voljo na spletu (Loeb) na Thayerjevi spletni strani . Plutarch cites Valerius Antias, Fragment 12; in Peter, Frag. Hist. Rom. p154., za pojav nimba okrog spečega Servija v odrasli dobi, medtem ko njegova žena umira. Izkazal se je zvest, odgovoren zet. Ko so mu bile dodeljene vladne in vojaške odgovornosti, se je odlikoval v obeh Cornell, 131: see Dionysus of Halicarnassus, 4.3..
Vladanje Po Livijevem opisu je bil Tarkvinij Prisk izvoljen za kralja ob smrti prejšnjega kralja Anka Marcija, katerega dva sinova sta bila premlada, da bi lahko dedovala ali bila ponujena v izvolitev. Ko sta ga Servijeva priljubljenost in poroka s Tarkvinijevo hčerko naredila za verjetnega naslednika prestola, sta sinova poskušala zasesti prestol. Najeli so dva morilca, ki sta napadla in hudo ranila Tarkvinija. Tarkvinij je nemudoma ukazal, da se palača zapre in skozi okno palače javno sporočil, da je imenoval Servija za regenta, sam pa nato umrl za ranami. Ko je njegova smrt postala javna, je senat izvolil Servija za kralja in Ankova sinova sta pobegnila v izgnanstvo v mesto Suessa Pometia. Livij to opiše kot prvo priložnost, da prebivalci Rima niso bili vključeni v volitve kralja. Po Plutarhu je Servij na vztrajanje Tarkvinija na smrtni postelji nevoljno privolil v imenovanje.
V začetku svoje vladavine se je Servij vojskoval proti Veiju in Etruščanom. Pravili naj bi, da je v akciji pokazal hrabrost in da je razbil veliko sovražnikovo vojsko. Njegov uspeh mu je pomagal pri utrjevanju položaja v Rimu. Po Fasti Triumphales je Servij slavil tri zmage nad Etruščani, vključno 25. novembra 571 pred našim štetjem in 25. maja 567 pred našim štetjem (datum tretje zmage vFasti ni berljiv).
Acta Triumphorum ali Triumphalia, bolj znana kot Fasti Triumphales je koledar rimskih magistratov, ki so jih od priznanja pomembne vojaške zmage počastili s slavnostno povorko, od zgodnjega obdobja do leta 19. pr. n. št. Skupaj s sorodnimi Fasti Capitolini in drugimi, podobnimi napisi, ki jih najdemo v Rimu in drugod, so del kronologije, na katero se nanašajo različna imena, vključno s Fasti Annales ali Historici, Fasti Consulares ali Consula Fasti, pogosto pa samo fasti Oxford Classical Dictionary, 2nd Ed., pp. 429, 430 ("Fasti")..
Servijeve reforme Večina reform, pripisanih Serviju, je razširila volilne pravice na nekatere skupine - zlasti na državljane Rima, ki so bili v republikanski dobi plebs, manjši zemljiški posestniki so bili izključeni iz glasovanja po rodu, statusu ali narodnosti. Iste reforme so hkrati določale davčne in vojaške obveznosti vseh rimskih državljanov. Kot celota tako imenovane servijeve reforme verjetno predstavljajo dolgovezen, zapleten in postopen proces populistične politike in reforme, ki sega od Servijevih predhodnikov, Anka Marcija in Tarkvinija Priska, do njegovega naslednika Tarkvinija Ošabnega ter do srednje in pozne republike. Rimska vojaška in teritorialna širitev ter posledične spremembe prebivalstva so postale franšize in reforma stalna potreba, zato pripisovanje Serviju »ni mogoče vzeti za gotovo« Cornell, pp. 144 - 147, 173 -175, 183 (military character of reforms, especially in census)..
Reforme kurije in popis Do Servijevih reform je bilo sprejemanje zakonov in sodbe v pristojnosti comitia curiata (kurijska skupščina), sestavljene iz trideset kurij. Rimski viri opisujejo deset kurij za vsako od treh aristokratskih plemen ali klanov, ki naj bi domnevno temeljili na enem od osrednjih rimskih gričev in zahteval patricijski status na podlagi svojega rodu iz ustanovnih rimskih družin. Ta plemena so sestavljala približno 200 rodov (gens – rod, klan), od katerih je vsak prispeval enega senatorja ('starejšega') v senat. Senat je kralju svetoval, v njegovem imenu oblikoval zakone in naj bi predstavljal celoten populus Romanus (rimski narod); lahko pa bi le debatiral in razpravljal. Njegove odločitve niso imele nobene veljave, razen če jih je odobrila comitia curiata. V času Servija, če ne že prej, so bila plemena comitia manjšina prebivalstva, ki je vladala množici, ki ni imela učinkovitega glasu v svoji vladi. Cornell, pp. 115 - 118.
V tej skupščini bi lahko omejeno sodelovali precej bolj številčni prebivalci Rima, ki bi lahko omejeno sodelovali in morda ponudili svoje mnenje o odločitvah, vendar bi lahko glasovala le comitia curiata. Manjšina je tako izvajala oblast in nadzor nad večino. V rimski tradiciji je veljalo, da je Servij oblikoval comitia centuriata ('centurijska skupščina') prebivalcev, da bi izpodrinila comitia curiata kot osrednje zakonodajno telo Rima. To je zahtevalo razvoj prvega rimskega popisa prebivalstva (census), zaradi česar je Servij postal prvi rimski cenzor Popis izvira iz latinščine censere - 'presojati' ali 'oceniti'.. Za namene popisa so državljani, ki jih je pleme zbralo v Campus Martius, registrirali svoj družbeni položaj, gospodinjstvo, premoženje in dohodek. To je določilo davčne obveznosti posameznika, njegovo zmožnost zbiranja orožja za vojaško službo in njegovo dodelitev določenemu volilnemu bloku.
Institucija popisa in comitia centuriata špekulirata kot Servijev poskus, da bi izničil civilno in vojaško moč rimske aristokracije in išče neposredno podporo svojega na novo oplemenitenega državljanstva v civilnih zadevah; če je potrebno, pod orožjem Cornell, pp. 194 - 197.. Comitia curiata je delovala tudi še skozi kraljevsko in republikansko dobo, vendar je Servijeva reforma svoje pristojnosti zmanjšala na pristojnosti večinoma simboličnega 'zgornjega doma'; od njenih plemenitih članov se je pričakovalo, da bodo ratificirali odločitve comitia centuriata.
Razredi