thumb|right|250 px|Karta z arheološkimi kraji v Iranu Zgodovina Irana se običajno nanaša na zgodovino Velikega Irana oziroma ozemlja na katerem so živeli ali živijo številni iranski narodi.
Prazgodovina – Elam thumb|250px|right|Karta Elama (označena rdeče) in okoliških področij s prikazano širitvijo Perzijskega zaliva v bronasti doba Elam (perzijsko: تمدن ایلام, arabsko: حضارة عيلام) je ena najstarejših znanih civilizacij. http://www.iranchamber.com/history/elamite/elamite.php Elam je bil umeščen na skrajnem jugozahodu današnjega Irana, natančneje v Ilamsko pokrajino, Fars, nižine Huzestana ter del južnega Iraka. Obdobje Elama je trajalo od okoli 2700 pr. n. št. do 539 pr. n. št, predhodnik pa je bilo kar danes imenujejo proto-elamsko obdobje, ki se je začelo 3200 pr. n. št., ko je Suza (kasneje glavno mesto Elama) zašla pod vpliv kultur Iranskega višavja na vzhodu.) Starodavni Elam je ležal vzhodno od Sumerije in Akadije, ki se nahajata v modernem Iraku. V staroelamskem obdobju ga je sestavljalo kraljestvo na Iranskem višavju okoli Anšana, od sredine 2. tisočletja pr. n. št. dalje pa je bil v Suzi in na ravnicah Huzestana. Pomembno vlogo je igrala kultura, še posebej v dobi ahemendiske dinastije, ki ga je nasledila, elamski jezik pa se je obdržal v uradni uporabi na perzijskem kraljevem dvoru.
Elamsko obdobje smatrajo za začetek zgodovine Irana, čeprav so na Iranskem višavju obstajale še starejše civilizacije, kot Manejsko kraljestvo v iranskem Azerbajdžanu in Šahri Sohte (Shahr-e Sūkhté – požgano mesto) v Zabolu in nedavno odkrita Jiroftska kultura na vzhodu. Elamski jezik ni bil soroden nobenemu od iranskih jezikov, lahko pa bi bil del večje družine, ki se imenuje elamo-dravidska.
Po starodavnem Elamu se imenuje Ilamska pokrajina, ki je ena od 31 pokrajin modernega Irana.
Stari vek Medijsko cesarstvo
Medijsko cesarstvo (perz. Māda, grško. Mēdía, akad. Mādāya) je bilo prvo iransko cesarstvo, ki je od konca 8. do sredine 6. stoletja pr. n. št. obsegalo prostranstva Velikega Irana, severne Mezopotamije in vzhodne Male Azije. Pred ustanovitvijo Medijskega cesarstva so iranski narodi živeli v manjših plemenskih skupnostih in še ni obstajala hierarhija vladanja. Vojne z Asirci so pripeljale do njihovega združevanja in oblikovanja močne monarhije, ki je postala temelj za vse kasnejše iranske dinastije.
Ustanovitelj Medijskega cesarstva naj bi bil Dejok ((grš. Deiokes, akad. Daiukku, elam. Dayauka) Medija (enciklopedija Britannica), plemenski vodja, ki so ga medijski plemiči izbrali za arbitra v reševanju sporov in kasneje za medijskega kralja.Herodot, I. 96. Ob ustanavljanju medijske države je ta obsegala samo manjše teritorije jugozahodno od Kaspijskega jezera, v dobi največjega medijskega vladarja Kjaksarja pa se je razširila na večino azijskega dela Bližnjega vzhoda. Ta področja so se razprostirala na 2,8 milijonov km², kar je Medijo naredilo za največje cesarstvo v zgodovini. Meje cesarstva so bile reke Kizil v Anatoliji in Tigris v Mezopotamiji na zahodu, Kavkaz in Sogdija na severu in Indija na vzhodu.
Pomen medijske države v zgodovini starega veka je večplasten. Iranski narodi so bili prvič v zgodovini združeni in so s tem ustvarili politično protiutež Babilonu in Asiriji, velikim silam na zahodu. Medijci v zavezništvu z Babilonci pokorijo Novoasirsko cesarstvo, prej najmočnejšo vojaško-politično silo v regiji. Prav tako konflikt Medijcev z Lidijo v Mali Aziji predstavlja prvi stik s starogrškim svetom. Verjetno največji pomen pa predstavlja padec Medijskega cesarstva 550 pr. n. št., ko je na njegovih temeljih perzijski vladar Kir Veliki ustvaril Ahemenidsko Perzijsko cesarstvo, največjo in najmočnejšo državo v zgodovini starega veka.
Ahemenidska dinastija
thumb|150px|right| Kirova grobnica v Pasargadu thumb|right|250px|Ahemenidsko Perzijsko cesarstvo, največje cesarstvo v zgodovini antike
Kir Veliki je prišel na oblast v Anšanu leta 559 pr. n. št., ko je nasledil svojega očeta, Kambiza I. in združil več perzijskih in iranskih skupin. Začel je tudi tesneje sodelovati z Babilonom, ki se je v tistem času uprl Medijcem, ki so vladali Perzijcem. Leta 549 pr. n. št. je premagal medijskega kralja Astiaga, zavzel Ekbatana (sedanji Hamadan v Iranu) in postal kralj Medijcev in Perzijcev. Po tem ko je prišel na oblast Kir Veliki, ta začne vojaška osvajanja. V naslednjih dveh do treh letih osvoji Lidijo in grška mesta v Joniji. V nadaljevanju se premika proti vzhodu in širi meje imperija do Baktrije in Sogdije in vzdolž Sir Darje. Ko je zavladal Anatoliji in razširil vzhodne dele cesarstva, Kir pozornost usmeri v Babilon in ga osvoji v začetku oktobra 539 pr. n. št. Ta zmaga je Kiru prinesla ne le Mezopotamijo, temveč tudi celotno babilonsko kraljestvo, ki je segalo do meje z Egiptom. Potem ko je osvojil Babilon, je sestavil popularni »Kirov cilinder«, ki ga danes obravnavajo kot prvi dokument na področju človekovih pravic v zgodovini. Po vrnitvi v Iran, je bil Kir Veliki leta 529 pr. n. št. ubit v vojaški akciji proti Skitom na severovzhodni meji, medtem ko nekateri drugi viri pravijo, da je mirno umrl v perzijski prestolnici. Njegovo truplo je bilo preneseno v Pasargad, glavno mesto, ki ga je sam zgradil, domnevno na mestu kjer je premagal Astiaga.
Po smrti Kira Velikega je prišel na oblast njegov sin Kambiz II.. Štiri leta je vodil pohod na Egipt in napredoval do prvega katarakta in na zahod do Cirene (danes v Libiji). Po prevzemu egipčanskih običajev se je razglasil za faraona.
Leta 522 pr. n. št. ga je dosegla novica o uporu v Perziji. Med potovanjem iz Sirije v Perzijo, Kambiz II. v nesrečnem slučaju umre. Njegov kopjenosec Darej, ki je bil potomec ene veje Ahemenidske dinastije, je nadaljeval pot v Perzijo in uspešno zatrl vstajo.
V prvih letih vladavine Darej I. Veliki začne pohod proti Indiji in si pripojil Sind. V njegovem času je perzijski imperij doživel največji razcvet in največjo ozemeljsko širitev v antični dobi, ki je obsegala države od reke Ind na vzhodu, do Libije na zahodu. Darej I. je izvedel tudi teritorialno delitev cesarstva v dvajset satrapij. Vodili so jih knezi, ki so bili bodisi člani pomembne perzijske družine ali predstavniki lokalnega prebivalstva. Darej je preselil prestolnico iz Pasargada v Perzepolis, kjer je zgradil svojo palačo. Proti koncu Darejevega kraljevanja se je začel lokalni spor z Grki. Deset let po začetku upora in njegovega zatrtja v grških mestih Jonije, je leta 490 pr. n. št. Darej Veliki poslal vojsko v Grčijo. Perzijci so bili premagani pri Maratonu. Darej I. Veliki je umrl leta 486 pr. n. št.
Nasledil ga je njegov sin Kserkses I. (486 do 465 pr. n. št.). Novi vladar leta 485 pr. n. št. zatre upor v Egiptu, tri leta kasneje tudi v Babilonu. V obeh primerih je bila njegova zmaga pospremljena s krutostjo. Leta 480 pr. n. št. z vojsko 70.000 mož Kserks začne velik pohod nad Grčijo, kjer je kot povračilni ukrep porušil Atene in Eretrejo, ki sta pomagali pri Jonskem uporu. Grško-perzijske vojne so se končale leta 449 pr. n. št. s Kalijinim mirom, po smrti Kserksesa. Drugi del Kserksesove vladavine je bil zaznamovan z izgradnjo Perzepolisa in haremskimi spletkami, ki so imele za posledico njegov umor leta 465 pr. n. št. V času vladavine naslednjih treh kraljev, so se vrstile peloponeške vojne med Šparto in Atenami, Perzija pa je pomagala enkrat enim, enkrat drugim.
Kraljevska mesta Pasargad, Perzepolis in Suza so bila središče kulture in umetnosti. Medtem ko so bile, v skladu z načeli zaratustrstva, verske stavbe skromne, je v mestih opazen sijaj in prostranost kraljevih palač, zgrajenih iz kamna in čudovito okrašenih, postavljenih na umetno nadvišan prostor primeren za opravljanje verskih in državnih ceremonij. Presenetljiv je pomen, ki so ga imele terase in apadane ali velike pokrite prestolne dvorane. Velik vpliv na perzijsko umetnost so imele sosednje civilizacije: Asirija, Egipt in Babilon. Veliki basreliefi vklesani v kamen, ki so krasili kraljeve grobnice in podnožja teras so povzeti po Asircih, medtem ko je Darejeva palača bogata z monumentalnimi frizi iz barvane opeke, kot so bili znani v Babilonu. Še posebej je bilo razvito zlatarstvo, v katerem se je odražala animalistična domišljija stepskih ljudstev.
Od poznega 5. stoletja dalje je bilo Perzijsko cesarstvo žarišče nenehnih konfliktov in uporov. Leta 405 pr. n. št. je uspel upor v Egiptu, tri leta kasneje mladi Kir, brat kralja Artakserksa II. (405 pr. n. št.–359 pr. n. št.), najeme deset tisoč grških plačancev in se odpravi proti vzhodu, da prevzame oblast, vendar je bil v tem prizadevanju poražen. Artakserkses je vrnil satrapije, ki so se uprle leta 373 pr. n. št. njihovim vodjem. Vladavine zadnjih kraljev so se začele in končale z umori. Leta 336 pr. n. št. je spletkarjenje evnuha Babosa na prestol pripeljala Dareja III. (380 do 330 pr. n. št.). Pet let kasneje je imperij zavzel Aleksander Veliki in tako postane del novega helenističnega sveta.
Helenistično obdobje (330–150 pr. n. št.) V samo osmih letih je Ahemenidsko cesarstvo podleglo napadom Aleksandra Velikega. Po zmagi nad vojsko Dareja III. v bitki pri Isu so zavzeli mesto Suza, zadnji odpor pa so Ahemenidi nudili pri "Perzijskih vratih" blizu kraljevske palače u Perzepolisu. Od tedaj dalje se začne v Perziji širiti helenistična kultura .
Kmalu po Aleksandrovi smrti je cesarstvo razpadlo in zavladali so Diadohi, Aleksandrovi vojskovodje, ki so postali tudi ustanovitelji dinastij. Perziji vlada dinastija Selevkidov.
Do leta 250 pr. n. št. skupaj s kolonizatorji, v Perzijo prodre grščina, filozofija in umetnost, grščina postane tudi jezik diplomacije in književnosti. Krepijo se trgovinske povezave s sosednjimi državami, tudi s tistimi na vzhodu. Vse bolj je razvita Svilna cesta proti Kitajski, iz Indije prodira budizem, zoroastrstvo na zahodu pa vpliva na judovstvo.
Padec kraljestva Selevkidov se je začel precej hitro. Vzhodni pokrajini Baktrija in Partija sta se osamosvojili leta 238 pr. n. št., in samo vojaška veščina Antioha III. je rešila Perzijo invazije Partov. Tedaj je Rimska republika začela napadati kraljestvo Selevkidov, istočasno se v Judeji dogaja vstaja Makabejcev, na vzhodu se širi kraljestvo Kušan. Nazadnje je Perziji zavladala dinastija Arsakidov.
Partsko Carstvo (150 pr. n. št.–226)
thumb|right|250px|desno|Partsko cesarstvo (konec 1. stoletja pr. n. št.) Parti so bili od leta 238 pr. n. št. neodvisni od Selevkidov, a se leta 170. pr. n. št., s prihodom Mitridata I. iz dinastije Arsakidov na prestol, pod njim iranske državice združujejo, ter v zgornjem toku Evfrata začnejo deliti mejo z Rimskim cesarstvom. Tako ti dve državi postaneta resni tekmici, še posebej okoli prevlade nad Armenijo. Težko oborožena partska konjenica, podprta z izurjenimi strelci, je bila dostojen nasprotnik Rimljanom, kar se je videlo v nizu bitk, kot na primer tiste v kateri je partski vojskovodja Suren, v bitki pri Harranu premagal Marka Licinija Krasa, upravitelja Sirije. Mezopotamija se je v tem času spremenila v pravo bojno polje.
V tem času je helenistična kultura začela popuščati pred izvirnimi perzijskimi običaji.
Partski državi je manjkalo enotnosti. Oblast si je delilo sedem klanov, ki so se združili v zvezo, pri čemer je vsak klan vladal eni pokrajini. Do 1. stoletja pr. n. št. je bila Partska država povsem decentralizirana. Državo so vse bolj izčrpavale vojne z Rimljani na zahodu in s Kušani na severovzhodu.
Kralji so bili v taki situaciji prisiljeni dajati vse več samostojnosti lokalnim poglavarjem in ti niso bili več pokorni kralju. Vseeno je zadnji partski kralj Artaban IV. (216–224) uspel nekako povrniti staro moč, ki pa ni dolgo trajala. Perzijski vazal Ardašir se je leta 224 uprl in zavzel Ktezifont, kar je pomenilo tudi konec Partskega cesarstva.
Sasanidsko cesarstvo (226–650)
thumb|right|250 px|V skalo vklesana podoba Ardaširja I.