Diskriminacija na delovnem mestu je diskriminacija na različnih področjih dela, kot so zaposlovanje, napredovanje, izobraževanje, usposabljanje, prekvalifikacija, plača in drugi prejemki, odsotnost z dela, delovni odnosi, delovne naloge, delovne razmere, delovni čas ter prenehanje delovnega razmerja. Diskriminacija nastopa v obliki neposredne in posredne diskriminacije ter v obliki nadlegovanja, ki je lahko tudi spolno nadlegovanje. Spolna usmerjenost je pogosto tista osnova, na kateri se udejanjajo različne oblike kršitev, neenakosti in diskriminacije. Ta vrsta diskriminacije istočasno poteka tudi na osnovi spola, pri čemer vključuje tako biološki kot družbeni spol. Obstajata dva glavna načina za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije. To sta politična (zakonodajna) pot in pravna (sodna) pot.

Pojem Diskriminacija na delovnem mestu je neenako obravnavanje posameznikov v različnih fazah zaposlovanja na podlagi njihovih osebnih okoliščin, kot so rasna ali etnična pripadnost, narodnost, verska pripadnost, telesna ali duševna hendikepiranost, zdravstveno stanje, spol, spolna usmerjenost, starost, socialno-ekonomski status, starševstvo, zakonski stan, zunanji videz, članstvo v sindikatu, politično prepričanje in svetovni nazor. Posamezniki se znajdejo v neenakem položaju zaradi omenjenih osebnih okoliščin v primerjavi z ostalimi posamezniki, ki teh osebnih okoliščin nimajo, so pa povsem enako usposobljeni in razlik v ključnih lastnostih za opravljanje določenega dela med njimi ni. Do diskriminacije v delovnem okolju lahko pride na področju zaposlovanja, ko oseba še ni v delovnem razmerju z organizacijo, in pa med procesi, ko je oseba že v delovnem razmerju.

Diskriminacija na delovnem mestu negativno vpliva na zdravje in psihično blagostanje žrtev diskriminacije. Vodi do stresa na delovnem mestu, do konfliktov, do povečanega absentizma, zmanjšuje produktivnost zaposlenih ter tako pušča negativne posledice tudi na ekonomskem področju.<ref name="“Greif">Greif, T.(2006). 'Ukrepi proti diskriminaciji v zaposlovanju za delodajalce– priročnik. Ljubljana: ŠKUC-LL</ref>.

Oblike diskriminacije na delovnem mestu

Negativna diskriminacija

Ko se oseba znajde v manj priviligiranem pravnem, političnem, ekonomskem ali socialnem položaju zaradi ene ali več osebnih okoliščin, govorimo o negativni diskriminaciji. Poznamo tri osnovne oblike negativne diskriminacije na delovnem mestuUrad Vlade Republike Slovenije za enake možnosti (2010). Študija o diskriminaciji na trgu dela. Zaključno poročilo. Pridobljeno 15.3.2013 s http://www.uem.gov.si/fileadmin/uem.gov.si/pageuploads/Porocilo_Diskriminacija_na_trgu_dela_za_splet.pdf.:

- Čista diskriminacija: Do čiste diskriminacije na delovnem mestu prihaja takrat, ko se oseba znajde v manj ugodnem položaju pri zaposlovanju, napredovanju, plačilu in drugih podobnih vidikih dela in zaposlovanja, zgolj na osnovi določene osebne okoliščine.

- Poklicna segregacija: Poklicna segregacija označuje pojav, ko se na določenih delovnih mestih koncentrirajo osebe s točno določenimi osebnimi okoliščinami, čeprav to objektivno ni potrebno.

- Statistična diskriminacija: Statistična diskriminacija označuje pojav povezan z informacijsko asimetrijo, ki se ustvari zaradi napačnega prepričanja o popolni informiranosti o posamezniku. Nastopi takrat, ko se posameznik ali organizacija o drugem posamezniku odloča v skladu s splošnimi predpostavkami. Te predpostavke sicer temeljijo na statistično veljavnih podatkih o določeni skupini, a se nepravično uporabljajo za sprejemanje odločitev o posamezniku, ki tej skupini pripada.

Pozitivna diskriminacija

Pozitivna diskriminacija zajema številne ukrepe, ki poskušajo zmanjšati neenakosti, ki izhajajo iz negativne diskriminacije na trgu dela. Ranljivim skupinam, ki so zaradi osebnih okoliščin bolj izpostavljene diskriminaciji, države navadno zagotavljajo dodatno varstvo v obliki posebnih, dodatnih pravic, ki so določene z ustavo ali zakoni in jim z njimi omogočajo enake možnosti družbene participacije. Primer pozitivne diskriminacije v Sloveniji je Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, ki določa obvezne kvote oziroma deleže zaposlovanja invalidov. Na tak način določenim skupinam zagotavljamo dostop do določenih delovnih mest, ki bi jim drugače bila nedosegljiva.Kogovšek, N. in Petković, B. (2007). O diskriminaciji: priročnik za novinarje in novinarke. Ljubljana: Mirovni inštitut.

Neposredna diskriminacija

O neposredni diskriminaciji govorimo takrat, ko je oseba zaradi določene osebne okoliščine neposredno oziroma direktno obravnavana manj ugodno kot druga oseba, za katero ni značilna ta osebna okoliščina. Tak primer bi bil recimo razpis za delovno mesto natakarja/natakarice, kjer bi bil eden od pogojev za prijavo na delovno mesto starost do 30 let. V tem primeru so vse osebe, ki so starejše od 30 let izključene iz selekcijskega postopka in tako postavljene v neugoden in neenakopraven položaj. Tak pogoj bi bilo možno postaviti samo v primeru, če bi bila narava dela taka, da bi objektivno zahtevala prisotnost točno določenih osebnih okoliščin.

Posredna diskriminacija

O posredni diskriminaciji govorimo takrat, ko se izkaže, da imajo navidez nevtralni kriteriji ali merila diskriminatoren vpliv na določene ljudi ali skupine. Tak primer je zahteva po odličnem znanju slovenskega jezika v razpisu, ko to poznavanje ni ključno za opravljanje določenega dela. S tem ko je postavljen ta pogoj, so določeni iskalci zaposlitve, kot so tujci in pripadniki jezikovnih in etničnih manjšin, posredno postavljeni v neenakopraven položaj.

Nadlegovanje

Nadlegovanje je neprimerno ravnanje, ki vključuje zmerjanje, šikaniranje, zbijanje šal ali podajanje neprijetnih opazk na račun neke osebne okoliščine. Tako obnašanje na delovnem mestu lahko ustvarja neprijetno, žaljivo, ponižujoče in sramotilno okolje. Od subjektivnega dojemanja situacije s strani žrtve pa je odvisno, kdaj lahko določeno dejanje označimo kot nadlegovanje. Recimo šala na račun homoseksualcev lahko pri določeni osebi vzbudi ponižujoča in žaljiva občutja, drugo osebo pa sploh ne zmoti. Pomembno je, da žrtev svoja občutja izrazi, zato da se kršitelj zave, katera njegova ravnanja delujejo kot nadlegovanje.

Pogosta oblika nadlegovanja na delovnem mestu je spolno nadlegovanje.

Diskriminacija na osnovi spolne usmerjenosti

Spolna usmerjenost je pogosto tista osnova, na kateri se udejanjajo različne oblike kršitev, neenakosti in diskriminacije. Ta vrsta diskriminacije istočasno poteka tudi na osnovi spola, pri čemer vključuje tako biološki kot družbeni spol. Biološki spol je fizična danost, družbeni spol pa je simbolni pomen, ki ga kultura pripisuje biološkemu spolu, zlasti v zvezi z družbeno vlogo spolov. Zaradi nizke stopnje družbene vidljivosti in neustrezne zakonske zaščite se geji in lezbijke uvrščajo med posebej ranljive skupine, z visoko stopnjo tveganja. Vidiki diskriminacije, neenakosti in zatiranja gejev in lezbijk so zelo različni, vsem pa je skupno to, da napadajo osebno celovitost in dostojanstvo posameznika ali posameznice. Ločimo odkrito in prikrito diskriminacijo. Med odkrite oblike sodijo: širjenje homofobije in predsodkov; zasmehovanje in šikaniranje; sovražni govor; širjenje in vzpodbujanje nestrpnosti; psihično nadlegovanje ali nasilje; fizično nadlegovanje ali nasilje; spolno nadlegovanje ali nasilje; javno razkritje homoseksualne identitete posameznika proti njegovi volji; odklonilna ali sovražna stališča verstev in verskih institucij.

Prikrite oblike so: legalizirana diskriminacija (ki se dogaja s strani državnega aparata ali z vednostjo le-tega; manifestira se kot nevednost, spregledovanje, ignoriranje in neukrepanje pristojnih državnih služb ter ohranjanje neenakosti v zakonodaji); vsiljena, normativna heteroseksualnost; družbeni heteroseksizem; medikalizacija, zdravljenje ali prisilno zdravljenje homoseksualnosti; prisilna poroka in prisilna nosečnost; površna medijska obravnava homoseksualnosti in navidezno »nevtralno« novinarstvo (npr. pristop proetcontra)..

Trpinčenje oziroma mobing

Mobing predstavlja specifično obliko zlorabe na delovnem mestu, ki vključuje ponavljajoča se neetična dejanja, kot so nasilje, sovražna komunikacija, zasmehovanje, zatiranje in druga podobna dejanja ene osebe ali več oseb na delovnem mestu, ki so usmerjena proti drugi osebi ali skupini.

Druge oblike

Poleg zgoraj naštetih splošnih oblik diskriminacije na delovnem mestu, obstajajo še nekatere druge oblike diskriminacije na delovnem mestu.

- Diskriminacija preko povezave: Do diskriminacije preko povezave pride, ko je oseba manj ugodno obravnavana, zato ker je povezana z drugo osebo, ki ima določeno osebno okoliščino, zaradi katere je posredno ali neposredno diskriminirana.Orthaber, S. (2009). Diskriminacija žensk na delovnem mestu. Magistrsko delo. Univerza v Mariboru: Ekonomsko-poslovna fakulteta Maribor.

- Institucionalna diskriminacija: Ta oblika diskriminacije izhaja iz zakonskih predpisov sistemske ureditve in politike državnih institucij. Po navadi prizadane celo skupino ljudi, ki si deli določene osebne okoliščine.

- Povračilni ukrepi ali viktimizacija: Do viktimizacije pride, ko je oseba izpostavljena negativnim posledicam, zaradi ukrepanja proti diskriminaciji na delovnem mestu.

- Strukturna diskriminacij''a: Do strukturne diskriminacije prihaja, ko posamezna organizacija deluje na podlagi pisanih in nenapisanih pravil, ki lahko privedejo do neenake obravnave posameznikov z določenimi osebnimi okoliščinami.

Pravna ureditev diskriminacije na delovnem mestu v Sloveniji

Diskriminacija v vseh fazah zaposlovanja je pravno prepovedana in njeno prepoved urejajo številni pravni viri. Obstajata dva glavna načina za preprečevanje in odpravljanje diskriminacije. To sta politična (zakonodajna) pot in pravna (sodna) pot. Politična ali zakonodajna pot predstavlja spremembe zakonodaje (ukinjanje diskriminatorne zakonodaje in uvajanje zaščitne zakonodaje). Pravna pot pa vodi preko pravosodnega sistema in sodišč, na podlagi ustavnega, nacionalnega in mednarodnega prava. Temeljne osnove za politiko nediskriminacije in enakih možnosti v zaposlovanju so Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja. Ta zakonodaja daje gejem in lezbijkam v Sloveniji celovito pravno podlago, da ukrepajo v primeru domnevnih kršitev svojih pravic ter poiščejo rešitve po pravni poti..

Ustava Republike Slovenije

Ustava Republike Slovenije iz leta 1991 v členih od 14.- 65. ureja področje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tu so zapisana temeljna določila, ki prepovedujejo diskriminacijo na kakršnikoli osnovi.

Skladno s 14. členom ustave, ki ureja načelo enakosti pred zakonom, so v Republiki Sloveniji vsakomur (tako državljanom kot tujcem) zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero ali drugo prepričanje, rojstvo, izobrazbo, gmotno stanje, družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Gre za ustavno prepoved diskriminacije, ki zavezuje vse odločujoče organe, med katere spadajo tudi delodajalci, da ob odločitvah, ki zadevajo človekove pravice in temeljne svoboščine, spoštujejo načelo enakosti.

Načelo enakosti je zastopano tudi v drugih ustavnih določbah, kjer so vsakomur v Republiki Sloveniji zagotovljene pravice, kot so spoštovanje načela enakosti v procesu izvajanja zakonov in drugih državnih aktov, spoštovanje osebnega dostojanstva in varnosti, nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic ter spoštovanje načela enakosti v kazenskih postopkih.

Ustava v 49. členu prav tako zagotavlja spoštovanje načela enakosti pri dostopu do dela. V tem členu je vsakomur zagotovljena svoboda izbire dela ter dostopnost vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji.