Aleksander II. Ruski oziroma Aleksander Nikolajevič (rusko Алекса́ндр Никола́евич), ruski car, poljski kralj, * 29. april (17. april, ruski koledar) 1818, Moskva, † 13. marec (1. marec) 1881, Sankt Peterburg.
Aleksander II. je bil ruski car od leta 1855 in poljski kralj v obdobju 1855–1864. Odpravil je tlačanstvo v Rusiji in izpeljal vrsto reform v pravosodju, državni in lokalni upravi, vojski in šolstvu. Zavračal pa je zahteve po ustavni monarhiji, kar je proti njemu obrnilo izobražence in svobodomiselno elito. Javnost mu je očitala slabo zastopanje Rusije na mirovnih pogajanjih v Parizu (1856, po krimski vojni) in v Berlinu (1879, po rusko-turški vojni). Nasprotniki, predvsem iz nihilistično usmerjenih vrst študentov, so izvedli nanj 12 neuspelih atentatov; trinajsti atentat je uspel. Aleksander II. velja za največjega ruskega reformatorja po Petru Velikem.
Mladost
Aleksander II. je bil najstarejši sin velikega kneza Nikolaja Pavloviča in njegove žene Aleksandre Fjodorovne (po rojstvu Šarlote Pruske). Vpliv gospodovalnega očeta je mati želela uravnotežiti tako, da je sinovo vzgojo poverila liberalnim, humanističnim vzgojiteljem, med katerimi je bil tudi pesnik Vasilij Andrejevič Žukovski. Tako je zrasel v elegantnega, izobraženega, dobrosrčnega mladeniča, dobrega govornika, ki pa ni imel dovolj trdne volje za uresničevanje svojih idej in je bil pogosto neodločen. Pri vladanju je prevzel očetovo avtoritarnost in se naslanjal na plemstvo, bil pa je tudi občutljiv za krivice in zlorabe, ki so se dogajale kmetom.
Prevzem vladanja
Vladanje je prevzel šestintridesetleten, med krimsko vojno, v kateri je Rusiji slabo kazalo. Marca 1855 so mu zavezniki (Anglija, Francija, Turčija, Avstrija, Prusija, slednji uradno nista bili v vojni) na Dunaju ponudili mir. Sevastopol se je tedaj še junaško branil in ruski pogajalci so ponudbo odklonili, nakar so zavezniki še bolj sklenili svoje vrste. Pridružila se jim je še kraljevina Sardinija in septembra 1855 je Sevastopol padel. Z mirom v Parizu (april 1856) je Rusija izgubila vse, za kar so si prizadevali ruski carji od Petra Velikega naprej: Rusi so smeli v Črnem morju obdržati le simbolno prisotnost svoje vojne mornarice, zapustiti so morali vse utrdbe ob njem (ki jih je mukoma gradil Potemkin), odreči so se morali delu Besarabije in protektoratu nad Moldavijo in Vlaško. V ruski javnosti je prevladalo mnenje, da se je Aleksander slabo pogajal in preveč popustil.
Vojna je razkrila veliko rusko zaostalost v primerjavi z razvitejšima Anglijo in Francijo. Med izobraženo rusko elito je prevladalo splošno mnenje, da država potrebuje velike spremembe in Aleksandru ni preostalo drugega, kot da se je lotil reform.
Za začetek je nekoliko razrahljal spone, ki so dušile rusko družbo: osvobodil je politične zapornike in sibirske pregnance, omilil položaj judov in pravoslavnih sekt, omejil barbarsko srednjeveško kaznovanje, odpravil prepovedi potovanj v tujino, omilil strogost ruske oblasti na Poljskem. Objavil je manifest, v katerem je obljubil reforme in pozval prebivalstvo k sodelovanju.
Pritisk cenzure je popustil in razvila se je javna razprava o potrebnih reformah. Ta je hitro pokazala, da je tlačanstvo tisto, ki najbolj ovira razvoj ruske družbe. Ocenjuje se, da je bilo v Rusiji blizu 50 milijonov tlačanov in zasužnjenih delavcev, 20 milijonov na carskih posestvih, 5 milijonov v rudnikih in tovarnah, 21 milijonov na privatnih posestvih in 1,5 milijonov dvornih slug na plemiških imetjih.
Odprava tlačanstva
Odpravi tlačanstva je seveda nasprotovalo plemstvo, zato se je Aleksander naloge lotil previdno in postopoma. Plemičem je razložil, da je bolje, da tlačanstvo odpravijo sami, kot da čakajo na revolucijo kmetov. Osvoboditvi kmetov so bili bolj naklonjeni na severu Rusije, kjer se je začenjala razvijati industrija, ki je potrebovala delovno silo. Sever je bil pripravljen dati kmetom tudi zemljo, a le z odkupom. Ustanovljenih je bilo 47 odborov z nad 1300 člani, zemljiškimi gospodi, ki so se ukvarjali s problematiko. Carja so podpirali tisk, meščanska inteligenca in dober del plemstva. Kmetov v razprave niso pritegnili.
Leta 1858 je proces osvobajanja kmetov postopoma stekel. Aleksander in nekateri člani carske družine so osvobodili svoje kmete, pridružila sta se jim dva glavna snovalca reform, general Jakov Ivanovič Rostovcev in Nikolaj Aleksejevič Miljutin. S tem pot nazaj ni bila več možna.
V obdobju 1858–1860 je razvnela živahna javna razprava o tem, ali in koliko zemlje lahko dobijo kmetje skupaj z osebno svobodo. Debato je zaključil cesar marca 1861 z izdajo Uredbe o osvoboditvi kmetov od tlačanske odvisnosti. Kmetje so bili odtlej svobodni, zemljo in hišo so lahko odkupili, vlada jim je obljubila posojilo. Lahko so se tudi ukvarjali s trgovino. Dokler pa niso odplačali zemlje, so morali izpolnjevati obveze do gospodarjev.Dvajset let po izdaji Uredbe se petina kmetov še ni uspela osvoboditi. Država je tedaj namesto njih odkupila zemljo, kmetje pa so dolg vračali državi. Nekateri kmetje se niso rešili dolgov do revolucije v letih 1905-07.
S takšno reformo niso bili zadovoljni niti plemiči niti kmetje pa tudi car ne. Za plemiče je bila reforma preveč radikalna, za kmete premalo temeljita, carju pa tudi ni bilo všeč, da je moral tlačane osvoboditi s kompromisom, ki je zavaroval interese lastnikov zemlje. Zakon se je zdel nekaterim kmetom, ki so pričakovali brezplačno dodelitev zemlje, tako slab, da so začele krožiti govorice, češ da zakon sploh ni tisti, ki ga je izdal car, ampak nek drug, ki so ga podtaknili plemiči. Prihajalo je tudi do kmečkih uporov, na katerih so uporniki nosili rdeče zastave z napisi »vsa zemlja je naša«.
Druge reforme
Odprava tlačanstva, ki je imela tudi zelo velik psihološki učinek, je potegnila za sabo vrsto reform.
Leta 1864 je car izpeljal reformo sodstva. Rusija je prvič dobila sodne zakone, ki so bili primerljivi z evropskimi in ki so v mnogočem posnemal francoske. Vpeljana je bila porota, sojenja so postala javna, telesne kazni niso bile povsem odpravljene, bile pa so močno omejene.
Množico svobodnih kmetov je bilo potrebno organizirati. Ustanovljene so bile občine (rusko mir) z upravami in sodišči za urejanje njihovih medsebojnih sporov. Leta 1864 je bil vpeljan celovit sistem lokalne samouprave po pokrajinah in leta 1870 po mestih. Ustanovljene so bile nekakšne lokalne predstavniške skupščine, ki so se v gubernijah imenovale zemstva in v mestih dume. Predstavnike so izbirali na osnovi njihove gospodarske moči, torej med najbogatejšimi.
Maršal Dimitrij Aleksejevič Milutin je bil odgovoren za reformo vojske, ki je v šestdesetih in sedemdesetih letih močno spremenila svojo podobo. Leta 1874 je bila vpeljana splošna vojaška obveznost. Vpoklicani so bili enaindvajsetletni mladeniči, vojaška služba je trajala 6 (namesto prejšnjih 25) let. Izboljšane so bile vojaške šole; oficirji so še vedno večinoma prihajali iz plemiških družin, čeprav je uredba iz 1874 omogočala vojaško šolanje vsem slojem prebivalstva.
Reforma izobraževanja je bila ena najvažnejših. Ustanovljena je bila množica nedeljskih šol, namenjenih opismenjevanju (Rusija je bila najbolj nepismena dežela Evrope). V času Aleksandrovega vladanja se je število šol povečalo od 8.000 na 23.000. Morda je bil največji skok narejen pri visokem izobraževanju; leta 1863 so univerze dobile avtonomijo, število študentov se je med Aleksandrovim vladanjem potrojilo, univerze so postale dostopne tudi dekletom.
Reforme so odprle pot novim družbenim skupinam, krepitvi meščanstva, inteligence, svobodnega kmetstva. Rusija se je spremenila do temeljev. Razvijati se je začela industrija. Dolžina železnic se je med Aleksandrovim vladanjem povečala od slabih 1000 na 22.000 km, kar je omogočilo izvoz žita, razvoj kmetijstva in industrije. Rusija se je odlepila od svoje stoletne kmečke preteklosti in to ne le v nekaterih pokrajinah, ampak po vsej državi.
Odprle pa so se tudi možnosti za izražanje nezadovoljstva, nakopičenega v več stoletjih.
Vstaja na Poljskem
Na dunajskem kongresu (1815) je bila Napoleonova Vojvodina Varšava dodeljena Rusiji (t. i. Kongresna Poljska); ruski car je postal tudi poljski kralj, operativno pa je Poljski vladal kraljevi namestnik.
Tlačanstvo je na Poljskem odpravil že Napoleon. Problem poljskih kmetov je bil v tem, da niso imeli zemlje. poljskim kmetom, ki so ob delitvah Poljske v letih 1772–1815 prišli pod Prusijo in Avstrijo, so tamkajšnje oblasti že dodelile precejšnje površine zemlje Zanje se je zavzemalo Poljedelsko društvo pod vodstvom Andrije Zamojskega, ki je zahtevalo zemljo za kmete brez plačila. Poljsko plemstvo in meščanstvo pa je postavljalo v ospredje zahteve po državni samostojnosti.
Ker ruska oblast zahtevam ni prisluhnila, so se ob tridesetletnici vstaje iz leta 1830 začeli nemiri. Poljakom so tedaj vlivali upanje tudi italijanski in nemški narodnostni združevalni procesi. pa tudi popuščanje strogosti ruske oblasti ob nastopu novega carja. Nemiri so se ponavljali ob različnih katoliških praznikih. Poljaki so stopnjevali svoje politične zahteve in s tem pripravili Ruse do tega, da so prepovedali Poljedelsko društvo in oktobra 1861 vpeljali vojaško upravo. To je vzpodbudilo najbolj radikalno poljsko tajno organizacijo Komite Rdečih, da je junija 1862 ustanovila Centralni narodni komite in začela priprave na vstajo. Prišlo je do poskusov atentatov na velikega kneza Konstantina (kraljevega namestnika, carjevega brata) in nekatere visoke funkcionarje.
22. januarja 1863 se je Centralni narodni komite proglasil za začasno vlado Poljske. Izdal je manifest s političnimi in nacionalnimi cilji in s pozivom na vstajo. Večina Poljakov se vstaji ni pridružila, z oblastjo so se spopadale le posamične enote upornikov. Tudi cilji upornikov niso bili enotni. Vstaja se je razširila na Litvo, Belorusijo in Ukrajino, to je na ozemlja, ki so Poljski pripadala pred delitvijo Poljske.
Evropo je presenetilo grobo obračunavanje ruske vojske z uporniki. Francija, Anglija in Avstrija so skušale posredovati v korist Poljakov. Toda Aleksander je zavrnil vsako pogajanje in se v boju proti upornikom povezal s Prusijo (ki ji je bil tudi sicer naklonjen Aleksander II. se v spore med Prusijo in Avstrijo (1866) in Prusijo in Francijo (1870–1871) ni aktivno vključeval, bil pa je s srcem na strani Prusije. Leta 1872 je sklenil z Viljemom I. in Francem Jožefom zvezo treh cesarjev, ki pa je ob ruskem prodoru na Balkan v rusko-turški vojni (1877–1878) razpadla. ). Z ukazom iz marca 1864 je delno popustil zahtevam poljskih kmetov in jim priznal lastništvo nad zemljo, plemičem pa odškodnino zanjo. S tem je bila večina upornikov zadovoljna, vstaja je začela pojenjati in oktobra 1864 so bili uničeni zadnji ostanki upornikov.
Potem pa se je Aleksander odločil, da Poljakom vzame še tisto malo samouprave, ki so jo imeli, in poljsko ozemlje vključi v okvir ruske države. Leta 1866 jo je razdelil Poljsko na 10 gubernij; poljščina je bila izločena iz uradov, tudi po šolah so poučevali samo rusko. To je bil triumf rusofilov.
Na Finskem, kjer so bile lokalne oblasti spretnejše, je Aleksander postopal drugače. Leta 1863 je sklical finsko skupščino (drugič odkar je bila pod Rusijo). Finci so čutili rusko oblast le formalno. Finščina je bila celo povzdignjena v narodni jezik in izenačena s švedščino.
Začetki revolucionarnih gibanj. Prvi poskusi atentata na carja Aleksandra
Čeprav se je Aleksander v prvem delu svojega vladanja prizadeval, da bi Rusijo z reformami dvignil iz zaostalosti, med Rusi nikdar ni bil priljubljen. Rusi niso bili zadovoljni z iztekom mirovnih pogajanj po krimski vojni in niso bili zadovoljni z reformami. Plemstvo je zahtevalo za svoje popuščanje pri odpravi tlačanstva povrnitev nekdanje bojarske dume, na kar pa car ni hotel pristati. Še zlasti niso marali carja študentje, med katerimi so bili pretežno plemiški sinovi.