Prímož Róglič (), slovenski smučarski skakalec in kolesar, * 29. oktober 1989, Trbovlje.
Na računu ima skupno že 5 Grand Tourov (tritedenskih dirk), 11 velikih enotedenskih dirk, 1 spomenik in še dodatnih 5 navadnih klasik; je olimpijski prvak in svetovni podprvak v kronometru; je tudi državni prvak tako v cestni dirki in kot tudi v kronometru. Do zdaj pa je dosegel že 88 profesionalnih zmag.
Trikrat zapored je osvojil Dirko po Španiji, skupno pa rekordnih 4-krat (2019, 2020, 2021 in 2024), in se z izenačil Roberto Herasem. Leta 2023 pa je kot prvi slovenski kolesar osvojil tudi Dirko po Italiji.
Primož Roglič je kariero začel kot smučarski skakalec, a se je po hujšem padcu leta 2007 na Letalnici v Planici usmeril v cestno kolesarstvo. Kot prvemu Slovencu mu je uspelo osvojiti etapo in rumeno majico na Dirki po Franciji. Na olimpijskih igrah v Tokiu je leta 2021 v kronometru osvojil zlato kolajno.
Leta 2020 je kot prvi Slovenec dobil kolesarski spomenik, belgijsko dirko Liège–Bastogne–Liège, eno izmed petih najprestižnejših, najdaljših, najstarejših in najzahtevnejših enodnevnih klasik na svetu.
Primož Roglič in Tadej Pogačar sta edina kolesarja v zgodovini, ki sta zmagala na najmanj šestih od sedmih največjih enotedenskih etapnih dirk; Pariz–Nica, Tirreno–Adriatico, Dirka po Kataloniji, Dirka po Baskiji, Dirka po Romandiji, Dirka po Dofineji. Da kot prvi kolesar v zgodovini osvoji sedmerček, Rogliču v zbirki tako manjka le še Dirka po Švici.
Dobil je Dirko po Sloveniji (2015, 2018). In je državni prvak v kronometru (2016) in v cestni dirki (2020).
Med letoma 2019 in 2021 je kot kolesar na vrhu svetovne lestvice UCI kraljeval skupno 75 tednov, kar ga je dolgo uvrščalo na prvo mesto večne lestvice, a ga je leta 2022 presegel rojak Tadej Pogačar.
Kariera
Smučarski skoki Roglič je bil član kluba SSK Kisovec. Na svetovnih mladinskih prvenstvih je na ekipnih tekmah osvojil zlato medaljo leta 2007 v Trbižu in srebrno leta 2006 v Kranju. V kontinentalnem pokalu je dosegel dve zmagi, 7. januarja 2006 v Planici in 10. februarja 2007 v Westbyju, ob tem ima še eno drugo in dve tretji mesti. V sezoni 2006/07 je zasedel osmo mesto v skupnem seštevku kontinentalnega pokala. Nikoli sicer ni nastopil na kakšni tekmi svetovnega pokala. Njegov osebni rekord je pri 185 metrih, ki ga je dosegel v Planici. 16. januarja 2011 je nastopil na svoji zadnji mednarodni tekmi (FIS) v poljskem Szczyrku.
Poleti 2012 je uradno končal kariero smučarskega skakalca in se začel ukvarjati s kolesarstvom.
Kolesarstvo
Adria Mobil (2013–2015) Roglič je leta 2012 prestopil v kolesarstvo, saj je doumel, da v skokih nima možnosti za res vrhunske rezultate. Takoj po koncu skakalne kariere je sicer za kratek čas začel nastopati za UCI kontinentalno ekipo Radenska, kjer ga je treniral nekdanji kolesar Andrej Hauptman in takoj opazil velik potencial in njegovo surovo moč ter mu pomagal pri piljenju kolesarske tehnike. Pri svojih 22 letih je Roglič odšel na testiranje, kjer so ugotovili, da dosega podobno odlične rezultate kot takratna najboljša kolesarja Chris Froome in Egan Bernal. Pri kolesarstvu je dobro izkoristil in unovčil svoje skakalne veščine, kot so stabilnost, ravnotežje, mehkoba pri padcih in akrobatske spretnosti.
Kmalu je prestopil v prvo plačano ekipo, kontinentalni Adria Mobil, za katero je vozil med letoma 2013 do 2015. Ž̈e prvo leto je nastopil na Dirki po Sloveniji in osvojil 15. mesto. Leta 2014 je dosegel prvo profesionalno zmago, dobil je 2. etapo Dirke po Azerbajdžanu, in osvojil tretje mesto na Dirki po Sibiuju. Leto kasneje je osvojil Dirko po Azerbajdžanu in Dirko po Sloveniji ter osvojil drugo mesto na Dirki po Hrvaški.
Jumbo–Visma (2016–2023) 2016 Leta 2016 je podpisal svojo prvo profesionalno pogodbo za takratno nizozemsko ekipo LottoNL–Jumbo, ki se je tri leta kasneje preimenovala. Istega leta dosegel etapno zmago na Dirki po Italiji, ko je zmagal kronometer v 9. etapi in prvič opozoril nase. Kasneje tistega leta je dosegel deseto mesto na olimpijskem kronometru v Riu de Janeiru. Postal je tudi državni prvak v kronometru.
2017 Leta 2017 je kot prvi Slovenec uspel zmagati na kakšni izmed etap Dirke po Franciji, dobil je kraljevsko 17. etapo, čez sloviti Col du Galibier in dosegel dovolj točk, da je bil skupno drugi v razvrstitvi gorskih ciljev. Osvojil tudi dirko evropske UCI turneje Po Algarveju in dve etapi na Dirki po Baskiji, dirki Svetovne serije. Na Svetovnem prvenstvu 2017 v Bergnu je osvojil srebro v kronometru.
2018 Leta 2018 je Roglič pokazal da je specialist za etapne dirke. Zaradi odličnih voženj na kronometrih in gorskih etapah je osvojil pomembni etapni dirki po Baskiji in po Romandiji, kjer je premagoval najboljše na svetu. Zmagal je še na domači Dirki po Sloveniji, kjer je osvojil dve etapni zmagi. Na Dirki po Franciji je prvič pokazal, da se lahko bori za najvišja mesta tudi na Grand tourih, kjer je konstantno držal tempo z najboljšimi. Po vratolomnem spustu je osvojil kraljevsko 19. etapo in skočil na stopničke. Prvi top 3 rezultat na Grand touru mu je na kronometru v 20. etapi za manj kot minuto izmaknil veteran Chris Froome. S skupnim 4. mestom je postavil najboljši Slovenski rezultat v zgodovini. Septembra je bil tudi skupno 3. na Dirki po Britaniji.
2019 Že na začetku sezone je pokazal izjemno pripravljenost, saj je na Dirki po ZAE zmagal že v uvodnem kronometru in oblekel majico vodilnega. Svojo premoč je potrdil še v gorski etapi, kjer je z napadom na zadnjem vzponu strl tekmece in si dokončno zagotovil skupno zmago, s čimer je napovedal izjemno sezono. Sledil je nastop na eni najprestižnejših enotedenskih dirk, Tirreno–Adriatico, kjer je znova dokazal svojo vsestranskost. V napetem razpletu je v zaključnem kronometru zadnje etape za zgolj eno sekundo premagal Adama Yatesa, kar velja za najmanjšo razliko v zgodovini dirke, ter osvojil skupno zmago. Nadaljeval je na Dirki po Romandiji, kjer je dominiral skozi celoten teden – zmagal je kar tri od šestih etap, poleg tega pa bil še enkrat drugi in enkrat tretji. Poleg skupne zmage je osvojil tudi majico za najboljšega po točkah, s čimer je še utrdil status enega najbolj popolnih kolesarjev tistega obdobja.
Na Dirki po Italiji je nastopil kot eden glavnih favoritov za skupno zmago in pričakovanja je upravičil že na samem začetku, ko je zmagal na uvodnem prologu in oblekel prestižno rožnato majico. Kot prvi Slovenec v zgodovini jo je nosil kar pet dni, kar je bil velik mejnik za slovensko kolesarstvo. V 5. etapi jo je sicer izgubil zaradi velike prednosti ubežnikov, vendar je ostal povsem v igri za skupno zmago. Ponovno je zablestel v 9. etapi, zahtevnem kronometru, kjer je še enkrat dokazal svojo premoč v vožnji na čas. Vendar pa se je v zadnjem tednu dirke srečal z velikimi težavami – hud padec mu je pobral precej moči, dodatno pa so ga prizadele še prebavne težave, zaradi katerih v ključnih gorskih etapah ni mogel slediti najboljšim. Kljub temu je pokazal izjemno borbenost in vztrajnost, se ni predal ter dirko končal na skupnem 3. mestu, kar je glede na vse okoliščine še toliko večji dosežek in dokaz njegove trdoživosti.
Vrhunec sezone je prišel na Dirki po Španiji, kjer pa se zanj ni začelo idealno. Že v prvi etapi, ekipnem kronometru, je v mokrem ovinku padel skupaj z ekipo in izgubil precej časa v skupnem seštevku. Kljub temu ni obupal in je že v drugi etapi z odličnim tretjim mestom nadoknadil velik del izgubljenega časa ter skočil na skupno 6. mesto. V zahtevni gorski 5. etapi je znova pokazal svojo moč v klancih in se povzpel na drugo mesto, le še 14 sekund za vodilnim Lopezom, razliko pa je še dodatno zmanjšal po sedmi etapi. Čeprav je v deveti etapi ponovno padel, je uspel ohraniti stik z najboljšimi in etapo končati na odličnem tretjem mestu, kar je bil jasen znak njegove izjemne vzdržljivosti. Ključni trenutek dirke je prišel v 10. etapi, ko je v kronometru deklasiral konkurenco in si privozil kar dve minuti prednosti, s čimer je gladko prevzel rdečo majico vodilnega. Prednost je še povečal na brutalno strmem vzponu na Los Machucos, kjer sta skupaj z rojakom Tadejem Pogačarjem uprizorila eno najbolj dominantnih predstav na dirki. Do konca dirke je zrelo in taktično branil vodstvo, edini resni zaplet pa se je zgodil v 19. etapi, ko je bil udeležen v množičnem padcu in je ekipa Movistar najprej pospešila, nato pa le počakala. Na koncu je slavil prepričljivo zmago z več kot dvema minutama prednosti ter osvojil še majico za najboljšega po točkah, s čimer je postal prvi slovenski zmagovalec dirke Grand Tour v zgodovini.
Sezono je zaključil v izjemnem slogu na jesenskih enodnevnih klasikah, kjer je dokazal, da ni le etapni specialist, ampak tudi odličen na enodnevnih dirkah. Oktobra je zmagal na prestižnih italijanskih dirkah Giro dell’Emilia in Tre Valli Varesine, kjer je s silovitimi napadi na zaključnih vzponih strl konkurenco. S tem je še dodatno potrdil svojo vsestranskost in sposobnost zmagovanja na različnih tipih dirk. Na koncu sezone je končal na prvem mestu UCI lestvic, kar je bila krona ene najuspešnejših sezon v njegovi karieri in hkrati ena najboljših sezon kateregakoli slovenskega kolesarja.
2020 sličica|165px|Na Dirki po Franciji (2020) Zaradi korone je sezono začel na državnem prvenstvu, na cestni dirki v zaključku premagal Tadeja Pogačarja, tapa mu je vrnil, ko ga je za 8 sekund premagal na kronometru. Potem je nastopil na manjši etapni dirki Tour de l'Ain, kjer je brez večjih težav zmagal. Potem je nastopil na Kriteriju po Dofineji, kjer je zmagal 2. etapo in vodil v skupnem seštevku, a je kasneje v 4. etapi padel in bil prisiljen odstopiti.
Na Dirki po Franciji je startal kot eden izmed glavnih favoritov za skupno razvrstitev, saj je prišel v odlični formi in z močno ekipo. Kljub visokim pričakovanjem pa ga sreča znova ni spremljala, saj je že v 2. etapi padel, vendar je pokazal trdoživost in izkušnje, saj ob padcu ni izgubil časa in je ostal v igri za skupno zmago. Že v 4. etapi je odgovoril na najboljši možen način, ko je v zahtevnem sprintu v klanec premagal konkurenco in dosegel svojo tretjo etapno zmago na Dirki po Franciji, s čimer je dodatno potrdil svojo odlično pripravljenost. Ključni trenutek je prišel 6. septembra 2020, ko je v 9. etapi na zahtevni gorski trasi na zadnjem klancu napadel skupaj z najmočnejšimi favoriti ter v ciljnem sprintu zasedel drugo mesto za Tadejem Pogačarjem, vendar ob tem kot prvi Slovenec v zgodovini oblekel prestižno rumeno majico vodilnega. Od tega trenutka dalje je prevzel popoln nadzor nad dirko in skupaj z ekipo uspešno odbijal vse napade tekmecev, pri čemer je izstopal predvsem na gorskih etapah, kjer je deloval izjemno suvereno, ter do 19. etape ni izgubil niti sekunde prednosti. Z le še dvema etapama do koca so vsi napovedovali njegovo skupno zmago, saj je imel udobnih 57 sekund prednosti pred drugo uvrščenim Pogačarjem. Vendar pa je 20. etapa, zelo zahteven posamični gorski kronometer na La Planche des Belles Filles, prinesla enega največjih preobratov v zgodovini dirke, saj je Pogačar z izjemno vožnjo, ki velja za eno najboljših predstav vseh časov, nadoknadil zaostanek in Rogliču odvzel skoraj dve minuti. Tako so se sanje o skupni zmagi za Rogliča tik pred ciljem razblinile, zmagovalec Dirke po Franciji pa je postal v rojak Tadej Pogačar, medtem ko je Roglič kljub razočaranju osvojil drugo mesto in dokazal, da sodi med najboljše kolesarje svoje generacije.
Po tem je nastopil še na svetovnem prvenstvu v Imoli, kjer je končal kot 6. Kot prvi Slovenec v zgodovini je zmagal katerega izmed petih prestižnih spomenikov, belgijsko enodnevno spomladansko klasiko Liège–Bastogne–Liège. Skupinica 5 favoritov z kar tremi Slovenci se odcepila od glavnine in se v sprintu pomerila za zmago. Roglič je v zadnjih metrih prehitel francoza Juliana Alaphilippa, ki je prehitro začel proslavljat. Alaphilippe je bil kasneje zaradi nepravilnega sprinta kaznovan z 5. mestom.