Chichén Itzá [čičén icá] (špansko: Chichén Itzá [tʃiˈtʃen iˈtsa], Jukatanski Maji: Chi'ch'èen Ìitsha' pomeni »pri ustju vodnjaka rodu Itzá«) je bilo veliko mesto v predkolumbovski dobi, ki ga je zgradila civilizacija Majev. Arheološko najdišče se nahaja v občini Tinum, v zvezni državi Jukatan (orig. Yucatán) v Mehiki.
Stopničaste piramide, templji, stebrne arkade in druge kamnite strukture Chichén Itzája (tudi Chichén Itzé) so bili svet Majev, ki so imeli tukaj urbano središče svojega imperija od 750 do 1200 našega štetja.
Najbolj prepoznavna zgradba je Kukulcanov tempelj,znan tudi kot El Castillo. Ta veličastna stopničasta piramida prikazuje natančnost in pomembnost astronomije v življenju Majev in velik vpliv Toltekov, ki so se naselili okoli leta 1000 in združili dve kulturni tradiciji. Tempelj ima 365 stopnic po eno za vsak dan v letu. Vsak od štirih strani ima 91 stopnic in platforma na vrhu je 365-ta. Dvakrat na leto v obdobjih okoli spomladanskega in jesenskega enakonočja pade senca piramide v obliki kače na severno stopnišče. Ko sonce zahaja, se ta senca kače premika po stopnicah in se na koncu združi s kačjo glavo ob vznožju velikega stopnišča na robu piramide.
Lokacija Chichén Itzá se nahaja v vzhodnem delu države Jukatan v Mehiki. Severni del polotoka Jukatan nima površinskih rek, vse tečejo pod zemljo. V območju se nahajata dve veliki kotanji, naravna vodnjaka imenovana cenotes, ki imata obilo vode vse leto, zaradi česar je bila lokacija privlačna za naselitev. Od obeh vodnjakov je Cenote Sagrado (vodnjak žrtvovanja) bolj znan. Glede na španske vire, so predkolumbovski Maji žrtvovali predmete in ljudi in jih metali v ta vodnjak kot obliko čaščenja boga dežja, Chaaca. Edward Herbert Thompson, ki je izkopaval v Cenote Sagrado v letih 1904-1910, je našel številne artefakte iz zlata, žada, keramike in kadilo, kot tudi človeške ostanke.Coggins 1992 Študija posmrtnih ostankov je iz obsega ugotovila, da je šlo za žrtvovanje ljudi.
Chichén Itzá je bil gospodarska velesila v severnem delu nižavja. Preko polotoka so potekale trgovske poti iz pristaniškega mesta Isla CERRITOS na severni obali. Chichén Itzá je lahko pridobil proizvode iz oddaljenih območij, kot je obsidian iz osrednje Mehike in zlato iz južne Srednje Amerike.
Med letoma 900 in 1050 se je Chichén Itzá razširil in postal močan regionalni center, ki je nadzoroval severni in osrednji Jukatan.
Zgodovina
Postavitev jedra najdišča Chichén Itzá se je razvila v zgodnejši fazi naseljenosti, med letoma 750 in 900 n. št. Njegova končna postavitev je bila razvita po letu 900 n. št., v 10. stoletju pa se je mesto povzpelo kot regionalna prestolnica, ki je nadzorovala območje od osrednjega Jukatana do severne obale, njegova moč pa se je raztezala vzdolž vzhodne in zahodne obale polotoka. Najzgodnejši hieroglifski datum, odkrit v Chichen Itzi, je enak letu 832 n. št., medtem ko je bil zadnji znani datum zabeležen v templju Osario leta 998.
Ustanovitev Poznoklasično mesto je bilo osredotočeno na območje jugozahodno od cenotea Xtoloc, glavno arhitekturo pa predstavljajo podstrukture, ki so danes pod Las Monjas in Observatorio, ter bazalna ploščad, na kateri sta bila zgrajena.
Vzpon Chichén Itzá je dosegel regionalni pomen proti koncu zgodnjeklasičnega obdobja (približno leta 600 n. št.). Vendar pa je bilo proti koncu poznega klasičnega obdobja in v zgodnjem delu terminalnega klasičnega obdobja to območje pomembno regionalno središče, ki je centraliziralo in prevladovalo v političnem, družbeno-kulturnem, gospodarskem in ideološkem življenju v severnih majevskih nižavjih. Vzpon Chichen Itze je približno povezan z upadom in razdrobljenostjo glavnih središč južnih majevskih nižav.
Ko je Chichén Itzá postala pomembna, sta mesti Yaxuna (na jugu) in Coba (na vzhodu) upadali. Ti dve mesti sta bili medsebojni zaveznici, Yaxuna pa je bila odvisna od Cobe. Nekje v 10. stoletju je Coba izgubila znaten del svojega ozemlja in osamila Yaxuno, Chichen Itza pa je morda neposredno prispevala k propadu obeh mest.
Nazadovanje Po nekaterih kolonialnih majevskih virih (npr. Knjiga Chilama Balama iz Chumayela) je Hunac Ceel, vladar Mayapana, v 13. stoletju osvojil Chichén Itzá. Hunac Ceel naj bi prerokoval svoj vzpon na oblast. Po takratnem običaju naj bi imeli posamezniki, vrženi v cenote Sagrado, moč prerokovanja, če so preživeli. Med eno od takšnih slovesnosti, kot piše v kronikah, ni bilo preživelih, zato je Hunac Ceel skočil v cenote Sagrado in ko so ga odstranili, prerokoval svoj vzpon.
Čeprav obstajajo nekateri arheološki dokazi, ki kažejo, da je bila Chichén Itzá nekoč oropana in izropana, se zdi, da obstajajo večji dokazi, da tega ni mogel storiti Mayapan, vsaj ne takrat, ko je bila Chichén Itzá aktivno urbano središče. Arheološki podatki zdaj kažejo, da je Chichen Itza kot regionalno središče upadla do leta 1100, pred vzponom Mayapana. Nadaljnje raziskave na najdišču Mayapana bi lahko pomagale rešiti to kronološko uganko.
Po prenehanju dejavnosti elite v Chichén Itzi mesto morda ni bilo zapuščeno. Ko so Španci prispeli, so našli cvetoče lokalno prebivalstvo, čeprav iz španskih virov ni jasno, ali so ti Maji živeli v samem Chichen Itzi ali v bližnjem naselju. Relativno visoka gostota prebivalstva v regiji je bila dejavnik pri odločitvi konkvistadorjev, da tam postavijo prestolnico. Po virih po osvojitvi, tako španskih kot majevskih, je cenote Sagrado ostal romarski kraj.
Špansko osvajanje Leta 1526 je španski konkvistador Francisco de Montejo (veteran odprav Grijalve in Cortésa) uspešno zaprosil španskega kralja za listino za osvojitev Jukatana. Njegova prva kampanja leta 1527, ki je zajela velik del polotoka Jukatan, je zdesetkala njegove sile, a se je končala z ustanovitvijo majhne utrdbe v Xaman Haʼ (danes Playa del Carmen), južno od današnjega Cancúna. Montejo se je leta 1531 vrnil na Jukatan z okrepitvami in ustanovil svojo glavno bazo v Campecheju na zahodni obali. Konec leta 1532 je poslal svojega sina Francisca Monteja Mlajšega, da osvoji notranjost polotoka Jukatan s severa. Cilj od začetka je bil iti v Chichén Itzá in ustanoviti prestolnico.
Montejo Mlajši je sčasoma prispel v Chichén Itzá, ki jo je preimenoval v Ciudad Real. Sprva ni naletel na odpor in se lotil razdelitve zemljišč okoli mesta ter njihove podelitve svojim vojakom. Maji so sčasoma postali bolj sovražni in sčasoma so oblegali Špance, jim prekinili oskrbovalne poti do obale in jih prisilili, da se zabarikadirajo med ruševinami starodavnega mesta. Minili so meseci, a okrepitve niso prispele. Montejo Mlajši je poskušal s popolnim napadom na Maje in izgubil 150 preostalih vojakov. Leta 1534 je bil prisiljen zapustiti Chichén Itzo pod okriljem teme. Do leta 1535 so bili vsi Španci pregnani s polotoka Jukatan.
Montejo se je sčasoma vrnil na Jukatan in z rekrutiranjem Majev iz Campecheja in Champotona zgradil veliko indijansko-špansko vojsko ter osvojil polotok. Španska krona je kasneje izdala zemljiško posestvo, ki je vključevalo Chichen Itzo, in do leta 1588 je bila tam delujoča živinorejska farma.
Sodobna zgodovina
Chichén Itzá je leta 1843 vstopila v ljudsko domišljijo s knjigo Incidents of Travel in Yucatan Johna Lloyda Stephensa (z ilustracijami Fredericka Catherwooda). Knjiga je opisala Stephensov obisk Jukatana in njegovo potovanje po majevskih mestih, vključno s Chichén Itzo. Knjiga je spodbudila druga raziskovanja mesta. Leta 1860 je Désiré Charnay pregledal Chichén Itzo in posnel številne fotografije, ki jih je objavil v Cités et ruines américaines (1863).
Obiskovalci Chichén Itze v 1870-ih in 1880-ih so prihajali s fotografsko opremo in natančneje beležili stanje več stavb. Leta 1875 sta Augustus Le Plongeon in njegova žena Alice Dixon Le Plongeon obiskala Chichén in izkopala kip figure na hrbtu, s pokrčenimi koleni, zgornjim delom trupa, dvignjenim na komolcih, s ploščo na trebuhu. Augustus Le Plongeon ga je poimenoval Chaacmol (kasneje preimenovan v Chac Mool, kar je izraz za opis vseh vrst te skulpture, najdene v Mezoameriki). Teobert Maler in Alfred Maudslay sta raziskovala Chichén v 1880-ih in oba preživela več tednov na najdišču ter posnela obsežne fotografije. Maudslay je objavil prvi daljši opis Chichen Itze v svoji knjigi Biologia Centrali-Americana.
Leta 1894 je konzul Združenih držav Amerike na Jukatanu, Edward Herbert Thompson, kupil Haciendo Chichén, ki je vključevala ruševine Chichen Itze. Thompson je 30 let raziskoval starodavno mesto. Med njegovimi odkritji sta bila najstarejša datirana rezbarija na prekladi v Templju začetnih serij in izkopavanje več grobov v Osariu (Templju visokega duhovnika). Thompson je najbolj znan po poglabljanju Cenote Sagrado (Svetega cenota) med letoma 1904 in 1910, kjer je odkril artefakte iz zlata, bakra in rezbarjenega žada, pa tudi prve primerke tega, kar naj bi bilo predkolumbovsko majevsko blago in leseno orožje. Thompson je večino artefaktov poslal v muzej Peabody na Univerzi Harvard.
Leta 1913 je Carnegie Institution sprejel predlog arheologa Sylvanusa G. Morleyja in se zavezal, da bo v Chichen Itzi izvedel dolgoročne arheološke raziskave. Mehiška revolucija in poznejša vladna nestabilnost ter prva svetovna vojna so projekt odložili za desetletje.
Leta 1923 je mehiška vlada Carnegie Institution podelila desetletno dovoljenje (kasneje podaljšano za nadaljnjih deset let), ki je ameriškim arheologom omogočilo obsežna izkopavanja in restavriranje Chichen Itze. Raziskovalci Carnegie Institution so med drugimi večjimi stavbami izkopali in restavrirali Tempelj bojevnikov in Caracol. Hkrati je mehiška vlada izkopala in restavrirala El Castillo (Kukulcánov tempelj) in Veliko igrišče za žogo.
Leta 1926 je mehiška vlada obtožila Edwarda Thompsona kraje, češ da je ukradel artefakte iz cenote Sagrado in jih pretihotapil iz države. Vlada je zasegla Haciendo Chichén. Thompson, ki je bil takrat v Združenih državah Amerike, se ni nikoli vrnil na Jukatan. O svojih raziskavah in preiskovanjih majevske kulture je pisal v knjigi People of the Serpent, objavljeni leta 1932. Umrl je v New Jerseyju leta 1935. Leta 1944 je mehiško vrhovno sodišče razsodilo, da Thompson ni kršil nobenih zakonov, in Chichen Itzo vrnilo njegovim dedičem. Thompsonovi so haciendo prodali turističnemu pionirju Fernandu Barbachanu Peonu.
Kasneje sta bili leta 1961 in 1967 dve ekspediciji za odkrivanje artefaktov iz cenote Sagrado. Prvo je sponzoriral National Geographic, drugo pa zasebni interesi. Oba projekta je nadzoroval mehiški Nacionalni inštitut za antropologijo in zgodovino (INAH). INAH si nenehno prizadeva za izkopavanje in obnovo drugih spomenikov na arheološkem območju, vključno z Osario, Akab Dzib in več stavbami v Chichén Viejo (Stari Chichen).
Leta 2009 so jukatanski arheologi pod vodstvom Rafaela (Racha) Cobosa začeli izkopavanja v bližini El Castilla, da bi raziskali gradnjo, ki je nastala pred El Castillom.
Arheološki park Chichén Itzá je bil eno največjih majevskih mest in ima razmeroma veliko zgradb v središču mesta, ki pokriva območje vsaj 5 km². V manjšem obsegu se stanovanjske zgradbe razprostirajo na neznani razdalji izven tega območja. Mesto je bilo zgrajeno na razgibanem terenu, ki je bil umetno izravnan za potrebe izgradnje glavnih arhitekturnih skupin, največ gradbenih del je bilo potrebno na območjih piramide El Castillo, Las Monjas, Osario in JZ skupine zgradb. Kamnite zgradbe so ohranjene v različnih fazah, mnoge so bile obnovljene. Gosta mreža poti (sacbeob) je tlakovanih. Arheologi so našli več kot 80 sacbeob, ki prečkajo mesto in se raztezajo v vse smeri tudi iz mesta.