Sasanidsko cesarstvo, uradno Cesarstvo Irancev (srednjeperzijsko 𐭠𐭩𐭥𐭠𐭭𐭱𐭲𐭥𐭩 Ērānshahr), MacKenzie, D. N. (2005). A Concise Pahlavi Dictionary. London & New York: Routledge Curzon. str. 120. ISBN 978-0-19-713559-4. za zgodovinarje Novoperzijsko cesarstvo,Fattah, Hala Mundhir (2009). A Brief History of Iraq. Infobase Publishing. str. 49. ISBN 978-0-8160-5767-2. je bilo zadnje perzijsko cesarstvo pred prihodom islama sredi 7. stoletja n. št. Ime je dobilo po Sasanidski dinastiji, najdlje vladajoči perzijski vladarski hiši,Wiesehofer 1996.A Brief History. Culture of Iran. Arhivirano iz izvirnika 21. novembra 2001. Pridobljeno 11. septembra 2009. in trajalo več kot štiri stoletja od leta 224 do 651 n. št. Nasledilo je Partsko cesarstvo in v pozni antiki iz Perzije ponovno naredilo velesilo, enakovredno sosednjemu rivalskemu Rimskemu-Bizantinskemu cesarstvu.Shapur Shahbazi 2005.Norman A. Stillman. The Jews of Arab Land. str. 22 Jewish Publication Society, 1979. ISBN 0827611552.International Congress of Byzantine Studies Proceedings of the 21st International Congress of Byzantine Studies, London, 21–26. August 2006, Volumes 1–3. str. 29. Ashgate Pub Co, 30. september 2006. ISBN 075465740X.
Cesarstvo je ustanovil Ardašir I., lokalni iranski vladar, ki je prišel na oblast v Partskem cesarstvu, oslabelem zaradi notranjih sporov in vojn z Rimom. Po porazu zadnjega partskega šahinšaha Artabana IV. v bitki pri Hormizdeganu leta 224 je ustanovil Sasanidsko dinastijo in začel načrtovati obnovo zapuščine Ahemenidskega cesarstva s širjenjem iranskega ozemlja. Sasanidsko cesarstvo je v svojem največjem obsegu zajemalo ves sedanji Iran in Irak in se raztezalo od vzhodnega Sredozemlja, vključno z Anatolijo in Egiptom, do Pakistana in od dela južne Arabije do Kavkaza in centralne Azije. Po legendi je bil prapor Sasanidskega cesarstva Derafš Kaviani.Khaleghi-Motlagh, Derafš-e Kāvīān.
Sasanidsko obdobje se šteje za višek iranske zgodovineHourani, str. 87. in do neke mere višek iranske kulture pred muslimansko osvojitvijo in posledično islamizacijo. Sasanidi so bili strpni do različnih verstev in kultur svojih podložnikov. Razvili so zapleteno centralizirano državno upravo in obnovili zoroastrstvo kot legalistično in združevalno silo svoje oblasti. Gradili so mogočne spomenike in javne zgradbe in podpirali kulturne in izobraževalne ustanove. Kulturni vpliv cesarstva je segal preko njegovih meja, tudi v zahodno Evropo,Will Durant. Age of Faith. Simon and Schuster, 1950. str. 150. Afriko,"Transoxiana 04: Sasanians in Africa". Transoxiana.com.ar. Pridobljeno 16. decembra 2013. Kitajsko in Indijo Sarfaraz, str. 329–330. in pomagal oblikovati evropsko in azijsko srednjeveško umetnost."Iransaga: The art of Sassanians". Artarena.force9.co.uk. Pridobljeno 16. decembra 2013. Perzijska kultura je postala osnova za veliko islamskih kultur in vplivala na umetnost, arhitekturo, glasbo, književnost in filozofijo po celotnem islamskem svetu. Abdolhossein Zarinkoob. Ruzgaran: tarikh-i Iran az aghz ta saqut saltnat Pahlvi. str. 305.
Kulminacija iransko-bizantinskega spora v 7. stoletju je privedla do velikih vojnih, demografskih in gospodarskih izgub na obeh straneh, kar je Arabcem, združenim pod islamom, odprlo pot k osvojitvi sasanidskega in bizantinskega ozemlja. Zadnji sasanidski šah Jazdegerd III. je bil ubit leta 651 in dinastija je uradno prenehala obstajati. Njegov sin Peroz je zbežal na kitajski dvor. Padec Sasanidov je pomenil konec staroveškega obdobja iranske zgodovine in začetek 200 letne dominacije Rašidunskega kalifata. Prve srednjeveške iranske dinastije (Tahiridi, Samanidi, Safaridi) so se pojavile v Horasanu na začetku 9. stoletja.
Ime Uradno ime cesarstva je bilo Cesarstvo Irancev (srednjeperzijsko ērānšahr, partsko aryānšahr). Ime je prvič dokazano na Velikem napisu Šapurja I., na katerem kralj pravi: "Jaz sem kralj Cesarstva Irancev" (srednjeperzijsko ērānšahr xwadāy hēm, partsko aryānšahr xwadāy ahēm)."ĒRĀN, ĒRĀNŠAHR – Encyclopaedia Iranica". www.iranicaonline.org. Pridobljeno 9. novembra 2019. Ker se je vladajoča dinastija imenovala po Sasanu, je v zgodovinarskih in akademskih krogih cesarstvo bolj znano kot Sasanidsko cesarstvo. Zgodovinarji ga imenujejo tudi Novoperzijsko cesarstvo, ker je imelo korenine v Perziji (Parsu). Prvo perzijsko cesarstvo je bilo Ahemenidsko cesarstvo.
Zgodovina Izvor in zgodnja zgodovina (205-310) Sasanidsko cesarstvo je v Istahru ustanovil Ardašir I.
thumb|left|Prvi kovanec ustanovitelja Ardaširja I., ki ga je kot kralj Perzije Artakserks (Ardašir) V. koval v obdobju od okoli 205/206 do 223/224 Ovberz: Bradata glava z diademom in tiaro v partskem slogu in napisom "Božanski Ardašir, kralj" (pahlavi) Reverz: Bradata glava Papaka z diademom in partsko tiaro in napisom "Sin božanskega Papaka, kralj" (pahlavi)CNG: Kings of Persis. Artaxerxes (Ardaxsir) V. Circa 209–224 AD. AR Drachm (3,02 gm). thumb|250px|Ghal'eh Dokhtar (Deviški grad) v sedanjem Farsu, Firuzabad, Iran, ki ga je zgradil Ardašir I. leta 209, preden je dokončno porazil Partsko cesarstvo thumb|250px|Taq-i Kisra, najslavnejši perzijski spomenik iz sasanidskega obdobja
Ardaširjev oče Papak je bil iranski princ, ki je vladal od leta 205/206 do svoje smrti med letoma 207 in 210. Do leta 200 mu je uspelo strmoglaviti Gohirja, dinasta iz Barzangidske dinastije, in prevzeti njegov položaj. Ardaširjeva mati Rodhag je bila hčerka pokrajinskega guvernerja Parsa.
Papak in njegov najstarejši sin Šapur sta uspela razširiti svojo oblast na cel Pars. Dogodki, ki so sledili, so zaradi nezanesljivih virov nejasni. Jasno je samo to, da sta se po Papakovi smrti Ardašir, ki je bil takrat guverner Darabgerda, in starejši brat Šapur spopadla za oblast v Parsu. Viri omenjajo, da se je po srečanju z bratom na Šapurja zrušila streha in ga ubila. Ardašir je do leta 208 obračunal z brati, ki so protestirali zaradi Šapurjeve smrti, in se proglasil za vladarja Parsa.Farrokh 2007, str. 178.Zarinkoob 1999, str. 194 198.
Ko je bil Ardašir imenovan za šaha (kralja), je prestavil svojo prestolnico bolj proti jugu in ustanovil novo prestolnico Ardašr-Huarra (nekdanji Gur, sedanji Firuzabad). Mesto so dobro varovale visoke gore in lahko branljivi ozki prelazi. Mesto samo je obdajalo visoko obzidje, ki je bilo verjetno kopija obzidja Darabgirda. Vladarjeva palača je bila na seveni strani mesta. Njeni ostanki so še vedno obsežni.
Po vzpostavitvi oblasti v Parsu je Ardašir hitro širil svoje ozemlje, zahteval fevdno zvestobo od lokalnih knezov Parsa in vzpostavil oblast v sosednjih provincah Kerman, Esfahan, Susiana in Harakena. Njegovo širjenje je vzbudilo pozornost partskega kralja Artabana V., ki je ukazal guvernerju Huzistana, naj napade Ardaširja. V vojni z njim je Ardašir v bitkah leta 224 zmagal. V drugem poskusu je Ardaširja napadel Artaban V. osebno in v bitki pri Hormozganu padel. Ardašir je po zmagi napadel zahodne province umrlega Partskega cesarstva.Farrokh 2007, str. 180.
thumb|left|250px|Skalni relief v Nakš-e Rostamu, na katerem so upodobljeni perzijski cesar Šapur I. (na konju) in ujeta rimski cesar Valerijan (stoji) in Filip Arabec (kleči), ki po porazu pri Edesi prosita za mir
Arsakidska dinastija je bila v tistem času razdeljena med podpornike Artabana V. in Vologasa VI. Slednji je verjetno dovolil Ardaširju utrditi oblast na jugu brez večjega vmešavanja Partov. Ardaširju je bila naklonjena tudi geografija Parsa, ki je z gorami ločen od ostalega Irana.Frye 2005, str. 465–466. Leta 224 je bil v Ktezifonu kronan za izključnega vladarja Perzije in privzel naslov šahinšah ali kralj kraljev. Napis kot njegovo banbišnan banbišn – kraljico kraljic omenja Adhur-Anahid, čeprav njuna zveza ni bila povsem sklenjena. S kronanjem se je končalo štiristoletno Partsko cesarstvo in začela štiristoletna sasanidska oblast.Frye 2005, str. 466–467.
V naslednjih nekaj letih so po celem cesarstvu izbruhnili upori. Ardašir I. je kljub temu širil svoje cesarstvo proti vzhodu in severozahodu. Osvojil je pokrajine Sistan, Gorgan, Horasan, Margiana (v sedanjem Turkmenistanu), Balh in Horezmijo. K cesarstvu je priključil tudi Bahrajn in Mosul. Kasnejši napisi omenjajo tudi vdajo kraljev Kušana, Turana in Mekrana. Numizmatični dokazi kažejo, da so se omenjeni kralji verjetneje vdali njegovemu sinu Šapurju I. Na zahodu so bili napadi na Hatro, Armenijo in Adiabeno manj uspešni. Ardašir je leta 230 prodrl globoko na ozemlje Rimskega cesarstva. Rimska protiofenziva dve leti kasneje so je končala brez zmagovalca, rimski cesar Aleksander Sever pa je v Rimu kljub temu triumfiral."5.1–6". Livius.org. 8. julij 2007. Pridobljeno 16. decembra 2013. Dodgeon-Greatrex-Lieu 2002, str. 24-28.Frye 1993, str. 124.
thumb|250px|Hans Holbein mlajši (1521): Šapurjevo poniževanje cesarja Valerijana, pero in črno črnilo na skici s kredo, Kunstmuseum Basel)
Ardaširjev sin Šapur I. je nadaljeval širjenje cesarstva. Osvojil je Baktrijo in zahodne dele Kušanskega cesarstva in izvedel več pohodov proti Rimskemu cesarstvu. Napadel je rimsko Mezopotamijo in osvojil Karhe in Nisibis, potem pa ga je pri Resaini porazil rimski general Timesitej in osvojil izgubljena rimska ozemlja.Frye 1993, str. 125. Cesar Gordijan III. (vladal 238-244) je kasneje prodrl še dlje ob Evfratu in bil pri Mešiki leta 244 poražen. Po porazu so ga njegovi vojaki ubili in omogočili Šapurju I., da je z novim cesarjem Filipom Arabcem sklenil zelo ugoden mir. Rimljani so mu takoj izplačali 500.000 denarijev in se obvezali za nadaljnja letna plačila.
Šapur I. je kmalu nadaljeval vojno, porazil Rimljane pri Barbalisu (253) in kasneje veljetno osvojil in izropal Antiohijo Southern 2001, str. 235–236. Rimski protinapad pod poveljstvom cesarja Valerijana se je končal s katastrofo. Valerijan je bil po obleganju v Edesi ujet in ostal do smrti v perzijskem ujetništvu. Šapur I. je svojo zmago ovekovečil z impresivnima skalnima reliefoma v Nakš-e Rostamu in Bišapurju in monumentalnim skalnim napisom v perzijščini in grščini pri Perzepolisu. Izkoristil je svoj uspeh in leta 260 prodrl v Anatolijo in se po porazu z Rimljani in njihovim palmirskim zaveznikom Odenatom v neredu umaknil. Izgubil je svoj harem in vsa osvojena ozemlja.Frye 1993, str. 126. Southern 2001, str. 238. alt=|left|thumb|300px| Širjenje manihejstva (300–500) Dorling Kindersley. World History Atlas. Šapur je imel ambiciozne razvojne načrte. Ukazal je gradnjo prvega jezu v Iranu in ustanovil veliko mest. V nekatera je naselil del beguncev z rimskih ozemelj, vključno s kristjani, ki so lahko pod sasanidsko oblastjo svobodno prakticirali svojo vero. Po njem se imenujeta mesti Bišapur in Nišapur. On sam je dajal prednost manihejstvu in ščitil Manija, ki mu je posvetil svojo knjigo Šabuhragan. V tujino je poslal veliko manihejskih misijonarjev.
Podpiral je tudi babilonskega rabina Samuela. Njuno prijateljstvo je bilo ugodno za tamkajšnjo judovsko skupnost, za katero so sicer veljali zelo zatiralni zakoni. Kasnejši sasanidski vladarji niso vodili tako tolerantne verske politike. Ko je na oblast prišel Šapurjev sin Bahram I., je pod pritiskom zoroastrskega visokega svečenika Katirja ukazal ubiti Manija in začel preganjati njegove pristaše. Zahteve zoroastrske duhovščine je ubogljivo izpolnjeval tudi njegov naslednik Bahram II.Zarinkoob 1999, str. 197.Frye 1968, str. 128. Med njegovim vladanjem so Rimljani pod poveljstvom cesarja Kara opustošili prestolnico Ktezifon, pod cesarjem Dioklecijanom pa je po pol stoletja perzijske vladavine Rim zasedel večino Armenije.Zarinkoob 1999, str. 199.