alt=|thumb|321x321px|Razvoj bogomilstva
Bogomilstvo () je bila krščanska novognostična ali dualistična sekta, ki jo je v Prvem bolgarskem cesarstvu v 10. stoletju med vladanjem carja Petra I. ustanovil duhovnik Bogomil.Peters, Edward (1980). Heresy and authority in medieval Europe: documents in translation, Middle Ages University of Pennsylvania Press Middle ages series. University of Pennsylvania Press. str. 108. ISBN 0-8122-1103-0.Van Antwerp Fine, John (1991). The early medieval Balkans: a critical survey from the sixth to the late twelfth century. University of Michigan Press. str. 171. ISBN 0-472-08149-7.Crampton, R. J. (2005). A concise history of Bulgaria. Cambridge concise histories. Cambridge University Press. str. 18–19. ISBN 0-521-61637-9. Bogomilstvo se je začelo najverjetneje na ozemlju sedanje Severne MakedonijeObolensky, Dimitri (1994). Byzantium and the Slavs. St Vladimir's Seminary Press. str. 272.Schuman, Michael (2004). Bosnia and Herzegovina. Infobase Publishing. str. 7. kot odziv na socialno razslojevanje, ki se je začelo z uvedbo fevdalizma, in kot oblika političnega gibanja in nasprotovanja bolgarski državi in Cerkvi.
Bogomili so zahtevali vrnitev tistega, kar so imeli za zgodnje duhovno učenje, in zavračali cerkveno hierarhijo. Njihove primarne politične težnje so bile upor proti državi in cerkvenim avtoritetam, ki so pripomogle k hitremu širjenju gibanja po Balkanu in postopnem prodiranju skozi Bizantinsko cesarstvo vse do Kijevske Rusije, Bosne (Bosanska cerkev), Dalmacije, Srbije, Italije in Francije (katarci).
Bogomili so bili dualisti ali gnostiki v svojem verovanju v telesni in izventelesni svet. Niso uporabljali krščanskega križa niti gradili cerkva, ker so globoko verovali v svojo podarjeno podobo in imeli svoje telo za svetišče. Iz tega verovanja se je razvilo več oblik prakticiranja vere, na primer čiščenje samega sebe z bičanjem in postom, praznovanja in plesa.
Etimologija Izraz bogomil je sestavljen iz dveh slovanskih besed: bog (praslovansko *bogъ, bog) in mil, drag ali ljubljen (praslovansko *milъ, mil). Lahko bi bil tudi prevod grškega imena Teofil, ki ima enak pomen: bogu drag ali ljubljen od boga. Izraz bi lahko nastal tudi iz imena ustanovitelja sekte Bogomil (bolgarsko Богомил, Bogomil), kar je težko dokazati, ker bi ustanovitelj lahko ime dobil po sekti in ne sekta po njem. V slovanskih dokumentih od 13. stoletja dalje se bogomili enačijo z mesalijanci. Sirsko ime sekte ustreza grškemu imenu evhiti.
V starocerkvenoslovanskih dokumentih se člani sekte omenjajo kot babuni (*babonъ, *babunъ, *babona), kar izvirno pomeni malikovanje, babjeverstvo ali vraževerno osebo. Izraz se je ohranil v krajevnih imenih reke Babuna, gore Babuna, slapa Bogomil in vasi Bogomila. Vsi kraji so v pokrajini Azot v sedanji osrednji Severni Makedoniji, kar kaže, da je bilo gibanje v tej pokrajini zelo dejavno.Gaster, Moses (1911). "Bogomils". V Chisholm, Hugh (ur.). Encyclopædia Britannica. 4 (11th ed.). Cambridge University Press. str. 119.
Viri Večina bogomilskih spisov je izgubljenih ali so jih uničile tedanje krščanske Cerkve. Najstarejši opis bogomilov je v pismu bolgarskega patriarha Teofilakta carju Petru I. Bolgarskemu. Glavni vir podatkov o bogomilski doktrini je v spisih Evtimija Zigabena, v katerih pravi, da je bog ustvaril človeško dušo, snov pa je bila satanova iznajdba. Satan je bil starejši bogov sin, ki je z zapeljevanjem Eve izgubil svojo ustvarjalno moč."Bogomils" vSt. Pachomius Library Nekaj podatkov o bogomilih se lahko razbere iz razprave Proti novonastali hereziji bogomilov, ki jo v stari cerkveni slovanščini napisal Kozma, bolgarski duhovnik iz 10. stoletja. Obstajajo tudi seznami prepovedanih knjig iz 15. in 16. stoletja, ki vodijo k odkrivanju heretične književnosti in hkrati dokazujejo, da so bogomili imeli svojo književnost. Veliko podatkov je mogoče zbrati tudi iz doktrin številnih različic bogomilstva, ki so se po 11. stoletju širile po Kijevski Rusiji.
Zgodovina Pavličani Ena od najstarejših krščanskih sekt, marcionska, je nastala v vzhodni Mali AzijiEhrman, Bart D. Lost Christianities: The battles for scripture and the faiths we never knew. Oxford University Press, 2005. in okoli 5. stoletja izumrla. Iz podobnosti med marcionstvom in pavličanstvom, ki se je razvilo na približno istem ozemlju, je razvidno, da je nekaj elementov marcionstva preživelo.Helmut Koester. History and Literature of Early Christianity, 2nd edition. Walter de Gruyter & Co. 2000. Pavličanstvo se je začelo sredi 7. stoletja, ko je začel Konstantin iz Malalale izključno na osnovi Nove zaveze učiti, da sta bila dva bogova: dobri bog, ki je ustvaril človeško dušo, in zlobni bog, ki je ustvaril ves fizični svet, vključno s človeškim telesom. Njegovi pristaši, ki so postali znani kot pavličani, po svojem načinu življenja niso zelo odstopali od okolice, čeprav so verjeli, da je svet hudoben.Hamilton, Janet, Bernard. Christian dualist heresies in the Byzantine world, c.650-c.1450. Arhivirano iz izvirnika 27. maja 2011. Pridobljeno 28. decembra 2018.
Leta 970 je bizantinski cesar Ivan I. Cimisk preselil 200.000 armenskih pavličanov v Evropo in jih naselil v Trakiji v okolici sedanjega Plovdiva v Bolgariji. Pod bizantinsko in kasneje osmansko oblastjo so pavličani živeli relativno varno. Jezikovno so se asimilirali v Bolgare, ki so jih imenovali pavlikiani. Leta 1650 jih je rimskokatoliška cerkev vzela za svoje in prekrstila prebivalce štirinajstih vasi okoli Nikopolja v Meziji in Plovdiva. Njihovemu zgledu je sledila skupnost v vlaški vasi Cioplea pri Bukarešti.
Nastanek bogomilstva Bogomilsko gnostično socialno-versko gibanje in doktrina sta nastala med vladanjem carja Petra I. Bolgarskega (927–969), domnevno kot reakcija proti državi in duhovščini bizantinske cerkve. Gibanje je kljub zatiranju ostalo močno in priljubljeno do padca Drugega bolgarskega cesarstva na koncu 14. stoletja. Bogomili so bili rezultat številnih dejavnikov, ki so vzniknili na začetku 10. stoletja, najverjetneje v Makedoniji. Na gibanje je imelo velik vpliv pavličanstvo, ki je prišlo iz Armenije.Bogomils of Bulgaria and Bosnia. The Reformed Reader.
Slovanski viri so soglasni, da je bilo bogomilsko učenje manihejsko. Sinodik iz leta 1210 našteva naslednja imena učencev ali apostolov: Mihel, Todur, Dobri, Štefan, Vasilij in Peter. Navdušeni misijonarji so začeli širiti nauk na vse strani. Leta 1004, komaj 25 let po uvedbi krščanstva v Kijevski Rusiji, je začel duhovnik Adrijan širiti enako doktrino kot bogomili, zato ga je kijevski škof Leoncij aretiral. Leta 1125 se je Cerkev na jugu Rusije spopadala s še enim heretikom z imenom Dimitrij. Bogomilstvo je poskušala iztrebiti tudi bolgarska Cerkev. Več tisoč bogomilov so vtaknili v vojsko Alekseja I. Komnena, ki se je vojskovala z Normani Roberta Guiscarda. Veliko jih je dezertiralo (1085) in kasneje končalo v ječi. Kasneje so jih poskušali spreobrniti in za spreobrnjence nasproti mesta Filipopolis (Plovdiv) zgradii mesto Aleksiopolis. Ko so križarji leta 1204 osvojili Konstantinopel, so tam našli nekaj pavličanov, ki jih je zgodovinar Geoffroi de Villehardouin imenoval propeličani.
Legenda o sv. Gerardu odkriva, da so bili pripadniki bolgarskega bogomilstva v zgodnjem 11. stoletju prisotni v Ahtumovi vojvodini v sedanjem Banatu. Obračali so se na nadangela Uriela, katerega ime je bilo pogosto na amuletih in v magičnih obredih.
Širjenje po Balkanu thumb|left|250px| Koncil proti bogomilstvu, ki ga je sklical srbski veliki župan Štefan Nemanja; freska iz leta 1290
Bogomilstvo se je širilo proti zahodu v Srbijo, kjer so bogomile imenovali babuni. Na koncu 12. stoletja je srbski veliki knez Štefan Nemanja sklical cerkveni zbor, na katerem so obsodili bogomilstvo in bogomile izgnali iz države. Veliko se jih je zateklo v Bosno in Dalmacijo, kjer so bili znani kot patareni.
Beg heretikov, tudi bogomilov, v Bosno je spodbudil ogrske kralje, da so pod to pretvezo razglasili križarsko vojno proti Bosni, v resnici pa so jo želeli dobiti pod svojo oblast. Prvo ogrska pritožba papežu leta 1203 je naletela na javno obsodbo bosanskega vladarja Kulina bana, bližnjega sorodnika Štefana Nemanje.Thierry Mudry. Histoire de la Bosnie-Herzégovine faits et controverses. Éditions Ellipses, 1999. Poglavji 2 in 7.Dennis P. Hupchick, Harold E. Cox. Les Balkans Atlas Historique. Éditions Economica. Pariz, 2008. strl 34. Drugi ogrski križarski pohod proti Bosni pod pretvezo bogomilske herezije se je začel leta 1225 in spodletel.
Leta 1254 je papež Inocenc IV. ukazal Bosanski cerkvi, da sprejme ogrskega škofa, zato se je Bosanska cerkev odločila, da prekine stike z Rimom. V naslednjih stoletjih so Bosansko cerkev, ki je bila avtonomna, po vsebini pa zelo pravoslavna,John A. Fine. The Late Medieval Balkans.Noel Malcolm. Bosnia: A Short History. enačili z bogomilstvom. Pravega stanja pa se zaradi pomanjkanja dokumentov po osmanski okupaciji Bosne ne da ugotoviti.Mark Pinson. The Bosnian Muslims.
Leta 1203 je papež Inocenc III. s pomočjo ogrskega kralja Emerika izsilil sporazum, s katerim je Kulin priznal papeževo avtoriteto in katoliško vero. V praksi se za sporazum niso menili. Po Kulinovi smrti leta 1216 so njegovi nasledniki v Rim poslali delegacijo s prošnjo, da bi papež spreobrnil Bosno v katolištvo, vendar tudi ta poskus ni uspel. Leta 1234 je papež Gregor IX. odpoklical katoliškega škofa, ker je dopuščal herezijo,Malcolm Lambert. Medieval Heresy: Popular Movements from Bogomil to Hus. Edward Arnold Ltd, 1977. str. 143. in hkrati pozval ogrskega kralja na nov križarski pohod proti heretikom.Janet Hamilton (ur.), Bernard Hamilton, Yuri Stoyanov. Christian Dualist Heresies in the Byzantine World, C. 650-c. 1450. Manchester University Press, 1998. Str. 48-49. Bosansko plemstvo je bilo dovolj močno, da je napad križarjev odbilo.Malcolm Lambert. Medieval Heresy: Popular Movements from Bogomil to Hus. str. 143.
Leta 1252 se je papež Inocenc IV. odločil, da škofa Bosne podredi ogrski škofiji Kaloča. Odločitev je povzročila odpor bosanskih kristjanov, ki se niso uklonili papeževi odločitvi in so ponovno prekinili vse svoje stike z Rimom.Mudry 1999; Hupchick in Cox 2008. Nastala je avtonomna Bosanska cerkev, v kateri so kasneje videli bogomilsko ali katarsko cerkev, čeprav v izvirnih dokumentih bosanskih kristjanov ni nobenih sledov bogomilstva, katarstva ali dualizma.Noel Malcolm. Bosnia. A Short History; John V.A. Fine v Mark Pinson. The Bosnian Muslims.
Stanje se ni spremenilo do bule papeža Nikolaja IV. leta 1291, s katero je v Bosni uvedel inkvizicijo pod vodstvom frančiškanov.Mitja Velikonja. Religious Separation and Political Intolerance in Bosnia-Herzegovina. Texas A&M University Press, 2003. str. 35. Inkvizicija je v poznem 15. stoletju poročala o prisotnosti dualistične sekte v Bosni. Imenovali so jo "bosanski heretiki" in najverjetneje ni bila istovetna z Bosansko cerkvijo.