Orgazem (iz grških orgasmos οργασμός, pomeni organ, zrel, nabrekel, tudi spolni vrhunec) je nenadno odvajanje nakopičene spolne napetosti med spolnim ciklusom. Orgazem ali vrhunec je definiran kot vrh seksualnega užitka. Pri moških se orgazem enači z ejakulacijo, medtem ko se pri ženskem orgazem osredotoča na koitus in koitalni orgazem; tako pri moškem kot pri ženski se ritmično krčijo genitalne mišice.
Prevladujoči pristopi v raziskovanju orgazma
Orgazem je sestavni del spolnega odnosa pri ljudeh in v njegovi moški obliki nujni pogoj reprodukcije. Kljub izjemnemu pomenu orgazma gre za zelo slabo raziskan seksualni odziv, saj ne moremo govoriti o neki enoznačni teoriji ali definiciji orgazma. Mat in Blink Mah, Kenneth in Yitzchak M. Blink. 2001. The nature of human orgasm: a critical review of major trends. Clinical Psychology Review 21 (6): 826. sta na osnovi analize različnih raziskav našla naslednje definicije orgazma:
Raziskovalci Definicija orgazma Spol Kinsey & ostali (1948 in 1953) Ekplozivno sproščanje nevromišične napetosti na vrhuncu seksualnega odziva Oba Masters & Johnson (1966) Sproščanje koncentracije krvnega pretoka in mišične napetosti, ki sta posledici seksualne stimulacije Oba Fox (1976) Spremebe v krvnem tlaku, dihanju in bitju srca; spremembe v mišični napetosti; medenični krči; hormoske spremembe; vokalizacija Oba Reubens (1982) Neprostovoljna refleksna aktivnost, ki jo spremljajo vaginalni/maternični krči Ženska Terman (1951) Vrhunec ob intenzivnih občutkih, ki mu sledita umirjanje in olajšanje Ženska Raboch and Bartak (1983) Subjektivna izjava o doseganju določenega čutnega vrhunca med spolnim odnosom Ženska Tuckwell (1989) Prijeten dogodek, ki je navadno povezan z ejakulacijo Moški Davidson & Davidson (1980) Spremenjeno stanje zavesti Oba Reich (1973) Orgastična moč: Zmožnost se predati toku biološke energije; zmožnost sprostiti seksualno vzburjenje preko neprostovoljnih, prijetnih krčev v telesu Oba Alzate (1985) Fizični fenomen; občutek, ki ga izzove akomulativni efekt na določene strukture možganov, ki je posledica stimulacije erogenih con Oba Schiavi and Segraves (1995) Vrhunec seksualnega užitka, ki ga spremljajo ritmični krči reproduktivnih organov, kardiovarskularne in raspiratorne spremembe ob sproščanju seksualne napetosti Oba
V raziskovanju orgazma se uporabljajo trije pristopi, in sicer prevladujeta biološki in psihološki, vedno bolj pa se uveljavlja integrirani bio-psihološki. Poleg tega raziskovalci predpostavljajo, da obstajajo razlike med orgazmom pri moških in ženskah.
Biološki pristop
V biološkem pristopu raziskovanja orgazma se je najbolj uveljavila raziskava Mastersa in Johnosnove Masters & Johnson, 1966 W.H Masters, V.E Johnson. 1966. Human sexual response. Little Brown, Boston . Raziskovalca sta na podlagi opazovanja moških in žensk v laboratorijih ugotovila, da se spremembe ne dogajajo samo v genitalnem predelu, ampak jih je mogoče opaziti v celem telesu. Kažejo se predvsem v pospešenem bitju srca, povišanem krvnem tlaku in potenju. Raziskave so pokazale, da se med orgazmom pojavljajo krči v genitalnem in analnem predelu, pri čemer krčenje pri ženski v povprečju traja 16,7 sekund, pri moškem pa 25 sekund.
Kinsey, Masters in Johnsonova ter drugi raziskovalci opredeljujejo orgazem kot refleks, ki nastane, ko napetost v mišicah in pretok krvi v medeničnem predelu dosežeta najvišjo vrednost. Njihove definicije orgazma se osredotočajo predvsem na fiziološki vidik. Pravijo, da se pri orgazmu mišična skupina pubococcygeal (PC), ki podpira mišice medeničnega dna, ritmično krči v 0,8 sekundnih intervalih in hkrati s tem se srčni utrip pospeši na 180 utripov na minuto. Orgazmu pri moškem sledi še ejakulacija. Ostale spremembe vključujejo oteženo in pospešeno dihanje, mišične krče v zadnjici, napetost v rokah in nogah ter vratu, obrazne grimase, znojenje, spremembe krvnega tlaka, pordelost kože na prsih in vratu, mravljinčenje v prstih na nogah, zehanje, stokanje, kričanje in neobvladane čustvene izbruhe (jok ali smeh). Orgazmu sledi faza sprostitve, v kateri se telo umiri. S psihološkega vidika lahko orgazem prinese sprostitev napetosti, izgubo nadzora ali celo občutek stanja spremenjene zavesti, kar je najverjetneje posledica sproščanja hormona endorfina. Ta model kaže, da pri orgazmu prihaja do fizioloških sprememb v celem telesu. Vendar definicija zanemari emocionalni vidik pri doseganju orgazma.
Vloga hormonov pri orgazmu ni povsem jasna. Raziskovalci so sicer ugotovili, da se med orgazmom, tako pri moških kot pri ženskah, poviša raven testosterona, pri čemer razumejo vlogo hormona v tem, da povečuje spolno željo. Pri ženskah so na primer našli povezavo med višjo frekvenco orgazmov v času pred ovulacijo, ko je raven testosterona pri njej najvišja. Pomembno vlogo v orgazmu pripisujejo tudi hormonu oksitocinu, ki mu pogovorno pravijo hormon ljubezni. Oksitocin naj bi v sodelovanju s t. i. spolnimi hormoni povzročal mišične krče, ki se pojavljajo med orgazmom. Ibid. Pri raziskovanju vloge centralnega živčnega sistema pri orgazmu so odkrili večjo vlogo desne hemisfere - desne polovice možganov, ki ji pravimo tudi “kreativna polovica”.
Psihološki pristop
Psihološki vidik orgazma je manj raziskan kot biološki vidik. Raziskovalci na tem področju menijo, da ne zadostuje samo poznavanje fizioloških in bioloških dejavnikov orgazma in spolne izkušnje. Po njihovem je potrebno upoštevati, da posamezniki fiziološke dejavnike spolnega odnosa izkušajo, se jih zavedajo in jih nato sami označujejo kot “spolne”. Na primer, ejakulacija in medenično krčenje zahtevata od posameznika, da ju zazna kot erotična oz. orgazmatična.
Davidson & Davidson J.M Davidson, R.J Davidson. 1980. The psychobiology of consciousness.Plenum Press, New York , ki sta proučevala psihološki vidik, sta razvila klasifikacijo, v katero sta vključila tako fizične vidike orgazma (krčenje mišic) kot tudi čustvena razpoloženja (sprostitev, napetost), ki nastopajo pri orgazmu. S tem sta želela pokazati, kako se združujejo kognitivna in senzorična izkustva, ki so prisotna pri doživljanju orgazma.
Kritike tega vidika izpostavljajo, da so bile te študije orgazma osnovane na predpostavkah, da je ženska seksualnost povezana s psihološkim vidikom, medtem ko se moška enači s fiziološkimi izkustvi in telesnimi zmogljivostmi. Večina literature s tega področja se je namreč osredotočala na ženski orgazem in zanemarjala moškega. Mah, Kenneth in Yitzchak M. Blink. 2001. The nature of human orgasm: a critical review of major trends. Clinical Psychology Review 21 (6)
Bio-psihološki pristop
Raziskave na tem področju se predvsem ukvarjajo z motnjami orgazma, kot so: prezgodnji izliv, erektilna disfunkcija in problemi orgazma, povezanimi s staranjem in boleznimi. Teorije pravijo, da staranje posameznikov zajema fiziološke in psihosocialne spremembe, ki vplivajo na orgazem. Na tem področju so ponovno bolj raziskane fiziološke spremembe kot psihosocialne.
Raziskave kažejo, da se pri ženskah v obdobju pred menopavzo in v menopavzi zmanjša raven estrogena in progesterona. S tem se zmanjša vlažnost nožnice, poleg tega krčenje in atrofija nožnice postaneta šibkejši, zaradi česar lahko postane latenca orgazma daljša, kar lahko povzroči krajši in manj intenziven orgazem. Tudi pri moških se zniža raven testosterona, kar vodi k manjši spolni želji, penis postane manj občutljiv in s starostjo se sposobnost erekcije zmanjšuje. Tudi ejakulacija je manj močna. Pri tem je potrebno upoštevati, da te spremembe variirajo od posameznika do posameznika, saj so raziskave pokazale, da so lahko ljudje v starosti prav tako spolno aktivni kot v prejšnjih življenjskih obdobjih. Znana je Švedska raziskava, ki jo je izvedel Helgason z 319 moškimi starimi med 50-80 let. Večina moških je poročala, da so spolno aktivni manj kot enkrat na mesec, skoraj polovica pa je poročala, da nima težav pri doseganju orgazmov.
Pri tem se moramo zavedati, da se starejše prebivalstvo sooča s socialnimi in kulturnimi tabuji in stereotipi. Stereotipi, ki se pojavljajo, so aseksualnost starejših, negativne predstave o spolnem vedenju starejših ter implicitno ali eksplicitno okoljske sankcije proti spolnemu izražanju.
Orgazmični imperativ
Sociologi ugotavljajo, da so postopni procesi diferenciacije seksualnost ločili od reprodukcijskega in prokreacijskega vidika. Ta dva vidika imata v sodobnem pojmovanju o seksualnosti le še postransko vlogo, saj je seksualnost postala intimna izkušnja vsakega posameznika in je pomembna za oblikovanje njegove identitete. Zahodne družbe so v nekaj desetletjih prešle iz družbe, v kateri je bila obvezna vzdržnost, v svoje nasprotje, torej v družbo, v kateri je postal obvezen orgazem. Po socioloških teorijah je danes v teh družbah orgazem postavljen v središče seksualnega akta in je njegov zaželen cilj. Dominantni del družbe razume orgazem kot nekaj naravnega, medtem ko nezmožnost doseganja orgazma pripisujejo negativnim vplivom kulturnega in socialnega učenja. Pri tem dominantni diskurz vrednoti naravo pozitivno, kulturo pa negativno. Potts, A. 2000. Coming, going, gone: A feminist deconstruction of heterosexual orgasm. Sexualities, 3(1): 55-76.
Bejin Béjin, A.,P. 1986. The Influence of the Sexologists and Sexual Democracy', in P. Ariès and A. Béjin (eds) Western Sexuality: Practice and Precept in Past and Present Times, pp. 201-217. Oxford: Basil Blackwell. ugotavlja, da je v zahodni družbi orgazem postal “imperativ”. Orgazem kot vrhunec spolnega akta se razume kot pokazatelj zdravega spolnega akta. Pravzaprav je cilj spolnega akta orgazem. Tako predstavo je problematiziral Stephen Heath Heath, S. 1982. The Sexual Fix. London: Macmillan., ki pravi, da se identiteta v zahodni družbi oblikuje skozi delovanje, kar pomeni: če ne deluješ, ne obstajaš. Spolnost pa je ravno eden od pomembnih elementov človekovega delovanja. Aktivno spolno življenje namreč opredeljuje posameznika kot spolno zdravega in celostnega človeka. To pa hkrati pomeni, da - sledeč teoriji o orgazmičnem imperativu - tisti, ki orgazma ne doživljajo, niso "popolni posamezniki". Orgazem torej deli posameznike na zdrave/nezdrave, sposobne/nesposobne, zmogljive/nezmogljive... Orgazem naj bi bil pravica vseh, vendar se za doseganje orgazma določajo pravila in navodila, kako naj bi ga dosegli.
Moški orgazem
Mit o moški seksualnosti je po Lorentzenu Lorentzen, Jørgen. 2007. Masculinities and the Phenomenology of Men's Orgasms. Men and Masculinities 10(70):73-74. povezan z biološkimi fantazmami o moških. Zdrav moški orgazem je skonstruiran kot neizogibna končna točka spolnega odnosa, ki je naravna. V nasprotju se razume ženski orgazem kot naučen, pridobiti si je potrebno znanje o njem.
Že Masters in Johnsonova W.H Masters, V.E Johnson. 1966. Human sexual response. Little Brown, Boston sta moško spolnost povezovala z biološkimi / fiziološkimi dejavniki. Raziskovalca sta pokazala, da obstajata dve fazi v moškem orgazmu, in sicer faza emisije, ko se semenska tekočina preseli v sečevod do prostate, kar povzroči, da se ta razširi in nastane faza ejakulacije, ko se semenska tekočina izloči zaradi krčenja prostate in drugih genitalnih mišic. V nadaljnjih kliničnih raziskavah so ugotovili, da je pri moškem mogoče razlikovati med orgazmom in samo ejakulacijo. Sistemska uporaba besede ejakulacija za vse faze moškega orgazma kaže na redukcionističen pogled na moški orgazem.
Pri moškem orgazmu pogosto prihaja do enačenja erekcije s spolno slo, s čimer se zavajajoče postavlja center ugodja v penis, namesto v možgane. Kljub temu lahko opazimo, da je moški spolni organ edini del moškega telesa, ki ga ne nadzira zavestno, ampak njegovo vedenje ureja zapleteno sodelovanje med živci, pretokom krvi in mišicami. Moški ne morejo nadzorovati zvišanje ali znižanje penisa s silo volje. To pomeni, da lahko moški doživljajo erekcije v najbolj neugodnih razmerah, tudi v situacijah, ki (vsaj navidez) niso povezane s poželenjem in spolnostjo.