Aleksander I. Ruski oziroma Aleksander Pavlovič (rusko: Александр Павлович) , ruski car, poljski kralj, * 23. december (12. december, ruski koledar) 1777, Sankt Peterburg, † 1. december (19. november) 1825, Taganrog.
Aleksander I. je bil ruski car v letih 1801–1825 in poljski kralj v letih 1815–1825. Vzgojen v duhu francoskega razsvetljenstva je vzpodbudil razvoj javnega šolstva in reformiral državno upravo. Zavedal se je, da je glavni razlog ruske zaostalosti tlačanstvo, a ni imel dovolj moči in trdnosti, po drugi strani pa preveč nasprotnikov, da bi tlačanstvo mogel, smel in nazadnje tudi hotel odpraviti. Veliko energije je pobralo njemu in takratni Rusiji bojevanje z Napoleonom. Po zmagi nad njim je postal glavni arbiter evropske politike in vodilna osebnost dunajskega kongresa. Ves čas ga je bremenil razkorak med njegovimi idejami in rusko stvarnostjo, tako da je nazadnje zapadel v malodušje in misticizem.
Mladost
Aleksander je bil najstarejši sin velikega kneza Pavla Petroviča in velike knežne Marije Fjodorovne, princese Württemberg-Montbeliard. Njegova babica, carica Katarina Velika, ga je vzela staršem in skrbela za njegovo vzgojo; od vsega začetka je bila odločena, da ga vzgoji za svojega neposrednega naslednika (da v nasledstvu preskoči svojega čudaškega in muhastega sina Pavla).
Carica Katarina, prijateljica in učenka filozofov francoskega razsvetljenstva, je vabila Denisa Diderota, da bi vzgajal Aleksandra. Ko je ta odklonil, je za to vlogo pridobila odličnega učitelja Harpea (Frédéric-César de la), švicarskega prostozidarja, po prepričanju republikanca, ki je svojemu učencu vcepil rusojevske nazore. Aleksander je zrasel v lepega postavnega mladeniča bistrega duha.
Kot mladeniču so Aleksandru dovolili, da je obiskoval očeta na njegovem posestvu v Gačini v predmestju Petrograda, kjer si je Pavel ustvaril majhno, smešno vladavino, da se je lahko ukvarjal z urjenjem in paradiranjem svoje vojske. Tam je Aleksandra vpeljal v vojaške veščine strog, nepopustljiv in natančen Pavlov oficir Aleksej Arakčejev, ki je postal Aleksandru zvesto vdan in ostal Aleksandrov sodelavec vse do carjeve smrti.
Harpe svoje vzgoje ni mogel pripeljati do konca, kajti carici Katarini je bilo pomembnejše nasledstvo rodbine Romanov. Šestnajstletnega Aleksandra je poročila s sladko in očarljivo štirinajstletno princeso Louise von Baden-Durlach, ki so jo vzljubili vsi razen carja.
Katarina je že napisala listino, s katero je Pavlu odvzela pravico do nasledstva in določila za naslednika ruskega prestola Aleksandra, ko je 17 novembra 1796 nenadoma umrla. Aleksander manifesta ni hotel razkriti in Pavel je postal novi car. Pet let Pavlovega vladanja je bilo za Rusijo temno obdobje.
Nastop vladanja
Pavlovo tiransko in bizarno obnašanje je vzpodbudilo nekatere plemiče in oficirje k zaroti. Svoj namen so zaupali Aleksandru, češ da bodo prisilili očeta, da se odpove prestolu. Kaj se je v noči 23. marca 1801 dejansko dogajalo v Pavlovi spalnici, se ne ve, a končalo se je s Pavlovim umorom. Zgroženi Aleksander se je sprva upiral, potem pa se je le pustil prepričati in sprejel položaj ruskega carja.
Ljudstvo, ki je v Aleksandru videlo popolno nasprotje njegovega očeta, je novega carja sprejelo radostno iz z velikim pričakovanjem. Tudi sam je bil tedaj poln zanosa in želje, da potegne Rusijo iz njene obupne zaostalosti. Takoj je ukinil številne Pavlove prepovedi: spet so bila dovoljena potovanja v tujino in prihodi tujcev, dovoljen je bil uvoz knjig, tiskarji so dobili več svobode.
Upravne reforme
Aleksander je iskal rešitve za »dobre zakone, ki bodo vir blagostanja naroda« v krogu štirih vrstnikov, mladih plemičev, navdušenih nad liberalnimi idejami (knez Adam Eži Čartoryjskij, grof Pavel Stroganov, grof Viktor Kohubev, grof Nikolaj Novosiltsev), ki jih je narod poimenoval »tajni svet«, ker nihče ni vedel, o čem razpravljajo.
Na vrh državne uprave so postavili 8 ministrstev. Ustanovljeno je bilo prosvetno ministrstvo, ki je izdelalo začetek obsežnega načrta razvoja javnega šolstva: ustanovljene so bile nove vrste šol, višje šole, učiteljišča in univerze v Petrogradu, Harkovu, Kijevu, Kazanu, Vilni. Leta 1804 je bil izdan zakon o univerzah.
Aleksander se je zavedal, da Rusija od vseh reform najbolj potrebuje odpravo tlačanstva. Toda za izpeljavo te reforme ni imel dovolj odločnosti in energije in, gledano realno, tudi ne možnosti. Z njo bi proti sebi obrnil vse plemstvo, od katerega je bil odvisen. Edino, kar je na tem področju storil, je bilo to, da je prepovedal prodajanje posamičnih tlačanov (še vedno pa je bilo dovoljeno prodajanje celih družin, z zemljišči ali brez njih) in da je leta 1703 izdal zakon o svobodnih kmetih: tlačani so dobili možnost, da se z gospodarji dogovorijo o svoji osvoboditvi; a to je bilo le navidezno olajšanje, kajti malokateri tlačan je imel toliko denarja, da se je lahko odkupil. Toda že takšne male spremembe so konservativni nasprotniki reform imeli za vrhunec liberalizma, za »jakobinske težnje«, ki jim je bilo treba nasprotovati.Tudi na videz malenkostno vprašanje, ali smejo vsi meščani (tudi neplemiški) posedovati ozemlja zunaj mesta, je sprožilo veliko razprav in nasprotovanj. Pri tem pa neplemiškega meščanstva v Rusiji skoraj ni bilo in s tem tudi ne možnosti za razvoj industrije. Vse novosti in gospodarstvo so poganjali trgovci ki so trgovali z Azijo in Evropo, predvsem z Anglijo; uveljavile so se velike trgovske rodbine Gončarovi, Hovanski, Tverdiševi, Mjasnikovi, Osokini, Morozovi, Gračevi, Bugrimovi itd.
Kmalu je pritegnila vso cesarjevo pozornost vojna z Napoleonom. Notranjih reform se je ponovno lotil leta 1808, po srečanju z Napoleonom v Erfurtu (glej spodaj). Na srečanju ga je spremljal Speranski, ki je postal za nekaj časa nepogrešljiv Aleksandrov sodelavec. Kot sin podeželskega svečenika se je s svojo inteligenco povzpel v upravne strukture. Ni skrival navdušenja nad Napoleonom in njegovim Code civil. Pripravil je načrt preoblikovanja Rusije v ustavno monarhijo, dumo naj bi volili posredno državljani z imetjem, kmetom je želel dati osebno svobodo. Toda uspel je le z ustanovitvijo državnega sveta, ki je imel le posvetovalno funkcijo, pa še to le na papirju. Plemstvo Speranskega ni maralo. Ko se je približevalo leto 1812 in se je sovraštvo do Napoleona v Rusiji in na dvoru še stopnjevalo, je bil Aleksander prisiljen Speranskega izgnati iz Petrograda. Popustil je nazadnjaškim idejam domoljubov, ki jih je vodila carjeva ljubljena sestra Katarina Pavlovna. Ocenil je, da je v danih razmerah (napovedovala se je nova vojna z Napoleonom) najbolje, da Rusija ohrani tradicionalne institucije. Vse reforme so zastale.
Aleksander je v zadnjem desetletju svojega vladanja iskal rešitve za družbena vprašanja v misticizmu.
Zunanja politika
Do poraza pri Slavkovu (1801-05)
Aleksander je, takoj ko je prišel na oblast, v veliko veselje ruskih trgovcev obnovil stike z Anglijo, ki jih je pretrgal njegov oče. To je bilo v nasprotju z interesi Francije, s katero pa je tudi skušal vzdrževati čim boljše odnose. Sklenil je mirovni sporazum s pruskim kraljem Friderikom Viljemom III. in ustvaril dobre odnose z Avstrijo. V tistem času je bilo med ključnimi državami Evrope sklenjenih vse polno mirovnih sporazumov in Aleksander je bil v svojem začetnem idealizmu prepričan, da vodijo k povezovanju Evrope.
A Napoleon je imel drugačne načrte. Zanašal se je na svojo moč. Leta 1804 se je kronal za francoskega cesarja, pripojil Genovo Franciji, spremenil ustavo Nizozemske in pripravljal invazijo v Anglijo, ki pa jo je potem opustil. V odgovor so se Anglija, Avstrija in Rusija povezale v tretjo koalicijo proti Franciji, Prusija pa je bila na dobri poti, da se jim pridruži.
Vendar Napoleon ni čakal, da zavezniki zberejo svoje vojske. Nepričakovano hitro je pripeljal svojo vojsko z obal Rokavskega preliva v Nemčijo in 20. oktobra 1805 pri Ulmu zajel več kot 20.000 vojakov avstrijskega generala Mocka, zasedel Dunaj in se usmeril proti Moravski, kjer so se zbirale vojske protifrancoske koalicije.Med tem so Angleži pri Trafalgarju uničili francosko in špansko mornarico. Čeprav so zavezniki pričakovali še nove ojačitve, neučakani Aleksander (kot najvplivnejši v zavezniškem generalnem štabu) ni poslušal nasvetov poveljnika ruske vojske, izkušenega generala kneza Kutuzova, naj s spopadom še počakajo. 2. decembra 1805 se je pri Slavkovu spustil v spopad. Napoleon je mojstrsko razbil vojsko zaveznikov in jim zadal hud poraz.
Po bitki je bila ruska vojska v pasti, obkoljena s francosko vojsko. A Napoleon je dovolil umik Rusov proti severu. Tedaj je bil še prepričan, da bo sčasoma Aleksandra pridobil na svojo stran in si bosta, oba cesarja, razdelila Evropo.
Bojevanje na Poljskem in v Prusij (1806-07)
Toda Aleksandra je žrl sramotni poraz pri Slavkovu. Čeprav so ga svetovalci in sorodniki opozarjali, da zaradi drugih perečih problemov ne kaže vojne z Napoleonom nadaljevati, je izvedel novo, obsežno mobilizacijo. Potem ko je Napoleon oktobra 1806 v bitkah pri Jeni in Auerstedtu popolnoma uničil prusko vojsko in zavzel Prusijo, je Aleksander ponovno vstopil v vojno. S 150.000 vojaki je vkorakal na Poljsko. V bitki pri Pułtusku ob reki Narev (26. december 1806) so zmagali Francozi in zavzeli Varšavo. Tudi po bitki pri Pruskem Eylauu (8. februar 1807), eni najbolj krvavih bitk stoletja (Francozi so izgubili kakih 20.000 in Rusi 30.000 mož), ki se je končala brez zmagovalca, Aleksander še ni hotel slišati za mir. Ko pa so Rusi, okrepljeni s svežimi enotami in številčno močnejši (75.000 Rusov : 26.000 Francozom), katastrofalno izgubili bitko pri Friedlandu (14. junij 1807, danes Pravdinsk jugovzhodno od Kaliningrada), je Aleksander ponudil mir.
thumb|Srečanje Napoleona in Aleksandra v Tilsitu. Jean-Baptiste Debret (1768–1848), olje na platnu. 25. junija je prišlo pri Tilsitu (danes Sovjetsk), na splavu sredi reke Nemen, ki je ločevala sovražni vojski, do srečanja obeh cesarjev. Aleksander je uporabil ves svoj šarm in se je do Napoleona obnašal zelo prijateljsko. Sprejel je vse Napoleonove zahteve, obljubil da bo prekinil sodelovanje z Angleži in se pridružil Napoleonovi celinski zapori. Priznal je Vojvodino Varšavo. Napoleon ga je kasneje označil kot pravega Bizantinca, prebrisanega, okretnega in lažnivega.
Cesarja sta v Tilsitu razdelila Evropo v interesni coni: Napoleon si je namenil zahodno in centralno Evropo, Aleksandru je prepustil vzhod. Njuni zavezniki so dogovor sprejeli kot izdajalski; zanemarjeni so bili vsi njihovi interesi. Večina Rusov (tudi Aleksandrova mati) je pogodbo sprejela kot veliko ponižanje. Popularnost Aleksandra je v Rusiji močno padla. A car je bil to pot trden. Razpustil je stari tajni svet in si dobil nove sodelavce (Speranski, Nikolaj Petrovič Rumjancev, zunanji minister). Ob strokovni pomoči Arakčejeva, ki je postal njegov nepogrešljivi sodelavec, je reorganiziral in krepil vojsko.
Obdobje neiskrenega sodelovanja z Napoleonom (1807-12)
Kljub veliki mržnji Rusov do Francozov se je Aleksander v septembru 1808 v Erfurtu ponovno sestal z Napoleonom, kjer sta reševala probleme, ki so se pojavili po tilziškem miru. Tokrat je bil do Napoleona bolj zadržan in mu ni popuščal. V tajnem dogovoru je dobil od Napoleone proste roke za delovanje v Turčiji Leta 1806 je ponovno izbruhnila vojna s Turčijo. Po tilziškem miru je Aleksander poslal tja Kutuzova. Vojna je bila zaključena z mirom v Bukarešti leta 1812, ko se je že nakazoval nov spopad z Napoleonom. Aleksander je vodil osvajalno politiko tudi na Kavkazu, kjer se je bojeval z Gruzinci in Perzijci; leta 1801 je Rusiji priključil vzhodni del Gruzije in do leta 1810 zavzel vso Gruzijo. S tem je posegel v interesno območje Britancev. in na ŠvedskemAleksander je leta 1809 Švedski odvzel Finsko (mir v Friderksamu).