Rimska Dakija (latinsko ali , romunsko Dacia romană) je bila rimska provinca med letoma 106 in 271 ali 275. Njeno ozemlje je obsegalo današnjo vzhodno in jugovzhodno Transilvanijo, Banat ter Oltenijo v sedanji Romuniji. Dakija je bila od samega začetka organizirana kot cesarska provinca in ostala taka skozi celotno obdobje rimske zasedbe. Zgodovinarji ocenjujejo, da je imela 650.000–1.200.000 prebivalcev.Georgescu 1991, str. 6.
Osvajanje Dakije je dokončal cesar Trajan (vladal 98–117) po dveh velikih vojnih pohodih proti Decebalovemu Dačanskemu kraljestvu. Rimljani niso nikoli zasedli celotnega Dačanskega kraljestva, ker so v večjem delu Moldavije, Maramurešu in Crişani tudi po rimski osvojitvi vladali Svobodni Dačani. Rimska provinca Dakija je bila leta 119 razdeljena na provinci Gornjo Dakijo (Dacia Superior) in Spodnjo Dakijo (Dacia Inferior, kasneje preimenovana v Dacio Malvensis). Leta 124 (ali 158) je bila Gornja Dakija razdeljena na provinci Dacia Apulensis in Dacia Porolissensis. Med markomanskimi vojnami sta bili vojaška in sodna oblast združeni in podrejeni enemu samemu guvernerju z dvema podrejenima senatorjema (legati legionis). Provinca se je preimenovala v Tri Dakije (Tres Daciæ) ali preprosto v Dakijo (Dacia).
Rimska oblast je v Dakiji izvedla množično in organizirano kolonizacijo. Odprla je nove rudnike in povečala obseg izkoriščanja rud, v provinci pa je cvetelo tudi poljedelstvo, živinoreja in trgovina. Z žitom je začela oskrbovati vojaštvo ne samo doma, ampak tudi na ostalem Balkanu. Provinca je postala zelo urbanizirana, saj je imela 11 ali 12 znanih mest, od katerih je osem imelo najvišji položaj kolonije (colonia). Število mest je bilo kljub temu manjše kot v drugih provincah v regiji. Vsa mesta so se razvila iz starih vojaških taborov. Finančno, versko in sodno središče vseh treh podenot province je bila Ulpia Traiana Sarmizegetusa, v kateri je bil sedež cesarskega prokuratorja (državnega finančnega uradnika). Sedež vojaškega guvernerja vseh treh podenot province in njegov štab sta bila v Apulu, ki ni bil samo največje mesto v provinci, ampak ob vsej donavski meji cesarstva.
Provinca je bila od samega začetka vojaško in politično ogrožena. Njeni stalni tekmeci so bili sosednji Svobodni Dačani (Daci liberi), ki so jo po združitvi s Sarmati med vladanjem Marka Avrelija stalno nadlegovali. Po mirnejšem obdobju od vladanja Komoda do Karakala (180-217) so začeli provinco ponovno pustošiti, tokrat Karpi, dačansko pleme, ki se je povezalo z ravnokar prišlimi Goti. Goti so v tistem času postali resna grožnja Rimskemu cesarstvu. Rimski cesarji, ki so spoznali, da postaja ohranjanje oblasti v Dakiji vedno težje, so bili v 270. letih prisiljeni Dakijo zapustiti. Postala je prva dolgoletna rimska posest, ki so jo zapustili.Bury 1893, str. 493. Provinco so leta 248-250 opustošila germanska plemena (Goti, Tajfali in Bastarni), katerim so se pridružili Karpi, leta 258 in 263 Karpi in Goti, leta 267 in 269 pa Goti in Heruli.Treptow & Bolovan 1996, str. 34.Cottrell, Notarás & Casares 2007, str. 20. Antični viri pišejo, da je bila Dakija izgubljena že med vladanjem cesarja Galijena (vladal 253-268), vendar istočasno poročajo, da je bil Avrelijan (vladal 270-275) tisti, ki se je odrekel Dacii Traiani. Iz Dakije je umaknil svojo vojsko in državno upravo in ustanovil Dacio Aureliano z upravnim središčem v Serdici, sedanji Sofiji, v Spodnji Meziji.
Usoda romaniziranega prebivalstva nekdanje province Dacie Traiane je bila predmet živahnih prerekanj. Ena od teorij trdi, da se je latinski jezik, ki so ga govorili v antični Dakiji, postopoma pretvoril v romunskega. V istem procesu so se iz starih Dako-romanov, romaniziranih prebivalcev Dacie Traiane, razvili sodobni Romuni. Nasprotna teorija trdi, da so Romuni potomci romaniziranih prebivalcev rimskih provinc na Balkanskem polotoku.
Dačansko kraljestvo in Rimsko cesarstvo thumb|right|300px|Dačansko kraljestvo okoli leta 100 Dačani in Geti so že pred vključitvijo Dakije v Rimsko cesarstvo pogosto prihajali v stik z Rimljani.Oltean 2007, str. 50. Rimsko zanimanje za ozemlje ob spodnji Donavi se je povečalo, ko je Burebista (vladal 82-44 pr. n. št.)Pop 1999, str. 14. združil domorodna plemena in začel agresivno širiti svoje ozemlje. Njegovo kraljestvo se je na zahodu razširilo do Panonije in na vzhodu doseglo Črno morje. Na jugu se je njegova oblast začela širiti na Balkan. Georgescu 1991, str. 4.
Leta 74 pr. n. št. so rimske legije pod poveljstvom Gaja Skribonija Kurija dosegle spodnjo Donavo in prišle v stik z Dačani.Mócsy 1974, str. 17-18. Rimljani so bili zaskrbljeni predvsem zaradi Burebistove naraščajoče moči in vpliva ter njegovega aktivnega poseganja v rimsko politiko. Njegova odločitev tik pred bitko pri Farzalu, da bo posegel v rimsko državljansko vojno in podprl Pompeja, je po Pompejevi spravi s Cezarjem obrnila Cezarjevo pozornost proti Dakiji.Oltean 2007, str. 43. Cezar je v svoje načrte za pohod proti Partom leta 44 pr. n. št. vključil pohod preko Dakije, na katerem bi mimogrede uničil kralja Burebista in njegovo kraljestvo.Burns 2003, str. 195. Načrtovani pohod se zaradi Cezarjevega uboja leta 44 pr. n. št. ni zgodil, Burebista pa je naredil napako, da ni v celoti združil plemen, katerim je vladal. Po zaroti, v kateri so ga umorili, je njegovo kraljestvo razpadlo na štiri politične entitete, kasneje celo na pet, v katerih so vladali nepomembni in šibki kralji.Oltean 2007, str. 48.Schmitz 2005, str. 10.
thumb|left|200px|Trajanov steber (1820) thumb|left|200px|Trajan sprejema prisego dačanskega poglavarja, ki je izdal Decebala
Od Burebistove smrti do Decebalovaga vzpona na oblast se je rimska vojska še naprej spopadala z Dačani in Geti. Stalni vpadi dačanskih plemen v sosednji rimski provinci Mezijo in Panonijo so vzpodbudili lokalne guvernerje in cesarje k številnim kazenskim pohodom proti njim. Takšno socialno, diplomatsko in politično stanje je trajalo večino predrimskega obdobja. Rimljani so posameznim pomembnim Dačanom kot prijateljem in zaveznikom (amicii et socii) občasno podeljevali priviligirane položaje, kar je do vladavine cesarja Oktavijana utrdilo rimsko pokroviteljstvo nad nekaterimi vplivnimi Dačani. Dober primer takšnega pokroviteljstva se je pokazal v Oktavijanovi vojni z Markom Avrelijem, v kateri je Oktavijan iskal zaveznike med vsemi tujimi vladarji, ki bi lahko ogrozili Antonijeve evropske province. Leta 35 pr. n. št. je Dačanom ponudil zavezništvo in poroko s hčerko dačanskega kralja Kotisa, Kotisu pa bi dal v zamož svojo hčerko Julijo.Bunson 2002, str. 165.Pârvan 1928, str. 157-158. Rimski običaj jemanja kraljevskih talcev, ki naj bi se pojavil v prvi polovici 1. stoletja pr. n. št., je zagotovo nastal po Oktavijanu in se prakticiral v poznem predrimskem obdobju.Oltean 2007, str. 52.
Rimski antični viri dokazujejo, da so bili v Dakiji že pred rimsko osvojitvijo prisotni rimski trgovci in umetniki ter da je bila raj za pobegle rimske sužnje. Kulturna in trgovska menjava je postopoma razširila rimski vpliv po celi regiji, kar je bilo najbolj prepoznavno na ozemlju okoli gorovja Orăştie.
S prihodom Flavijske dinastije, še posebno med vladanjem cesarja Domicijana, so se konflikti ob srednji in spodnji Donavi začeli stopnjevati.Burns 2003, str. 183. Leta 84 ali 85 so Dačani pod vodstvom kralja Decebala vdrli preko Donave, opustošili Mezijo in ubili njenega guvernerja Opija Sabina.Jones 1992, str. 138. Domicijan je zaradi njihovih vpadov Mezijo reorganiziral v Gornjo in Spodnjo Mezijo ter sprožil vojno proti Decebalu. Ker zaradi težav na germanski meji vojne ni mogel dokončati, je z Dačani sklenil mirovno pogodbo, zaradi katere je bil deležen ostrih kritik.Jones 1992, str. 192. Omenjena dogajanja so bila uvod v Trajanove vojne za osvojitev Dakije. Trajan je s svojimi legijami prečil Donavo in se med prodiranjem v Dakijo osredotočil predvsem na pomembno ozemlje okoli gorovja Orăştie.Oltean 2007, str. 54. Leta 102Pop 1999, str. 16. se je niz spopadov končal s pogajanji in sklenitvijo mirovne pogodbe, po kateri je moral Decebal porušiti svoje trdnjave in dovoliti nastanitev rimske garnizije v Sarmizegetusi Regii (Grădi ș tea Muncelului, Romunija), ki bi zagotavljala izvajanje določil mirovna pogodbe. Trajan je svojemu inženirju Apolodorju iz DamaskaMacKendrick 2000, str. 74. ukazal, naj naredi načrt in zgradi most preko Donave v Drobeti.
Trajanov drugi vojni pohod v Dakijo leta 105–106 je bil, kar se širitve ozemlja in osvajanja tiče, zelo specifičen. Njegova ofenziva je bila usmerjena predvsem na Sarmizegetuso Regio.Bennett 1997, str. 102. Rimljani so oblegali Decebalovo prestolnico, ki se je vdala in bila zatem porušena. Dačanski kralj se je s peščico svojih pristašev umaknil v gore. Njihovo upiranje je bilo kratkotrajno in Decebal je naredil samomor.Pop 1999, str. 17. Drugi dačanski plemiči so se predali ali prišli v rimsko ujetništvo.Bennett 1997, str. 103. Eden od njih je razkril mesto dačanskega kraljevega zaklada, ki je bil izjemno bogat. V njem je bilo 226.800 kg zlata in 453.600 kg srebra.
Dakija pod antoninskimi in severskimi cesarji (106–235) Ustanovitev (106-117) thumb|right|upright|Dačanski ujetnik Dakija je po priključitvi Decebalovega kraljestva postala rimska provinca. Njena priključitev je bila šele druga po Avgustovi smrti skoraj stoletje pred tem.Gibbon 1816, str. 6. Rimljanom je preostala samo še pokoritev Decebalovih zaveznikov Sarmatov na severu, ki je zahtevala številne vojne pohode in je bila končana šele leta 107.Bennett 1997, str. 104. Rimske legije so kljub temu začele konec leta 106 ob mejah graditi nove kastre.Bennett 1997, str. 98. Trajan se je sredi junija leta 107 vrnil v Rim.Bennett 1997, str. 105.
Rimski viri so Dakijo 11. avgusta 106 uvrstili med cesarske province.Georgescu 1991, str. 5. Upravljal jo je cesarski legat s položajem konzula z dvema pomočnikoma (legatus legionis), ki sta poveljevala vsak svoji dačanski legiji. Za pobiranje davkov in oskrbovanje vojske je bil zadolžen procurator Augusti.Oltean 2007, str. 57. Ozemlje, ki ga je osvojil Trajan, je bilo razdeljeno med novoustanovljeno provinco Dakijo in obstoječe province, ki so mejile nanjo. Spodnji Meziji je pripadlo ozemlje kasnejše južne Moldavije, Mutenija in Vzhodna Oltenija,Oltean 2007, str. 55. medtem ko je Trajanovi Dakiji pripadla zahodna Oltenija, Transilvanija in Banat.
Provinco Mezijo je cesar Domicijan leta 86 razdelil na Gornjo Mezijo z upravnim središčem v Singidunu, sedanjem Beogradu v Srbiji, in Spodnjo Mezijo z upravnim središčem v Konstanci v sedanji Romuniji.Bury 1893, str. 409-410. Njena zahodna meja je bila odprta proti obširni Panonski nižini, v kateri so prebivali sarmatski Jazigi.Waldman & Mason 2006, str. 400. Severna Moldavija je bila naseljena z Bastarni,Waldman & Mason 2006, str. 61. RoksolaniWaldman & Mason 2006, str. 657. in Karpi,Waldman & Mason 2006, str. 129. medtem ko so v severni Transilvaniji prebivali preostali neromanizirani Dačani in dačanski Kostoboki.Waldman & Mason 2006, str. 184.
Pretvarjenje Dakije v rimsko provinco je bil zelo zahteven proces, v katerem so se uporabile vse tradicionalne rimske metode, med njimi gradnja mestne infrastrukture, pod katero so spadala rimska kopališča, forumi in templji, gradnja cest ter ustanavljanje kolonij upokojenih vojakov.Burns 2003, str. 103. Cesarska vlada je kljub temu težko prepričala svoje prebivalce, da bi se iz starih provinc preselili v Dakijo.
thumb|right|250px|Svetišča v porušeni Sarmizegetusi Regii, prestolnici antične Dakije