Kraljevina Bavarska, zgodovinska monarhija na območju današnjih nemških zveznih dežel Bavarske, južnega dela Porenja - Pfalške in delčka Posarja.
Bavarska je bila kraljevina od bratislavskega miru (1805) do konca prve svetovne vojne (1918). Njeno prvo desetletje so zaznamovale napoleonske vojne, pogosto spreminjanje zunanjih meja in notranje preoblikovanje v moderno državo. Kralj Maksimilijan I. Jožef in minister grof Montgelas sta izvedla reorganizacijo državne uprave in od zgoraj vnesla v družbene odnose več enakopravnosti, državljanskih pravic in manjšo odvisnost od cerkve. Leta 1818 je Bavarska dobila dvodomni stanovski parlament. V času Ludvika I., ko so prišle do izraza spet bolj konzervativne, katoliške vrednote, je dežela napredovala v pogledu duhovnosti in kulture. Leta 1849 je Bavarska postala pod Maksimilijanom II. Jožefom ustavna monarhija. To je bilo tudi obdobje političnih prizadevanj za ohranitev samostojnosti, ki pa so se po nemški vojni končala s pristankom v Bismarckovi Severnonemški zvezi in po končani francosko-pruski vojni v Nemškem cesarstvu. V zadnjih petinštiridesetih mirnih letih, brez vojn in notranje stabilna, se je kraljevina gospodarsko hitro razvila. V prvi svetovni vojni je poslušno sledila Prusiji.
thumb|right|Kraljevina Bavarska leta 1819 (zeleni rob) v primerjavi s predhodno volilno kneževino (zelene ploskve) in današnjo zvezno deželo (črn rob).
Uvod
V letu 1799, ko je vojvoda Maksimilijan IV. Jožef nasledil svojega daljnega sorodnika Karla Teodorja na mestu volilnega kneza Bavarske, se je začela tudi vojna druge koalicije proti revolucionarni Franciji. Prestrašeno ljudstvo zadolžene in slabo organizirane Bavarske je v vitalnem in ljudem prijaznem novem knezu videlo novo upanje.
Maksimilijan I. Jožef je kot edini zakoniti dedič rodbine Wittelsbachov prihajal iz stranske veje Zweibrücken-Birkenfeld, ki so ji Francozi leta 1793 zasedli (na levem bregu Rena ležečo) polovico vojvodine. Kot drugi sin je že v mladih letih vstopil v francosko vojsko, bil oficir v Strasbourgu in se pred izbruhom francoske revolucijo pravočasno umaknil domov. Leta 1795 je po smrti starejšega brata podedoval vojvodino Zweibrücken.
Takoj ko je zasedel položaj volilnega kneza Bavarske, je postavil za zunanjega ministra Maksimilijana Jožefa Montgelasa (od 1809 grof), visoko izobraženega pravnika, hladnega racionalista, ki je do potankosti poznal bavarsko družbeno ureditev in imel zamisli o njeni modernizaciji. Med možema, popolnoma različnima po značajih, se je ustvarilo trdno medsebojno zaupanje, ki jima je omogočilo, da sta v naslednjih osemnajstih letih pripeljala Bavarsko skozi nemirne čase napoleonskih vojn, ne le neokrnjeno, temveč tudi močno povečano in reorganizirano v moderno državo.
Montgelas je kot zunanji minister hitro prevzel nadzor nad vsem dogajanjem v državi. Avstrijske vojake in uslužbence, ki so delovali na Bavarskem pod prejšnjim volilnim knezom, mu je pomagal odplakniti val francoske vojske, ki je leta 1800 preplavil vso južno Nemčijo. Po miru v Lunévillu (1801) je nekaj časa iskal pravo pot med Francijo in Avstrijo. Poleti 1805 pa se je vse bolj kazalo, da so večje možnosti za preživetje Bavarske na francoski strani. Avgusta sta Francija in Bavarska podpisali tajno pogodbo o zavezništvu. Sledile so zmage francoske strani pri Ulmu (oktober 1805) in pri Slavkovu (december 1805). V mirovni pogodbi v Bratislavi (ob zaključku tretje koalicijske vojne) je bila Bavarska z ozemlji (Tirolska, Predarlska) poplačana za sodelovanje v vojni in za Palatinat (ki ga je izgubila leta 1801 z mirom v Lunévillu) ter bila povzdignjena v kraljevino.
Oblikovanje moderne države
Julija 1806 se je Bavarska z oklevanjem vključila v Napoleonovo Rensko zvezo; tedanja ocena bavarskega pogajalca v Parizu, barona Cetta, da si Bavarska edino na ta način lahko zagotovi suverenost in samostojnost v reševanju notranjih zadev, se je kasneje pokazala za pravilno. Renska zveza je Bavarsko zavezovala, da je k Napoleonovi vojski prispevala 30.000 mož; to obvezo je Bavarska spoštovala do pomladi leta 1813njeni vojaki so se na strani Napoleona (napoleonske vojne) borili: leta 1805 pri Slavkovu, 1806-7 v Šleziji in na Poljskem proti Prusiji in Rusiji, 1809 pri Wagramu blizu Dunaja in na innsbruškem griču Bergisel proti tirolskim upornikom, 1812 v Rusiji pri Borodinu in Beresini, kjer je utrpela ogromne izgube, od 33.000 vojakov se jih je vrnilo 4.000.. Z mirom v Schönbrunnu (po avstrijskem porazu pri Wagramu) je v oktobru 1809 dobila Salzburg in Innviertel. Oktobra 1813 je, en teden pred odločilno "bitko narodov" pri Leipzigu, s pogodbo v Riedu prestopila na nasprotno stran, k Avstriji in Prusiji, in si pogodbeno zagotovila, da bo lahko ohranila suverenost in status kraljevine. Leta 1814 so se začele njene čete boriti proti Napoleonu na francoskem ozemlju.
Na dunajskem kongresu ni bila med državami, ki so imele največ besede. Leta 1814 je morala vrniti v letih 1805 in 1809 pridobljena avstrijska ozemlja . V zameno je s prvim in drugim pariškim mirom (1814-15) od Francije dobila nazaj del ozemlja Palatinata na levem bregu Rena, ki ga je v začetku upravljala skupaj z Avstrijo od aprila 1816 pa samostojno kot posebno bavarsko-rensko okrožje na novo nastale Nemške zveze. (Ozemlje Palatinata na desnem bregu Rena s Heidelbergom in Manncheimom je pripadalo nadvojvodini Baden).
Dunajski kongres je Bavarski priznal vsa ozemlja, ki jih je dobila po sklepu zasedanja reichstaga Svetega rimskega cesarstva, 25. februarja 1803. Mnoga ozemlja, ki so bila v Svetem rimskem cesarstvu neposredno neposreden je latinsko immediatus podrejena cesarju, so z mediacijo prišla v sklop bavarske države; med njimi so bila predvsem mnoga cerkvena ozemlja, ki so bila sekularizirana. Med pomembnimi sekulariziranimi cerkvenimi ozemlji so bile knežje škofije Freising, Passau (delno), Augsburg, Eichstätt, Bamberg, Würzburg, knežja proštija Berchtesgaden ter mnoga druga manjša cerkvena posestva (opatije, samostani). Pod bavarsko državo je prišlo 15 nekdanjih cesarskih mest, med njimi Rothenburg, Schweinfurt, Weißenburg, Windsheim in Nürnberg na Frankovskem ter Dinkelsbühl, Kaufbeuren, Kempten, Memmingen, Nördlingen, Augsburg in Lindau na Švabskem; dalje mnoga posvetna posestva, kot so kneževina Aschaffenburg, mejni grofiji Ansbach in Bayreuth, grofija Ortenburg, gospostvi Thurn & Taxis, Fugger & Öttingen in mnoga druga. Ozemlje Bavarske se je tako povečalo od 40.000 km2 na 75.000 km2 in število prebivalcev od 1 milijona na 3,5 milijonov prebivalcev(1972) Meyers Enzyklopädisches Lexikon, Mannheim, Wien, Zürich: Bibliographisches Institut, zv. 3, str. 655..
Kraljevina Bavarska je bila od leta 1815 članica Nemške zveze.
Zunanji minister Montgelas, Savojec, rojen v Münchnu, od leta 1803 še finančni in kasneje tudi notranji minister, je ta konglomerat ozemelj, ki so v preteklosti imela vsako svojo oblast in način upravljanja, različne veroizpovedi in kulturne nivoje, v šestih letih preoblikoval v moderno, centralizirano državo. Neobremenjen z zgodovino in pristaš francoskih razsvetljenskih idej, je ukinil stare privilegije (cerkvene, plemiške in cehovske) in prekril deželo z enotno mrežo uradov, ki so vršili upravne, pravne in finančne naloge. Državo je razdelil najprej na 15 in nazadnje v 8 okrožij. Odpravil je kupovanje in dedovanje služb, vpeljal šolanje in preverjanje znanja uradnikov. Vpeljal je nov kazenski zakonik, na novo organiziral deželna in mesta sodišča in nadnje postavil višje pritožno sodišče. Velik državni dolg je reševal z enotnim davčnim sistemom in krediti židovske družine Seligmann (kasnejših baronov Eichthal). Država je prevzela šolstvo v svoje roke, status duhovnikov je izenačila z državnimi uradniki in uvedla splošno šolsko obveznost. Izenačila je pravice protestantov s pravicami katoličanov in dala državljanske pravice (z omejitvami) judom. Izpeljala je agrarno reformo in ustanovila kmetijsko zvezo. Od družine Thurn & Taxis je odkupila pošto. Vpeljan je bil enoten merski sistem, ukinjene notranje carine in cehovski privilegiji. Ukrepi so bili usmerjeni v oblikovanje enotnega gospodarskega prostora. Reforme so bile leta 1808 zaokrožene z "ustavo", ki je ljudem dala državljanske pravice, ne pa tudi političnih. Leta 1811 so imeli v Münchnu prvi Oktoberfest.
Bavarski prvi minister je imel pri svojih reformah popolno podporo kralja, imel pa je tudi veliko nasprotnikov; med njimi so bili predvsem neposredno prizadeti, duhovščina, plemstvo. Ob hitrih spremembah so se dogajale tudi številne nepravilnosti, zlorabe, kraje, uničevanje premoženja. Očitki ministru so se kopičili. Nasprotnikom se je na čelo postavil kraljev sin Ludvik. Leta 1816 je nezadovoljstvo povečala še slaba letina. Minister ni hotel slišati o demokratičnih spremembah, za katere pa je kralj menil, da so potrebne.
Leta 1817 je kralj s težkim srcem Montgelasa odstavil; maja 1818 je bila sprejeta nova ustava, ki je vpeljala dvodomni stanovski parlament. V zgornjem domu so sedeli predstavniki visokega plemstva in duhovščine, v spodnjem manj pomembno plemstvo in duhovščina, bogati meščani in kmetje; spodnji dom je imel pravico glasovanja o davkih, državnem proračunu, sodelovati pri zakonodaji. Kralj je na svoj spravljivi način sklenil tudi konkordat s papežem. Bavarci, za katere je bil značilen duh pripadnosti svojemu ljudstvu in državi, so ga poimenovalo oče Maks.
Obdobje restavracije
Kralj Ludvik I. (1825-48), sin Maksimilijana I. Jožefa, ob prevzemu oblasti že sedemintridesetleten, je želel svojemu vladanju spet vrniti tradicionalne monarhistične vrednote, brezdušnemu Montgelasovem racionalizmu dodati več duhovnosti in vere. Takoj je prevzel vse niti v svoje roke. München je postal gradbišče, iz katerega je zraslo eno od središč neoklasicistične in romantične umetnosti. Obnovil je številne samostane (predvsem benediktinske, avguštinske, frančiškanske in ženske negovalne redove) in vanje vabil nekdanje redovnike, ki so z Montgelasovo reformo postali profesorji in župniki. V gimnazijah so spet dobili prednost klasični jeziki in zgodovina. Univerzo, ki je v Landshutu stagnirala (leta 1800 jo je tja iz Ingolstadta preselil Montgelas), je leta 1826, z novimi profesorji, prestavil v München, in jo povezal z akademijo, zvezdarno, knjižnico, arhivom; na njej so prevladovale filozofsko teološke vede in medicina.
Kot navdušen helenofil je leta 1833 z veseljem sprejel imenovanje Otona II., svojega drugega sina, za kralja Grčije in je v projekt, ki se je izkazal za avanturo, ki se je končala leta 1862, vložil veliko bavarskega denarja. V zunanji politiki ni mogel uveljaviti ozemeljske povezave med Bavarsko in Palatinatom; namesto nje je uspel zagotoviti le povezovalno vojaško cesto. Leta 1828 sta Bavarska in Württemberg sklenila prvi dvostranski carinski sporazum v Nemčiji in z njim leta 1833/34 pristopili k nemški carinski zvezi. Ta je Bavarski odprla vrata proti severu (prej je bila gospodarsko usmerjena proti Jadranu in po Donavi proti Levantu). Na gospodarskem področju je bil predvsem pomemben hiter začetek gradnje železniškega omrežja in izgradnja kanala Donava - Majna (1846).
Kraljeve zahteve je v parlamentu od leta 1837 uveljavljal s kompromisno konservativno politiko prvi minister Carl von Abel (1837-47). To seveda ni ustrezalo tedanjemu duhu časa v Nemčiji; približevalo se je revolucionarno leto 1848, javnost je zahtevala več političnih svoboščin, odgovornost ministrov, svobodo tiska, volilno reformo, izboljšanje pravosodja, novo ustavo.