Cestna afera je ime za spor med slovenskim izvršnim svetomRepubliška vlada Socialistične republike Slovenije in jugoslovanskim Zveznim izvršnim svetomZvezna vlada Socialistične federativne republike Jugoslavije zaradi neupravičeno zapostavljenega položaja Slovenije v federaciji. Povod za spor je bila odločitev zveznega izvršnega sveta, ki ga je tedaj vodil Slovenec Mitja Ribičič, da iz predloga mednarodnih kreditov izpusti dva avtocestna odseka v Sloveniji: Hoče–Levec in Postojna–Razdrto.
Tej odločitvi se je 31. julija 1969 uprl izvršni svet SR Slovenije pod vodstvom Staneta Kavčiča, ki je imel pri tem močno podporo slovenske javnosti. Ribičiču je slovenska vlada poslala ostro pismo, v katerem je zahtevala, naj se ponovno preučijo njihove zahteve, ter napovedala razpravo o tej temi v slovenski skupščini. V štiridesetih občinah, zainteresiranih za gradnjo avtoceste, je prišlo celo do protestov in do pouličnih manifestacij. Pojavljati so se začela tudi vprašanja o vlogi Slovenije v federaciji. Cestna afera je bila ena od prvih napetosti med Slovenijo in zveznim jugoslovanskim vodstvom. Z izbruhom cestne afere pride prvič v povojni zgodovini tudi do odkritega in javnega nasprotovanja ene izmed republik sklepom federacije.http://www.rtvslo.si/odprtikop/dokumentarci/4-11-2009/
Ozadje Druga polovica šestdesetih let je bila za tedanjo jugoslovansko družbo v marsičem prelomna, saj se je začela izvajati gospodarska reforma, ki naj bi prinesla več samostojnosti podjetjem in njihovo poslovanje utemeljila na tržnih načelih. Njen največji zagovornik in pobudnik je bil podpredsednik jugoslovanske vlade Boris Kraigher.http://knjiznicainz.blogspot.com/2010/07/iz-reforme-v-reformo-slovensko.html Leta 1966 je prišlo do znamenitega Brionskega plenuma, na katerem je Tito obračunal z Aleksandrom Rankovićem in njegovimi pristaši, zagovorniki centralizma in trde roke. Ranković je bil prisiljen odstopiti iz vseh položajev in se umakniti iz javnosti.http://www.mladina.si/100126/aleksandar-rankovic-dnevnicke-zabeleske/ Po plenumu se je zgodila nekakšna menjava generacij, saj so se starejši voditelji Komunistične partije umaknili v ozadje, nadomestili pa so jih večinoma mlajši, izobraženi in razgledani voditelji druge generacije, ki so sicer sodelovali v partizanih, vendar niso bili na ključnih položajih.
Zlasti v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji so bili to reformno usmerjeni ljudje, liberalni v pogledu delovanja tržnih zakonitosti v gospodarstvu, zagovorniki nacionalnega interesa, ki se je oblikoval na republiški ravni in s tem tudi večje avtonomije republik. Maja 1967 je predsednik slovenskega izvršnega sveta postal Stane Kavčič. Njegov predhodnik Janko Smole je skupaj z vlado zaradi zavrnitve zakona o sanaciji socialnega zavarovanja v republiški skupščini decembra 1966 odstopil. To je bil prvi takšen odstop v takratni Jugoslaviji.
Kavčič je bil zlasti po gospodarski reformi 1965 zagovornik liberalne gospodarske usmeritve, ki je temeljila na policentralizmu, celotni povezanosti prostorskega, ekonomskega in socialnega razvoja, izrabi zemljepisne in prometne lege Slovenije in razvoju panog, ki hitro prinašajo kapital, na spodbujanju zasebne pobude in vlaganju zasebnih sredstev, na močni izvozni usmeritvi, vključevanju v evropske gospodarske tokove ter na regionalnih povezavah s sosednjimi deželami. Na televiziji se je leta 1968 na Kavčičevo zahtevo pojavil TV Dnevnik v slovenščini.http://www.rtvslo.si/slovenija/tv-dnevnik-praznuje-40-let/86214
Leta 1968 je začel delovati tudi republiški računalniški center in ustanovljen je bil Center za raziskovanje javnega mnenja, ki je meril tudi priljubljenost tedanjih politikov na Slovenskem. Leta 1968 so v Sloveniji izvedli prvo anketo javnega mnenja; ta je pokazala, da je Kavčič popularnejši od Edvarda Kardelja. Ljubosumnost in zavist njegovih nasprotnikov (npr. Edvarda Kardelja, Franceta Popita) je imela velik pomen pri njegovi kasnejši odstavitvi. Istega leta je Kavčič dovolil znanemu emigrantu Cirilu Žebotu, profesorju ekonomije na univerzi Georgetown, da obišče Slovenijo. Ko se je razvedelo za obisk, je bil Žebot prisiljen zapustiti Slovenijo. Zaradi obiska se je vnela ostra polemika, ki je bila uvod v cestno afero.
Slovenija je že dalj časa načrtovala avtocesto, od Šentilja do Nove Gorice in Kopra, ki bi povezala Slovenijo z zahodno in srednjo Evropo ter dala zagon njenemu gospodarstvu. Projekt je bil utemeljen na dejstvu, da gre več kot 94 odstotkov jugoslovanskega prometa čez Slovenijo, da pa je Slovenija v obdobju med 1956 in 1965 iz zveznega sklada za ceste prejela le 3,4 odstotka razpoložljivega denarja. Zvezni izvršni svet kljub reformi ni imel izdelane dolgoročne gospodarske strategije in tako tudi ne dolgoročnega programa razvoja jugoslovanskega cestnega omrežja. Republike mednarodnih posojil niso mogle samostojno najemati, zvezna oblast pa nad tem ni bila navdušena, ker je morala biti porok za vračilo posojil. Tako je zvezni izvršni svet odločal kdo in koliko posojila bo dobil, jamčiti je moral za vračilo, vračati pa so ga morale republike same.
Gradnjo avtoceste naj bi delno financirala Slovenijo sama, delno pa naj bi jih prispevala Mednarodna banka za obnovo in razvoj, ki je v tem času nudila ugodna posojila za gradnjo prometnic. V tistem obdobju je šla večina denarja za gradnjo tako imenovane ceste bratstva in enotnosti, ki so tekle čez Srbijo. V Srbiji so si jih zamislili kot vertikalo, ki naj bi povezovala njihovo ozemlje z evropskim cestnim omrežjem in na jugu s Solunom. Ker je Slovenija prikazovala svoje načrte kot prvorazredni jugoslovanski interes, pa je bilo upati, da jim v Beogradu ne bodo metali polen pod noge. V drugi polovici leta 1968 je zvezni izvršni svet, pod vodstvom Mitje Ribičiča, razpravljal o tem, katere projekte bo poslal mednarodni banki: najprej jih je določil šest, potem pa je sprejel še en predlog. Med temi predlogi je bil vedno tudi slovenski. thumb|Stane Kavčič, med letoma 1967 in 1972 predsednik slovenskega izvršnega sveta, ki je v času, ko je vodil svet, uvedel liberalne reforme, a je bil oktobra leta 1972 prisiljen odstopiti.|alt= thumb|desno|Mitja Ribičič, predsednik zveznega izvršnega sveta med letoma 1969 in 1971.
Afera Jugoslovanska tiskovna agencija Tanjug je 21. julija 1969 objavila novico, da posojila za gradnjo predvidenih slovenskih cestnih odsekov Hoče–Levec in Postojna–Razdrto ne bo. Posojila pa po odločitvi zvezne vlade dobijo cestni odseki: Beograd–Novi Sad, Sarajevo–Zenica, Peć-Priština–Niš in Bar–Ulcinj. Zvezna vlada je takoj po tej odločitvi odšla na dopust. Nekaj dni temu nihče ni posvečal nobene pozornosti, nato pa je 26. julija v Večeru izšel članek z naslovom "ZIS je Slovence potegnil za nos" in v slovenski javnosti je završalo od ogorčenja. Omenjeni članek je napisal novinar Otmar Klipšteter, na podlagi informacij, ki mu jih je dal na srečanju v Mozirju dan ali dva pred 26. julijem Alojz Žokalj, takratni predsednik upravnega odbora Cestnega sklada SR Slovenije. Žokalj se je z novinarjem sestal na podlagi dogovora s Kavčičem, ki je želel, da ljudje izvedo, kaj se dogaja.
Slovenski izvršni svet se je zaradi odločitve vlade v Beogradu 31. julija zbral na izredni seji in poslal Ribičiču ostro pismo, v katerem so zahtevali, naj ponovno preuči njihove zahteve, in napovedali, da bodo o problemu razpravljali v slovenski skupščini. Na seji so bili navzoči predsednik Stane Kavčič, podpredsednika dr. France Hočevar in Vinko Hafner, člani Vladimir Bračič, Bojan Lubej, Ernest Petrič, Franc Razdevšek, Milovan Zidar, Ivan Zupan, Joško Štrukelj, Zora Tomič, Boris Vadnjal, Rino Simoneti ter sekretar Franjo Turk. Odsoten je bil Marjan Dolenc, na seji pa so bili še Branko Premrou, Ciril Šter in Alojz Žokalj.http://sistory.si/publikacije/prenos/?urn=SISTORY:ID:785#page=1.
Kavčiču in njegovim sodelavcem ni nihče predhodno povedal, zakaj je njihov predlog izpadel, za odločitev so izvedeli iz medijev. V slovenski javnosti je prišlo do številnih protestov: najprej je mariborska skupščina sklicala izredno sejo, protestiral je Slovenski cestni sklad, sestajati so začeli občinske skupščine s cestne trase. Pride tudi do nekaj javnih protestov in uličnih manifestacij. V slovenskih medijih je izšlo na desetine kritičnih prispevkov o ravnanju ZIS-a. V javnosti se začnejo pojavljati različne zahteve, kot so: revizija materialnih obveznosti Slovenije do federacije, sklic republiške in zvezne skupščine, odpoklic slovenskih poslancev iz Beograda in odstop zvezne vlade. Vlada je takrat dobila ogromno spontano podporo javnost. Odziv slovenske vlade in javnosti je povzročil politično krizo in nevarnost, da bo padla zvezna vlada. Razmere pa so se zaostrile zato, ker se je prvič po ustanovitvi SFRJ zgodilo, da je neka republika javno nasprotovala sklepu federacije.
Slovenski izvršni svet je ostro nasprotoval odločitvi tudi zato, ker se je zdelo, da Slovenija iz zveznega centra za izgradnjo infrastrukture dobiva premalo. Z lastnimi sredstvi je namreč financirala gradnjo Letališča Ljubljana, koprskega pristanišča. Na drugi strani pa so nerazviti deli Jugoslavije dobivali ogromno podpore od zveznega izvršnega sveta. Ti deli so tudi kar naprej zamujali s pripravo projektov in svojo nezmožnostjo kritja 60 odstotkov kreditov niso zadostovali kriterijem. Slovenija pa je za razliko od nerazvitih vse to izpolnjevala. Zvezna politika se seveda na to ni ozirala in je po lastni presoji uravnavala posojila. Slovenski izvršni svet se je zavzemal predvsem za upoštevanje ekonomskih in prometnih meril, medtem ko je zvezni svet izhajal iz načela paritete.
Zvezna vlada je vztrajala pri svojih odločitvah z utemeljitvijo, da je bila Slovenija upoštevana v prejšnjih posojilih in da bo na vrsto spet prišla v naslednjih. V slovenskem vodstvu je po začetni enotnosti prišlo do delitve v političnem vodstvu – del liberalno usmerjenih politikov je podprl Kavčiča in vlado, ki sta dokazovala, da položaj Slovenije v Jugoslaviji ni takšen, kot bi moral biti, del pa se je ob kritiki zvezne politike postavil na stran konservativnejšega dela političnega vodstva, ki ga je iz zakulisja usmerjal Edvard Kardelj, najbolj pa so se izpostavili Sergej Kraigher, Andrej Marinc in France Popit, predsednik CK ZKS. Ta del je preprečil sklic izredne seje republiške skupščine, ki ga je zahtevalo 25 poslancev.
Mitja Ribičič se je na afero odzval naprej 1. avgusta in nato še dan pozneje. Ribičič je protest slovenskih voditeljev dojemal kot posledico pritiska ulice in zato je bil zanj nesprejemljiva metoda, kajti če bi popustili tem pritiskom, bi morali popustiti tudi drugim, kar bi nevarno ogrozilo gospodarsko stabilizacijo. Vendar njegove izjave niso prepričale slovenske javnosti. Cestna afera je povzročila tudi mednacionalna obtoževanja in trenja. Srbi in Hrvatje so se sprli glede megalomanskih naložb v Srbiji. Cestna afera je tako dobivala vse bolj jugoslovanske razsežnosti.