Rabat (arabsko الرباط, ar-Ribaaṭ, dobesedno »utrjen kraj«; berbersko: ⴻⵕⵕⴱⴰⵟ, Eṛṛbaṭ) je glavno mesto Maroka v Severni Afriki. S približno 1.800.000 prebivalci (leta 2014) je eno največjih mest v državi in pomembno politično središče. Stoji ob obali Atlantskega oceana, pri ustju reke Bou Regreg na severu države; na nasprotnem bregu stoji mesto Salé, skupaj in še z nekaj manjšimi naselji v okolici tvorita metropolitansko območje s preko 2 milijona prebivalci.
Mesto je v 12. stoletju ustanovil prvi kalif iz dinastije Almohadov kot utrjen samostan (ribāṭ) za nastanitev čet v džihadu proti Španiji. Veliko obzidje še zdaj obkroža stari del mesta (medino), ki je zraslo ob njem. V kasnejših stoletjih je bilo pomembno pristanišče, vendar je zaradi zasipanja rečnega ustja s sedimenti sčasoma izgubilo to vlogo. Danes je pomembno predvsem kot politično središče, poleg vladnih uradov imajo tu sedež številna tuja veleposlaništva in več mednarodnih organizacij. Od industrije je pomembnejša predvsem tekstilna.
Od znamenitosti poleg srednjeveške utrdbe z obzidjem izstopa Hasanov stolp, nedokončan minaret nezgrajene mošeje, ki jo je leta 1184 dal graditi almohadski sultan Jakub al-Mansur. Po njegovih načrtih bi bil to največji minaret na svetu, mošeja, ki bi ji pripadal, pa bi bila prav tako največja na svetu, a se je gradnja ustavila pri 44 m višine, ko je sultan umrl. Središče mesta s srednjeveško arabsko zasnovo in sodobnejšo zahodnjaško predelavo iz začetka 20. stoletja, ko je bil Rabat del francoskega protektorata, je prepoznan kot Unescova svetovna dediščina.
Zgodovina Starodavna Sala V prvem tisočletju pred našim štetjem so Feničani ustanovili več trgovskih kolonij vzdolž atlantske obale današnjega Maroka, vendar so arheologi razpravljali o obstoju feničanske naselbine na tem območju, imenovane Sala ali Šallat. Do 1. stoletja pred našim štetjem so tamkajšnji prebivalci še vedno pisali v neopunskem jeziku, vendar je regija prišla pod vpliv Rima. Nadzorovalo ga je starodavno berbersko mavretansko kraljestvo, dokler ga v prvem stoletju pr. n. št. uradno ni priključil Rim. Na mestu, ki je danes znano kot Chellah, južno od današnjega obzidanega mesta, so Rimljani zgradili mesto, imenovano Sala Colonia. Izkopavanja so pokazala, da so na mestu obstajale starejše mauretanske zgradbe, preden so nad njimi zgradili rimske stavbe. Skupaj z Lixusom je bila Sala Colonia ena od dveh glavnih pomorskih postojank, ki so jih imeli Rimljani na atlantski obali province Tingiška Mavretanija (Mauretania Tingitana). Pristanišče Sala (zdaj izginilo) so komercialne rimske ladje uporabljale kot vmesno postajo na svojih jugozahodnih prehodih do Anfe in Insula Purpuraria (otok Mogador).
Arheološki predmeti vizigotskega in bizantinskega izvora, najdeni na tem območju, potrjujejo obstoj trgovskih ali političnih stikov med Salo in rimsko Evropo, vse do vzpostavitve bizantinske prisotnosti v Severni Afriki v 7. stoletju.Boube, J. "Éléments de ceinturon wisigothiques et byzantins trouvés au Maroc".Bulletin d'archéologie marocaine, volume=XV, 1983–84.pages=281–297 Vendar pa je Sala začela zapuščati v 5. stoletju in je bila večinoma v ruševinah, ko so v 7. stoletju prispeli muslimanski Arabci in vzpostavili islamski vpliv v regiji.
Srednjeveško islamsko obdobje
V 10. stoletju so Omajadi iz Cordobe ali njihovi zavezniki Zenata Berberi v regiji ustanovili ribat ali utrjen samostan/postojanko na tem območju, da bi se branili pred Berberi Bargavata, ki so na jugu ustanovili državo haridžitov. Ta ribat je bil najverjetneje na istem mestu kot sedanja kazba Udajev, vendar njegove lokacije zgodovinarji niso potrdili. Okoli leta 1030 je družina Banu 'Ašara na nasprotni strani reke (severni strani) ustanovila novo mesto, imenovano Salā (sedanji Salé).
Eden zadnjih almoravidskih emirjev Tašfin ibn Ali (vladal 1143–1145) je zgradil nov ribat na mestu sedanje kazbe kot del svojih prizadevanj, da bi zadržal Almohade. Almohadi so kljub temu premagali Almoravide in kmalu zatem uničili ribat. Leta 1150 ali 1151 je almohadski kalif Abd al-Mumin zgradil novo kazbo (citadelo), ki je nadomestila nekdanji ribat, znotraj katere je vključil palačo in mošejo. Ta almohadska kazba ustreza sedanji kazbi Udaja (ki je bila v kasnejših obdobjih razširjena). Abd al-Mumin je dal izkopati tudi podzemni kanal, da bi preusmeril vodni vir na to lokacijo, kar je omogočilo prihodnjo poselitev in urbanizacijo tega območja. Mesto je postalo vojaška postojanka za almohadsko vojsko, ki se je odpravljala na pohode proti Al Andaluzu.
Almohadski kalif Abu Jusuf Jakub al-Mansur (vladal 1184–1199) se je lotil ambicioznega projekta izgradnje nove utrjene cesarske prestolnice, imenovane al-Mahdija ali Ribat al-Fath, na mestu, kjer je zdaj medina (staro mesto) Rabata, z novim obzidjem, ki se razteza čez veliko območje onkraj kazbe.History of Morocco, Henri Terrasse, 1952 Ta projekt je vključeval tudi gradnjo ogromne mošeje (ostanki katere vključujejo Hasanov stolp) in novih velikih vrat, kot sta Bab er-Rouah in glavna vrata kazbe, zdaj znana kot Bab Udaja ali Bab al-Kbir. Po al-Mansurjevi smrti leta 1199 sta mošeja in prestolnica ostala nedokončana, njegovim naslednikom pa je primanjkovalo sredstev ali volje, da bi ju dokončali. Novo mesto ni bilo nikoli v celoti naseljeno in mesto je bilo praktično zapuščeno.
V obdobju rodbine Marinidov (13. do 15. stoletje) je mesto Salé čez reko postalo pomembnejše od naselbin na južnem bregu. Leta 1515 je Leo Africanus poročal, da je Rabat tako propadel, da je ostalo le še 100 naseljenih hiš. Marinidi so zgradili veliko mošejo v tem, kar je zdaj medina Rabata, na bližnjem mestu Chellah (starodavna Sala) pa so zgradili kraljevo nekropolo za svojo rodbino.
Korzarska republika Leta 1609 je Filip III. Španski odredil izgon vseh Moriskov (ljudi muslimanskega ali mavrskega porekla) iz Španije. Približno 2000 teh beguncev, ki so izvirali iz mesta Hornachos blizu Badajoza v Španiji, se je naselilo okoli Saléja in zasedlo kazbo ter privabilo med 5000 in 14.000 drugih Moriskov, da se jim pridružijo. Rabat in sosednji Salé sta se leta 1627 združila v republiko Bou Regreg. Ta avtonomna republika je postala oporišče korzarjev: piratov, znanih tudi kot Salé potepuhi, ki so plenili trgovske ladje okoli obal Zahodne Evrope.
V tem času je območje pod kazbo na južnem bregu postalo bolj poseljeno, zahvaljujoč moriškim in andaluzijskim beguncem. Zgrajen je bil nov Andaluzijski zid, ki je razmejeval to območje v severnem delu nekdanjega mesta z obzidjem Almohadov. To, kar je danes znano kot Ulica konzulov, je že v tem času postalo pomembna cestna žila. Ime Rabat še ni bilo v uporabi; mesto na južnem bregu je bilo znano kot Novi Salé, medtem ko je bilo mesto na severnem bregu znano kot Stari Salé. Korzarji so imeli sedež v Novem Saléju, medtem ko prebivalci starega Saléja na splošno niso sodelovali pri piratstvu.
Alavijska vladavina Pirati se niso morali boriti z nobeno osrednjo oblastjo, dokler al-Rašid, ustanovitelj rodbine Alavi, leta 1666 ni osvojil območja in pod svojo oblastjo združil večino Maroka. Kljub temu so alavijski sultani dovolili, da se je piratstvo nadaljevalo vse do vladavine Mulaja Slimana v začetku 19. stoletja. To je vodilo do granatiranja mesta s strani Avstrije leta 1829, potem ko je bila avstrijska ladja izgubljena zaradi piratskega napada.
V zgodnjem delu alavijskega obdobja (17.–18. stoletje) so se sultani nekoliko zanimali za mesto na južnem bregu in izvedli gradnje in popravila kazbe. Mulaj Ismail (vladal 1672–1727) je proti koncu 17. stoletja razširil kazbo proti jugu in v njej zgradil kraljevo rezidenco (danes služi kot muzej). Mulaj Ismail je bil prav tako odgovoren za naselitev dela Udaja (ali Oudaja), plemena guich (vojaško pleme, ki je služilo sultanovi vojski), v kazbo, da bi služilo kot protiutež drugim neobvladljivim plemenom v regiji. Pod Sidijem Mohamedom ibn 'Abdalahom (vladal 1757–1790) je bila proti koncu 18. stoletja na jugozahodnem delu almohadskega obzidanega območja postavljena nova kraljeva palača Dar al-Makhzen. Ti dodatki so mestu začeli dajati značaj in funkcijo kraljeve rezidence, ki jo je uporabljala vladajoča rodbina zunaj svojih glavnih prestolnic.
Mulaj Slimane (vladal 1792–1822) je zgradil še eno palačo ob obali, imenovano Dar al-Bahr, in zgradil nove mošeje, kot je mošeja Mulaja Slimana. Prav tako je ukazal ustanovitev judovske četrti, Melah, v vzhodnem delu andaluzijske medine, v prej zasedenem sadovnjaku. Proti začetku 19. stoletja se je mestno obzidje, ki je bilo prej omejeno na obrobje almohadske dobe, močno razširilo proti jugozahodu, s čimer se je mesto razširilo na približno 840 hektarjev. Staro almohadsko obzidje in vrata so bili še vedno ohranjeni, ograjen prostor iz obdobja almohadov pa je ostal bolj privilegirano okrožje z glavnimi spomeniki mesta in njegovo kraljevo rezidenco. Večina prebivalstva je ostala skoncentrirana v medini za Andaluzijskim zidom v severnem delu. V 1850-ih je Mulaj Abd ar-Rahman (vladal 1822–1859) nadalje razvil in dokončal palačo Dar al-Makhzen v jugozahodnem kotu tega ograjenega prostora. Ob koncu 19. stoletja ali v začetku 20. stoletja je imelo mesto okoli 20.000 do 25.000 prebivalcev.
20. stoletje Francoska kolonialna vladavina
Francoska invazija na Maroko se je začela na vzhodu z okupacijo Oujde s strani generala Huberta Lyauteyja marca 1907 in na zahodu z bombardiranjem Casablance avgusta 1907. Pogodba iz Fesa je marca 1912 vzpostavila protektorat. Kot francoski upravitelj Maroka se je Lyautey po nemirih leta 1912, ki so sledili pogodbi iz Fesa, odločil preseliti glavno mesto države iz Fesa v Rabat. Zdi se, da je bil Lyautey osebno naklonjen Rabatu. Trdil je, da je njegova obalna lega prijetnejša in bolj dostopna ter da bi bila njena bližina Casablance, za katero je ocenil, da bi postala glavno gospodarsko središče, koristna. Leta 1913 je Lyautey najel Henrija Prosta, da zasnuje Ville Nouvelle (moderno četrt Rabata) kot upravni sektor, kot je to storil v drugih večjih maroških državah. mesta.
Kolonialno obdobje je povzročilo velike gospodarske spremembe in pospešeno urbanizacijo. Pred tem obdobjem sta bili glavni mesti Maroka vedno Fes in Marakeš, medtem ko so bila obalna mesta relativno majhna. Popisni podatki niso na voljo za prva leta protektorata, vendar se lahko leta 1912 oceni, da sta imela Rabat in bližnji Salé okoli 35.000 do največ 40.000 prebivalcev, kot pravi Janet Abu-Lughod. Ena zgodnja francoska raziskava, ki je temeljila na številu hiš in ne na uradnem popisu, je ocenila, da je imel Rabat 25.642 prebivalcev. Uradni popis leta 1921 je štel 33.714 prebivalcev. Nekaj te rasti je bilo posledica priseljevanja tujcev. Leta 1921 je bilo 59 % prebivalstva maroških muslimanov in 10 % maroških Judov, medtem ko je bilo 21,4 % francoskih državljanov in še 10 % tujcev drugega izvora. Bližnji Salé pa je ostal bolj homogen maroški. Prebivalstvo Rabata je naraslo na približno 83.000 leta 1936 in na približno 156.000 leta 1952.
Po drugi svetovni vojni in osamosvojitev Ko je Maroko leta 1956 dosegel neodvisnost, se je Mohamed V., takratni maroški kralj, odločil, da prestolnica ostane v Rabatu. Rast Rabata se je nadaljevala. Najpomembnejši demografski premik po osamosvojitvi je bil odseljevanje tujih državljanov in njihova zamenjava z Maročani, ki so postopoma prevzeli delovna mesta in funkcije, ki so jih zasedali tujci. Po popisu leta 1971 je prebivalstvo Rabata naraslo na približno 368.000, od tega je bilo le 3,5 % tujcev.