thumb|300px|Al Andaluz leta 910
Al Andaluz (arabsko الأندلس, DIN al-ʼAndalus, špansko Al-Ándalus, portugalsko Al-Andalus, aragonsko Al-Andalus, katalonsko Al-Àndalus, berbersko Andalus ali Vandalus), znana tudi kot Mavrska Iberija in Islamska Iberija, je bila srednjeveška islamska država, ki je na svojem višku obsegala večino današnje Španije in Portugalske, Andoro in del južne Francije.
Ime se najpogosteje nanaša na dele Iberskega polotoka in Septimanijo, ki so jim vladali muslimani (Mavri) v različnih obdobjih od leta 711 do 1492.
Etimologija Etimologija imena Al Andaluz je sporna, tako kot njeno ozemlje, ki se je stalno spremnjalo. Ime se je prvič pojavilo na omajadskih novcih, kovanih okoli leta 715. Nenatančen datum njihovega kovanja je posledica dejstva, da so bili kovanci dvojezični, latinski in arabski, in se razlikujejo po letu kovanja.
Za Al Andaluz obstajajo najmanj tri etimologije. Vse tri domnevajo, da je ime nastalo po rimskem obdobju iberske zgodovine.Bossong 2002.
Vandalska teorija Za ime Andaluzija ali Vandaluzija se tradicionalno verjame, da izhaja iz imena Vandalov, germanskega plemena, ki je za kratko obdobje (409-429) koloniziralo dele Iberskega polotoka. Teorijo se včasih povezuje z zgodovinarjem Reinhartom Dozyjem,Dozy, R.P. 1881, Recherches sur l'histoire et la littérature des Arabes d'Espagne pendant le Moyen-Age. iz 19. stoletja, vendar je starejša in ima nekaj pomanjkljivosti. Dozy je sicer sprejel trditev, da ime izhaja iz imena Vandalov, vendar je bil prepričan, da se geografsko nanaša samo na pristanišče, iz katerega so odpluli v Afriko. Lega pristanišča ni znana.
Vizigotska teorija Leta 1980 je zgodovinar Halm, ki zavrača vandalsko teorijo, predlagal izvirno alternativno teorijo.Halm 1989. Izhodišče za njegovo trditev je dejstvo, da so si vizigotska germanska plemena osvojeno ozemlje na Iberskem polotoku razdelila z žrebom in da je bila Iberija zato v tujini znana pod njenim latinskim imenom Gotica Sors (gotski žreb). Gotska različica imena ni potrjena. Halm je domneval, da bi lahko tudi Vizigoti ozemlje povezovali z žrebanjem, zato je zanj predlagal rekonstruiran izraz * landahlauts, ki se je kasneje poarabil v Al Andaluz. Halm svoje trditve ni podprl niti z zgodovinskimi niti jezikovnimi dokazi.
Atlantidska teorija Tretja teorija trdi, da je beseda Andaluz pozarabljena različica imena Atlantida. Teorijo je pred kratkim zagovarjal španski zgodovinar Vallvé samo na podlagi dejstva, da podobno zvenijo nekatera krajevna imena, vendar zanjo ni ponudil nobenih zgodovinskih dokazov.Vallvé Bermejo, J. 1986, The Territorial Divisions of Muslim Spain, Madrid. CSIC (Consejo Superior de Investigaciones Científicas).
Upravna ureditev Po muslimanski osvojitvi velikega dela iberskega polotoka je bila Al Andaluz razdeljena na pet upravnih enot, ki so se približno ujemale s sedanjimi Andaluzijo, Galicijo in Portugalsko, Kastilijo ter Leonom, Aragonijo, Katalonijo in Septimanijo.O'Callaghan, J.F. 1983, A History of Medieval Spain, Cornell University Press, str. 142.
Zgodovinski opis Meje države so se zaradi vojn s krščanskimi kraljestvi stalno spreminjale.de Cortázar, J.A.G. 1995, V Semana de Estudios Medievales, Nájera, 1 al 5 de agosto de 1994, Gobierno de La Rioja, Instituto de Estudios Riojanos, str.52.Ruano, E.B. 2000, Tópicos y realidades de la Edad Media, Real Academia de la Historia, str.79.Andalus, al-, Oxford Dictionary of Islam, J.L. Esposito, Oxford University Press, 2003. Pridobljeno dne 12. junija 2006. Od leta 711 do 750 je bila provinca Omajadskega kalifata, ki jo je ustanovil kalif Al Valid I.. Od leta 750 do 929 je pripadala Kordovskemu emiratu in od leta 929 do 1031 Kordovskemu kalifatu, potem pa nasledstvenim kraljestvom (taifa) Kordovskega kalifata. Vladarji Al Andaluza so se trudili dvigniti kulturno izmenjavo in sodelovanje med muslimani in kristjani ter kristjani in Judi. Oboji so bili kot »ljudje iz Knjige« zaščiteni. Državi so sicer plačevali poseben davek, vendar so uživali notranjo avtonomijo.Lewis, G. 1984, The Jews of Islam, Princeton University Press, str. 14. V obdobju Kordovskega kalifata je bila Al Andaluz središče učenosti, mesto Kordova (špansko Córdoba) pa eno od vodilnih kulturnih in gospodarskih središč tako v sredozemskem bazenu kot v islamskem svetu.
Al Andaluz je bila večino svoje zgodovine v sporih s krščanskimi kraljestvi na severu. Po padcu omajadskega andaluzijskega kraljestva je razpadla v številne majhne države in kneževine, od Katerih je bil najvidnejši Granadski emirat. Napadi iz krščanske Kastilije, ki jih je vodil Alfonz VI. Kastiljski, so se stopnjevali, zato je posredovalo Almoravidsko cesarstvo, ki je odbilo krščanske napade, odstavilo šibke andaluzijske emirje in Al Andaluz vključilo pod svojo neposredno oblast. V naslednjih stoletjih je bila Al Andaluz provinca berberskih muslimanskih cesarstev Almoravidov in Almohadov, obojih s sedežem v Marakešu.
Krščanska kraljestva s severa so nazadnje premagala svoje muslimanske sosede. Leta 1085 je Alfonz VI. osvojil Toledo in moč muslimanov je začela pojemati. S padcem Kordove leta 1236 je Granadski emirat ostal edino muslimansko ozemlje na Iberskem polotoku. Portugalska rekonkvista je dosegla višek leta 1249, ko je Alfonz III. osvojil najjužnejšo portugalsko pokrajino Algarve. Leta 1238 je Granadski emirat uradno postal tributarna država Kastiljskega kraljestva, v katerem je takrat vladal kralj Ferdinand III. Kastiljski. 2. januarja 1492 je granadski emir Mohamed XII. predal svoj emirat kraljici Izabeli I. Kastiljski. Izabela in njen mož Ferdinand II. Aragonski sta postala znana kot "katoliška monarha". Al Andaluz kot politični subjekt je ugasnila, nekateri vidiki islamske kulture pa so se kljub temu ohranili.
Zgodovina Provinca Omajadskega kalifata 300px|thumb|Obdobje kalifov
30. aprila 711 sta se v Gibraltarju z majhno vojsko izkrcala omajadski kalif Al Valid I. in berberski poveljnik Tarik Ibn Zijad, da bi domnevno posegla v vizigotsko državljansko vojno. Po odločilni Ibn Zijadovi zmagi nad kraljem Roderikom v bitki pri Guadaleti 19. julija 711, v kateri je sodeloval tudi arabski guverner Ifrikije Musa Ibn Musair, so muslimani v sedem let trajajočem vojnem pohodu osvojili večino Iberskega polotoka, prečili Pireneje in zasedli vizigotsko Septimanijo v sedanji južni Franciji.
Osvojeno ozemlje je pod imenom Al Andaluz postalo del Omajadskega imperija. Prvih nekaj desetletij je bilo organizacijsko podrejeno severnoafriški provinci Ifrikiji, zato so njene guvernerje namesto kalifa v Damasku imenovali kairuanski emirji. Za glavno mesto je bila izbrana Kordova. V regijo so se začeli priseljevati muslimani. Arabskim kolonistom je bil dodeljen južni in vzhodni del, berberskim pa osrednji in zahodni del regije. Vizigotska zemljiška gospoda, predvsem v Murciji, Galiciji in dolini Ebra, ki je priznala omajadsko oblast, je lahko obdržala svoje fevde. Plemiči, ki oblasti niso priznali, so se zatekli v Kantabrijsko višavje, kjer so ustanovili skromno Astursko kraljestvo.
Andaluški guvernerji so v 720. letih sprožili več osvajalskih pohodov (sa'ifa) v Akvitanijo, kjer jih je leta 721 v bitki pri Toulousu težko porazil akvitanski vojvoda Oton Veliki. Po zlomu Otonovega berberskega zaveznika Utmana Ibn Naisa v vzhodnih Pirenejih, je Abdul Rahman Al Gafiki preko zahodnih Pirenejev vdrl v Akvitanijo in premagal akvitanskega vojvodo. Oton je po porazu zaprosil za pomoč frankovskega majordoma Karla Martela in mu v zameno ponudil priznanje frankovske suverenosti. Karel Martel je leta 732 v bitki pri Poitiersu premagal muslimanske osvajalce. Andaluzijci so leta 734 začeli nov vojni pohod, osvojili Arles in Avignon in zasedli večino Provanse. Leta 737 so po dolini Rone prodrli vse do Burgundije. Karel Martel je s pomočjo Liutprandovih Langobardov napadel Burgundijo in do leta 739 izgnal napadalce.
300px|thumb|right|Al Andaluz takoj po muslimanski osvojitvi Iberskega polotoka leta 720
Odnosi med Arabci in Berberi v Al Andaluzu so bili v letih po osvojitvi Iberskega polotoka precej napeti. Berberi so bili mnogo številnejši od Arabcev in so opravili večino spopadov, pri delitvi plena pa so bili zapostavljeni. Poleg tega so morali opravljati tudi zahtevne vojaške naloge, na primer službovati na najbolj ogroženih območjih. Nekateri arabski guvernerji so imeli s svojimi berberskimi generali dokaj dobre odnose, drugi pa so jih zelo zlorabljali. Upori berberskih vojakov so bili zato pogosti. Leta 729 se je uprl poveljnik Munus in ustanovil svojo državo Kardanjo v vzhodnih Pirenejih, leta 740 pa je izbruhnil velik upor v Magrebu v severni Afriki. Da bi zatrl upor, je omajadski kalif Hišam v severno Afriko poslal dobro oboroženo vojsko sirskih Arabcev pod poveljstvom Bilada Aš Šama.Dozy, R. 1913, Spanish Islam: A History of the Muslims in Spain, London, Chatto & Windus, str.133. Vojsko so sestavljali polki po 6.000 mož iz štirih največjih sirskih okrožij (Damask, Homs, Jordanija in Palestina), katerim se je pridružilo 3.000 mož iz Kinasrina in 3.000 iz Egipta. Sirsko armado so berberski uporniki popolnoma uničili v bitki pri Bagaduri v Maroku. Njihova zmaga je k novemu uporu vzpodbudila tudi Berbere v seveni Iberiji. Uporniki so odstavili svoje arabske poveljnike in se z veliko vojsko odpravili na jug proti Toledu, Kordovi in Algecirasu. Arabski andaluški guverner, kateremu so se pridružili ostanki poražene sirijske vojske, približno 10.000 mož, je v nizu okrutnih bitk leta 742 upor zatrl.
Po zmagi je izbruhnil nov spor, tokrat med sirskimi generali in andaluškimi Arabci. Sirci so avgusta 742 v bitki pri Aqua Portori premagali domačine, vendar jih je bilo premalo, da bi prevzeli oblast v Al Andaluzu. Spor se je končal leta 743 s dodelitvijo polkovnih fevdov sirski vojski po vsem Al Andaluzu. Damaščanski polk so namestili v Elviri (Granada), jordanski v Reyyu (Málaga in Archidona), palestinski v Medini-Sidoniji in Jerezu, homski v Sevilji in Niebli in kinasrinski v Jaénu. Egiptovski polk so razdelili in ga namestili v Beji na zahodu in Tudmirju (Murcija) na vzhodu.Levi-Provençal 1950, str. 48; Kennedy 1996, str. 45. Prihod Sircev je bistveno povečal delež arabskega prebivalstva na Iberskem polotoku in pomagal okrepiti njihovo oblast na jugu, hkrati pa je neodvisnost njihovih polkov omajala oblast andaluškega guvernerja.
300px|thumb|Zlati almoravidski dinar, kovan v Al Andaluzu
Druga pomembna posledica upora je bila širitev Asturskega kraljestva, ki je bilo dotlej omejeno na enklave v Kantabrijskem višavju. Po uporu Berberov so Arabci umaknili svoje vojaške posadke iz trdnjav na severni meji, kar je takoj izkoristil Alfonz I. Asturski. Zasedel je izraznjene trdnjave in k svojemu skromnemu kraljestvu priključil severozahodni provinci Galicijo in Leon. Asturci so iz mest v nižinah Galicije in Leona evakuirali krščansko prebivalstvo in v dolini reke Duero ustvarili prazen varovalni pas, imenovan Duerska puščava. Prazno ozemlje je naslednjih nekaj stoletij pomenilo mejo med krščanskim severom in muslimanskim jugom Iberskega polotoka. Oblast v Al Andaluzu je južno od meje ostanovila tri marke (thughur): spodnjo s središčem najprej v Méridi in kasneje v Badajozu, srednjo s središčem v Toledu in gornjo s središčem v Zaragozi.
Spore in nerede so izkoristili tudi Franki in leta 752 pod vodstvom Pipina Malega napadli Septimanijo v upanju, da bodo Andaluzijcem odvzeli odskočno desko za napade v Frankovsko kraljestvo. Franki so po dolgotrajnem obleganju leta 759 osvojili še zadnjo andaluško trdnjavo Narbonne in pomaknili mejo svojega kraljestva na Pireneje.Cardini, F. 2001, Europe and Islam, Wiley-Blackwell, str. 9.