Fašenk je čas med 2. februarjem (svečnico) in pepelnično sredo v Markovcih, ko se tam odvijajo dogodki povezani s tematiko pusta. Namen teh dogodkov je ohranjanje kulturne dediščine etnografskih in karnevalskih likov Dravsko - Ptujskega območja.
Dogajanje Bičev pok Dogodek poteka 2. februarja. Natanko ob polnoči se s prvim bičevim pokom uradno prične fašenk v Markovcih.
Pustna povorka v Markovcih Pustna povorka poteka na pustno soboto. Povorko organizira etnografsko društvo Korant Markovci. Povorka se začne z zborom vseh etnografskih likov in karnevalskih skupin pred gostiščem Ambiente v Zabovcih. Povorka nato poteka skozi Zabovce in Markovce do občinskega poslopja, kjer se liki in skupine predstavijo. Sledi še pogostitev vseh sodelujočih in zaključek povorke s podelitvijo nagrad najboljšim v karnevalskem šotoru. Povorka poteka tako, da se najprej predstavijo etnografski liki, ki predstavijo nekakšno mističnost, skrivnostnost in prvinskost fašenka. Nato se predstavijo karnevalske skupine, ki nekako predstavljajo izkazovanje idej, izvirnosti, norčavosti in estetike.
Karnevalski šotor V karnevalskem šotoru v Markovcih praviloma vsak vikend pustnega časa potekajo zabave v maskah, na katerih nastopijo različne glasbene skupine.
Maske Korant
Korant kot najbolj poznana maska s ptujskega polja, če že ne Slovenije, vsako leto znova in znova preganja zimo iz dežele, kot veleva ljudsko izročilo. Nekoč so to masko smeli obleči le fantje, ki so odslužili vojaški rok in so bili samski. Dandanes temu več ni tako. V korantovi opravi srečamo majhne otroke, ženske… Korante lahko srečamo tudi na haloškem območju, vendar se razlikujejo od "polanskega" po tem, da imajo na glavi namesto trakov in peruti pritrjene kravje rogove.
Nekoč so si fantje korantovo opremo izdelali doma, sedaj pa za to skrbijo mojstri, ki se načrtno ukvarjajo z izdelavo korantij.
Obraz korantove kape je narejen iz usnja, na sredini kape je pritrjen nos, ki močno spominja na svinjski rilec, pod nosom mu za brke služijo sirkove vejice, pod njimi pa so na vrvico nanizana semena belega oz. temnega fižola, ki bi naj predstavljale zobe. Iz ust korantu visi dolg rdeč jezik. Ob strani kape so namesto ušes pritrjena gosja oz. puranja peresa. Vrh kape pa koranta krasijo razni živo pisani trakovi in rože izdelane iz "krep" papirja. Korant ima oblečen kožuh iz dolgodlake ovce. Okoli pasu pa ima na verigi privezane kravje zvonce s katerimi pozvanja in tako plaši staro in mlado. Nikoli in nikdar ni bilo določeno kolikor zvoncev, bi korant naj imel, vse je bilo odvisno od tiste osebe, ki se je maskirala v to masko.
Za obrambo v rokah nosi palico, na kateri je na koncu pribita ježeva koža, torej ježevko. Korant je obut v volnene doma spletene rdeče ali zelene nogavice, na njih pa ima nataknjene črne čevlje. Koranti hodijo od hiše do hiše v skupini, spremlja jih hudič, za darove pa pobirajo svilene robce, včasih pa dobijo tudi kakšno klobaso.
Enega izmed prvih korantovih opisov najdemo v župnijski kroniki župnije sv. Marka niže Ptuja iz konca 19. stol. Kronist piše, da je korantova oprava narejena iz narobe obrnjenega ovčjega ali zajčjega kožuha, obrazni del je iz starega usnja, po navadi iz kakšne rabljene torbe, ki ima prišit nos in izrezane odprtine za oči in usta. Kapa ima rogove izdelane iz usnja, slame ali klobučevine, okoli pasu nosi korant privezan kravji zvonec, v rokah pa ježevko. Takšen lik, kot je opisan v kroniki, so v začetku devetdesetih let 20. stoletja replicirali člani društva Korant Markovci in ga vsako leto lahko občudujemo na markovskem fašenku.
Sama podoba maske se je skozi stoletja spreminjala in je bila pogojena s socialnim statusom tedaj živečih ljudi. Bogatejši so imeli bolj okrašene in umetelno izdelane maske, maske revnejših pa so bile skromnejše. Če danes govorimo o tem, da je izdelava korantove opreme zelo draga je tudi v preteklosti bilo podobno, saj si tisti najrevnejši slednje prav tako niso mogli privoščiti.
Hudič Zlodej ali hudič je pustni lik, ki vodi skupino korantov. Oblečen je v kostum rdeče ali črne barve. Na glavi ima kapo, ki je iz usnja ali blaga. Na njej so rogovi, rilčast nos in dolg rdeč jezik. Preko ledij ima vržen sak - mrežo za lovljenje duš, v rokah pa drži vile ali trizob.
Orači Orači že od nekdaj veljajo za eno izmed najbolj priljubljenih pustnih mask na Ptujskem območju, saj s svojim prihodom na domačijo, prinesejo upanje za dobro letino, ki je za kmeta še kako pomembna. Skupino sestavlja šest ali osem “konjev”, čisto odvisno od ljudi, ki se šemijo v ta lik. Tako imenovani konji so mladi fantje oblečeni v črne hlače preko katerih imajo zavezan moder predpasnik, belo srajco in črni telovnik. Na glavi nosijo klobuk, ki je prekrit s pisano ruto s franžami, prav tako jim na ramenih izpod telovnika gledajo konci rut. Obuti so v črne škornje. Tako napravljeni konjiči vlečejo za sabo plug. Včasih so vlekli pravega, danes se uporablja zgolj replika. Na njem sta ena do dve smrečici, okrašeni s pisanimi trakovi. Zraven skupine hofi tudi pobirač, ki pobira darove ob obisku domačije, oblečen je v raševinasto obleko z masko na obrazu. V rokah nosi košaro, v kateri so pleve in jih med obredom oranja seje v brazdo, “za debelo repo”. V roki ima tudi grabljice, da seme zadela v zemljo. Ob pobiraču srečamo tudi pokača, ki z bičevim pokom naznanja prihod skupine na dvorišče. Pokač je našemljen enako kot konjiči. Za plugom, kot orač, pa hodi korant. Še pred 20. stol. koranti niso nikdar kot samostojna skupina obiskovali domačij, ampak so vedno hodili v skupini z orači. Danes se je to spremenilo, saj so se koranti tekom časa odcepili od oračev in začeli obiske domačij kot samostojna skupina. Ko pokač s pokanjem naznani prihod skupine na dvorišče, konjiči začno vleči plug in med oranjem prepevajo. Največkrat pesmi, ki majo nek smiselni ritem, saj jim le ta narekuje korakanje pred plugom. Danes lahko največkrat slišimo pesmi En hribček bom kupil, Ko psi zalajajo in marsikatero drugo slovensko ljudsko. Med oranjem pobirač hiti s sejanjem plev in želi gospodinji in gospodarju čim bolj obilne pridelke v tekočem letu, obenem pa še zaprosi za majhen dar. Še danes je navada, da ljudje darujejo klobaso ali jajca, kot dar pa se pojavlja tudi denar, ki v preteklosti zaradi pomanjkanja ni bil v navadi. V Markovcih in okolici lahko trdimo, da ni gospodinje, ki bi katerokoli šemo odpravila brez kakršnega koli daru, saj naj bi to prinašalo nesrečo.
Kopjaši
Čeprav kopjaši po svojem pomenu ne sodijo med fašenske maske, je pomembno, da jih omenimo. Kopjaš je bil in še vedno je spremljevalec porok. Je nekakšen voditelj in zabavljač. Po navadi je ob poroki kopjaš najboljši ženinov prijatelj. Ker pa je ravno v preteklosti bilo največ porok prav v predpustnem času, so se kopjaši zlili s samim praznikom in šele zadnjih petdeset let nastopajo na fašenkih kot vodje vseh sprevodov. V njih se šemijo fantje in možje, ki nosijo pražnjo črno obleko, belo srajco, kravato in črne škornje. Okoli klobuka imajo privezan tribarvni trak s šopkom. Preko desnega ramena nosijo tribarvni trak ki se zaključi na levem boku in je bele, modre in rdeče barve, kar spominja na slovensko zastavo. V rokah nosijo kopje, s številnimi pisanimi svilenimi trakovi. Kot že rečeno, kopjaši plešejo na čelu fašenskega sprevoda in svoja kopja med plesom in juckanjem mečejo visoko v zrak. Pregovorno velja, da je velika sramota za kopjaša, če svojega kopja ne ujame in mu to pade na tla.
Tako kot drugod po svetu in Sloveniji, je v času fašenka v Markovcih v navadi gonjenje medveda. Do konca druge svetovne vojne in še malo dlje so medvedi bili oblečeni v obleko iz vrečevine, včasih je človek v maski bil tudi naklačen s senom. Na glavi je nosil masko ki je bila deloma narejena iz zajčje kože ali tako kot obleka, iz vrečevine. Spremljal ga je gonjač, ki mu je igral na orglice in ga imel privezanega na vrvi ali verigi. V rokah je nosil košaro v katere je sprejemal darove. Sam gonjač je največkrat bil našemljen v cigana. Medved je moral renčati , “vulti”, plesati , in sploh biti divji, pa tudi se zaletavati v ljudi, posebej v mladenke. Kasneje, proti koncu šestdesetih let pa začnemo na našem območju srečevati medvede, ki imajo obleko narejeno iz ovčje kože, na glavi pa nosijo masko, ki na las spominja na medvedovo glavo. Po navadi je teh medvedov v skupini več, spremlja pa jih tudi večja skupina ciganov, ki jih vodijo in igrajo na različne inštrumente. V Markovcih se še vedno pojavljata obe varianti medveda.
Rusa in melika
Nepogrešljivi del markovskega fašenka so tudi ruse in melike. Vendar moramo že na začetku omeniti nekaj, kar je pomembno pri sami terminologiji teh dveh mask. V različni literaturi skozi zgodovino in tudi sedanjost, beremo kako je rusa maska na štirih nogah, melika pa maska na dveh, kar se je spremenilo, saj danes velja, da je v rusi eden človek, v meliki pa dva. Obe dve opravi sta si dokaj podobni, vendar se razlikujeta glede na to, koliko ljudi samo masko nosi na ramenih. Z masko ruse in melike so ljudje v preteklosti hoteli vplivati na zdravje štirinožne živine. Predvsem konj in krav. Kot že omenjeno zgoraj, sta za meliko potrebna dva fanta, ki nosita okoli dva metra dolgo ogrodje. Njegovi daljši stranici sta med seboj povezani z loki iz lesenih palic, samo ogrodje pa je pokrito s ponjavo – največkrat z vrečevino. Spredaj ima melika leseno glavo z ušesi, iz gobca pa ji visi dolg rdeč jezik. Večkrat imajo melike gibljivo čeljust, ki jo premika prvi fant s pomočjo vrvice. Zadaj ima melika rep, spleten iz slame ali kakršnega drugega odpadnega materiala, pod repom pa je privezan napihnjen in posušen svinjski mehur. Obvezno ima tudi jezdeca, lutko iz cunj imenovano "faček". Spremljata jo pobirač in porta. Oba imata zakrite obraze z maskami ali namazane s sajami. Pobirač v rokah nosi košaro in grabljice, porta pa prihod melike naznanja s pokom biča. Pri rusi gre za isto zadevo, le da je ogrodje manjše in ga lahko nosi samo en človek, res pa je tudi, da rusa na hrbtu ne nosi fačeka. Po navadi je rus v skupini več, kar pa nanese tudi več gonjačev. Obe maski sta divji in nagajivi, brcata in strašita vse okoli sebe. Velja pa nezapisano pravilo, da če se rusa, sama od sebe na dvorišču uleže na tla, pomeni to slabo znamenje. Pri obredu na dvorišču gonjači in pobirač na vso moč želijo gospodarju prodati svojo živino in jo hvalijo na vse pretege. Ker pa se vendarle po dolgotrajnem barantanju gospodar ne da, in ne želi skleniti kupčije, rajši s kozarčkom in južino pogosti našemljence, gospodinja pa jim da v dar kako klobaso ali denar.
Vile Čeprav večkrat slišimo, da so vile novodobni lik, so počasi že standardni del sprevoda. Res je, da nimajo svoje kontinuitete tako kot marsikatera druga maska, se pa že kar nekaj desetletij pojavljajo ob fašenku. Kuret pravi, da so se pojavile, ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja v sklopu šole ena izmed učiteljic v markovski šoli predstavila igro v kateri so nastopile vile. Te so se kasneje postavile ob bok svojim vrstnikom ob fašenku, saj so se v preteklosti smeli šemiti samo moški, tudi otroci ne. V vile se oblečejo deklice. Na sebi imajo belo obleko, plet in krono, ena izmed njih je kraljica, tista ki ima lepšo in večjo krono kot ostale. Vile se na dvorišču ali v hiši postavijo v krog in pojejo pesmi, ki prerokujejo dobro letino. Njihova posebnost pa se kaže predvsem v tem, da so kot dar vedno prejemale denar.
Piceki