Antonin Pij (latinsko ),Weigel, Antoninus Pius. 15. cesar Rimskega cesarstva, ki je vladal od leta 138 do 161, * 19. september 86, Lanuvium, Rimsko cesarstvo, † 7. marec 161, Lorium, Rimsko cesarstvo. Bil je četrti izmed petih dobrih cesarjev iz Nervo-Antoninske dinastije.
Rojen v senatski družini je Antonin zasedal različne položaje med vladavino cesarja Hadrijana. Poročil se je z Hadrijanovo nečakinjo Faustino starejšo in ga je Hadrijan kratko pred smrtjo posvojil kot sina in naslednika. Antonin je pridobil cognomen Pij (Pius) po svojem dostopu do prestola, bodisi ker je prisilil senat, da deificira njegovega posvojitelja, bodisi ker je rešil senatorje obsojene na smrt s strani Hadrijana v njegovih kasnejših letih. Njegova vladavina je znana po mirnem stanju cesarstva, brez večjih upornikov ali vojaških vdora v tem času. Uspešna vojaška kampanja v južni Škotski na začetku njegove vladavine je pripeljala do gradnje Antoninovega zidu.
Antonin je bil učinkovit administrator, svojim naslednikom je zapustil velik presežek v zakladnici, razširil prost dostop do pitne vode po vsem cesarstvu, spodbujal pravno skladnost in olajševal podelitev državljanstva osvobojencem. Umrl je zaradi bolezni leta 161 n. št. in nasledil ga je njegov posvojeni sin Mark Avrelij in Lucij Ver kot socesar.
Zgodnje življenje
Otroštvo in družina
Antonin Pij se je rodil kot Titus Avrelij Fulvus Boionius Antonin leta 86, blizu Lanuviuma (današnji Lanuvio) v Italiji očetu Titusu Avreliju Fulvustu, konzulu leta 89, in ženi Arria Fadilla.Kienast 1990: 134. Družina Avrelija Fulve je bila "Aurelia (gens)" družina, ki se je naselila v Nemaususu (danes Nîmes). Titus Avrelij Fulvus je bil sin senatorja istega imena, ki je kot legat III legije podpiral Vespazijana v njegovem poskusu za cesarsko mesto in je bil nagrajen s sufet konzulatom, plus običajnim pod Domicijanom leta 85. Družina Avrelja Fulve je bila torej razmeroma nova senatska družina iz Narbonske Galije, katere vzpon v pomembnost so podpirali Flavijci. Povezava med Antoninovo družino in njihovo domačo provinco pojasnjuje naraščajoči pomen položaja prokonzula Narbonske Galije v poznem drugem stoletju.
Antoninov oče ni imel drugih otrok in je umrl kmalu po svojem 89. običajnem konzulatu. Antonina je vzgajal njegov materin dedek Gnaeus Arrius Antonin, ki so ga sodobniki imeli za človeka integritete in kulture ter prijatelja Plinija Mlajšega. Arrius Antonini so bili starejša senatorska družina iz Italije, zelo vplivna med Nervinim vladanjem. Arria Fadilla, Antoninova mati, se je kasneje poročila z Publiusom Juliusom Lupusom, sufekt konzulom leta 98; iz tega zakona sta se rodili dve hčerki, Arria Lupula in Julia Fadilla.
Poroka in otroci
Nekje med letoma 110 in 115 se je Antonin poročil z Annio Galerio Faustino Starejšo.Weigel, Antonin Pius Verjame se, da sta uživala v srečnem zakonu. Faustina je bila hči konzula Marka Anniusa Vera (II) in Rupilije Faustine (ki so jo pogosto smatrali za polsestro cesarice Vibije SabineRupilius. Strachan stemma. ali bolj verjetno vnukinjo cesarja Vitelija.) Faustina je bila lepa ženska in kljub govoricam o njenem značaju je jasno, da je Antonin zanjo zelo skrbel.
Faustina je Antoninu rodila štiri otroke, dva sinova in dve hčerki. To so bili:
Mark Avrelij Fulvus Antonin (umrl pred 138); njegova sepukralna inskripcija je bila najdena pri Hadrijanovem mavzoleju v Rimu.Magie, David, Historia Augusta (1921), Življenje Antonina Pija, Opomba 6Kienast 1990: 135.
Mark Galerius Avrelij Antonin (umrl pred 138); njegova sepukralna inskripcija je bila najdena v Mauzoleju Hadrijana v Rimu.Kienast 1990: 135. Njegovo ime se pojavlja na grškem cesarskem kovancu.
Aurelia Fadilla (umrla leta 135); poročila se je z Luciusom Plautiusom Lamijom Silvanusom, konzulom 145. Zdi se, da s svojim možem nista imela otrok; njena sepukralna inskripcija je bila najdena v Italiji.Magie, David, Historia Augusta (1921), Življenje Antonina Pija, Opomba 7Kienast 1990: 135, ki se sklicuje na moža Aurelie Fadille kot Aelius Lamia Silvanus.
Annia Galeria Faustina Minor ali Faustina Mlajša (med 125 in 130–175), bodoča rimska cesarica, se je v letu146 poročila s svojim materinim bratrancem Markom Avrelijem.Kienast 1990: 135.
Ko je Faustina umrla leta 141 je bil Antonin zelo prizadet. V čast njenemu spominu je prosil senat, naj jo povzdigne v božanstvo in določil gradnjo templja, ki naj bi bil zgrajen v Rimskem forumu v njenem imenu s svečnicami, ki so služile v njenem templju. Izdali so različne kovance z njenim portretom v njeno čast. Ti kovanci so imeli napis "DIVA FAUSTINA" in so bili bogato okrašeni. Nadalje je ustanovil dobrodelno organizacijo, ki jo je imenoval Puellae Faustinianae ali Dekleta Faustine, ki je pomagala revnim dekletom dobre družine. Na koncu je Antonin ustvaril nov program alimenta, rimski program socialne varnosti, kot del Cura Annonae.
Cesar se nikoli ni ponovno poročil. Namesto tega je živel z Galerijo Lysistrato,Anise K. Strong: Prostitutes and Matrons in the Roman World Faustinino osvobojenko. Konkubinat je bila oblika ženskega druženja, ki so jo včasih izbrali vplivni moški v starem Rimu, še posebej vdovci, kot so Vespazijan in Mark Avrelij. Njuna zveza ni mogla roditi legitimnih potomcev, ki bi lahko ogrožali morebitne dediče, kot so bili tisti od Antonina. Prav tako, ker ni bilo mogoče imeti žene in uradne konkubine (ali dveh konkubin) hkrati, se je Antonin izogibal pritiskom, da bi se poročil z plemkinjoiz druge družine. (Kasneje bo Mark Avrelij prav tako zavrnil napade svoje nekdanje zaročenke Ceionije Fabije, sestre Lucija Vera, z obrazložitvijo, da želi zaščititi svoje otroke pred mačeho in namesto tega vzel konkubino.)
Prijateljstvo z Hadrijanom
thumb|left|Marmorni kip Antonina Pija (138–161); Britanski muzej, London
S tem, da je zasedel urade kvestorja in pretorja z več kot običajnim uspehom,Traver, Andrew G., From polis to empire, the ancient world, c. 800 B.C. – A.D. 500, (2002) p. 33; Historia Augusta, Življenje Antonina Pija 2:9 je leta 120 dobil konzulstvo, njegov kolega je bil Lucius Catilius Sever.E.E. Bryant, Vladavina Antonina Pija. Cambridge University Press, 1895, p. 12 Nato ga je cesar Hadrijan imenoval za enega od štirih prokonzulov za upravljanje rimsko Italijo. Njegova regija je vključevala Etrurija, kjer je imel posesti.Bryant, p. 15 Nato je močno povečal svoj ugled s svojim ravnanjem kot prokonzul province Azije, verjetno med letoma 134–135.
Pridobil je veliko naklonjenosti pri Hadrijanu, ki ga je 25. februarja 138 posvojil kot svojega sina in naslednika, po smrti njegovega prvega posvojenega sina Luciusa Aeliusa, pod pogojem, da bi Antonin tudi posvojil Marka Anniusa Vera, sina brata njegove žene in Luciusa, sina Luciusa Aeliusa, ki sta kasneje postala cesarja Mark Avrelij in Lucij Ver. Prav tako je (za kratek čas) prevzel ime Imperator Titus Aelius Caesar Antonin v pripravi na svojo vladavino. Zdi se, da je bilo nekaj nasprotovanja Antoninovemu imenovanju s strani drugih potencialnih upravičencev, med njimi njegovega nekdanji konzularni kolega Luciusa Catiliusa Severja, takrat prefekta mesta. Kljub temu je Antonin prevzel oblast brez nasprotovanja.Grant, Michael, The Antonines: The Roman Empire in Transition, (1996), Routledge, , str. 10–11
Cesar
thumb|Rimsko cesarstvo v času vladavine Antonina Pija
Ob svojem pristopu je Antoninovo ime in slog postal Imperator Caesar Titus Aelius Hadrijanus Antonin Augustus Pontifex maximus. Eno njegovih prvih dejanj kot cesarja je bilo prepričati senat, da podeli božanske časti Hadrijanu, katerih so se sprva branili; njegovi napori, da bi prepričal senat, da podeli te časti, so najverjetnejši razlog za njegov naziv Pius (dolžan v naklonjenosti; primerjaj pietas). Dva druga razloga za ta naziv sta, da je na senatnih zasedanjih podpiral svojega starejšega svaka in da je rešil tiste može, ki jih je Hadrijan med svojo boleznijo obsodil na smrt.
Takoj po Hadrijanovi smrti je Antonin pristopil k Marku in zaprosil, da se njegove poročna zaroka spremeni: zaroka z Markovo zaročenka Ceionio Fabio bi bila razveljavljena in zaročen bi bil namesto tega s Faustino, Antoninovo hčerko. Zaročitev Faustine z bratom Ceionie Fabije Lucijem Verom, Markovim bodočim socesarjem, bi prav tako morala biti razveljavljen. Mark je privolil v Antoninov predlog.HA Mark 6.2; Ver 2.3–4
Antonin je gradil templje, gledališča in mavzoleje, spodbujal umetnost in znanost ter podeljeval časti in finančne nagrade učiteljem retorike in filozofije. Antonin je uvedel le malo začetnih sprememb, ko je postal cesar, saj je ureditev, ki jo je uvedel Hadrijan, pustil čim manj moteno. Epigrafska in prozopografska raziskava je pokazala, da je bila Antoninova cesarska vladarska ekipa osredotočena okoli skupine tesno povezanih senatorskih družin, katere so bile večinoma članice duhovniške skupnosti za kult Hadrijana, sodales Hadrijanales. Po besedah nemškega zgodovinarja H.G. Pflauma prozopografska raziskava Antoninove vladarske ekipe omogoča, da razumemo globoko konzervativen značaj vladajoče senatorske kaste.H.G. Pflaum, "Les prêtres du culte impérial sous le règne d'Antonin le Pieux". In: Comptes rendus des séances de l'Académie des Inscriptions et Belles-Lettres, 111e leto, N. 2, 1967. str. 194–209. Dostopno na . Dostopano 27. januar 2016
Imel je palačne vile blizu Lanuviuma in Villo Magno (Lacij) ter svojo dediščino v Loriumu (Etrurija).Eutropius, Breviarium ab Urbe condita, VIII, 8
Odsotnost vojn
Ni zapisov o njegovi vpletenosti v vojaška dejanja med njegovim mandatom, J. J. Wilkes pa ugotavlja, da verjetno nikoli ni videl ali poveljeval rimski vojski in da se v času svojega triindvajsetletnega vladanja ni nikoli približal legiji na manj kot .J.J. Wilkes, The Journal of Roman Studies, Vol. LXXV 19 book , str. 242.
Njegova vladavina je bila najmirnejša v celotni zgodovini Principata, čeprav je v njegovem času v Imperiju prišlo do več vojaških nemirov. Takšni nemiri so se zgodile v Mavretaniji, kjer je bil senator imenovan za guvernerja v provinci Tingiška Mavretanija namesto običajnega konjeniškega prokuratorjaRené Rebuffat, '"Enceintes urbaines et insécurité en Maurétanie Tingitane" In: Mélanges de l'École française de Rome, Antiquité, tome 86, n°1. 1974. str. 501–522. Dostopno na . Dostop do 26. decembra 2015 in so bile pripeljane konjeniške okrepitve iz Panonije,Michel Christol, "L'armée des provinces pannoniennes et la pacification des révoltes maures sous Antonin le Pieux". In: Antiquités africaines, 17, 1981. str. 133–141. mesta, kot sta bili Chellah in Tipasa pa so bila utrjena.Michael Grant, The Antonines: The Roman Empire in Transition. Abingdon: Routledge, 1996, , str. 17; Rebuffat "Enceintes urbaines" Podobne nemiri so se zgodili v Judeji in med Briganti v Britaniji; vendar so te veljale za manj resne kot prejšnji (in kasnejši) upori med obema. Vendar pa je bilo v Britaniji, da se je Antonin odločil slediti novi, bolj agresivni poti, z imenovanjem novega guvernerja leta 139, Quintusa Lolliusa Urbicusa, domačina iz Numidije in prej guvernerja Spodnje GermanijeSalway, A History of Roman Britain. Oxford University Press: 2001, , str. 149 ter "novus homo" (nova elita).Birley, Anthony (2005), The Roman Government of Britain. Oxford U.P., , str. 137