Sprejemanje odločitev je eden temeljnih kognitivnih procesov, ki je široko uporabljen v določanjo racionalnih, hevrističnih in intuitivnih selekcij v znanstvenih, ekonomskih in managerskih situacijah, kot tudi v vsakodnevnih situacijah. Je mentanlni proces, ki se zgodi vsakih nekaj sekund, zavestno ali nezavedno. V tem procesu prihaja do izbire med alternativami prepričanj ali dejavnosti, kar rodi končno izbiro. Tej lahko sledi takojšna akcija.
Odločanje oziroma sprejemanje odločitev je eden izmed temeljnih kognitivnih procesov človeškega vedenja, med katerim je izbrana možnost ali skupek vedenj med različnimi možnostmi na podlagi določenega kriterija.Wang, Y., Liu, D., & Ruhe, G. (2007). Formal description of the cognitive process of decision making. International journal of cognitive informatics and and natural intelligence, 1(2), 73-85.
Pregled Namen študij odločanja je razumevanja naše temeljne sposobnosti procesiranja več alternativ in izbire optimalnega izbora akcije. Ekonomski pristop je bil v preteklosti primarno osredotočen na opisovanje idealiziranega optimalnega odločanja, nedavno pa je pojav psiholoških modelov sprejmanja odločitev ponudil bolj natančne razlage z vključitvijo motivacijo in omejenostjo človeškega infromacijskega procesnega sistema.Sanfey, A. G. (2007). Decision neuroscience New directions in studies of Judgment and decision making. Association for Psychological Science, 16(3), 151-155.
Odločanje je eden izmed osnovnih kognitivnih procesov človeških bitij, ki je široko uporabljen v določanju racionalnih, hevrističnih in intuitivnih selekcij v znanstvenih, ekonomskih in managerskih situacijah, kot tudi v vsakodnevnih situacijah. Je mentalni proces, ki se zgodi vsakih nekaj sekund, zavestno ali nezavedno.
Danes je odločanje še posebej težavno, zaradi različnosti in številčnosti možnosti, ki so na voljo in od katerih mnoge niso predstavljene, razumljene. Alternative so pogosto kompleksne, poti do njih pa pogosto nejasne in zavajajoče.Hofmann, K. P. (2007). Psychology of decision making in economics, busienss and finance. (K. P. Hofmann, Ed.) New York: Nova Sciences Publishers, Inc.
Namen študij odločanja je razumevanja naše temeljne spsobnosti procesiranja več alternativ in izbire optimalnega izbora akcije. Ekonomski pristop je bil v preteklosti primarno osredotočen na opisovanje idealiziranega optimalnega odločanja, nedavno pa je pojav psiholoških modelov sprejmanja odločitev ponudil bolj natančne razlage z vključitvijo motivacijo in omejenostjo človeškega infromacijskega procesnega sistema. Ko se soočamo z izbiro, ki nas zadeva osebno, so navadno z vsako imed opcij povezane ugodnosti in stroški. Sprva je bilo predpostavljeno, da se ljudje obnašajo racionalno in izberejo najbolšo možnost. Ta predpostavka je bila osnova normativnih teorij, ki so se osredotočie, na to kako bi ljudje morali sprejemati odločitve in ne kako jih. V vrednostni teoriji, avtorja Neumann in Morgenstern trdita, da poizkušamo maksimzirati vrednost, ki je subjektivna in jo pripišemo dobičku.
V zgoraj omenjeni teoriji, so odločitve, predstavljene kot hazard. Iz Neumannove teorije je Savage (1954) razvil pristop, ki je imel osnovo na podlagi informacij o preferencah ljudi. Na osnovi Savagovega pristopa je bila razvita teorija subjektivne pričakovane vrednosti.
Raziskovalci domnevajo, da ima pomembno vlogo pri sprejemanju odločitev afekt. Loewenstein predpostavlja (risk-as-feelings hipoteza), da odzivi na tvegane situacije (vključno s sprejemanjem odločitev, rezultirajo v čustvenih vplivih.Loewenstein, G. F., Webber, E. U., Welch, N., & Hsee, C. K. (2001). Risk as feelings. Pychological bulleting, 127(2), 267-286.
Vedenje človeka med sprejemanjem odločitev je bilo raziskovano z več perspektiv:
Psihološke: proučevanje sprejemanja odločitev pri posamezniku v kontekstu potreb, preferenc in vrednot, ki jih posameznik ima ali si jih želi imeti. Kognitivne: proučevanje sprejemanja odločitev v smislu nepretrganega procesa, ki je vključen v interakcijo z okoljem Normativne: analiza posameznikovih odločitev s poudarkom na logičnosti procesa sprejemanja odločitev in racionalnosti ter nespremenljivosti odločitve h kateri vodi.
Logični vidik sprejemanja odločitev je pomemben del poklicev, ki temeljijo na znanosti. Specialisti uporabijo svoje znanje na določenem področju, da sprejmejo utemeljene odločitve. Primer je sprejemanje odločitev v medicini, ki vključuje diagnozo in ustrezno izbiro zdravljenja. Nekatere raziskave, ki uporabljajo naturalistične metode kažejo, da se v situacijah, kjer je čas za odločitev krajši, večje tveganje ali večja dvoumnost, strokovnjaki odločajo na bolj intuitiven kot strukturiran pristop.
Racionalno in iracionalno sprejemanje odločitev V ekonomiji obstaja prepričanje, da če so ljudje v odločanju racionalna in svobodna bitja , potem se bodo vedli glede na teorijo racionalnega odločanja. Ta teorija trdi, da ljudje sprejemajo odločitve z določanjem verjetnosti in vrednosti potencialnega izida in množenja tega.
Primer: s 50% verjetnostjo, da bi zadeli $20 ali 100% verjetnostjo, da bi zadeli $10, bodo ljudje verjetno izbrali prvo možnost. V realnosti pa je tudi nekaj faktorjev, ki vplivajo na sposobnost sprejemanja odločitev in povzročijo, da ljudje sprejemajo iracionalne odločitve. Ena izmed njih je pristranskost razpoložljivosti, ki je tendenca, da imamo bolj razpoložljive možnosti v spominu kot večkrat ponavljajoče se. Za primer, nekdo, ki gleda veliko filmov o terorističnih napadih lahko meni, da je frekvenca terorizma višja kot dejansko je.
Teorije odločanja Odločanje lahko razumemo kot aktivnost reševanja problemov, ki se konča z rešitvijo, ki prinaša zadovoljstvo. Tako lahko to razumemo kot miselni ali čustveni proces, ki je lahko racionalen ali neracionalen in lahko temelji določenih ali tacitnih predpostavkah. Večinoma odločitve sledijo analizi strošek-dobiček. Teorija racionalne izbire govori o ideji da ljudje poskušajo dobiček povečati, stroške pa zmanjšati.
Teorija pričakovanja
V življenju so nekatere odločitve tvegane, medtem ko druge niso. O tveganjih, sta Kahneman in Tverksy (1979) na podlagi teorije subjektivne pričakovane vrednosti razvila teorijo pričakovanjo. V teoriji je zajetih več pomembnih dognanj. Avtorja izpostavljata izogibanje tveganju, ljudem izguba prinese mnogo več neugodja, kot prinese zmaga ugodja.
Iz tega sta avtorja izpeljala efekt doživetja. Ljudje pripisujemo večjo vrednost predmetom, ki si jih lastimo, kot tistim, ki si jih ne.
V svojo teorijo sta zajela tudi framing effekt. Predpostavke racionalnega obnašanja je da, posameznik v process odločanja, (a) posameznik preuči vse altenrative, (b) razmisli o vseh posledicah, ki bi sledile različnim odločitvam, (c) s sistemov vrednost izbere le eno. Vsekakor ima racionalnost v realnosti več omejitev. Kahneman in Tversky (1987) sta izvedla raziskavo o »framing effect« s pomočjo naloge Asian disease, v kateri so bili udeleženci soočeni z naslednjimi možnostmi:
Ob izbruhu bolezni, zaradi katere naj bi umrlo 600 ljudi, sta bila predlagana program A in B. V programu A, lahko rešijo 200 ljudi. Program B pa bi imel 1/3 možnosti, da reši 600 ljudi in 2/3, da ne reši nobenega. Večina je izbrala A. V negativno zastavljeni nalog pa je program A vodil v smrt 400 ljudi, program B bi imel 1/3 možnosti, da nihče ne umre, 2/3, da umre 600 ljudi.
V tem primeru je večina udeležencev (78%) izbrala možnost B.Livingstone, J. A., & Quinn, M. A. (2007). The psychology of decision making in economics: a review. In K. P. Hofmann, Psychology of decision making in economics, business, and finance (pp. 063-178). New York: Nova Science Publishers, Inc.
Framing efekt je težnja ljudi, ki sprejemajo odločitve glede na kako je prikazan rezultat odločitve; kot dobitek ali izguba. V primeru, da je rezultat prikazan kot gotov dobitek, se ljudje izogibajo tveganju, nasprotno pa tveganje iščejo, če je rezultat prikazan kot gotova izguba.Cheung, E., & Mikels, J. A. (2011). I'm feeling lucky: The relationship between affect and risk-seeking in the framing effect. Emotion, 11(4), 852-859.
Izogibanje odločitvam Prospect teorija ne upošteva čustvenih in socialnih faktorjev. Ljudje neradi sprejemejo odločitev, če obstaja možnost, da bo njen sprejem imel negativne posledice . V študiji Ritov in Baron (1990) so bili udeleženci naprošeni, da si predstavljajo, da ima njihov otrok možnost za smrt, zaradi epidemije 10 proti 10000, če ne bo cepljen. Hkrati pa lahko cepivo povzroči smrt. V povprečju je bil sprejemljiv riziko 5 smrti na 10000 cepljenih. Starši so torej pripravljeni cepiti, če je možnost smrti zaradi cepljenja mnogo nižja od možnost smrti zaradi bolezni. Udeleženci so poročali, da bi se počutili mnogo bolj krive, če bi umrl zaradi njihovega dejanja, kot pa njihove neaktivnosti.
Ljudje so bolj občutljivi na izgubo in zato bolj konzervativni. Hkrati pa, dajejo preveč poudarka majhnim verjetnostim (igranje loterije).
Razlika med problemsko analizo in sprejemanjem odločitev Pomembno je razlikovati med problemsko analizo in sprejemanjem odločitev. Koncepta sta popolnoma ločena en od drugega. Tradicionalno se zagovarja, da do problemske analize pride prej, tako da so informacije zbrane pred sprejemanjem odločitev. Torej problemska analiza predhodi sprejemanje odločitev.
Problemska analiza Analiza izvršitve; kakšni bi morali biti rezultati glede na to kakšni dejansko so Problemi so deviacije standardnih izvršitev Problem mora biti natančno identificiran in opisan Probleme povzročijo spremembe nekega izrazitega pojava Vedno se lahko nekaj uporabi za razlikovanje med tem kaj je pod vplivom vzroka problema in kaj ne Vzroke problemov se lahko sklepa iz relevantnih sprememb, ki jih najdemo ko analiziramo problem Najverjetneje je vzrok problema tisti, ki natančno pojasni vsa dejstva
Sprejemanje odločitev Najprej morajo biti osnovani objekti Objekti morajo biti klasificirani in postavljeni v zaporedje glede na pomembnost Razvite morajo biti alternativne akcije Alternativa mora biti ovrednotena glede na objekte Alternativa, ki je zmožna vključiti vse objekte je eksperimentalna (delovna) odločitev Eksperimentalna (delovna) odločitev je ovrednotena za več možnih posledic Sledi odločanje, hkrati pa ponovno poteka problemska analiza, ki preprečuje, da bi katera od posledic postala problem Navadno sledijo koraki, ki zagotovijo načrt optimalne produkcije Kadar med odločanjem pride do konflikta, si lahko pomagamo z igro vlog, s katerimi predvidimo rezultate določenih odločitev
Sprejemanje odločitev z načrtovanjem Sprejemanje odločitev brez načrtovanja je pogosto, vendar se velikokrat ne konča dobro. Z načrtovanjem se odločitve sprejme umirjeno in racionalno. Z načrtovanjem je sprejemanje odločitev lažje, kot se morda zdi. Z načrtovanjem pridobimo:
Z načrtovanjem pridobimo možnost osnovati neodvisne cilje. Tako dobimo zavestne in usmerjene serije odločitev. Z načrtovanjem pridobimo standard meritev. S temi meritvami ugotavljamo, ali se z odločitvijo oddaljujemo ali približujemo ciljem. Z načrtovanjem pri odločanju upoštevamo vrednosti. Tako večkrat pomislimo o načrtu in se odločimo, katera odločitev bo najboljša za izvedbo načrta. Z načrtovanjem rabimo omejene vire po vrstnem redu glede na to, kako omejeni so (npr. denar, čas itd.) .)
Analiza – paraliza Analiza – paraliza pomeni prekomerno analiziranje določene situacije do te mere, da nikoli ne pride do odločitve in posledično sledenja ciljem.
Vsakodnevne tehnike Tehnike sprejemanja odločitev lahko razdelimo v dve veliki kategoriji: skupinsko sprejemanje odločitev in individualno sprejemanje odločitev.
Tehnike skupinskega sprejemanja odločitev