Abadidski kalifat () je bil tretji islamski kalifat po preroku Mohamedu. Abasidski kalifi so bili potomci najmlajšega prerokovega strica Abasa Ibn Abd al-Mutaliba (566-653). Na oblast so prišli leta 750 (123 po hidžri) po odstavitvi in usmrtitvi zadnjega Omajadskega kalifa Marvana II. (vladal 744-750).
Prva prestolnica kalifata je bila Kufa, dokler ni leta 762 kalif al-Mansur severno od perzijskega mesta Ktezifon v Mezopotamiji ustanovil nove prestolnice Bagdad. Ustanovitev Bagdada v bližini perzijske meje je odražala njegovo odvisnost od perzijskih birokratov, predvsem družine Barmakidov, s pomočjo katerih je vladal na ozemlju, ki so ga osvojili arabski muslimani, in dosegel večje vključevanje nearabskih muslimanov v svojo nacijo (ummah).
V 9. stoletju so morali Abasidi oblast v perzijskih provincah kljub temu prepustiti lokalnim emirjem, ki so samo formalno priznavali nadoblast Abasidov. Dogodki so pomenili začetek razpadanja kalifata, ki se je nadaljevalo z izgubo Al Andaluza na Iberskem polotoku in Magreba, kjer je Abd al-Rahman III. iz iberske veje Omajadov leta 929 razglasil svojo neodvisnost in Kordovski emirat povzdignil v Kordovski kalifat. V Ifrikiji (severna Afrika) so na oblast prišli Aglabidi, v Egiptu pa Fatimidi. Z vzponom Bujidov in Turkov Seldžukov se je politična moč abasidskih kalifov končala.
Četudi se je abasidska oblast v ogromnem islamskem imperiju postopoma zmanjšala na samo ceremonialno versko funkcijo, je dinastija obdržala svojo domeno v Mezopotamiji. Bagdad je v zlati dobi islama postal središče znanosti, kulture, filozofije in invencij. Obdobje kulturnega razcveta se je končalo leta 1258 z mongolskim obleganjem Bagdada. Abasidski kalifi in muslimanska kultura na splošno so se leta 1261 preselili v mameluško prestolnico Kairo. Dinastija je zahtevala oblast v verskih zadevah vse do osmanske osvojitve Egipta (1516-1517), po kateri so morali Abasidi položaj kalifa uradno prepustiti osmanskemu sultanu Selimu I.
Zgodovina Vzpon
Abasidski kalifi so bili Arabci, potomci Mohamedovega strica Abasa Ibn Abd Al Mutaliba iz klana Banu Hašim. Trdili so, da so pravi prerokovi nasledniki in v tesnejšem sorodstvu z njim kot vladajoči Omajadi iz klana Banu Umaja. Napadali so tudi moralnost vladajoče dinastije in njeno državno upravo. Podpirali so jih večinoma Arabci, predvsem prebivalci Marva, in nekaj strank iz Jemena. Abasidi so k uporu pozivali tudi nearabske muslimane (mavali), katere so v Omajadskem kalifatu, ki je temeljil na sorodstvu med Arabci, obravnavali kot drugorazredne državljane. Resno kampanjo za vrnitev oblasti prerokovi družini, Hahšimitom, je začel Abasov pravnuk Mohamed Ibn Ali v Perziji med vladanjem Omarja II. (vladal 717-720).
Med vladanjem kalifa Marvana II. je kampanja dosegla višek in prerasla v upor pod vodstvom Abasovega pra-pravnuka, imama Ibrahima. Ibrahim je s podporo province Horasan v Iranu in šiitskih Arabcev dosegel precejšen uspeh,Abbasid, Encyclopedia Britannica, 15. izdaja (2010), Chicago, IL, I: A-Ak – Bayes, str. 10, ISBN 978-1-59339-837-8. vendar so ga leta 747 ujeli in najbrž usmrtili. Po njegovi aretaciji je vodstvo upora prevzel njegov brat Abdalah, znan pod imenom Abu al-Abas al-Safah, ki je leta 750 v bitki pri Zabu premagal Omajade in se razglasil za kalifa. Abu al-Abas je takoj po zmagi poslal svojo vojsko v Srednjo Azijo, kjer je julija 751 pri reki Talas premagala vojsko ekspanzionističnega kitajskega cesarstva Tang.
Prva leta vladanja thumb|left|Abasidski kovanec iz leta 765 Prva sprememba, ki so jo uvedli Abasidi po prihodu na oblast, je bila selitev prestolnice iz Damaska v Siriji v Bagdad v Iraku, ki je bil bliže njihovim perzijskim podložnikom in perzijski kulturi. Po zgledu na Sasanide so uvedli položaj vezirja, ki je imel sprva vlogo kalifovega svetovalca in namestnika in je bil v državni hierarhiji nad lokalnimi emirji. Kasneje se je njegov položaj tako okrepil, da so bili nekateri kalifi odrinjeni na položaj ceremonialnega vladarja. Staro arabsko birokracijo je postopoma zamenjala perzijska..
Abasidi so bili v vojni z Omajadi zelo odvisni od podpore Perzijcev. Abu al-Abasov naslednik al-Mansur je zato na svoj dvor povabil tudi nearabske (perzijske) muslimane, kar je izzvalo odpor med mnogimi arabskimi privrženci, še posebej med horasanskimi Arabci, ki so ga podpirali v bojih proti Omajadom.
Pomanjkanje njihove podpore je takoj povzročilo težave. Omajadi, ki so izgubili oblast na Bližnjem vzhodu, še niso bili uničeni. Abd al-Rahman, edini preživeli član omajadske kraljeve družine, je pobegnil na Iberski polotok, kjer je kot Abd al-Rahman I. leta 756 ustanovil Kordovski emirat. Leta 929 se je njegov potomec Abd al-Rahman III. razglasil za kalifa. Nekdanji emirat je povišal na položaj Kordovskega kalifata, s čimer je Kordova postala tekmec Bagdada za zakonito prestolnico islamskega sveta.
Leta 756 je abasidski kalif al-Mansur poslal vojsko več kot 4.000 arabskih najemnikov na pomoč kitajski dinastiji Tang proti generalu An Lušanu, ki se je razglasil za cesarja severne Kitajske. Najemniki so po zadušitvi upora ostali na Kitajskem.O. Chapuis (1995), A History of Vietnam: From Hong Bang to Tu Duc, Greenwood, str. 92, ISBN 0-313-29622-7. Pridobljeno dne 28. junija 2010.J.M. Kitagawa (2002), The Religious Traditions of Asia: Religion, History, and Culture, Routledge, str. 283, ISBN 0-7007-1762-5. Pridobljeno dne 28. junija 2010.B. Smith, W. Weng (1972), China: a history in art, Harper & Row, str. 129. Pridobljeno dne 28. junija 2010.H. Baker (1990), Hong Kong Images: People and Animals, Hong Kong University Press, str. 53, ISBN 962-209-255-1. Pridobljeno dne 28. junija 2010.C.P. Fitzgerald (1961), China: A Short Cultural History, Praeger, str. 332. Pridobljeno dne 28. junija 2010. Kalif Harun al-Rašid (vladal 786–809) je sklenil zavezništvo s Kitajsko.D. Bloodworth, C.P. Bloodworth (2004), The Chinese Machiavelli: 3000 Years of Chinese Statecraft, Transaction, str. 214, ISBN 0-7658-0568-5. Pridobljeno dne 28. junija 2010.
Abasidski kalifi so na kitajski dvor poslali več delegacij. Najpomembnejše so bile delegacije ustanovitelja dinastije Abula Abasa (vladal 750–754), graditelja Bagdada Abu Džafarja in Haruna al-Rašida (vladal 786–809), ki je dobro znan po zbirki pripovedk Tisoč in ena noč.
Kronike dinastije Tang, ki je z Abasidi vzpostavila dobre meddržavne odnose,H.A. Giles (1926), Confucianism and its rivals, Forgotten Books, str. 139, ISBN 1-60680-248-8. Pridobljeno dne 28. junija 2010.E. Jenkins (1999), The Muslim Diaspora: A Comprehensive Reference to the Spread of Islam in Asia, Africa, Europe, and the Americas, ilustrirana izdaja, McFarland, str. 61, ISBN 0-7864-0431-0. Pridobljeno dne 14. decembra 2011.Travels in Indo-China, str. 295. Pridobljeno dne 14. decembra 2011.S. Ghosh (1961), Embers in Cathay, Doubleday, str. 60. Pridobljeno dne 14. decembra 2011.Deutsche Literaturzeitung für Kritik der Internationalen Wissenschaft 49 (27–52), Weidmannsche Buchhandlung, 1928, str. 1617. Pridobljeno dne 14. decembra 2011. Abaside najpogosteje imenujejo "črne zastave" ali "črno oblečeni Arabci".M. Broomhall (1910), II. China & the Arabs From the Rise of the Abbaside Caliphate, Islam in China: a neglected problem, London, Morgan & Scott, str. 25- 26. Pridobljeno dne 11. januarja 2014.F. Brinkley (1902), China: Its History, Arts and Literature, Oriental 2 (9–12), Boston in Tokijo, JB Millet, str. 149-152. Pridobljeno dne 11. januarja 2014.A.E. Moule (1914), The Chinese people: a handbook on China, London, Society for promoting Christian knowledge, str. 317. Pridobljeno dne 11. januarja 2014.H.A. Giles (1886), A glossary of reference on subjects connected with the Far East, 2. izdaja, Hong Kong. Messrs. Lane, str. 141. Pridobljeno dne 11. januarja 2014.
Zlata doba islama thumb|250px|left|Rokopis iz abasidskega obdobja thumb|right|Bagdadska univerza Al Mustansirija
Abasidsko zgodovinsko obdobje, ki se je začelo v drugi polovici 8. stoletja s selitvijo prestolnice kalifata v BagdadV. Gregorian (2003), Islam: A Mosaic, Not a Monolith, Brookings Institution Press, str. 26–38, ISBN 0-8157-3283-X. in je trajalo do mongolske osvojitve Bagdada leta 1258, je bilo zlata doba islama.Islamic Radicalism and Multicultural Politics, Taylor & Francis, str. 9, ISBN 978-1-136-95960-8. Pridobljeno dne 26. avgusta 2012. Na njen začetek so, med drugim, vplivale tudi zapovedi iz Korana in Mohamedovi izreki (hadis), na primer "črnilo učenjaka je bolj sveto kot kri mučenca", ki poudarja pomen znanja. V Bagdadu so ustanovili Hišo modrosti (Bajt al hikmi), v kateri so muslimanski in nemuslimanski učenjaki poskušali zbrati vsa svetovna dela in jih prevesti v arabščino.
Muslimanski svet je postal intelektualno središče znanosti, filozofije, medicine in izobraževanja. Njihovi učenjaki so postali vodilni skoraj na vseh področjih znanosti: alkimiji, astronomiji, matematiki, medicini in drugih.T. Huff (2003), The Rise of Early Modern Science: Islam, China, and the West, Cambridge University Press, str. 48. V arabščino in perzijščino, kasneje tudi v turščino, hebrejščino in latinščino so prevedli mnogo antičnih klasičnih del, ki bi se sicer izgubila. V tem obdobju je bil muslimanski svet talilnik kultur, v katerem so se zbirala, spajala in plemenitila znanja, pridobljena iz antične grške, rimske, kitajske, indijske, perzijske, egipčanske, severnoafriške in bizantinske civilizacije.
Znanost thumb|right|Džabir Ibn Hajjan, "oče kemije"
Veliki intelektualni dosežki, ki so se začeli med vladanjem Haruna al-Rašida (vladal 786–809) in njegovih naslednikov, so bili v veliki meri posledica prizadevanj, da bi spodkopali omajadski režim, ki se je opiral na trditev o večvrednosti arabske kulture in posledični pravici do njihove oblasti. Abasidi so zato z veseljem sprejeli tudi podporo nearabskih muslimanov.
Abasidski kalifi so državno upravo organizirali po sasanidskem vzoru.H. Gibb (1982), Studies on the civilization of Islam, Princeton University Press, str. 66, ISBN 0-691-05354-5. Al-Mamunov sin Harun al-Rašid, čigar mati je bila Perzijka, o njih pravi:
"Perzijci so vladali nekaj tisoč let in niso niti en dan pogrešali Arabcev, mi, ki jim vladamo samo stoletje ali dve, pa ne moremo brez njih niti eno uro".B. Spuler (1960), The Muslim World, I. The Age of the Caliphs, Leiden: EJ Brill, str. 29, ISBN 0-685-23328-6.
V zlati dobi islama je pod arabsko oblastjo ustvarjalo mnogo učenjakov, ki so igrali pomembno vlogo pri prenašanju znanja na krščanski zahod. Krščanska Evropa se je ravno preko njih seznanila z Aristotelovimi deli. V tem obdobju so Arabci rešili večino aleksandrijske matematike in geometrije, med drugim tudi Evklidova in Ptolemajeva dela. Islamski učenjaki, med katerimi sta izstopala Perzijca al-Biruni in Abu Nasr Mansur, so ohranjene matematične metode dodelali in nadgradili.
Perzijski učenjak Mohamed Musa al-Hvarizmi je razvil algebro in svoje dosežke objavil v delu Kitab al-jabr wa-l-muqabala, iz katerega izhaja izraz algebra. Nekateri matematiki imajo zato Al Hvarizmija za očeta algebre,R. Eglash (1999), (brez naslova), str. 61. četudi očetovstvo pripisujejo tudi grškemu matematiku Diofantu. Al-Hvarizmi je zaslužen za uvedbo arabskih številk in indijsko-arabskega desetiškega številskega sistema. Iz njegovega imena sta izpeljana tudi izraza algozizem in algoritem.