Vojna v kolonijah zajema spopade, ki so se dogajali med prvo svetovno vojno v nemških kolonijah. Nemčija je imela pred vojno šest kolonij: Nemško vzhodno Afriko, Nemško jugozahodno Afriko, Nemško zahodno Afriko, Tsingtao, Nemško Novo Gvinejo in Nemško Samoa. Ob izbruhu prve svetovne vojne so se te kolonije zaradi velike oddaljenosti in slabih povezav znašle odrezane od matične Nemčije, zaradi česar so postale lahek plen ostalih kolonialnih velesil kot so bila npr. Francija, Japonska in Združeno kraljestvo. Večina nemških kolonij je po kratkotrajnih bojih kapitulirala v prvih mesecih vojne, izjema je bila le Nemška vzhodna Afrika, kjer so se nemške sile upirale vse do konca prve svetovne vojne. Po vojni so kolonije prešle pod države zmagovalke.
Predhodno dogajanje Čeprav je imela Nemčija izredno pestro zgodovino prekooceanskega raziskovanja in trgovanja se je za kolonije začela zanimati relativno pozno. Razlog za to je bila slabo razvita mornarica in različni interesi nemških državic. Leta 1871, po združitvi Nemčije in francosko-pruski vojni, pa so se stvari korenito spremenile. Nemčija je začela postajati evropska velesila, zaradi česar je prišla v spor z ostalimi velesilami Evrope, predvsem Francijo in Veliko Britanijo, ki sta prednjačila na področju kolonij. Kolonije so bile v tistem času pokazatelj moči države ter izvor poceni surovin ter delavne sile, zaradi česar si jih je želela tudi Nemčija. S to novo nemško kolonialno politiko pa se ni strinjal Otto von Bismarck, veliki politik in združitelj Nemčije, zaradi česar je nemško pridobivanje kolonij potekalo izredno počasi, vse do berlinske konference leta 1884. Konferenco je sprožil spor za ozemlje Konga, ki si ga je vedno bolj začela lastiti Belgija oz. njen kralj Leopold II. Glavna tema konference je bila, kako razdeliti ozemlje Afrike in njeno trgovino tako, da bo to ustrezalo vsem glavnim akterjem kolonizacije. Afrika namreč pred tem ni bila razdeljena in je bila nekakšno neraziskano, vendar sporno ozemlje. Evropske sile so imele svoje vojaške in trgovske postojanke le ob obali, notranjost Afrike pa je dolgo časa ostala neznana in nedosegljiva. Konferenca se je uspešno končala 26. februarja 1885, na njej je bilo odločeno, da Nemčija dobi Nemško vzhodno Afriko (Burundi, Ruando, Tanzanijo), Nemško jugozahodno Afriko (Namibijo), Kamerun in Togo. Preostale države (Velika Britanija, Francija, Portugalska, Belgija, Španija in Italija,) so si razdelile preostanek Afrike.
Nemčija je imela kolonije tudi v Aziji in na Pacifiku. V Aziji, točneje na Kitajskem, si je 14. novembra 1897 zaradi gospodarskih interesov na silo prisvojila majhno obmorsko vasico Čingdao (Qingdao) ob strateško pomembnem zalivu Jiaozhou. V nekaj letih se je majhna vasica spremenila v pomembno nemško trgovsko postojanko ter mornariško bazo. Na Pacifiku si je novonastala organizacija za raziskovanje in trgovino Nove Gvineje t. i. German New Guinea Company, v imenu Nemčije ter po zgledu Velike Britanije 3. novembra leta 1884 prisvojila severovzhodni del Nove Gvineje. Na severu otoka je tako nastala nova nemška kolonija, poimenovana Nemška Nova Gvineja, ki je obsegala severovzhodni del Nove Gvineje, Bismarckov arhipelag, Novo Britanijo in Novo Irsko. Leta 1886 se je razširila še na Salomonove otoke. Kolonija je uradno pod Nemčijo prešla šele leta 1899, istega leta so bila od Španije kupljena še naslednja ozemlja: Marshallovi otoki, Karolinsko otočje, Marijansko otočje in Palau. Otoki so spadali pod upravo Nemške Nove Gvineje. Od sredine 19. stoletja so imele nemške trgovske družbe močan vpliv tudi na otoku Samoa kjer so imele plantaže. Na otoku so imele plantaže tudi Britanske in Ameriške trgovske družbe, zato je med velesilami neprestano prihajalo do sporov, ki so pripeljali celo do resnih spopadov za nadzor nad otočjem. Po letu 1899 so otočje razdelili na tri dele, ki so bili pod nadzorom Nemčije, Velike Britanije in ZDA. Kolonija Nemška Samoa je bila uradno ustanovljena 1. marca 1900 in je imela samostojno upravo.
Ob izbruhu prve svetovne vojne so se nemške kolonije zaradi velike oddaljenosti ter slabih povezav znašle odrezane od matične Nemčije. Večina kolonij se je tako ob izbruhu sovražnosti morala znajti sama.
Spopadi v kolonijah Nemška vzhodna Afrika 250px|sličica|desno|Slika spodletelega britanskega napada na mesto Tanga, Martin Frost (1875-1927) Je bila najbolj pomembna nemška afriška kolonija. Spadala je pod urad za kolonije, obsegala pa je ozemlje današnje Tanzanije, Ruande in Burundija. Nemčija je kolonijo dobila po berlinski konferenci, leta 1884. Kolonija se je preživljala predvsem z izvozom kave, kavčuka ter bombaža. Zaradi svoje velikosti ter izredno raznolikega terena in podnebja se je kolonija med prvo svetovno vojno izkazala kot težak plen. Ob izbruhu le-te se je kolonija znašla obkrožena s sovražnimi kolonijami, Belgijskim Kongom, Britansko Rodezijo, Britansko Ugando in Britansko vzhodno Afriko ter Portugalskim Mozambikom. Edina oborožena sila v koloniji je bila kolonialna policija oz. Schutztruppe, ki je štela okoli 200 belih častnikov ter 2.500 Askarov (vojakov iz vrst domačinov). Pod poveljstvom podpolkovnika Paula von Lettow-Vorbecka se je število teh povečalo na 18.000. Poleg terena pa so imeli Nemci med vojno še eno prednost, domačini so bili Nemcem, za razliko od ostalih kolonij, naklonjeni in so jih podpirali, kar jim je omogočalo bolj učinkovito obrambo.
Zavezniki so kolonijo prvič napadli 5. avgusta 1914 ko so britanske čete napadle nemško postojanko ob jezeru Viktorija, temu pa je tri dni kasneje sledilo še bombardiranje pristaniškega mesta Dar es Salaam. Nemci so na agresijo reagirali hitro, poveljnik nemških čet Paul von Lettow-Vorbeck je zaobšel neodločnega guvernerja Schnee ter 15. avgusta napadel britanske obmejne postojanke v Britanski vzhodni Afriki. Po kratkih bojih so se Britanci umaknili, Nemcem pa se je posrečilo zasesti naselje Taveta na britanski strani Kilimandžara. Ker je Britancem primanjkovalo vojakov, se ti niso morali ustrezno braniti pred nemškimi patruljami, ki so se septembra začele vedno bolj pogosto pojavljati globoko na ozemlju Britanske vzhodne Afrike ter Ugande. Nanje so lahko Britanci odgovorili šele konec oktobra, ko so iz Indije pripeljali okoli 12.000 vojakov nove ekspedicijske armade. Ta se je razdelila v armado B s 8.000 vojaki ter armado C s 4.000 vojaki. Prva se je 2. novembra izkrcala pri mestu Tanga, ki ga je branilo 1.000 nemških vojakov, ter poizkušala zasesti strateško pomembno železnico Usambara, ki je povezovala mesto z jezerom Viktorija. Napad se je spremenil v katastrofo in Britanci so se v popolnem neredu morali umakniti. Za seboj so pustili mnogo orožja ter vojaške opreme, ki jo je nato vse do konca vojne uporabljala nemška stran. Druga armada je napadla naselje Longido pod Kilimandžarom, vendar je naletela na močen nemški odpor, zaradi česar se je njihovo napredovanje ustavilo. Okoli poldneva so Nemci tam iz zasede napadli oskrbovalno kolono, ki se je ob napadu razbežala. Britanci so tako ostali brez dodatnih vojakov, vode in streliva, zaradi česar so se morali umakniti nazaj v Britansko vzhodno Afriko. Napada sta se v zgodovino zapisala kot največja poloma v zgodovini britanske vojske. 250px|sličica|desno|Križarka Königsberg potem, ko jo je potopila lastna posadka Vojna pa ni potekala le na kopnem. Nemško kolonijo sta na zahodu obdajali dve veliki jezeri, eno je bilo Viktorijino jezero drugo pa jezero Tanganjika, ki sta bili tudi največji sladkovodni jezeri v Afriki. Na vzhodu pa je kolonija mejila na morje. Na Viktorijinem jezeru so Nemci oborožili rečni vlačilec ter s tem Britance tako prestrašili, da so tudi sami oborožili nekaj rečnih plovil. Do boja med plovili nikoli ni prišlo, Nemci so kasneje svoje plovilo sami potopili ter tako jezero prepustili Britancem, ki so ga nadzorovali vse do konca vojne. Jezero Tanganjika je drugo največje sladkovodno jezero na svetu, ob izbruhu vojne so imeli Nemci na njem tri oborožene parnike SMS Kingani, SMS Hedwig von Wissmann in SMS Graf von Goetzen. Zavezniki niso imeli odgovora na tako nemško moč, zato so pod poveljstvom poročnika Geoffrey Spicer-Simsona iz Južne Afrike po kopnem ter želenici na jezero pripeljali dva oborožena čolna. Konec decembra 1915 se je Britancem posrečilo zavzeti SMS Kingani, 6. februarja 1916 pa so potopili še parnik SMS Hedwig von Wissmann. Parnik SMS Graf von Goetzen so Nemci sami potopili konec julija 1916. Dogajanje na jezeru Tanganjika med prvo svetovno vojno je navdahnilo filmske ustvarjalce, da so leta 1951 posneli film Afriška kraljica. Ob izbruhu vojne se je v Nemški vzhodni Afriki znašla nemška lahka križarka SMS Königsberg. Ker je bil križarki povratek v Nemčijo onemogočen zaradi pomorske blokade, je ta v Indijskem oceanu izvajala napade na zavezniško trgovsko ladjevje. Vendar pa pri tem ni bila najbolje uspešna, saj ji je zaradi pomanjkanja premoga uspelo potopiti le eno trgovsko ladjo. Dvajsetega septembra 1914 je v pristanišču Zanzibar napadla in potopila britansko križarko HMS Pegasus. Nemci pri tem niso imeli izgub, vendar pa pojavile resne težave z motorjem, zaradi česar se je morala križarka skriti v ustje reke Rufiji. Tam so jo kmalu odkrile britanske ladje ter jo začele obstreljevati z velike oddaljenosti, vendar križarke niso resno poškodovale. Ker nemška križarka zaradi okvare motorjev ni morala manevrirati, britanske ladje pa so imele za reko preglobok ugrez, so nad nemško križarko poslali dva monitorja. Ta sta se križarki približala šele 11. julija 1915, po kratki bitki je nemška posadka v brezizhodnem položaju sama potopila križarko. Po bitki je posadki nemške križarke uspelo rešiti vse topove, te so kasneje uporabili v boju proti britanskim četam na kopnem. Do konca leta se je nemška vojska okrepila na 1.800 nemških vojakov ter 12.000 Askarov. Večina orožja ter ostale vojaške opreme so Nemci dobili iz zaplenjenih zavezniških zalog. Dostava ostalih zalog iz matične Nemčije ni bila mogoča zaradi blokade Nemčije ter blokade same kolonije. 250px|sličica|desno|Nemška konjeniška patrulja pod Kilimandžarom, podobne patrulje so Britancem med vojno povzročale velike preglavice V začetku leta 1916 so Britanci spoznali, da se bodo morali napada na Nemško vzhodno Afriko lotiti bolj organizirano,saj so jih nemške sile, ki so bile tudi do osemkrat manjše, s svojim zmagami neprestano spravljale v zadrego pred svetovno javnostjo. Zato so za vodjo novih operacij v tej nemški koloniji imenovali generala Horace Smith-Dorriena, na žalost pa je ta na poti do bojišča zbolel, tako da je njegove naloge prevzel general Jan Smuts. Ta je za nove vojaške operacije zbral 20.000 vojakov iz Južne Afrike, Rodezije, Indije ter ostalih zavezniških kolonij (Belgijski Kongo, Portugalski Mozambik). Njegova taktika je bila preprosta, nemško kolonijo napasti istočasno iz več smeri ter z večjim številom vojakov. Napad se je posrečil, maloštevilna ter razpršena nemška kolonialna vojska ni bila kos zavezniški vojski, ki je prodirali iz smeri Britanske vzhodne Afrike, Viktorijinega jezera, belgijskega Konga ter španskega Mozambika. Večina nemških poveljnikov se je skupaj s svojimi vojaki, potem ko so se znašli v brezizhodnem položaju, do konca leta 1916 predala. Izjema je bila enota pod vodstvom Paula von Lettow-Vorbecka, ki se je neprestano izogibala glavni zavezniški vojski, sama pa napadala tam, kjer je sovražnik najmanj pričakoval, ter tako vodila nekakšno gverilsko vojno.