Kaspijsko jezero (včasih imenovano tudi Kaspijsko morje) je veliko endoreično vodno telo, ki leži na meji med Azijo in ruskim delom Evrope. Je največje območje celinskega vodovja na Zemlji, s površino 271.000 km2, kar predstavlja skoraj petino vse celokupne površine jezer na Zemlji.
Različni viri ga označujejo bodisi za največje jezero na svetu, bodisi za morje, kar ima poleg povsem jezikovnih tudi pravne posledice. Zgodovinsko je zaradi svoje velikosti veljalo za morje, kar odražajo imena v jezikih vseh narodov, ki živijo v okolici. Voda je polslana, pri čemer se slanost različnih delov jezera razlikuje in ni posledica vsebnosti natrijevega klorida, pač pa natrijevega sulfata in drugih soli. Po drugi strani nima povezave s svetovnimi oceani.
Kaspijsko jezero obkrožajo Rusija, Azerbajdžan, Iran, Turkmenistan in Kazahstan. Razrešitev pravnega statusa otežujejo nestabilna politična situacija v celotni regiji in vprašanja gospodarskega izkoriščanja kaspijskega bazena, predvsem bogatih zalog nafte ter zemeljskega plina. V času Sovjetske zveze je bil v veljavi dogovor z Iranom, po katerem je imelo status jezera, kar je pomenilo, da je bilo celoti razdeljeno med njiju glede na dolžino obal. Po razpadu Sovjetske zveze je sledilo dvajsetletno obdobje ozemeljskih sporov za nadzor nad viri, leta 2018 pa so vse vpletene države podpisale Konvencijo o pravnem statusu Kaspijskega jezera, po kateri ima površina status notranjega morja, s 15 milj širokim pasom teritorialnih voda in dodatnih 10 milj ekskluzivne ribolovne cone, dlje od obale pa so mednarodne vode kot jih določa Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu. Po drugi strani je ostala razdelitev dna odprta za dvostranske dogovore med državami, tako da pravno zdaj ni ne povsem morje, ne povsem jezero.
Nastanek
Kaspijsko jezero je v svojem južnokaspijskem bazenu, tako kot Črno morje, ostanek starodavne Paratetide. Njegovo morsko dno je torej standardni oceanski bazalt in ne celinsko granitno telo. Ocenjuje se, da je staro približno 30 milijonov let, in je postalo celinsko v poznem miocenu, pred približno 5,5 milijona let, zaradi tektonskega dviga in padca morske gladine. Kaspijsko jezero je bilo v pliocenu sorazmerno majhno endoreično jezero, vendar se je njegova površina v času prehoda iz pliocena v pleistocen povečala za petkrat. V toplih in suhih podnebnih obdobjih se je morje brez izhoda na morje skoraj izsušilo, pri čemer so se odlagali evaporitni sedimenti, kot je halit, ki so bili prekriti z vetrovnimi usedlinami in so se zaprli kot evaporitni ponor, ko je hladno in vlažno podnebje ponovno napolnilo bazen. (Primerljive evaporitne plasti ležijo pod Sredozemskim morjem.) Zaradi trenutnega dotoka sladke vode na severu je voda Kaspijskega jezera v severnih delih skoraj sladka, proti jugu pa postaja bolj brakična. Najbolj slana je na iranski obali, kjer porečje prispeva le malo pretoka. Trenutno je povprečna slanost Kaspijskega jezera tretjina slanosti Zemljinih oceanov. Laguna Garabogazköl, ki se je izsušila, ko je bil v 1980-ih blokiran pretok vode iz glavnega dela Kaspijskega jezera, a je bila od takrat obnovljena, rutinsko presega oceansko slanost za faktor 10.
Geografija Kaspijsko jezero je podolgovate oblike, razpotegnjeno približno v smeri sever–jug v dolžini 1200 km, povprečna širina pa je približno 320 km. S površino 0,4 milijona km2 predstavlja skoraj petino vse površine zaprtih vodnih teles na Zemlji. Vsebuje približno 50 otokov s skupno površino nekaj več kot 2000 km2. Večina je majhnih, največji med njimi je Čečen (122 km2). Morfološko ga običajno delimo na tri dele: Severni del je najplitvejši in geološko najstarejši, del tektonske depresije v t. i. Ruski platformi iz predkambrija, ki so jo preoblikovale reke s svojimi nanosi. Obalo tvorijo delte glavnih pritokov, ki tvorijo obsežna mokrišča, sledi nekdanjih delt pa so vidne tudi po dnu. Povprečna globina je le 4,4 m. Srednji del ima povprečno globino 192 m in je najožji. Dno na tem delu tvori zapleten stik tektonskih plošč. Zahodne obale so višje, tu se izlivajo dodatni pritoki, kot sta Terek in Samur. Na vzhodu so obale bistveno nižje in razčlenjene z dolgimi polotoki, tu se nahaja laguna Kara Bogaz, ki je največji zaliv Kaspijskega morja. Južni del je najgloblji (povprečna globina 344 m, največja globina 1025 m) in prav tako močno razčlenjen, posledica procesov gubanja, ki so ustvarili Kavkaz na zahodu in so predvsem na meji med srednjim ter južnim delom še vedno aktivni. Dno predstavlja več kilometrov debela plast sedimentov, ki prekrivajo starodavne kamnine nekdanje oceanske skorje. Ob celotni zahodni in južni obali se razteza iransko gorovje Elburs, vzhodna obala pa je spet nizka.
Glavna pritoka jezera sta Volga (približno 80 % pritoka) in reka Ural ter Emba v Rusiji oz. Kazahstanu, reka Kura v Azerbajdžanu, poleg njih pa še okoli 130 manjših rek, ki zbirajo vode iz povodja s približno desetkratno površino jezera. Kaspijsko jezero nima naravnih odtokov. Tako deluje kot zaprt bazen, brez povezav z zunanjimi oceanskimi celotami. Jezero je postala zaprta celota pred približno 5,5 milijoni let. Gladina jezera redno niha, včasih v zelo kratkih periodah (preko stoletja). Današnja nadmorska višina jezera je -28 metrov oziroma 28 metrov pod morsko gladino. V letih od 1929 do 1977 se je morska gladina spustila za 3 metre, potem pa se je med letoma 1977 in 1995 ponovno dvignila za 3 metre.
Na spremembo gladine vpliva predvsem količina padavin v porečju reke Volge. Padavine na tem območju so zelo povezane s kroženjem Atlanskega toka, zato je Kaspijsko jezero pomemben vir za preučevanje globalnih podnebnih sprememb.
Hidrologija Kaspijsko jezero ima značilnosti, skupne tako morjem kot jezerom. Pogosto je navedeno kot največje jezero na svetu, čeprav ni sladkovodno: slanost 1,2 % ga uvršča med brakične vodne telesca.
Vsebuje približno 3,5-krat več vode po prostornini kot vseh pet Velikih jezer Severne Amerike skupaj. Reki Volga (približno 80 % dotoka) in Ural se izlivata v Kaspijsko jezero, vendar nima naravnega odtoka, razen izhlapevanja. Kaspijski ekosistem je torej zaprt bazen z lastno zgodovino morske gladine, ki je neodvisna od evstatične gladine svetovnih oceanov.
Gladina Kaspijskega jezera se je skozi stoletja večkrat zniževala in zviševala, pogosto hitro. Nekateri ruski zgodovinarji, kot je Lev Gumiljov, trdijo, da je dvig Kaspijskega jezera v 10. stoletju povzročil poplave obalnih mest Hazarije, zaradi česar so Hazari zaradi poplav izgubili približno dve tretjini svojega ozemlja.
Skozi stoletja se je gladina Kaspijskega jezera spreminjala sinhrono z ocenjenim pretokom Volge, ki je posledično odvisen od količine padavin v njenem obsežnem porečju. Padavine so povezane z nihanji v količini severnoatlantskih depresij, ki segajo v notranjost, nanje pa vplivajo cikli severnoatlantskega nihanja. Tako je gladina Kaspijskega jezera povezana z atmosferskimi razmerami v severnem Atlantiku, tisoče kilometrov severozahodno.
Zadnji kratkoročni cikel morske gladine se je začel s padcem morske gladine za 3 m od leta 1929 do 1977, ki mu je sledil dvig za 3 m od leta 1977 do 1995. Od takrat so se zgodila manjša nihanja.
Trenutna napoved je, da bodo podnebne spremembe do leta 2100 povzročile padec gladine vode za do 21 m.
Degradacija okolja
Reka Volga, najdaljša reka v Evropi, odmaka 20 % evropskega kopnega in je vir 80 % dotoka v Kaspijsko jezero. Močna gradnja v njenem spodnjem toku je povzročila številne nenadzorovane izpuste kemičnih in bioloških onesnaževal. Program ZN za okolje opozarja, da Kaspijsko jezero »trpi zaradi ogromnega bremena onesnaževanja zaradi pridobivanja in rafiniranja nafte, naftnih polj na morju, radioaktivnih odpadkov iz jedrskih elektrarn in ogromnih količin neobdelanih odplak in industrijskih odpadkov, ki jih vnaša predvsem reka Volga«.
Obseg pridobivanja in transporta fosilnih goriv v Kaspijskem jezeru prav tako predstavlja tveganje za okolje. Otok Vulf pri Bakuju je na primer utrpel ekološko škodo zaradi petrokemične industrije; to je znatno zmanjšalo število vrst morskih ptic na tem območju. Obstoječi in načrtovani naftovodi in plinovodi pod morjem še dodatno povečujejo potencialno grožnjo za okolje.
Visoka koncentracija blatnih vulkanov pod Kaspijskim morjem naj bi bila vzrok za požar, ki je izbruhnil 75 kilometrov od Bakuja 5. julija 2021. Azerbajdžanska državna naftna družba SOCAR je sporočila, da predhodne informacije kažejo, da je šlo za blatni vulkan, ki je bruhal tako blato kot vnetljiv plin.
Izračunano je, da se bo v 21. stoletju gladina Kaspijskega jezera zaradi pospešenega izhlapevanja zaradi globalnega segrevanja in procesa dezertifikacije zmanjšala za 9–18 m, kar bo povzročilo ekocid.
V scenarijih srednjih do visokih emisij bi lahko upad proti zgornji meji, za 18 m, pomenil, da se bo površina do 143.000 km2 spremenila v kopno, kar je 37-odstotno zmanjšanje trenutne vodne površine. V takšnem scenariju bi vsa ekološko pomembna območja Kaspijskega morja doživela veliko znižanje morske gladine.
Kazahstanski predsednik Kasim-Žomart Tokajev je 23. oktobra 2021 podpisal Protokol o zaščiti Kaspijskega morja pred onesnaževanjem iz virov na kopnem, da bi zagotovil boljšo zaščito biotske raznovrstnosti Kaspijskega jezera.
Julija 2025 je Kaspijsko jezero doseglo najnižjo zabeleženo gladino, saj je padlo na manj kot 29 m pod morsko gladino.
Rastlinstvo in živalstvo Rastlinstvo
Naraščajoča gladina Kaspijskega jezera med letoma 1995 in 1996 je zmanjšala število habitatov za redke vrste vodnega rastlinja. To je posledica splošnega pomanjkanja semenskega materiala v novo nastalih obalnih lagunah in vodnih telesih.ref></ref>
Številne redke in endemične rastlinske vrste v Rusiji so povezane s plimskimi območji delte Volge in obvodnimi gozdovi delte reke Samur. Obala je tudi edinstveno zatočišče za rastline, prilagojene rahlemu pesku srednjeazijskih puščav. Glavni omejevalni dejavniki za uspešno uveljavitev rastlinskih vrst so hidrološko neravnovesje v okoliških deltah, onesnaževanje vode in različne melioracijske dejavnosti. Sprememba gladine vode v Kaspijskem jezeru je posreden razlog, da se rastline morda ne ustalijo.
To vpliva na vodne rastline delte Volge, kot sta Aldrovanda vesiculosa in avtohtoni Nelumbo caspica. V delti reke Samur najdemo več kot tisoč rastlinskih vrst, vključno z edinstvenim zmernim listnatim gozdom in tropskimi lianami, ki izvirajo iz terciarnega obdobja.ref></ref> Leta 2018 je bil ustanovljen narodni park Samursky, ki varuje velik del delte reke Samur.
Od leta 2019 je UNESCO bujne hirkanske gozdove Mazandarana v Iranu uvrstil na seznam svetovne dediščine v kategoriji (ix).
Živalstvo
Kaspijska želva (Mauremys caspica), čeprav jo najdemo v sosednjih območjih, je povsem sladkovodna vrsta. Potujoča trikotničarka je školjka avtohtona v Kaspijskem jezeru in Črnem morju, vendar je po vnosu postala invazivna vrsta drugje. Območje je dalo ime več vrstam, vključno s kaspijskim galebom (Larus cachinnans) in kaspijsko čigro (Hydroprogne caspia). Kaspijski tjulenj (Pusa caspica) je edini vodni sesalec, endemičen za Kaspijsko jezero, in je ena redkih vrst tjulnjev, ki živijo v celinskih vodah, vendar se zaradi hidrološkega okolja morja razlikuje od tistih, ki naseljujejo sladke vode. Pred stoletjem je bilo v Kaspijskem jezeru več kot milijon tjulnjev. Danes jih je ostalo manj kot 10 %.