Nasilje v oglaševanju je zlorabljanje moči enega v škodo drugega na področju oglaševanja, ki je prisotno na vseh področjih medijev v različnih oblikah. Skoraj vsaka druga (od treh) televizijskih oddaj vsebuje nasilje – v povprečju 6 nasilnih dejanj na uro. Še več nasilja je v otroških oddajah, kjer je povprečje 14 nasilnih dejanj na uro. Več kot polovica glasbenih videospotov vsebuje nasilje, v večini nad ženskami. Otroci so do 18. leta starosti izpostavljeni skoraj 200,000 nasilnim dejanjem v medijih (40,000 umorov). Kriteriji za ocenjevanje filmov so postali manj strogi v zadnjem desetletju in filmi z enako oceno (priporočljivo starostjo za ogled) se lahko zelo razlikujejo v količini nasilnih vsebin.http://www.commercialfreechildhood.org/sites/default/files/violence.pdf Gledanje filmov, ki vsebujejo nasilje, pa je popularna oblika zabave, prav tako je popularno tudi gledanje ali branje o nasilnih zločinih. Nasilje je zanimivo in pritegne veliko občinstva, zatorej novice široko pokrivajo področje nasilja in zločina. Otroci radi igrajo računalniške igrice, ki vsebujejo nasilje in tako so ljudje velikokrat izpostavljeni nasilju, kar ima negativne posledice na njihovo obnašanje. Veliko raziskav je proučevalo učinke nasilja v oglaševanju na posameznike in družbo (Anderson, idr., 2003; Wood, Wong and Chachere 1991; Eron idr., 1972; Freedman 1986; Felson 1996), a je nasilje kljub vsem kritikam uporabljeno kot prodorna tehnika oglaševanja, ki privabi veliko gledalcev ali uporabnikov.Bayraktar, A. (letnica ni znana). Marketing the media with sexuality and violence: Is it ethical?. Journal of Academic and Business Ethics, 1-10.
Raziskave Na področju nasilja v oglaševanju je bilo narejenih že veliko raziskav, ki so pripeljale do različnih zaključkov.
Tri "siva območja" Andrea Martinez (1994) je zaključila, da pomanjkanje zavedanja o nasilju v oglaševanju pojasnimo s tremi »sivimi območji«. Prvo območje zaobjema dejstvo, da je medijsko nasilje težko definirati in izmeriti. Nekateri nasilje v risankah štejejo med nasilje v oglaševanju, nekateri pa ne, zaradi poudarka na komičnosti in nerealnosti predstav v risankah. Drugo območje zaobjema dejstvo, da je težko določiti povezavo med nasiljem v oglaševanju in agresivnostjo. Nekateri zagovarjajo, da sta vzročno povezana, drugi pravijo, da ne. Tretje območje objema dvome o tem, kakšna je vrsta povezave med agresivnostjo in nasiljem v oglaševanju – nekateri pravijo, da je povezava psihološka, in sicer je povezava v mehanizmih učenja (kognitivni skripti). Drugi pravijo, da je povezava fiziološka, ker izpostavljenost nasilju poviša srčni utrip in pritisk (stimulativni boj ali beg odziv je predpogoj za agresivnost v realnem svetu). Zaključila je, da obstaja šibka, a pozitivna povezava med agresivnostjo in nasiljem v oglaševanju.http://mediasmarts.ca/violence/what-do-we-know-about-media-violence.pdf.pdf
Povečanje agresivnega vedenja Izsledki kažejo, da izpostavljenost nasilju zviša verjetnost nasilnega vedenja takoj po izpostavljenosti kot tudi v dolgotrajnejšem kontekstu (Anderson, idr., 2003). Wood, Wong in Chachere (1991) so naredili raziskavo, kjer so otroke in najstnike izpostavili nasilni in kontrolni predstavi, kasneje pa so opazovali njihovo vedenje v spontani socialni interakciji. Ugotovili so, da izpostavljenost medijskemu nasilju zvišuje nasilno vedenje v primerjavi s kontrolno skupino. Nasilje v oglaševanju tako spodbuja nasilje in antisocialna vedenja v splošnem. Philips (1983) je tudi odkril povezavo med zvišanim številom umorov in zelo oglaševanim prvenstvom v težkokategoričnem boksu tistega časa.
Povečano dojemanje sveta kot nevarnega George Gerbner je opravil najdaljšo študijo televizijskega nasilja. Redni gledalci televizije strmijo k temu, da dojemajo svet v skladu s prikazi na televiziji. Ko se gledalčevo dojemanje sveta ujema s prikazi na televiziji, postane gledalec bolj pasiven, tesnoben in prestrašen. To Gerbner poimenuje »sindrom zlobnega sveta«. Zaključil je, da tisti, ki več gledajo televizijo, bolj verjetneje precenjujejo tveganje doživetja nasilja, verjamejo, da je njihovo bivanjsko okolje nevarno ter verjamejo, da je strah pred nasiljem resen osebni problem in predvidevajo, da se kriminal razširja, četudi se ne. Te izsledke so potrdile tudi nadaljnje raziskave, ki so pokazale, da ljudje, ki so veliko izpostavljeni nasilju po televiziji, verjamejo, da je svet zelo nevaren (bolj kakor ljudje, ki so mu manj izpostavljeni).
Učinek oglaševanja na otroke Oglaševanje dandanes vpliva na otroke skozi televizijske programe, DVD-je, video igrice, internet, mp3 predvajalnike in mobilne telefone. V svetu brez mej oglaševanja, se to pojavlja v šolah, kjer se industrija zanaša, da bo oglaševanje med otroci potekalo »samo od sebe« in bodo le ti opravili nadaljnje oglaševanje zanje s spodbujanjem promoviranja produktov njihovim vrstnikom. Oglaševanje pa promovira več kot le izdelke in blagovne znamke, promovira tudi vrednote in vedenja. Nasilje v oglaševanju je le eden od negativnih vidikov povezanih z njim, tukaj pa so še motnje hranjena, razlike med spoloma, pomanjkanje otrokove simbolne igre, materialne vrednote in prenajedanje, kar prav tako spodbuja današnje oglaševanje. Nasilje spodbujajo raznorazni filmi (Spiderman, Transformerji), kakor tudi nasilne igrače, katerih je ogromno v oglaševanju. Oglaševanje otrokom je zelo razširjeno in njim namenjajo oglaševalci vedno več sredstev v primerjavi s časom nekaj desetletij nazaj. Današnje generacije otrok se najbolj zavedajo blagovnih znamk (imajo več znanja o njih kakor odrasli in kakor otroci v preteklosti). Otroci stari od 2 do 11 let so izpostavljeni več kot 25,000 oglasom na televiziji v letu, k temu pa moramo prišteti še oglaševanje na internetu, telefonih, šolskih avtobusih in drugje. Danes ima namreč že skoraj vsak večji televizijski program, ki je namenjen otrokom, linijo licenčnega oglaševanja, ki vključuje hrano, igrače, obleke in pripomočke.
Največji učinek na otrocih Največje negativne učinke nasilja v medijih lahko vidimo ravno na otrocih, ki so toliko bolj dojemljivi za oglaševalne propagande. Do 8. leta starosti otroci še ne razumejo prepričevalnih učinkov oglaševanja in težko razlikujejo med oddajami, oglasi in resničnostjo. Otroci posnemajo nasilje, ki ga vidijo na televiziji, kar je pojasnljivo s teorijo socialnega učenja, ki je zelo razširjena v socialni psihologiji (Felson, 1996). Ta predlaga, da se otroci učijo z opazovanjem v socialnih situacijah in se kasneje tudi obnašajo kot ti, ki jih opazujejo - tudi brez zunanjih spodbud. Otroci težje razlikujejo med prikazanim na televiziji in resničnim svetom in so zatorej bolj podvrženi posnemanju nasilja v resničnih življenjskih situacijah po vzgledu nasilnih karakterjev v oddajah in oglaševanju (uporaba nasilja v reševanju konfliktov). L. Eowell Huesmann je v svojih študijah prišel do zaključka, da bo otrok najverjetneje razvil agresivne vzorce vednja, če bo • gledal nasilje po televiziji (oddaje, oglaševanje, filmi), • verjel, da je prikazano nasilje enako resničnemu življenju in • se identificiral z agresivnimi karakterji v oddajah. Otroci, ki so nagnjeni k nasilnim vedenjem tudi bolj uživajo v gledanju nasilja po televiziji, kar posledično še zviša verjetnost pojavljanja nasilnega vedenja. Ugotovil je torej, da otroci, ki imajo preferenco po nasilni televizijski zabavi dosežejo višje indekse agresivnosti na testih. John Murray razlaga korelacijo med nasiljem na televiziji in agresivnim obnašanjem gledalcev s tem, da je zgodnja preferenca po nasilju na televiziji in drugih medijih (zabavne oddaje in oglaševanje) faktor pri produkciji agresivnega in antisocialnega vedenja v obdobju razvoja.
Učinek prestrašenosti Veliko študij pa je prišlo do zaključka, da nasilje v medijih prestraši otroke in je lahko ta učinek dolgotrajen. Singer, Slovak, Frierson in York so že leta 1998 prišli do zaključka, da je povišanje psihološke travme (anksioznost, depresija, posttravmatska stresna motnja) povezano s povišanim številom ur gledanja televizije v dnevu. Leta 1999 je Judith Owens k tej ugotovitvi dodala tudi, da je prisotnost televizije v otrokovi spalnici povezana s težavami s spanjem pri otroku. Starši so poročali, da njihove otroke trpinčijo nočne more po gledanju nasilja po televiziji. Tom Van der Voort je s svojo obsežno raziskavo razjasnil, da kljub temu da so otroci sposobni razlikovati med risankami, detektivskimi trilerji in resničnim svetom, velikokrat zamenjajo te med seboj in so zmedeni pri razlikovanjem realističnih programov od realnosti. Ker ne razumejo nasilja v teh prikazih ter ne zmorejo slediti zgodbi, postanejo otroci anksiozni. To je problematično, ker otroci radi gledajo resničnostne programe, katere enačijo z zabavo. Jacques de Guise je k temu dodala še, da mlajši kot je otrok, manj verjetno je, da bo prepoznal nasilne vložke po televiziji kot nasilje. Kljub prestrašenosti in morebitni anksioznosti ob gledanju nasilja, pa otroci bolj tolerirajo nasilje v resničnem svetu, če prej gledajo nasilne vložke na televiziji. Izpostavljenost nasilju po televiziji in nasilju v resničnem življenju lahko povzroči preobremenjenost z nasiljem in ti potem bolj verjetno uporabljajo nasilje pri oblikovanju svoje identitete in se pridružijo antisocialni skupini.
Drugi dejavniki, ki vplivajo na agresivnost Moramo pa se zavedati, da je prikazovanje nasilja v oglaševanju dostikrat mišljeno satirično in ne dobesedno, česar pa otroci do približno 12. leta starosti niso zmožni prepoznati in ločiti (namenjeno je v večini primerov odraslim). Prav tako se moramo zavedati, da so si otroci med seboj različni in imajo različne razvojne težave, čustvena stabilnost, odnosi z družino in vrstniki večji vpliv na razvoj določenega vedenja (tudi agresivnega). Mediji so le eden od faktorjev, ki predstavljajo tveganje za razvoj agresivnih vzorcev vedenja pri otrocih. Kontrola vsebin, katere otroci gledajo, s strani staršev, predstavlja pomembnejši faktor pri razvoju nasilnega vedenja, kakor količina nasilja, kateremu so izpostavljeni po televiziji. Poleg kontrole pa je pomemben tudi odnos staršev do nasilja v medijih. Študija s strani Kaiser Family Foundation je ugotovila tudi, da približno polovica staršev, katerih otroci so izpostavljeni nasilju na televiziji (med leti 4 in 6), poroča, da so njihovi otroci posnemali nasilno vedenje. Vendar pa je pomembno poudariti, da otroci bolj pogosto posnemajo pozitivna vedenja (87% otrok).
Oglaševanje in poslovne etike Če obravnavamo medijske institucije kot poslovne ustanove, potem bi morale biti v skladu s poslovno etiko. Poslovna etika je vrsta profesionalne etike, ki analizira etične principe in moralne probleme, ki se pojavljajo v poslovnem okolju. Poznamo več pristopov k poslovni etiki: kantovski, utilitaristični, aristotelski in kontraktarijski pristop.
Kantovski pristop Po kantovskem pristopu je edino etično vedenje tisto, ki je svobodno in motivirano iz pravih razlogov (Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2004). Tako so dejanja etična, če so storjena za dobro drugih in niso sebična – vedenje nekoga mora biti takšno, da bi lahko postalo univerzalni zakon človeškega vedenja (Donaldson in Werhane, 1999). Bowie (1998) pravi, da oglaševalske kampanje kršijo načela te etike, ker v svojem oglaševanju uporabljajo nasilje zgolj zato, da bi pritegnili več gledalcev, kar je samo v njihov prid in je sebično, ker ne razmišljajo o negativnih posledicah za ljudstvo. Tako je po tem pristopu uporaba nasilja v oglaševanju neetična.
Utilitaristični pristop