Vojvodina Avstrija

Vojvodina Avstrija, vojvodina Svetega rimskega cesarstva ter pozneje kronska dežela Avstrijske monarhije.

Ob vojvodini Avstriji se obravnavajo tudi dežele, ki so jim vladali avstrijski vojvode v personalni uniji, ali drugače, obravnava se vladavina avstrijskih vojvod v srednjem veku.

Leta 1156 je cesar Friderik I. Barbarossa povzdignil mejno grofijo Babenberžanov v dedno vojvodino Avstrijo. Leta 1192 so Babenberžani zavladali še v vojvodini Štajerski in kmalu za tem dosegli višek svoje vladarske moči; leta 1246 je njihov rod izumrl. V boju za babenberško dediščino je novi nemški kralj Rudolf I. Habsburški premagal češkega tekmeca Otokarja II. Přemysla in leta 1282 zagotovil svoji rodbini poleg vojvodine Avstrije še vojvodino Štajersko in grofijo Kranjsko. Tudi ambiciozni Rudolfov sin Albert I. si je leta 1298 priboril nemško krono. Po njegovi smrti pa je vrsta porazov zmanjšala prestiž avstrijske vladavine, a svoja ozemlja so širili še kar naprej. Potem ko sta sinova Alberta I. pridobila vojvodino Koroško, so njegov vnuk Rudolf IV. in Rudolfovi bratje avstrijskim deželam priključili grofijo Tirolsko in ustvarili povezavo do habsburških matičnih posesti med Švico in Švabsko, ki so jih začeli imenovati Prednja Avstrija.

Potem pa je leta 1379 prišlo med brati do delitve avstrijskih dežel, najprej na dva potem na tri in štiri dele. Medsebojni prepiri so slabili avstrijske dežele. V zavezništvu s sosednjo Češko, ki ji je vladala rodbina Luksemburžanov, sta lepo uspevali edino obdonavski avstrijski deželi, Zgornja in Spodnja Avstrija. Leta 1438 je njun vojvoda Albert V. po tastu Sigismundu Luksemburškem podedoval krono rimsko-nemškega (kot Albert II.), krono madžarskega in krono češkega kralja, a je že naslednje leto umrl. Zapustil je še nerojenega sina, ki je postal ujetnik svojega skrbnika in tedanjega staroste habsburške rodbine, vojvode Friderika V. Ta je bil leta 1440 izvoljen za nemškega kralja in leta 1452 v Rimu kronan za cesarja Friderika III. Preživel je vse svoje protiigralce in po mnogih zapletih in presenetljivih preobratih ponovno združil avstrijske dežele in jih obranil pred zunanjimi sovražniki.

Uvod (mejna grofija)

Ime Ostarrichi se prvič pojavi v starih listinah cesarja Otona III. v letih 996 in 998, in sicer za mejno grofijo - marko na vzhodni bavarski meji (ozemlje ob Donavi in južno od nje med pritokoma Ybbs in Traisen), ki jo je leta 976 podelil cesar Oton II. Babenberžanu Luitpoldu oz. Leopoldu I. (vladal 976-994). Marka se je v naslednjih desetletjih širila in krčila v bojih s sosedi (Madžari, Čehi) in z bolj ali manj srečnimi zavezništvi avstrijskih mejnih grofov v burnem času investiturnih bojev. Leopold II. (1075-95), četrti naslednik Leopolda I., je z neprestanim menjavanjem zaveznikov marko skoraj izgubil. Njegov sin Leopold III. (1095-1136) je bil bolj odločen; potem ko je spoznal, da je glavna ovira za sklenitev miru med papežem in cesarjem osebnost cesarja Henrika IV., je podprl njegovega upornega sina, kasnejšega cesarja Henrika V. Leta 1106 se je poročil z njegovo sestro Nežo, kar je močno povečalo ugled Babenberžanov in jim prineslo bogato doto, kar se da sklepati iz velikih gradenj (samostan Klosterneuburg z veliko grofovsko rezidenco v njegovi soseščini, cistercijanski samostan Heiligenkreuz). Pa tudi grof sam je znal trdo in premišljeno uveljavljati svoje interese in ob koncu vladanja mu je uspelo pridobiti celo oblast nad Dunajem. Ob izumrtju salijske cesarske družine so ga nemški knezi uvrstili med kandidate za cesarja, a je kandidaturo odklonil in se še naprej posvečal svoji deželi. Bil je priljubljen pri ljudeh in je leta 1663 postal celo svetnik spodnjeavstrijskih dežel.

Leopolda III. je nasledil njegov tretji sin Leopold IV. (1136-41). Zanj je bilo pomembno, da so nemški knezi njegovega staufovskega polbrataStaufovec Konrad III. in Babenberžan Leopold IV. sta imela skupno mater Nežo, hčerko cesarja Henrika IV.; prvič se je poročila s Staufovcem Friderikom I. (†1105), Konrad je bil njun drugi sin; po njegovi smrti se je poročila z Babenberžanom Leopoldom III. kot njegova druga žena, Leopold IV. je bil njun drugi sin. leta 1138 izbrali za nemškega kralja Konrada III. Konrad je svojemu welfskemu tekmecu za kraljevi naslov, Henriku Ponosnemu, odvzel vojvodino Bavarsko in jo dodelil v fevd Leopoldu IV. S tem so se Babenberžani vpletli v staufovsko-welfski dinastični boj z negotovim izidom. Naslednik Leopolda IV., njegov starejši brat Henrik II., Jazomirgot (1141-77) je poskusil odnos z Welfi umiriti tako, da se je poročil z vdovo Henrika Ponosnega, JeroJera je bila hčerka cesarja Lotarja III. Supplinburškega., ki pa je kmalu po poroki umrla. Henrik II. v vojaških konfliktih s sosedi ni imel uspehov, udeležba na križarskem pohodu pa mu je prinesla poroko z bizantinsko princeso Teodoro Komneno, ki je rodbini odprla nove možnosti in jo povezala z bizantinsko kulturo.

Vladavina Babenberžanov Avstrija postane vojvodina

Novi nemški kralj in cesar Friderik I. Barbarossa je nameraval končati spor z Welfi in je leta 1156 vrnil vojvodino Bavarsko svojemu bratrancu Henriku Levu. Babenberžanom se je (po dolgotrajnih pogajanjih) za odvzem Bavarske oddolžil tako, da je njihovo mejno grofijo povzdignil v vojvodino in nanjo z listino privilegium minus vezal vrsto posebnih pravic. Listina med drugim vojvodi in njegovi ženi zagotavlja dedno nasledstvo po sinu ali hčeri, če pa potomcev ne bi bilo, lahko sama izbereta naslednika. Henrik II. je tedaj prestavil svojo rezidenco na Dunaj.

Ko je leta 1180 ponovno prišlo do odkritega spora med cesarjem Friderikom Barbarosso in Henrikom Levom, je v vojvodini Avstriji vladal sin Henrika II., Leopold V. (1177-94). Cesar je Henriku Levu odvzel vojvodini Saško in Bavarsko. Ob tej priložnosti je vojvodina Avstrija pridobila del današnjega območja Mühlviertel. Vojvodino Bavarsko, zmanjšano za ozemlje Štajerske, je cesar dodelil rodbini Wittelsbachov. Štajerska je bila povzdignjena v samostojno vojvodino in dodeljena rodbini Otokarjev, ki so imeli svojo mejno grofijo v Travenski krajini (Traungau s središčem v Steyru). Ker pa je bil štajerski vojvoda Otokar I. neozdravljivo bolan in ni mogel pričakovati potomstva, je avgusta 1186 prišlo na Georgenbergu ob Aniži do sestanka med Otokarjem I. in Leopoldom V., ki so se ga udeležili tudi številni avstrijski in štajerski plemiči in predstavniki samostanov, na katerem je Otokar I. prepustil nasledstvo v vojvodini Štajerski Babenberžanom. Dogovor je bil zapisan v vrsti listin, ki sestavljajo t. i. georgenberški ročin (Georgenberger Handfeste), od katerega sta ohranjeni dve listini: prva zagotavlja pravice štajerskim plemiškim vazalom in druga obravnava položaj deželnih samostanov. Cesar je naslednje leto dogovor potrdil.

Personalna unija vojvodine Avstrije in vojvodine Štajerske

Leta 1192 je Otokar I. umrl in novi cesar Henrik VI. je vojvodino Štajersko podelil v fevd Leopoldu V.

Ta se je malo prej vrnil s tretje križarske vojne (med katero je umrl cesar Friderik Barbarossa), kjer je sodeloval s Filipom II. Francoskim in Rihardom I. Angleškim, Levjesrčnim. S slednjim je Leopold V. prišel v spor ob zavzetju mesta Akke (Rihard je dal odstraniti avstrijsko bojno znamenje, grb ali zastavo, z nekega osvojenega stolpa), na kar se je avstrijski vojvoda umaknil s križarskega pohoda. Dogodek je postal pomemben leta 1191, ko se je Rihard Levjesrčni vračal v Anglijo preko avstrijskega ozemlja in je bil v dunajskem predmestju razpoznan in prijet. Leopold V. je zanj zahteval ogromno odkupnino in jo tudi dobil. Uporabil jo je za nove gradnje v mestih in utrdbah ter za financiranje dunajske kovnice, kjer so začeli kovati znameniti dunajski pfening. Vojvoda si je z dejanjem nakopal papeževo izobčenje, katerega je bil rešen šele na smrtni postelji.

V nasprotju z določilom georgenberške pogodbe je Leopold V. z oporoko vojvodini spet ločil: vojvodino Avstrijo je zapustil starejšemu sinu Frideriku I. (1194-98), visoko izobraženemu knezu, vojvodino Štajersko pa mlajšemu sinu Leopoldu. Potem ko je Friderik padel na križarskemu pohodu, je obema vojvodinama zavladal Leopold VI. (1194/98-1230). Njegovo vladanje velja za najsrečnejše in najuspešnejše babenberško obdobje.

Leopold VI. se je poročil z bizantinsko princeso Teodoro, vnukinjo cesarja Izaka II. Angela, vendar je njuna zveza izgubila na političnem pomenu, ko so križarji leta 1204 v četrti križarski vojni zavzeli Konstantinopel. Bil je pristaš Staufovcev, kralja Filipa Švabskega, in se je leta 1212 pridružil vstaji kasnejšega cesarja Friderika II. proti welfskemu cesarju Otonu IV. Bil je naklonjen cerkvi, kar dokazujejo številna njegova dejanja: ustanovitev in bogata opremljenost cistercijanskega samostana Lilienfeld (okrog 1206), obnova kartuzije Jurklošter (1209), ostro odzivanje na porajanje raznih (krivo)verskih sekt (katari, valdežani); dalje udeležba na pohodih proti južnofrancoskim albanežanom in španskim muslimanom (1212) ter v Sveto deželo in Egipt (1217). Podpiral je nemški viteški red in nove beraške rodove. Poskušal je zgraditi deželno cerkev, pri čemer pa mu ni uspelo uveljaviti nove škofije na Dunaju.

Dosledno je gradil in krepil svojo vojvodsko oblast in omejeval moč plemstva. Z dedovanji, odvzemi in nakupi je prišel do posesti nekdaj zelo pomembnih rodbin. Posebno je bil naklonjen mestom, ki so se hitro razvijala. Dunaj se je v njegovem času razširil do obsega, ki ga je ohranil daleč v novi čas.

Oblast je širil tudi na območja zunaj svojih vojvodin. Leta 1229 je s poroko svojega sina Friderika z dedinjo grofov Andech-Meran, Nežo, prišel do njihovih posesti v kasnejšem Innviertlu (Särding, Ried) in na Kranjskem in se s svojimi ozemlji približal Jadranskemu morju. Od gospodov Castella je kupil fevd Pordenone.

Svojo hčerko Margareto je poročil z nemškim kraljem Henrikom (VII.)oklepaj naj bi preprečil zamenjavo s cesarjem Henrikom VII., sinom cesarja Friderika II. Leta 1230 je posredoval v mirovnih pogovorih med cesarjem in papežem Gregorjem IX. v San Germainu (sedaj Cassino).

Pot navzdol

Leopolda VI. je nasledil dvajsetletni sin Friderik II., Bojeviti (1230-46), ki ob veliki osebni energiji in vojaški hrabrosti ni imel pravega občutka za politiko. Poročen z Nežo Andech-Meran se je imenoval tudi gospod Kranjske (dominus Carniolae). Kmalu po začetku njegovega vladanja je prišlo do zarote ministerialov, ki jo je zatrl in razrušil gradove upornikov (Aggstein, Dürnstein, Weitra). Sledila je vrsta različnih, malo uspešnih spopadov s sosedi, Bavarci, Čehi, Madžari. Tudi odnos s cesarjem Firderikom II. se je vse bolj krhal. Neprestani konflikti z okolico so pripeljali leta 1235 na dvornem zboru v Mainzu do pritožbe proti njemu, v kateri so se poenotili predstavniki mest, plemstva, duhovščine in celo njegova mati Teodora. Na zboru, ki se ga vojvoda, kot običajno, ni udeležil, mu je cesar izrekel izključitev iz pravnega reda (Reichsacht). Friderik Bojeviti se je zatekel v Dunajsko Novo mesto in v utrdbo Starhemberg. Dunaj se je obrnil proti njemu in cesar je mesto za to nagradil s statusom cesarskega mesta (1237).

Med tem pa so ponovno izbruhnili boji med lombardsko zvezo in papeštvom in cesar je pohitel posredovat v Italijo, kar je Frideriku Bojevitemu omogočilo, da je hitro ponovno osvojil svoja ozemlja. Območje ob Aniži pa je tedaj ohranilo delno neodvisnost od Dunaja (svojega vrhovnega sodnika), oblikovalo se je delno samostojno "ozemlje ob Aniži", kasnejša Zgornja Avstrija s središčem v Linzu, medtem ko je Dunaj postal središče Spodnje Avstrije in vojvodova rezidenca.

Z vzhoda pa se je približala Avstriji nova nevarnost: Mongoli so razdejali ruske kneževine in zavzeli Poljsko in Madžarsko. Friderik Bojeviti je izkoristil stisko sosedov in je zavzel njihova obmejna območja, naseljena pretežno z nemškim prebivalstvom, ki pa jih po nenadnem umiku Mongolov ni mogel dolgo obdržati.