Spartakov upor ali tretja suženjska vojna ali tretja servilna vojna ali gladijatorska vojna je najbolj znan upor sužnjev v Rimskem cesarstvu. Upor se je začel v mestu Capua (italijansko: Capua) pri gladiatorjih, zatem pa so se jim pridružili tudi drugi sužnji – skupaj jih je bilo okrog 60.000. Kaj kmalu so se med uporniki razrasla nasprotja – nekateri so hoteli domov, drugi pa so hoteli ropati in nadaljevati svoj upor.
Upor je leta 71 pred našim štetjem na ukaz senata zatrl takratni konzul Mark Licinij Kras. Upor je bil zatrt po dveh letih bojevanja. Nek del sužnjev se je odločil pobegniti, a jih je prestregel Pompej, ki se je vračal iz Španije. V znak maščevanja je Kras dal križati približno 6000 ujetnikov. Vse ujetnike so pribili na križe, ki so jih postavili ob Apijevi cesti (via Appia). S tem dogodkom je bil zadušen eden najbolj znanih uporov sužnjev.
Ozadje
V različnih obdobjih rimske zgodovine je obstoj bazena poceni delovne sile v obliki sužnjev predstavljal pomemben dejavnik v gospodarstvu. Sužnji so bili pridobljeni za rimsko delovno silo na različne načine, vključno z nakupom od tujih trgovcev in zasužnjevanjem tujih prebivalcev z vojaškimi osvajanji.Smith, A Dictionary of Greek and Roman Antiquities, ; podrobno opisuje pravna in vojaška sredstva, s katerimi so bili ljudje zasužnjeni. Z močno vpletenostjo Rima v osvajalne vojne v 2. in 1. stoletju pr. n. št. je bilo v rimsko gospodarstvo uvoženih na desettisoče do stotisoče sužnjev naenkrat iz različnih evropskih in sredozemskih pridobitev.Smith, Greek and Roman Antiquities, ; Caesar, Commentarii de Bello Gallico, 2:33. Smith omenja nakup 10.000 sužnjev od cilicijskih piratov, medtem ko Cezar navaja primer zasužnjevanja 53.000 ujetih Aduatukov s strani rimske vojske. Medtem ko je bila omejena uporaba sužnjev kot služabnikov, obrtnikov in osebnih spremljevalcev, je ogromno število sužnjev delalo v rudnikih in na kmetijskih zemljiščih Sicilije in južne Italije.Smith, Greek and Roman Antiquities, ; Livy, The History of Rome, 6:12
Večinoma so bili sužnji v času Rimske republike obravnavani ostro in zatiralsko. Po republikanski zakonodaji je bil suženj lastnina, ne oseba. Lastniki so lahko zlorabljali, poškodovali ali celo ubili svoje sužnje brez pravnih posledic. Čeprav je bilo veliko stopenj in vrst sužnjev, so bile najnižje – in najštevilčnejše – stopnje, ki so delale na poljih in v rudnikih, podvržene življenju trdega fizičnega dela.Smith, Greek and Roman Antiquities, povzema kompleksen sklop rimskega prava, ki se nanaša na pravni status sužnjev.
Velika velikost in zatiralsko ravnanje s suženjskim prebivalstvom sta privedla do uporov. Leta 135 pr. n. št. in 104 pr. n. št. sta na Siciliji izbruhnili prva in druga suženjska vojna, kjer so majhne skupine upornikov našle na desettisoče voljnih privržencev, ki so si želeli pobegniti pred zatiralskim življenjem rimskega sužnja. Čeprav so Rimski senat te dogodke obravnavali kot resne državljanske nemire, ki so zahtevali leta in neposredno vojaško posredovanje za zatrtje, niso nikoli veljali za resno grožnjo Republiki. Rimsko osrčje še nikoli ni doživelo suženjskega upora, niti sužnji niso bili nikoli obravnavani kot potencialna grožnja mestu Rim. To se je spremenilo s Tretjo suženjsko vojno.
Začetek upora (73 pr. n. št.)
Kapuanski upor
V Rimski republiki 1. stoletja pr. n. št. so bile gladiatorske igre ena izmed bolj priljubljenih oblik zabave. Da bi zagotovili gladiatorje za tekmovanja, je bilo po vsej Italiji ustanovljenih več šol za usposabljanje ali ludi.Smith, Greek and Roman Antiquities, . V teh šolah so vojne ujetnike in obsojene kriminalce – ki so veljali za sužnje – učili veščin, potrebnih za boj v gladiatorskih igrah.Mommsen, The History of Rome, 3233–3238. Leta 73 pr. n. št. je skupina približno 200 gladiatorjev v kapujski šoli v lasti Lentula Batiatusa načrtovala pobeg. Ko je bil njihov načrt izdan, je skupina približno 70 mož zasegla kuhinjske pripomočke ("sekire in ražnje"), se prebila iz šole in zasegla več vozov gladiatorskega orožja in oklepov.Plutarch, Crassus, 8:1–2; Appian, Civil Wars, 1:116; Livy, Periochae, 95:2 ; Florus, Epitome, 2.8. Plutarch claims 78 escaped, Livy claims 74, Appian "about seventy", and Florus says "thirty or rather more men". "Choppers and spits" is from Life of Crassus.
Ko so bili svobodni, so pobegli gladiatorji izbrali vodje izmed sebe, izbrali sta dva galska sužnja – Crixusa in Oenomausa – ter Spartaka, za katerega se je govorilo, da je bil tračanski pomožni vojak iz rimskih legij, kasneje obsojen na suženjstvo ali ujetnik, ki so ga zajele legije.Appian, Civil Wars, 1:116; Plutarch, Crassus, 8:2. Note: Spartacus' status as an auxilia is taken from the Loeb edition of Appian translated by Horace White, which states "... who had once served as a soldier with the Romans ...". However, the translation by John Carter in the Penguin Classics version reads: "... who had once fought against the Romans and after being taken prisoner and sold ...". Obstaja nekaj vprašanj glede Spartakove narodnosti. Thraex je bil tip gladiatorja v Rimu, zato se "Tračan" morda preprosto nanaša na slog gladiatorskega boja, v katerem je bil usposobljen.Smith, Greek and Roman Antiquities, . Po drugi strani so bila imena, skoraj enaka Spartakovim, zabeležena med petimi od dvajsetih tračanskih odriških vladarjev Bosporskega kraljestva, začenši s Spartokom I., ustanoviteljem Spartakidske dinastije. Ime je izhajalo iz tračanskih besed *sparas "kopje, sulica" in *takos "slaven" in je torej pomenilo "slaven s kopjem".
Ti pobegli sužnji so uspeli premagati majhno enoto vojakov, poslanih za njimi iz Kapue, in se opremiti z zajeto vojaško opremo ter svojim gladiatorskim orožjem.Plutarch, Crassus, 9:1. Viri so si nekoliko protislovni glede vrstnega reda dogodkov takoj po pobegu,"ampak se na splošno strinjajo, da je ta skupina pobeglih gladiatorjev ropala regijo okoli Kapue, v svoje vrste rekrutirala številne druge sužnje in se sčasoma umaknila na bolj obrambni položaj na Vezuvu.Apijan, Državljanske vojne, 1:116; Florus, Epitome, 2.8; – Florus in Apijan trdita, da so se sužnji umaknili na Vezuv, medtem ko Plutarh v opisu Glaberjevega obleganja suženjskega tabora omenja le "hrib".
Poraz pretorijanskih vojsk
Ker sta se upor in ropanje dogajala v Kampaniji, ki je bila počitniška regija bogatih in vplivnih v Rimu ter lokacija številnih posestev, je upor hitro pritegnil pozornost rimskih oblasti. Sprva so upor obravnavali bolj kot velik val kriminala kot oborožen upor.
Vendar pa je Rim pozneje istega leta poslal vojaško silo pod pretorijansko oblastjo, da bi zatrla upor.Opomba: čeprav se zdi, da obstaja soglasje glede splošne zgodovine pretorijanskih odprav, se imena poveljnikov in podrejenih teh sil zelo razlikujejo glede na zgodovinski zapis. Rimski pretor, Gaj Klavdij Glaber, je zbral silo 3.000 mož, ne rednih legij, ampak samo milico "zbrano v naglici in naključno, saj Rimljani tega še niso imeli za vojno, ampak za ropanje, nekaj podobnega roparskemu napadu."Apijan, Državljanske vojne, 1:116. Glaberjeve sile so oblegale sužnje na Vezuvu, blokirale so tudi edino znano pot navzdol z gore. Ker so bili sužnji tako zadržani, je bil Glaber zadovoljen, da je čakal, dokler lakota ne bi prisilila sužnje k predaji.
Čeprav sužnji niso imeli vojaškega usposabljanja, so Spartakove sile pokazale iznajdljivost pri uporabi razpoložljivih lokalnih orodij in pri uporabi pametnih, neortodoksnih taktik pri soočanju z disciplinirano rimsko pehoto.Frontin, Strategije, Knjiga I, 5:20–22 in Knjiga VII:6. V odgovor na Glaberjevo obleganje so Spartakovi možje izdelali vrvi in lestve iz vinske trte in dreves, ki so rasla na pobočjih Vezuva, in jih uporabili za spuščanje po vrvi po pečinah na strani gore nasproti Glaberjevih sil. Premaknili so se okoli vznožja Vezuva, obkolili vojsko in uničili Glaberjeve može.Plutarh, Kras, 9:1–3; Frontin, Strategije, Knjiga I, 5:20–22; Apijan, Državljanske vojne, 1:116; Broughton, Magistrati Rimske republike, str. 109. Opomba: Plutarh in Frontin pišeta o odpravah pod poveljstvom "pretorja Klodija" in "Publija Varina", medtem ko Apijan piše o "Variniju Glaberju" in "Publiju Valeriju".
Druga odprava, pod pretorjem Publijem Varinijem, je bila nato poslana proti Spartaku. Iz nekega razloga se zdi, da je Varinij razdelil svoje sile pod poveljstvom svojih podrejenih Furija in Kosinija. Plutarh omenja, da je Furij poveljeval približno 2.000 možem, vendar niti moč preostalih sil niti to ali je bila odprava sestavljena iz milice ali legij, nista znana. Te sile je prav tako premagala vojska pobeglih sužnjev: Kosinij je bil ubit, Varinij je bil skoraj ujet, opremo vojsk pa so zasegli sužnji.Plutarh, Kras, 9:4–5; Livij, Periochae, 95 ; Apijan, Državljanske vojne, 1:116; Salustij, Zgodovine, 3:64–67.
S temi zmagami se je Spartakovim silam pridružilo vse več sužnjev, pa tudi "mnogi pastirji in [pastir|[ovčarji]] iz regije", kar je njihove vrste povečalo na približno 70.000 ljudi.Plutarh, Kras, 9:3; Apijan, Državljanska vojna, 1:116. Livij identificira drugega poveljnika kot "Publija Varena" s podrejenim "Klavdijem Pulherjem". Uporniški sužnji so zimo 73–72 pr. n. št. preživeli v urjenju, oboroževanju in opremljanju svojih novih rekrutov ter širjenju svojega območja napadov, da bi vključili mesta Nola, Nocera Inferiore, Thurii in Metapontum.Florus, Epitome, 2.8.
Zmaga uporniških sužnjev ni prišla brez stroškov. Nekje med temi dogodki je bil eden od njihovih voditeljev, Oenomaus, izgubljen – verjetno v bitki – in se v zgodovini ne omenja več.Orosius, Histories 5.24.2; Bradley, Slavery and Rebellion, str. 96.
Motivacija in vodstvo pobeglih sužnjev
thumb|Spartak, avtor Denis Foyatier, ok. 1830, razstavljen v Louvre. Primer sodobne junaške upodobitve Spartaka.
Do konca leta 73 pr. n. št. sta Spartak in Crixus poveljevala veliki skupini oboroženih mož z dokazano sposobnostjo, da se uprejo rimskim vojskam. Kaj so nameravali storiti s to silo, je sodobnim bralcem nekoliko težko določiti. Ker je bila tretja suženjska vojna na koncu neuspešen upor, ne obstaja nobeno poročilo iz prve roke o motivih in ciljih sužnjev, zgodovinarji, ki pišejo o vojni, pa predlagajo protislovne teorije.
Mnogi priljubljeni sodobni opisi vojne trdijo, da je prišlo do frakcijskega razkola med pobeglimi sužnji, med tistimi pod Spartakom, ki so želeli pobegniti čez Alpe na svobodo in tistimi pod Crixusom, ki so želeli ostati v južni Italiji in nadaljevati z ropanjem in plenjenjem. Zdi se, da je to interpretacija dogodkov, ki temelji na naslednjem: regije, ki jih Florus navaja kot napadene s strani sužnjev, vključujejo Thurii in Metapontum, ki sta geografsko oddaljeni od Nole in Nocera Inferiore.Plutarh, Kras, 9:7; Apijan, Državljanske vojne, 1:117.
To kaže na obstoj dveh skupin: Lucij Gelij je sčasoma napadel Crixusa in skupino približno 30.000 privržencev, ki so opisani kot ločeni od glavne skupine pod Spartakom. Plutarh opisuje željo nekaterih pobeglih sužnjev, da bi plenili Italijo, namesto da bi pobegnili čez Alpe.Plutarh, Kras, 9:5–6. Čeprav klasični viri ne nasprotujejo temu frakcijskemu razkolu, se zdi, da ni neposrednih dokazov, ki bi ga podprli.
Fiktivni opisi včasih prikazujejo uporniške sužnje kot starorimske borce za svobodo, borili so se za spremembo pokvarjene rimske družbe in za odpravo rimske institucije suženjstva. Čeprav temu klasični zgodovinarji ne nasprotujejo, noben zgodovinski zapis ne omenja, da je bil cilj uporniških sužnjev odprava suženjstva v Rimski republiki, niti se zdi, da bi bila katera koli dejanja uporniških voditeljev, ki so sami zagrešili številne grozote, posebej usmerjena v odpravo suženjstva.