Ministrstvo za državno varnost (, MfS), na splošno poznano kot Stasi (okrajšano za , to je Državno varnost), je bila uradna državnovarnostna služba v Nemški demokratični republiki, ustanovljena 8. februarja 1950. Opisujejo jo kot ena najučinkovitejših in represivnih obveščevalnih agencij na svetu.Chambers, Madeline,No remorse from Stasi as Berlin marks fall of Wall , Reuters, 4. november 2009.Angela Merkel 'turned down' job from Stasi, The Daily Telegraph, 14. november 2012.Connolly, Kate,'Puzzlers' reassemble shredded Stasi files, bit by bit, The Los Angeles Times, 1. november 2009.Calio, Jim, The Stasi Prison Ghosts, The Huffington Post, 18. november 2009.Rosenberg, Steve, Computers to solve Stasi puzzle, BBC, 25. maj 2007.New Study Finds More Stasi Spooks, Der Spiegel, 11. marec 2008. Stasi je imel svoj sedež v Vzhodnem Berlinu, z največjim kompleksom v okrožju Lichtenberg in več manjšimi v ostalih predelih mesta. Njegov moto je bil »Schild und Schwert der Partei« (Ščit in meč stranke), in sicer vladajoče Socialistične stranke enotnosti Nemčije (Sozialistische Einheitspartei Deutschlands, SED).
Zgodovina thumb|left|250px|Glavna centrala Stasija, Berlin-Lichtenberg Stasi je bil osnovan 8. februarja 1950 po vzoru sovjetskih Ministrstva za državno varnost (, MGB) in Ministrstva za notranje zadeve (, MVD). Ti ministrstvi sta nasledili predvojna NKGB in NKVD.
Prvi minister Stasija je postal Wilhelm Zaisser. Po vstaji junija 1953 je moral Zaisser oditi s položaja, saj je neuspešno poskušal zamenjati generalnega sekretarja SED-a Walterja Ulbrichta. Ulbricht je na čelo Stasija namestil Ernsta Wollwebra. pp. 53–85 Slednji je leta 1957 po sporu v SED med Ulbrichtom in Erichom Honeckerjem dal odpoved, nasledil ga je dotedanji namestnik Erich Mielke.
Čeprav je bila Stasiju leta 1957 odobrena načelna neodvisnost delovanja, pa je vse do leta 1990 sovjetska obveščevalna služba KGB, ustanovljena leta 1954, nadaljevala s postavljanjem svojih častnikov za zvezo v vseh osmih glavnih Stasijevih direktoratih, vsak častnik je imel svoj urad znotraj njihovih objektov, prav tako tudi v petnajstih območnih sedežih Ministrstva po vsej Vzhodni Nemčiji. Sodelovanje je bilo tako tesno, da je KGB povabil Stasi k ustanovitvi delujočih baz v Moskvi in Leningradu za nadzor obiskov vzhodnonemških turistov v Sovjetski zvezi. Leta 1978 je Mielke uradno odobril KGB častnikom v Vzhodni Nemčiji enake pravice in moč, kot so jih uživali njegovi častniki v Sovjetski zvezi.
Organizacija thumb|right|250px|Erich Mielke ob poimenovanju Stražnega polka po ustanovitelju Čeke Feliksu Dzeržinskemu, 15. december 1967.
Ministrstvo za državno varnost je vsebovalo naslednje enote: Glavni obveščevalni direktorat (Hauptverwaltung Aufklärung), osredotočen predvsem na Zahodno Nemčijo in Severnoatlantsko pogodbeno zvezo NATO, vendar je deloval tudi na ozemljih drugih držav, ki niso bile vključene v to organizacijo. Glavna uprava za koordinacijo Ministrstva za državno varnost, usklajevala je svoje delo s sovjetskimi obveščevalnimi agencijami. Glavni oddelek za komunikacijsko varnost in zaščito osebja, zagotavljala je osebno varnost za državno vodstvo, vzdrževala in upravljala je z notranjim varnostnim sistemom za vladno komunikacijo. Uprava za varnost težke industrije in razvoj ter Glavna Uprava za gospodarsko varnost, delovali sta proti sabotažam in vohunjenju. Glavna uprava za boj proti sumljivim osebam, zadolžena je bila za nadzor nad tujci, zlasti zahodnjaki, ki so sicer legalno potovali ali bivali znotraj države. K tujcem se je prištevalo tako turiste kot tudi diplomatsko osebje in uradne goste. Oddelek za analizo odpadkov; Uprava 12, nadzorovala je pošto in telekomunikacije. Uprava 2000, odgovorna za zanesljivost osebja v Nemški ljudski armadi NVA; Kazenski sistem; za olajšanje nalog izvrševanja politične varnosti Vzhodne Nemčije je Stasi upravljal s svojim lastnim kazenskim sistemom, ki se je razlikoval od Ministrstva za notranje zadeve. Sistem je upravljal s taborišči za politične nasprotnike. Stražni polk Feliks E. Dzierzynski, oborožena sila na razpolago Ministrstvu, imenovana po ustanovitelju Čeke, boljševiške tajne policije. Člani polka s stažem najmanj tri leta so bili odgovorni za zaščito vladnih in partijskih poslopij ter osebja. Polk je bil sestavljen iz šestih motoriziranih strelskih bataljonov, enega topniškega bataljona in enega bataljona za usposabljanje. Njihova oprema je vsebovala oklopnike za prevoz osebja PSZH-IV, 120 milimetrske minomete, 85 in 100 milimetrske protitankovske topove, protiletalske topove ZU-23 in helikopterje.
Delovanje thumb|left|250px|Konferenčna soba
V letih od 1950 do 1989 je bilo v Stasiju zaposlenih skupno 274.000 ljudi, v prizadevanju za izkoreninjenje razrednega sovražnika. Pred njegovim koncem je bilo v njem polno zaposlenih 91.015 oseb, od tega 2.000 neuradnih sodelavcev, 13.073 vojakov in 2.232 častnikov vzhodnonemške vojske,Gieseke 2001, pp. 86–87 poleg njih pa še 173.081 neuradnih obveščevalcev znotraj državeMüller-Enbergs 1993, p. 55 ter 1.533 obveščevalcev v Zahodni Nemčiji.Gieseke 2001, p. 58
Medtem ko ti izračuni o številu zaposlenih prihajajo iz uradnih evidenc, se, glede na zveznega komisarja, pristojnega za arhive Stasija v Berlinu, zaradi številnih uničenih evidenc, število obveščevalcev približuje 500.000-im, po mnenju nekdanjega Stasijevega polkovnika, zaposlenega v protiobveščevalni službi, pa se ob vključitvi občasnih obveščevalcev lahko ta ocena povzpne vse do dveh milijonov.
Infiltracija Častniki Stasija so bili nastavljeni v vseh glavnih industrijskih objektih; obsežnost nadzora je bila večinoma odvisna od vrednosti izdelkov za gospodarstvo; v vsakem stanovanjskem objektu je bil zadolžen en stanovalec, ki je moral poročati lokalnemu predstavniku policije (Volkspolizei, Vopo). Vohuni so poročali o vsakem sorodniku ali prijatelju, ki je čez noč ostal v drugem stanovanju. V stenah apartmajev in hotelskih sob so bile izvrtane manjše luknje, skozi katere so agentje Stasija s posebnimi kamerami snemali državljane. Šole, univerze in bolnišnice so bile nadvse prepojene z vohuni.
Stasi je imel uradno kategorizacijo za vsako vrsto obveščevalca kot tudi uradne smernice, kako izvleči od nekoga informacijo. Vloge obveščevalcev so bile razvrščene od tistih, ki so že bili nekako vključeni v državno varnost (policija, vojska), do disidentskih gibanj in protestantske Cerkve. Informacije, zbrane od slednjih dveh skupin, so bile uporabljene za delitev ali diskreditiranje posameznikov. Obveščevalce so naredili za pomembne, glede na materialne ali socialne spodbude, prežete z občutkom dogodivščin, pri tem je bilo po uradnih podatkih zgolj 7,7 % obveščevalcev prisiljenih v sodelovanje. Velik delež teh je bilo članov SED-ja, neobičajna ni bila niti zaposlitev na podlagi izsiljevanja. Veliko število obveščevalcev je prihajalo iz vrst sprevodnikov, hišnikov, doktorjev, bolniških sester in učiteljev; Milke je verjel, da so najboljši obveščevalci tisti, katerih delovna mesta so dovoljevala stalni kontakt z javnostjo.
Položaj Stasija se je precej povzpel po tistem, ko so države Vzhodnega bloka leta 1975 podpisale Helsinško listino, ki jo je tedanji generalni sekretar SED-ja Erich Honecker označil za grožnjo njegovemu režimu, saj je vsebovala zavezujoče spoštovanje človekovih pravic, vključno s svobodo mišljenja, vesti, vere in prepričanja. V tem letu je število obveščevalcev naraslo na 180.000, pred tem se je gibalo od 20 do 30 tisoč v zgodnjih 50-ih, 100 tisoč je doseglo leta 1968 kot odgovor na Ostpolitik (normalizacijo odnosov med Zahodno Nemčijo in Vzhodno Evropo) in na študentsko-delavske proteste po svetu tega leta. Stasi je deloval tudi kot približek KGB-ju za opravljanje dejavnosti v drugih državah vzhodnega bloka kot je bila Poljska, kjer so bili Sovjeti prezirani.
Stasi se je infiltriral v skoraj vsak vidik življenja NDR. V sredini 80-ih je mreža obveščevalcev začela rasti v obeh nemških državah; do trenutka, ko je Vzhodna Nemčija padla v letu 1989, je v bilo Stasiju 91.015 zaposlenih in 173.081 obveščevalcev.Gieseke 2001, p. 54 Stasi je ohranil večji nadzor nad prebivalstvom kot katerakoli druga tajna policija v zgodovini. Imel je enega polno zaposlenega agenta na vsakih 166 prebivalcev Vzhodne Nemčije. Razmerje je naraslo ob vključitvi obveščevalcev, to je na enega obveščevalca je prišlo med 6 in 7 ljudi. Za primerjavo, Gestapo je imel zaposlenega enega policista na 2.000 ljudi. Ta primerjava je vodila lovca na nacistične zločince Simona Wiesenthala k temu, da je oklical Stasi za bolj zatiralsko od Gestapa. Za dodatek so bili Stasijevi agentje med drugim vključeni tudi v vladne in vohunske agencije zahodnonemške države.
V nekaterih primerih je prihajalo tudi do vohunjenja med zakonci. Tak primer je bila mirovna aktivistka Vera Lengsfeld, katere mož, Knud Wollenberger, je bil obveščevalec Stasija.
Ljudje so bili zaprti v zaporih iz različnih razlogov, od tega, da so hoteli zapustiti državo, do tega, da so pripovedovali politične šale. Zapornike so držali izolirane in dezorientirane, brez informacij o dogodkih v zunanjem svetu.
Zersetzung
Stasi je izpopolnil tehniko psihološkega nadlegovanja zaznamovanih sovražnikov države, poznano kot Zersetzung, izraz izposojen iz kemije, v pomenu korozije oz. spodkopavanja.
Do 70. let se je Ministrstvo odločilo, da bo prenehalo z očitnim pregonom nasprotnikov režima na način, ki so ga uporabljali do tedaj, to je z aretacijami in krutim mučenjem. Spoznali so, da je psihološko nadlegovanje veliko manj prepoznano kot tako, njegove žrtve in podporniki pa s tem manj verjetno izzvani, da bi pozročali večji odpor. Žrtve se naj ne bi niti zavedale vira svojih problemov ali celo njegove dejanske narave. Zersetzung je bil oblikovan kot proces dajanja žrtev na stranski tir in postopnega izključevanja, saj naj bi s takim nadlegovanjem izgubile voljo do nadaljevanja »neprimernih« dejavnosti.
Taktike v okviru Zersetzunga so na splošno šle za motnje v žrtvinem privatnem ali družinskem življenju. Te so pogosto vključevale vdore v domove, premeščanje pohištva, spreminjanje časovnih alarmov, odstranjevanje slik s sten, nadomeščanje ene vrste čaja z drugo ... Druge dejavnosti so vključevale kampanjo spodkopavanja ugleda, neosnovane obtožbe, provokacijo, psihološko vojno, prisluškovanje, skrivnostne telefonske klice, nepotrebne dobave na dom. Navadno žrtve vsega tega niso povezovale z delovanjem Stasija, ob vsem tem se jim je začelo mešati, prišlo je tudi do duševnih zlomov ali celo samomorov.
Velika prednost takega nadlegovanja je bila v tem, da ga je zaradi njegove subtilne narave bilo možno zanikati. To je bilo pomembno tudi zaradi poskusa vzhodnonemških oblasti, da izboljšajo svojo podobo na mednarodnem prizorišču v 70. in 80. letih.
Tehniko Zersetzung so sprejele tudi druge vzhodnoevropske varnostne službe, zlasti ruska FSB.
Mednarodne operacije pomoč pri vzpostavitvi tajne policije etiopskega diktatorja Mengistuja Hajleja Marjama pomoč pri usposabljanju ljudi v času Castrovega režima na Kubi. Stasijevi inštruktorji so delali na Kubi, obenem so se kubanski komunisti usposabljali v Vzhodni Nemčiji. Vodja Stasija Markus Wolf pri tem opisuje, kako je nastavil kubanski sistem po vzorcu vzhodnonemškega.The culture of conflict in modern Cuba. Nicholas A. Robins. P. 45. pomoč Stasijevih strokovnjakov pri gradnji sistema tajne policije v Angoli, Mozambiku in Južnem JemnuTHE FOREIGN INTELLIGENCE-GATHERING OF THE MfS’ HAUPTVERWALTUNG AUFKLÄRUNG. Jérôme Mellon. 16.10.2001. pomoč pri vzpostavitvi tajne policije ugandskega diktatorja Idija AminaGareth M. Winrow: The foreign policy of the GDR in Africa, p. 141 organiziranje, usposabljanje in indoktrinacija sirskih varnostnih službRafiq Hariri and the fate of Lebanon (2009). Marwān Iskandar. P. 201. pomoč pri izgradnji tajne policije ganskega voditelja Nkrumaha. Ob padcu njegovega režima so v Gani aretirali Stasijevega častnika Jurgena Rogallo