thumb|right|Detajl z votivne krone kralja Rekesvinta (653-672) iz gvarazarskega zaklada, razstavljene v Madridu; s krone visi napis [R]ECCESVINTHUS REX OFFERET (ponuja kralj (R)ekesvint); manjkajoča čerka R je v muzeju v Clunyju thumb|Orli na fibulah iz 6. stoletja so bili priljubljen motiv med Vizigoti in Goti
Vizigoti (latinsko , ali ) ali Zahodni Goti so bili eno od najpomembnejših vzhodnogermanskih plemen, ki se je v 4. stoletju odcepilo od Gotov. Naseljeni so bili med Dnestrom in Donavo na ozemlju sedanje Romunije. Leta 376 so se zaradi vedno večjega pritiska Hunov umaknili na jug preko Donave in se z dovoljenjem cesarja naselili na ozemlju Rimskega cesarstva. Zaradi izsiljevanja rimskih uradnikov so se kmalu zatem uprli in leta 378 v bitki pri Odrinu porazili Rimljane. Pod Alarikom I. so napadli Italijo in leta 410 opustošili Rim. V tem času so, vsaj plemstvo, prestopili v arijansko krščanstvo. Uradna cerkev jih je kljub temu imela za heretike. Po opustošenju Rima so se začeli naseljevati najprej v južni Galiji (418) in zatem na Iberskem polotoku, kjer so ustanovili svoje Vizigotsko kraljestvo.
V Galiji so bili rimski federati. Kmalu po naselitvi so se iz neznanih vzrokov sprli z Rimom in ustanovili svoje kraljestvo s prestolnico v Toulousu. Od tam so začeli svojo oblast na račun Svebov in Vandalov širiti v Hispanijo. Galski del Vizigotskega kraljestva je uničil frankovski kralj Klodvik I., ki je leta 507 porazil Vizigote v bitki pri Vouilléju. Vizigotom je ostalo samo ozemlje v Hispaniji, izgubljenih ozemelj severno od Pirenejev, razen Septimanije, pa jim ni nikoli več uspelo osvojiti. Manjša elitna skupina Vizigotov se je povzpela na oblast tudi v drugih iberskih pokrajinah, predvsem v bizantinski provinci Hispaniji in svebskem kraljestvu Galicija.
Okoli leta 589 so pod Rekaredom I. prestopili iz arijanstva v nicejsko veroizpoved in postopoma prevzeli kulturo svojih hispano-rimskih podložnikov.D. Claude, W. Pohl (urednik), Strategies of Distinction: Construction of Ethnic Communities, 300-800, Transformation of the Roman World, 1998, 2, str. 119-120, ISBN ISBN 90-04-10846-7. Z zakonikom Liber iudiciorum, dokončanim leta 654, so ukinili dolgoletno prakso različne zakonodaje za Rimljane in Vizigote. Po odpravi zakonskih razlik so postali znani kot Hispani. V stoletju, ki je sledilo, so v regiji dominirali škofje in cerkveni zbori v Toledu. Dokumenti iz 7. stoletja so sorazmerno redki, zato je ta del zgodovine Vizigotov manj znan. Leta 711 ali 712 so na Iberski polotok vdrli Arabci in berberi pod poveljstvom Tarika ibn Zijada ter v bitki pri Gvadaleti porazili Vizigote. Kralj Roderik in veliko pripadnikov vizigotske elite je bilo ubitih in njihovo kraljestvo je hitro propadlo. Gotska identiteta se je obdržala predvsem v Marci Hispánici in Asturskem kraljestvu, ki ga je ustanovil vizigotski plemič Pelagij po zmagi nad Mavri v bitki pri Covadongi (718 ali 722).
Vizigoti so med svojo vladavino v Hispaniji zgradili več cerkva, ki so se ohranile. Arheologi so v zadnjem času odkrili tudi številne umetnine, med katerimi so najbolj slavne votivne krone in križi iz guarazarskega zaklada. Bili so tudi edini, ki so od propada Rimskega cesarstva do vzpona Karolingov v zahodni Evropi ustanavljali nova mesta. V Španiji in na Portugalskem so se vse do danes ohranila številna vizigotska imena. Njihova najpomembnejša zapuščina je vsekakor zakonik Liber iudiciorum, ki je bil, med drugim, vse do poznega srednjega veka osnova za dvorne procedure v večjem delu krščanskega Iberskega polotoka.
Imena: Vesi, Ostrogoti, Tervingi, Grevtungi Antični avtorji so gotska plemena imenovali Vesi (latinsko ime Vizigotov), Avstrogoti (latinsko ime Ostrogotov), Tervingi in Grevtungi. Večina sodobnih strokovnjakov je zaključila, da sta se za eno od plemen uporabljali imeni Vesi in Tervingi, za drugo pa imeni Ostrogoti in Grevtungi. Herwig Wolfram poudarja, da so se v primarnih virih občasno uporabljala vsa štiri imena,Wolfram, str. 24. na primer Gruthungi, Austrogothi, Tervingi in Visi, kadar so omenjali dve različni plemeni pa so vedno uporabljali kombinaciji imen "Vesi in Ostrogoti" ali "Tervingi in Grevtungi" in nikoli kakšne druge kombinacije.Wolfram, str. 25. Takšen zaključek potrjuje tudi Jordanes,Heather, str. 52–57, 300–301. ki vizigotske (veške) kralje od Alarika I. do Alarika II. opredeljuje kot naslednike tervinškega kralja Atanarika, ostrogotske kralje od Teodorika Velikega do Teodahada pa kot naslednike grevtunškega kralja Ermanarika. Notitia Dignitatum v podatkih za leta 388-391 enači Vese in Tervinge.
Najzgodnejše omembe vseh štirih imen so iz približno istega obdobja. Tervingi so prvič omenjeni v hvalnici cesarja Maksimijana (vladal 285-305), ki je nastala leta 291 ali kmalu zatem, morda v Trierju 20. aprila 292,Guizot, I, 357. in jo običajno pripisujejo Klavdiju Mamertinu.Genethl. Max., 17, 1. Hvalnica pravi, da so Tervingi drugi del Gotov (Tervingi pars alia Gothorum), ki so se združili s Tajfali, da bi skupaj napadli Vandale in Gepide. Ime Vandali je napačno in verjetno pomeni Viktohale, ker zgodovinar Evtropij okoli leta 360 poroča, da so bili v Dakiji takrat naseljeni Tajfali, Viktohali in Tervingi.Vékony, 156, ki citira Evtropijev Breviarij, 8, 2, 2. Grevtunge prvi omenja Amijan Marcelin, ki je pisal ne prej kot leta 392 in morda po letu 395, v pripovedi o tervinškem poglavarju, ki je dokazano vladal že leta 376. Prva znana uporaba imena Ostrogoti je v dokumentu iz Milana z datumom september 392. Klavdijan omenja, da so bili Ostrogoti skupaj z Grevtungi naseljeni v Frigiji.Wolfram, str. 387, sklic 52.
325px|thumb|right|Gutthiuda,E. A. Thompson, The Visigoths in the time of Ulfila, Duckworth, 2008, p. 9, Blackworth, 2008, str. 9.</ref> domovina Vizigotov
Wolfram omenja, da sta bili Vesi in Ostrogoti imeni, ki sta ju plemeni uporabljali za bahav opis samih sebe, imeni Tervingi in Grevtungi pa sta bila geografska pojma, katera je eno od plemen uporabljalo za opis drugega. Takšna ugotovitev bi lahko pojasnila, zakaj sta se zadnji dve imeni prenehali uporabljati kmalu po letu 400, ko so se Goti preselili zaradi vdora Hunov. Wolfram kot primer podobnega geografskega poimenovanja navaja Zosimov opis skupine ljudstev, ki so živela severno od Donave in so sama sebe imenovala Skiti, medtem ko so jih pripadniki plemen, ki so živela severno od reke Ister, imenovali Grevtungi.Wolfram, str. 387, sklic 57. Wolfram je prepričan, da so bili ljudstvo, ki ga opisuje Zosim, Tervingi, ki se med vdorom Hunov niso umaknili na jug. Različnih imena gotskih plemen so po preselitvi v Rimsko cesarstvo postopoma izginila. Zadnja omemba, da so se Goti, ki jim je vladal kralj v Toulousu, imeli za Vese, je v Avitovem panegiriku Sidonija Apolinarja 1. januarja 456.
Sodobni strokovnjaki, predvsem Peter Heather, so ugotovili, da so se Vizigoti kot prepoznavna samostojna skupina pojavili samo v Rimskem cesarstvu.Heather, str. 52–57, 130–178, 302–309. Roger Collins je prepričan, da je vizigotska identiteta nastala po gotski vojni 376-382, ko se je množica Tervingov, Grevtungov in drugih barbarskih plemen pod Alarikom I. združila v večetnične federate na vzhodnem Balkanu in zaradi večetničnosti ni mogla več trditi, da so Tervingi.Collins, Visigothic Spain, str. 22–24.
Naziv Vizigoti si je v 6. stoletja izmislil Kasiodor, Rimljan v službi Teodorika Velikega. Naziv se je nanašal na "zahodne Gote" in se je ujemal z nazivom Ostrogoti za "vzhodne Gote". Geografska delitev Gotov je stvari poenostavila, politična realnost pa je bila mnogo bolj zapletena.Wolfram, str. 26. Kasiodor je poleg tega izraz Goti uporabljal samo za italske Ostrogote, katerim je služil, geografski izraz Ostrogoti pa je rezerviral za galsko-hispanske Gote. Takšno delitev so privzeli tudi sami Vizigoti v komuniciranju z Bizantinskim cesarstvom in se je uporabljala še v 7. stoletju.Stevenson, str. 36, opomba 15.
Poleg omenjenih je obstajalo še mnogo drugih imen. Germanski bizantinski in italski avtorji na primer so eno od obeh ljudstev imenovali Valagoti, se pravi "rimski Goti". V besedilu iz leta 469 so omenjeni tudi kot Alariški Goti.
Etimologija Ime Tervingi bi lahko pomenilo "gozdni ljudje". To trditev podpirajo dokazi, da so se v obdobju pred naselitvijo Gotov ob Črnem morju in po njej za razlikovanje plemen, ki so živela severno od Črnega morja, običajno uporabljali geografski deskriptorji. Imeni Tervingov–Grevtungov iz obdobja pred koncem 3. stoletja zaradi pomanjkanja virov nista znani.Wolfram, str. 387–388, sklic 58. Nekateri avtorji podpirajo trditev, da je ime Tervingi iz predpontskega odobja in morda skandinavskega izvora.
V Historia Augusta, Klavdijan in Sidonij Apolinarij Vizigote imenujeta Vesi ali Visi. Beseda je gotska in pomeni "dobro", kar namiguje na "dobro ali cenjeno ljudstvo". Jordanes njihovo ime povezuje z reko, čeprav gre najverjetneje za ljudsko etimologijo ali legendo, podobno tisti o imenu Grevtungi. Ime Vizigoti si je izmislil Kasiodor, ki je združil imeni Visi in Goti v zmotnem prepričanju, da to pomeni "zahodni Goti".
Zgodovina Vojna z Rimom (376–382)
right|thumb|300px|Selitve glavnine Vizigotov
Goti so ostali v Dakiji do leta 376, ko je eden od njihovih vodij Fritigern zaprosil rimskega cesarja Valensa za dovoljenje, da se s svojim ljudstvom naseli na južnem bregu Donave. Goti so upali, da bodo tam našli zatočišče pred Huni. Valens jim je naselitev dovolil, ker je v njih videl "odličen vir vojakov za svojo armado".J.F.C. Fuller, Armament & History, 55, Da Capo Press edition, 1998. Kmalu po preselitvi je izbruhnila lakota. ker Rim ni bil pripravljen oskrbeti jih s hrano, ki jim jo je obljubil, niti jim dati zemljo. Sledil je upor, ki se je pretvoril v šest let trajajočo vojno.
Prelomni trenutek vojne je bila bitka pri Odrinu leta 378, v kateri so Goti poklali rimsko vojsko in ubili cesarja Valensa. Poraz, ki je pretresel ves rimski svet, je Rimljane prisilil k pogajanjem, dovoljenju za naselitvi Gotov na rimskem ozemlju in dolgoročno prispeval k dokončnemu propadu Rimskega cesarstva.
Alarik I.
thumb|180px|left|J.N. Sylvestre (1890): Vizigotsko postošenje Rima 2. avgusta 410
Novi cesar Teodozij I. je z uporniki sklenil mir, ki ga niso prekršili do njegove smrti leta 395. Tega leta je prišel na prestol najslavnejši gotski kralj Alarik I., medtem ko sta Teodozija nasledila njegova nesposobna sinova Arkadij na vzhodu in Honorij na zahodu.
V naslednjih petnajstih letih so prisiljeni mir prekinjali občasni spori med Alarikom in močnimi germanskimi generali, ki so poveljevali rimskim vojskam na vzhodu in zahodu in predstavljali resnično oblast v cesarstvu. Ko je Honorij leta 408 usmrtil zahodnega generala Stiliha, rimske legije pa pobile družine 30.000 tujih vojakov, ki so služili v rimski vojski, je Alarik napovedal vojno. Po dveh rimskih porazih v severni Italiji in obleganju Rima se je vojna končala s pogajanji. Ko je ena od rimskih strank poskusila prevarati Alarika, je zasedel rimsko pristanišče in prekinil oskrbovanje mesta. 24. avgusta 410 so Alarikovi vojaki skozi Salarijska vrata vdrli v Rim in ga izropali. Osvojitev Rima je kljub temu, da ni bil več uradna prestolnica cesarstva, ker so jo iz strateških razlogov preselili v Raveno, do temeljev pretresla Rimsko cesarstvo.
Vizigotsko kraljestvo
thumb|right|300px|Evropa leta 526