Geti

right|thumb|300px|Ozemlje ob spodnjem toku Donave, ki se zgodovinsko najpogosteje povezuje z Geti

Geti (starogrško Γέται [Gétai], latinsko , romunsko Geţi, bolgarsko Гети [Geti]), antično grško ime skupine tračanskih plemen, ki so bila naseljena na obeh bregovih srednje Donave v sedanji Romuniji in Bolgariji. Njihovo ozemlje je bilo v zaledju grških kolonij ob Črnem morju, zato so že zelo zgodaj prišli v stik z antičnimi Grki.

Geti in Dačani Antični viri thumb|left|Srebrna tračansko-getska čaša s podobami živali; 4. stoletje pr. n. št., višina 18,7 cm, Metropolitan Museum of Art

Eden od prvih antičnih virov, ki omenja Gete in Dačane, je Strabon, ki je v svoji Geografiji (Geographica, okrog 7 pr. n. št.-20 n. št.) zapisal, da so Dačani živeli v zahodnem delu Dakije »proti Germaniji in izviru Donave«, medtem ko so Geti živeli v njenem vzhodnem delu »proti Črnemu morju na južni in severni obali Donave«.Strabon, VII 3, 13. Strabon je zapisal tudi to, da oboji govorijo isti jezik,Strabon, VII 3, 14. in da isti jezik govorijo tudi Tračani.The Cambridge Ancient History, 3, 2. izdaja. Cambridge University Press. 1982. ISBN 1108007147.

Plinij Starejši v svoji Zgodovini narave (Naturalis Historia, okrog 77-79 n. št.) omenja nekaj podobnega: »Na obalah (Donave) živijo različna ljudstva. Na delu obale živijo Getae, katere Rimljani imenujejo Daci«.Plinij Starejši, IV 25.

Apijan, ki je začel pisati Rimsko zgodovino pod cesarjem Antoninom Pijem (vladal 131-161), pravi: »Na drugih bregovih rek na nekaterih mestih onkraj Rena vladajo Kelti, onkraj Donave pa Geti, ki sami sebe imenujejo Dačani«.Apijan, Uvod. 1.4.Millar, Fergus; Cotton, Hannah M.; Rogers, Guy M. (2004). Rome, the Greek World, and the East. Volume 2: Government, Society, and Culture in the Roman Empire, str. 189. University of North Carolina Press.ISBN 978-0-8078-5520-1.

Justin, latinski zgodovinar iz 3. stoletja, je v Epitomu Pompeja Troga zapisal, da se imajo Dačani za potomce Getov: »Daci quoque suboles Getarum sunt«.Justin, XXXII 3.Papazoglu, Fanula (1978). The Central Balkan Tribes in Pre-Roman Times: Triballi, Autariatae, Dardanians, Scordisci, & Moesians. Angleški prevod Mary Stansfield-Popovic, str. 335. John Benjamins North America. ISBN 978-90-256-0793-7.

Kasij Dion (okrog 200 n. št.) piše: »Jaz sam jih imenujem Dačani, kot se imenujejo sami in kot jih imenujejo Rimljani, čeprav sem poučen, da jih nekateri grški pisci imenujejo Geti, vendar ne vem, katero ime je pravo«. Shelley, William Scott (199). The Origins of the Europeans: Classical Observations in Culture and Personality, str. 108, Cassius Dio (LXVII.4). Intl Scholars Pubns. ISBN 1-57309-220-7. ISBN 978-1-57309-220-3.Sidebottom 2007, str. 6. Avtor pravi tudi to, da Dačani živijo na obeh bregovih spodnje Donave. Tisti, ki živijo južno od reke, se pravi v Meziji (sedanja severna Bolgarija), se imenujejo Mezijci, tisti, ki živijo severno od nje, pa Dačani. Kasij Dion trdi, da so Dačani »Geti ali Tračani dačanskega rodu«.Kasij Dion. Rimska zgodovina, 55.22.6-55.22.7.

V antiki so Mezijci in Geti resnično zasedali celotno ozemlje med gorovjem Hemus (Stara planina, Balkan) in reko Ister (Donava). Nekatera plemena so sčasoma sprememenila svoja imena, dokler niso bila vsa tista, ki so živela severno od Dalmacije, Makedonije in Trakije, vključena v Mezijo. Od Panonije jih je ločevala reka Sava. Svoji stari imeni so obdržali samo Tribali in Dardanci.Kasij Dion, LI 27.

Sodobne razlage thumb|300px|alt=Onomastic range of the Dacian, Getae, and Moesian towns with the dava or deva ending, covering Dacia, Moesia, Thrace, and Dalmatia and showcasing linguistic continuity| Dačanska, getska in mezijska mesta s končnico dava ali deva na ozemlju Dakije, Trakije in Dalmacije Mnenja sodobnih znanstvenikov o povezavah med Geti in Dačaniniso enotna. Sporne so tudi razlage antičnih virov. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so celo Grki uporabljali dve imeni, ki sta »zamenljivi ali nekoliko nejasni«. Na splošno velja, da sta bili ljudstvi do neke mere sorodni.J. J. Wilkes (1996). The Cambridge Ancient History. Volume 10, 2. izdaja. Cambridge University Press, str. 562.

Isto ljudstvo Strabon in drugi antični viri so nekatere sodobne zgodovinarje pripeljali do naslednjega zaključka: če bi se morala tračanska etnična skupina razdeliti v več skupin, bi se ena od teh skupin morala imenovati Dako-Geti.András Mócsy (1974). Pannonia and Upper Moesia. Routledge and Kegan Paul. ISBN 0-7100-7714-9, str. 364. Jezikoslovec Ivan Duridanov je v Dakiji, Mali Skitiji ter Spodnji in Gornji Meziji prepoznal tudi »dačansko jezikovno ozemlje«.Ivan Duridanov. The Thracian, Dacian and Paeonian languages. Pridobljeno 11. februarja 2007.

Romunski zgodovinarji so s prepoznavanjem odšli še korak naprej. Zgodovinar Constantin C. Giurescu je trdil, da gre za isto ljudstvo.Giurescu, Constantin C. (1973). Formarea poporului roman. Craiova. str. 23. Arheolog Mircea Babeş je govoril o »pravi etno-kulturni enotnosti med Geti in Dačani«. Glanville Price je na osnovi Strabonovih zapisov trdil, da so bili Geti in Dačani isto ljudstvo.Price, Glanville (2000). Encyclopedia of the Languages of Europe. Wiley-Blackwell. ISBN 0-631-22039-9. ISBN 978-0-631-22039-8., str. 120. Enakega mnenja je tudi več drugih znanstvenikov.Minahan 2000, str. 549.Avery 1962, str. 497.Sandler Berkowitz & Morison 1984, str. 160.Matyszak 2009, str. 215.

Bolgarski zgodovinar in trakolog Alexander Fol domneva, da so v grških in rimskih zapisih Geti postali znani kot Dačani zato, ker so Rimljani ime Dačani uporabljali za vsa nepokorjena ljudstva severno od Donave.Fol 1996, str. 223.

Edward Bunbury je prepričan, da je ime Geti veljalo in se ohranilo za prebivalce, ki so jih poznali grški kolonisti ob Črnem morju, medtem ko so bili Dačani, ne glede na svoje poreklo, ljudstvo, ki je živelo bolj na zahodu ob Panoncih in so ga prvi spoznali Rimljani.Bunbury 1979, str. 151. Nekateri znanstveniki domnevajo, da so bili Geti in Dačani isto ljudstvo v različnih obdobjih svoje zgodovine in zato njihovo kulturo imenujejo geto-dačanska.Waldman & Mason 2006, str. 335.

Dve ljudstvi z istim jezikom Zgodovinar in arheolog Alexandru Vulpe je odkril izjemno enotnost geto-dačanske kulture,Petrescu-Dîmboviţa, Mircea; Vulpe, Alexandru, urednika (2001). Istoria Românilor, vol. I. Bukarešta. hkrati pa je eden od redkih romunskih arheologov, ki jasno razlikuje Gete od Dačanov. Njegovo mnenje v celoti nasprotuje tradicionalnemu stališču romunskega zgodovinopisja, da gre za isto ljudstvo.Niculescu, Gheorghe Alexandru (2007). Archaeology and Nationalism in The History of the Romanians. V Kohl, Philip; Kozelsky, Mara; Ben-Yehuda, Nachman. University of Chicago Press. str. 139–141. ISBN 0-226-45059-7. Naziv Geto-Dačani za tračanska plemena na ozemlju kasnejše Romunije seveda ne pomeni njihove absolutne etnične, jezikovne ali zgodovinske enotnosti.

Ronald Arthur Crossland namiguje, da bi se dve imeni lahko nanašali na dve skupini v jezikovno homogenem ljudstvu, ki sta prišli v zgodovinsko ospredje v dveh različnih časovnih obdobjih. Jezikovno stanje je primerjal z razmerjem med sodobnimi norveškim in danskim jezikom.The Cambridge Ancient History, Volume 3. (2. izdaja). Cambridge University Press, 1982, str. 838. ISBN 1-108-00714-7. Paul Lachlan MacKendrick je trdil, da gre za dve veji istega plemena, ki sta govorili različni narečji skupnega jezika.Paul Lachlan MacKendrick (1975). The Dacian Stones Speak. University of North Carolina Press, str. 45. ISBN 0-8078-4939-1.

Romunski zgodovinar in zgodovinopisec Lucian Boia trdi, da se je »izraz Geto-Dačani v nekem trenutku pojavil v rimskem zgodovinopisju, da bi nakazal istovetnost Getov in Dačanov«.Boia, Lucian (2004). Romania: Borderland of Europe. Reaktion Books, str. 43. ISBN 1-86189-103-2. Boia je do izraza zadržan in trdi, da so antični pisci jasno razlikovali obe ljudstvi in jih obravnavali kot različni skupini v tračanskem etnosu.Boia, Lucian (2001). History and Myth in Romanian Consciousness. Central European University Press. str. 14. ISBN 963-9116-97-1. Boia trdi tudi to, da bi bilo naivno domnevati, da je Strabon dovolj dobro poznal tračanska narečja. Slednja trditev je sporna, saj nekatere sodobne študije potrjujejo Strabonovo zanesljivost in zanesljivost njegovih virov.Janakieva, Svetlana (2002). La notion de ΟΜΟΓΛΩΤΤΟΙ chez Strabon et la situation ethno-linguistique sur les territoires thraces. Études Balkaniques 4: 75–79. Za dvom v Strabonovo prepričanje, da so Dačani in Geti govorili isti jezik, ni zato nobenega tehtnega razloga.

Podobno mnenje ima tudi romunski zgodovinar in arheolog G. A. Niculescu, ki tudi kritizira romunsko zgodovinopisje in arheološke interpretacije, zlasti geto-tračanske kulture.Niculescu, Gheorghe Alexandru (2004–2005). Archaeology, Nationalism and the History of the Romanians. Dacia, Revue d'Archéologie et d'Histoire Ancienne 48–49: 99–124. Po njegovem mnenju je primerjava antičnih ljudstev s sodobnimi narodi napačna in vodi do zaključka, da je isti jezik pomenil isto ljudstvo, čeprav je Strabon jasno govoril o dveh.

Poskus povezave z Džati V preteklosti so Gete in Masagete dolgo časa poskušali povezati z Džati v Južni Aziji. Na podoben način so poskušali Dačane povezati z Dahi v Osrednji Aziji. Povezava seveda ni smiselna, ker so Džati iranski narod, najverjetneje skitskega porekla.W.W. Hunter (2013). The Indian Empire: Its People, History and Products. Routledge, 2013, str. 251.

Zgodovina thumb|300px|Vzhodna Evropa leta 200 pr. n. št. z ozemljem Getov severno od spodnje Donave

7. stoletje pr. n. št. Geti so bili od 7. stoletja pr. n. št. v gospodarskih in kulturnih stikih z Grki, ki so ustanavlili kolonije na zahodni obali Pontus Euxinus (Črno morje). Stike Getov in Grkov je prvi omenil Herodot v svoji pripovedi o vojnem pohodu perzijskega šaha Dareja I. proti Skitom leta 513 pr. n. št., na katerem je premagal Gete. The Cambridge Ancient History. Volume 10 - Persia, Greece, and the Western Mediterranean. Cambridge University Press, 1982, str. 494. ISBN 978-0521228046.

Po Herodotu so se Geti razlikovali od drugih tračanskih plemen po svoji veri. Njihovo osrednje božanstvo (daimon) je bil Zalmoksis, katerega so nekateri Geti imenovali Gebeleizis.Herodot, 4.93-4.97.

Od 5. do 3. stoletja pr. n. št. so bili Geti večinoma pod oblastjo cvetočega Odrijskega kraljestva, v katerem so opravljali predvsem vojaške službe. Znani so bili zlasti po svoji konjenici. Po razpadu Odrijskega kraljestva so nastale in se okrepile manjše getske kneževine.

Aleksandrov pohod v Perzijo Aleksander Veliki je pred pohodom v Perzijo porazil Gete in porušil eno od njihovih naselij.Arijan. Anabasis, IA. Geti so leta 313 sklenili zavezništvo s Callatisom (Mangalia, Romunija), Odessosom (Varna, Bolgarija) in drugimi grškimi kolonijami ob zahodnem Črnem morju proti makedonskemu vojskovodju Lizimahu, ki je držal trdnjavo Tirizis (Kaliakra, Bolgarija).Strabon. Geografija, 7.6.1.

Geti so dosegli svoj višek predvsem v prvi polovici 3. stoletja pr. n. št.. Okrog leta 200 pr. n. št. je oblast getskega kneza Zalmodegika segala vse do Histrie v Dobrudži.Supplementum Epigraphicum Graecum 18.288. Močna kneza sta bila tudi Zoltes in Remaksos (okrog 180 pr. n. št.). Več getskih knezov je kovalo svoj denar. StrabonStrabon. Geografija, 16.2.38-16.2.39. in Kasij DionKasij Dion. Rimska zgodovina, 68.9. pravita, da so Geti gojili kult vladarja, kar so potrdile arheološke najdbe.

Konflikti z Rimom