Mitridatske vojne, oboroženi spopadi med Rimsko republiko in Pontskim kraljestvom in njegovimi zavezniki na ozemlju Grčije, Male Azije in Bližnjega Vzhoda od leta 88 do 63 pr. n. št.. Ime so dobile po pontskem kralju Mitridatu VI. Vzrok zanje so bili Mitridatovi poskusi, da bi svoje kraljestvo razširil na ozemlje, ki je bilo v rimski interesni sferi, pa tudi nezadovoljstvo tamkajšnjih prebivalcev z rimsko oblastjo. Vojne so bile dolge in izčrpavajoče. Končale so se z zmago Rima in razširitvijo njegove hegemonije na Malo Azijo, Sirijo, Levant in Armenijo. Dolgoročne posledice vojn so prizadele tudi Rim, kjer so postale povod za strankarske spore, ki so prerasli v državljanske vojne. Nagel priliv bogastva in vpliv brezobzirnih posameznikov je privedel do postopnega izginjanja republike in njene pretvorbe v cesarstvo.
Prva mitridatska vojna (88–84 pr. n. št.). Rimskim legijam so poveljevali Lucij Kornelij Sula, Lucij Valerij Flak in Gaj Flavij Fimbrija. Pomembni sta bili bitki pri Heroneji in Orhomenu leta 86 pr. n. št.. Vojna se je končala z rimsko zmago in podpisom Dardanske mirovne pogodbe leta 85. pr. n. št..
Druga mitridatska vojna (83–81 pr. n. št.). Rimski vojski je poveljeval Lucij Licinij Murena. Vojna se končala z rimskim porazom in umikom in sklenitvijo sporazuma, ki je priznal status quo ante bellum.
Tretja mitridatska vojna (75–63 pr. n. št.). Rimski vojski je od leta 75 do 66 pr. n. št. poveljeval Lucij Licinij Lukul, od leta 66 do 63 pr. n. št. pa Gnej Pompej, Poznan tudi kot Pompej Veliki. Vojna se je končala s prepričljivo rimsko zmago in smrtjo (morda samomorom) Mitridata VI. leta 63 pr. n. št..
Vojska Pontskega kraljestva je bila uničena, Rimljani pa so utrdili svojo oblast v Mali Aziji.
Etimologija
Bellum Mithridaticum ('Mitridatska vojna') se je v uradnih rimskih krogih nanašal na mandat ali pooblastilo, ki ga je izdal rimski senat leta 88 pr. n. št. in s katerim je napovedal vojno proti Mitridatu. Sprva je bil izročen konzulom, vendar se ni končal vse do Mitridatove smrti ali senatne razglasitve njegovega konca. Ker v nalogu ni bilo prekinitev do Mitridatove smrti leta 63 pr. n. št., je uradno obstajala samo ena Mitridatska vojna.
Kasneje so zgodovinarji opazili, da se je vodenje vojne razdelilo na tri logične pododdelke. Nekateri so te pododdelke začeli imenovati 'prva', 'druga' in 'tretja' v istih besedilih, v katerih so izraz uporabljali v ednini. Ker je Rimska republika zbledela iz splošnega spomina, prvotni pravni pomen ni bil prepoznan. Nekaj zgodovinarjev je dogodke pred napovedjo vojne vključilo v vojno.
Danes se lahko pod njo vključi vse, kar je povezano z vojno. Zato se izraz 'prva mitridatska vojna' razširja na vojne med državami Male Azije ter rimsko podporo ali pomanjkanje le-te za stranke teh vojn. Uradniki, ki so nudili to podporo, so delovali pod drugimi mandati senata; storiti karkoli, kar ni bilo pooblaščeno, je pomenilo tveganje kazenskih obtožb doma.
Vojne Predigra
Mitridatske vojne so bile posledica Mitridatovega združevanja sosednjih kraljestev v njegovo kraljestvo, čemur je nasprotoval Rim. Mitridat je vključil Kapadoško kraljestvo tako, da je svojo sestro poročil z njegovim kraljem, preden ga je ubil in na prestol postavil svojega mladega nečaka Ariarata IX kot marionetnega vladarja.Sviatoslav, Dynastic Rearrangements, p. 1 Mitridat je podprl rivalskega pretendenta na prestol Bitinije Sokrata Hresta, kot še enega marionetnega vladarja, potem ko je strmoglavil svojega polbrata Nikomeda IV.Appian, Mithridatic Wars, 10 Rivalni pretendenti na te prestole so pobegnili v rimski senat, da bi tam predstavili svoje primere glede dednih sporov in vpliva Ponta v njihovih kraljestvih.Sviatoslav, Dynastic Rearrangements, pp. 2–4 Ariobarzan, kapadoški plemič, je prav tako predstavil svoj primer proti Ariaratu IX. in bil izbran za senatno potrjenega kralja Kapadokije. Senatska delegacija je bila poslana na vzhod, da bi zamenjala Mitridatove kralje z rimskimi.
Ta delegacija, Akvilijeva legacija, je bila poslana iz Rima poleti 90 pr. n. št., da bi postavila rimske podpornike na prestola Bitinije in Kapadokijea. Legacijo je vodil Manij Akvilij, ugleden politik, ki je pred tem služil kot konzul leta 129 pr. n. št. Legacija je pridobila vojsko Kasija, guvernerja rimske province Azije.Appian, Mithridatic Wars, 11 Mitridat ni nasprotoval rimski legaciji in do jeseni 90 pr. n. št. sta bila Nikomed IV. in Ariobarzan I. postavljena za kralja svojih držav brez kakršnih koli bojev. Ko je bil njihov cilj dosežen, je legacija odšla naslednjo zimo. Preden je legacija odšla, pa je Akvilij pozval kralje, naj napadejo Mitridata, da bi poplačali posojila, ki so jih prej vzeli za podkupovanje senatorjev pri podpori njihovih zahtev.Mayor, The Poison King, pp. 140–142; Appian, Mithridatic Wars, 11; Sviatoslav, Dynastic Rearrangements, p. 13
Nikomed IV. je začel sovražnosti z Mitridatom leta 90 pr. n. št., skoraj takoj po tem, ko je bil postavljen za kralja Bitinije. Nikomed je spomladi leta 89 pr. n. št. začel vpade na pontsko ozemlje, kar je Mitridata spodbudilo, da je poslal delegate v Rim kot odgovor na napade rimske odvisne države.Mayor, The Poison King, str. 142–144 Rim je odgovoril, da Bitinija ne bi smela vpadati v Pont, vendar Mitridatu ni dovolil napasti Bitinije v povračilo.Appian, Mithridatic Wars, 14
Poleti leta 89 pr. n. št. je Mitridat vodil vojsko v Kapadokijo, da bi odstranil rimskega Ariobarzana I. in zasedel kraljestvo.Appian, Mithridatic wars, 15; Golden, Crisis Management During the Roman Republic, str. 183 Ta vojaška akcija je bila v nasprotju s tem, kar je uveljavila Akvilijeva legacija, in je bila uporabljena kot opravičilo za vojno proti Mitridatu in Pontu, s čimer se je začela vojna med Rimom in Pontom.
Prva
Prva mitridatska vojna (89–85 pr. n. št.) je izbruhnila, ker je Mitridat poslal vojsko v Kapadokijo, rimsko zaveznico, da bi odstranil njenega kralja, ki ga je podpiral senat. Rim je bil zaposlen z zavezniško vojno (91–87 pr. n. št.) in je počasi usmerjal sile proti vzhodu, da bi ustavil Mitridata. Eden od konzulov za to leto, Sula, je bil poslan s petimi legijami po 18 mesecih priprav leta 87 pr. n. št., kar je bila prva večja sila, ki jo je Rim poslal od začetka vojne.
Leta 89 pr. n. št. je Mitridat po zasedbi Kapadokije nadaljeval v Bitinijo, kjer je premagal Nikomeda IV. in zasedel kraljestvo. Po tem so rimske sile v regiji zbrale vojsko, da bi pod vodstvom Manija Akvilija, ki je bil še vedno v Anatoliji, prisilile Mitridata k umiku. Mitridat je to silo premagal in nadaljeval svoj neovirani napredek po Anatoliji. Leta 88 pr. n. št. je Mitridat poleg zasedbe Kapadokije popolnoma nadzoroval rimske province Azijo in Kilikijo.
Spomladi 88 pr. n. št. so Mitridatove sile izvedle azijske večernice, ki so v teh provincah povzročile sistematično ubijanje rimskih in latinsko govorečih ljudi, da bi odstranile vse rimske vplive iz njegovih osvojenih dežel. Število žrtev teh pokolov je bilo ocenjeno na 80.000 ali več. Aristion, atenski filozof, je bil prvotno poslan k Mitridatu kot ambasador, vendar se je zbližal s kraljem in vstopil v njegovo službo. Leta 88 pr. n. št. je Mitridat poslal Aristiona nazaj v Atene, kjer je Aristion prepričal državljane, da se uprejo in ga razglasijo za tirana Aten. Mitridat je poslal tudi Arhelaja, enega od svojih generalov, z znatno pontsko silo, da bi pomagal Aristionu proti Rimljanom. Mesto se je uprlo rimski vladavini s podporo Mitridata, več drugih mest pa se je pridružilo Atenam. Aristion je poslal Apellikona iz Teosa s silo, da bi zasegel sveto zakladnico, shranjeno v Delosu, ki je bil še vedno zvest Rimu. Apellikon je opustošil otok Delos, ubil približno 100.000 njegovih prebivalcev, preden je zasužnjil vse, ki so ostali živi. Apellikon je zasegel bogastvo, shranjeno na otoku, zlasti sveto zakladnico Apolonovega templja, po kateri je bil otok znan, preden se je vrnil v Atene.
Sula je pristal v Epiru leta 87 pr. n. št., preden je odkorakal na Atene, ki so bile vodja upora v Grčiji. Poleti istega leta je oblegal Atene; obleganje je trajalo do začetka leta 86, ko so rimske sile prebile obrambo in zavzele Atene. Aristion in nekateri njegovi privrženci so se umaknili na Akropolo, kjer so jih Rimljani oblegali do pozne pomladi, nato pa je bil Aristion ubit.
Leta 86 pr. n. št. je bila rimska sila pod Lucijem Valerijem Flakom (konzul 86 pr. n. št.) poslana, da aretira Sulo in premaga Mitridata. Flak se je odločil, da se bo najprej spopadel z Mitridatom, preden se bo spopadel s Sulo in prečkal Helesponta na ozemlje, ki ga je zasedel Pont. Flaka je ubil upor znotraj njegovih sil, ki ga je vodil Gaj Flavij Fimbrija, ki je prevzel nadzor nad rimskimi silami. Flak je oblegal in zavzel mesto Pergamon, kjer je bil takrat Mitridat; vendar mu ni uspelo preprečiti Mitridatu, da bi pobegnil na varno po morju.
Arhelaj je pobegnil iz mesta s svojimi silami in se spopadel s Sulo v bitki pri Heroneji v osrednji Beociji. Mitridat je poslal še enega od svojih generalov, Taksila, z okrepitvami za Arhelaja. Pontske sile so bile številčnejše od rimskih; vendar so Rimljani zmagali v bitki, ujeli Taksila in prisilili Arhelaja, da je pobegnil s preživelimi v Halkido. Medtem je Arhelaj prejel okrepitve in se vrnil na celinsko Grčijo, kjer se je ponovno spopadel s Sulo leta 85 pr. n. št. v bitki pri Orhomenu. Arhelajeve sile so bile ponovno številčnejše od rimskih, vendar so rimske sile zmagale. Arhelaju je uspelo pobegniti z bojišča in se vrniti k Mitridatu. Mitridat ni sprožil nove invazije na Grčijo in je umaknil svoje sile nazaj v Anatolijo.
Kasneje leta 85 pr. n. št. sta se Mitridat in Arhelaj srečala s Sulo v Dardanih, da bi se pogovorila o mirovni pogodbi. Vojna se je končala z Dardansko pogodbo. Določala je, da se kraljestvi Bitinija in Kapadokija vrneta rimsko podprtim kraljem, vendar bo Mitridat obdržal svoje kraljestvo Pont. Po koncu vojne se je Sula hitro umaknil nazaj v Rim, saj se je boj za oblast razvijal v državljansko vojno med frakcijami znotraj senata.
Druga
Druga mitridatska vojna (83–81 pr. n. št.) se je začela, ko so rimske sile napadle Pontsko kraljestvo, kar je ponovno zanetilo konflikt med Rimom in Mitridatom. To je končalo mir, ki ga je vzpostavila prejšnja Dardanska pogodba leta 85 pr. n. št., ki je končala prvo mitridatsko vojno tri leta prej. Rimske sile je poveljeval Lucij Licinij Murena, ki je služil kot Sulin legat in je bil nameščen v regiji, da bi nadzoroval njeno obrambo. Murena je ukazal napad na pontsko mesto Komana iz strahu, da Mitridat pripravlja ponovno invazijo na rimsko ozemlje, medtem ko je Mitridat zbiral sile za spopad z uporom krimskih plemen na severu.
Murena je po napadu na Komano s svojimi silami vkorakal v kraljestvo Pont, njegov napredek pa ni bil oviran s strani Mitridatovih sil. Mitridat je poslal veleposlanika k Mureni, da bi ustavil konflikt zaradi miru, vzpostavljenega z Dardansko pogodbo, Murena pa je odgovoril, da pogodbe ni, saj je Sula ni zapisal. Murena je leta 82 pr. n. št. oplenil pontske vasi, preden se je vrnil v Kapadokijo. Mitridat je nato poslal odposlance v rimski senat in jih prosil, naj odpokličejo rimske sile, ki so pustošile po njegovem ozemlju. Senat se je strinjal z Mitridatom in ukazal Mureni, naj se umakne in konča svoj napad na Pontsko kraljestvo; Murena je zavrnil in nadaljeval konflikt.
Mureno je kasneje leta 82 pr. n. št. srečala manjša pontska vojska, ki jo je vodil Gordij iz Kapadokije, eden od Mitridatovih generalov. Rimske in pontske sile so se srečale pri reki Halys, kjer so se spopadle v bitki pri Halysu.Med bitko so se številčno šibkejše pontske sile upirale močnejšim rimskim silam, dokler ni sam Mitridat prispel z okrepitvami in premagal Rimljane. Odločilna bitka je bila edini večji spopad med rimskimi in pontskimi silami v drugi mitridatski vojni.