thumb|350px|V 16. st. ročno barvani gravirani viseči vrtovi Babilona, nizozemskega umetnika Maarten van Heemskercka, z babilonskim stolpom v ozadju
Babilonski viseči vrtovi so bili eno od sedmih čudes antičnega sveta in edino, katerega lokacija še ni bila dokončno dokazana.
Navadno pravijo, da so bili zgrajeni v starodavnem mestu Babilon, v bližini današnjega Hillah, provinca Babil v Iraku. Babilonski duhovnik Berossus je zapisal približno 290 pred našim štetjem in ga je kasneje citiral Josephus, pripisuje vrtove Novobabilonskemu kralju Nebukadnezarju II., ki je vladal med letoma 605 in 562 pred našim štetjem. Ni veljavnega babilonskega besedila, ki bi omenjalo vrtove in nobenih dokončnih arheoloških dokazov, da je bilo to v Babilonu. Irving Finkel and Michael Seymour, Babylon: City of Wonders, (London: British Museum Press, 2008), p. 52, ISBN 0-7141-1171-6.
Ena legenda pravi, da je viseče vrtove Babilona ustvaril cesar Nebukadnezar II., babilonski kralj, za svojo perzijsko ženo, kraljico Amytis, da bi pozabila na zelene hribe in doline domovine. Nebukadnezar II. je zgradil tudi veličastno palačo, ki je znana tudi kot "Čudo človeštva" (Al A'akheed vach altira'av chad).
Zaradi pomanjkanja dokazov je bilo predlagano, da so viseči vrtovi zgolj legendarni in jih najdemo v starih grških in rimskih zapisih piscev Strabona, Diodor Sicilskega in Quintus Curtiusov Rufusa. Ti opisi predstavljajo romantični ideal Vzhodnega rajskega vrta. Če so zares obstajali, so bili uničeni nekje po prvem stoletju našega štetja.
Druga možnost je, da so izvirni vrtovi, ki so bili dobro dokumentirani tisti, ki jih je zgradil asirski kralj Sanherib (704-681 pred našim štetjem) v svoji prestolnici Ninive ob reki Tigris v bližini modernega mesta Mosul. Dalley, Stephanie, (2013) The Mystery of the Hanging Garden of Babylon: an elusive World Wonder traced, Oxford University Press. ISBN 978-0-19-966226-5
Starodavna besedila thumb|350px|Babilonski viseči vrtovi, interpretacija iz 20. stoletja
V starih spisih je Babilonske viseče vrtove prvi opisal Berossus, babilonski duhovnik boga Marduka okoli leta 290 pred našim štetjem, čeprav so njegove knjige znane le iz od kasnejših avtorjev (npr. Jožef Flavij). Obstaja pet glavnih piscev (vključno z Berossusom), katerih opisi Babilona so se v neki obliki ohranili do danes. Ti pisci se ukvarjajo z velikostjo Visečih vrtov, zakaj in kako so bili zgrajeni in kako so vrtove namakali.
Jožef Flavij (ca. 37-100 n. št.) je citiral Berossusa, ko je opisal vrtove. [ 7] Berossus je opisal vladavino Nebukadnezarja II. in je edini pisec, ki je nakazal, da je kralj zgradil Viseče vrtove.
V tej palači je postavil zelo visoke sprehajalne poti podprte s kamnitimi stebri in zasajene z rastlinjem, kar je imenoval viseči paradiž in jo obnavljal z vsemi vrstami dreves v upanju, da natančno spominjajo na gorske države. To je storil, da bi zadovoljil svojo kraljico, ker je bila ona vzgajana v takih krajih in navdušena nad gorsko pokrajino. Joseph. contr. Appion. lib. 1. c. 19.—Syncel. Chron. 220.—Euseb. Præp. Evan. lib. 9.
Diodor Sicilski (aktiven okoli 60-30 pr. n. št.) naj bi se zgledoval pri besedilih iz zgodnjega 4. stoletja pred našim štetjem pisca Ktezija in njegovega opisa Visečih vrtov.
Slišati je bilo tudi, da so zraven akropole Viseči vrtovi, kot se imenujejo, ki so bili zgrajeni ne od Semiramide, ampak pozneje od sirskega kralja, da bi ustregel eni od njegovih priležnic, ona, pravijo, da je bila perzijskega rodu in naj bi hrepenela po travnikih v njenih gorah in je prosila kralja, naj jih posnema, skozi umetno zasajen vrt, značilno krajino Perzije. Park je razširil za štiri plethrone (starodavna mera in je enako 100 grških čevljev (pous / ποῦς) - je približno tipična širina atletske tekaške steze) na vsaki strani in izvedel poševni pristop na kot brežino in več delov konstrukcije zgradil eno nad drugo kot terase, kar je dalo videz podoben tistemu iz gledališča. Ko so bile zgrajene nadstropne terase, so bile zgrajene galerije in zasajene kot vrt eno nad drugo do najvišje galerije, ki je bila petdeset komolcev visoko, kar je ustvarilo največjo površino parka, in je bil obdal s krožnim parapetom. Poleg tega so bili zidovi, ki so bili zgrajeni z visokimi stroški, dvaindvajset čevljev debeli, medtem ko je bil prehod poti med zidovoma deset čevljev širok. Streha nad zidovoma je imela prvo plast trstike, zvezane z veliko količino bitumna, čez to dva sloja žgane opeke vezane s cementom in kot tretja plast obloga iz svinca na koncu, da vlaga iz tal morda ne bi prodrla pod. Na vse to je bila spet nakopičena zemlja dovolj na debelo za korenine največjih dreves, tla so bila gosto posajena z drevesi vseh vrst, ki bi lahko po svoji velikosti ali drugih čarih dajala veselje gledalcu. Ker so galerije stale zamaknjeno druga nad drugo, so vse prejemale svetlobo. Vsebovale so številne kraljeve prostore različnih vsebin. Ena galerija je vsebovala odprtine, ki so vodile iz najvišjega nivoja in stroje ter opremo za oskrbo vrtov z vodo, stroje za dvig vode v velikih količinah iz reke, čeprav pa nihče ni mogel od zunaj videti je zadeva delovala. Ta park, kot sem že dejal, je bil kasneje zgrajen. Diodorus Siculus II.10-1-10
Kvint Kurcij Ruf (Quintus Curtius Rufus) (aktiven v 1. st. n. št.) iz pisanja Klitarha, ki je bil v 4. stoletju pred našim štetjem zgodovinar Aleksandra Velikega, ko je pisal svojo lastno zgodovino Aleksandra Velikega:
Babilonci so imeli tudi citadelo dvajset nivojev na obodu. Temelji vsakega stolpiča so potonili trideset čevljev v tla in utrdba se je dvigala osemdeset čevljev nad njo na najvišji točki. Na vrhu so viseči vrtovi, znamenito čudo kot so rekli Grki. Bili so tako visoki, kot najvišji zid in dolgujejo svoj čar senci številnih visokih dreves. Stolpi, ki podpirajo celotno zgradbo so zgrajeni iz kamna in na njih je ravna površina iz kvadratnega kamna dovolj močnega, da nosi globoko plast zemlje in vodo, ki se uporablja za namakanje. Kako krepka so drevesa ki so podpirala strukturo, da so njihova debla osem komolcev debela in je njihova višina petdeset čevljev; obrodila so sadove tako obilno, kot če bi rastla v svojem naravnem okolju. In čeprav je čas s svojimi postopnimi propadajočimi procesi uničil del človekove narave, pa je ta stavba preživela nepoškodovana, kljub temu, da je bila izpostavljena pritisku toliko drevesnih korenin in teže tako velikega gozda. Konstrukcija zidov je dvajset čevljev debela z enajstimi intervali, tako da od daleč daje vtis visečega gozda kot na pravi gori. Menijo, da je delo sirskega kralja, ki je vladal iz Babilona. Gradil jih je so iz ljubezni do svoje žene, ki je pogrešala gozdove v tej ravninski državi in je prepričala svojega moža, da posnema lepoto narave s strukturo te vrste.History of Alexander V.1.35-5
Strabo (okoli 64 pr. n. št. – 21 n. št.) opisuje Viseče vrtove na osnovi izgubljenega zapisa Onesikrita iz 4. stoletja pred našim štetjem:
Babilon leži v ravnini; njegovo krožno zidovje je 385 stadijev. Debelina sten je dvaintrideset čevljev; višina med stolpi je petdeset komolcev; stolpov je šestdeset komolcev; prehod na vrhu zidu je takšen, da se lahko voza s štirivprego enostavno srečata; na ta račun so ti viseči vrtovi imenovani kot eno izmed sedmih čudes sveta. Vrt je štirikotne oblike, vsaka stran je štiri plethrone dolga. Sestoji iz obokov, ki se nahajajo eden nad drugim na razgibanih, kockastih temeljih. Temelji, ki so votli, so tako globoko v zemlji, kot največja drevesa, ki so bila zgrajena iz žgane opeke in asfalta - temeljeni sami in oboki in loki. Vzpon na najvišjo teraso je izdelan s stopniščem in poleg teh stopnic je vijak, preko katerega je bila speljana voda, ki je bila nenehno dovajana gor v vrt iz Evfrata, ki teče po sredi mesta; in vrt je na bregu reke". Strabo, Geography XVI.1.5, translation adapted from HL Jones, Loeb edn(1961)
thumb|350px|Ilustracija mističnih Babilonskih visečih vrtov Maerten van Heemskerck (1498-1574), objavljeno 1572.
Filon iz Bizanca, "Paradoxographer" (pisal v 4. - 5. stoletju), katerega seznam sedmih čudes antičnega sveta uporabljamo še danes, This author is now thought to not be Philo the Engineer of Byzantium, but perhaps Philo the Paradoxographer of Byzantium, Stephanie Dalley, "More about the Hanging Gardens," in Of Pots and Pans: Papers on the Archaeology and History of Mesopotamia and Syria as presented to David Oates on his 75th Birthday, Edited by L. al-Gailani-Werr, J.E. Curtis, H. Martin, A. McMahon, J. Oates and J.E. Reade, (London), pp. 67–73 ISBN 1-897750-62-5. je bil zaslužen za naslednji opis:
Tako imenovani Viseči vrtovi imajo rastline nad zemljo in se gojijo v zraku, s koreninami dreves nad (normalno) obdelano zemljo, ki tvorijo streho. Štirje kamniti stebri so spodaj tako, da je celoten prostor skozi izrezljane stebre na umetnih tleh. Palme so na vrhu stebrov, druga poleg druge kot žarki in je ostalo zelo malo prostora vmes. Ta les ne gnije, za razliko od drugih, ko se namoči in pod pritiskom nabrekne in neguje rast iz korenin, saj vključuje v medprostor, kar je zasajeno z njo od zunaj. Mednje pa so posadili številne sorte dreves in vse vrste cvetočih rastlin, vsega skratka, da je najbolj veselo in prijetno za gledalca. Kraj se goji kot če bi bila (normalno) obdelana zemlja in rast novih poganjkov mora biti obrezana skoraj toliko kot v normalnem zemljišču. Te (umetne) njive so nad glavami tistih, ki se sprehajajo skozi stebre. Ko je zgornja površina pohojena, zemlja na strehi ostane trdna in nemotena tako kot (normalni) kraj z globoko zemljo. Vodovodi vsebujejo vodo, ki teče iz višjih mest; delno tok teče naravnost navzdol, nazaj gor pa so jo potiskali na silo s pomočjo vijaka, s pomočjo mehanskega pritiska so prisilili vrtenje spirale. Odvajali so jo v velike cisterne in jo v celoti rabili za zalivanje celega vrta, in zalivali korenine rastlin so njihovih globin in vzdrževali mokro obdelovalno zemljo, tako da je prav tako kot zimzeleni travnik in listi dreves so bili vedno rosni. Dalley (2013), p. 40. Dalley bases her translation on Brodersen (1992) who uses an early greek text. A previous translation, based on a latin text, by David Oates is found in Finkel (1988) pp. 45–46.
Študije in polemike thumb|350px|Ta kopija reliefa iz Severne palače Asurbanipala (669–631 pr. n. št.) v Ninevah kaže razkošen vrt zalivan z vodovodom.
Obstaja nekaj polemik o tem ali so bili Viseči vrtovi dejanska gradnja ali le poetično ustvarjanje, zaradi pomanjkljive dokumentacije v babilonskih virih. Prav tako ne omenja Nebukadnezar žene Amyitis (ali katere koli druge žene), čeprav politična poroka pri Medijcih ali Perzijcih ne bi bile nič nenavadnega. Herodot, ko piše o Babilonu časovno najbližje Nebukadnezarju II., ne omenja Visečih vrtov v svoji zgodovini.
Do danes ni bilo arheoloških dokazov najdenih o babilonskih visečih vrtovih. Možno je, da obstajajo dokazi pod Evfratom, in ki jih trenutno ni mogoče varno izkopati. Reka je v času Nebukadnezarja II. tekla vzhodno od svojega trenutnega položaja in le malo je znanega o zahodnem delu Babilona. Joan Oates, Babylon, Revised Edition, Thames and Hudson, London (1986) p. 144 ISBN 0500273847. Rollinger trdi, da je Berossus pripisal vrtove Nebukadnezarju iz političnih razlogov in da je sprejela legendo od drugod. Rollinger, Robert "Berossos and the Monuments",ed. J Haubold et al, The World of Berossos, Wiesbaden (2013), p151