Psihološke teorije poklicne orientacije

Psihološke teorije poklicne orientacije so teorije, ki govorijo o izboru poklica in poklicne kariere. Spadajo med teorije poklicne orientacije, kamor poleg psiholoških uvrščamo tudi nepsihološke teorije. Teorije zajemajo različne sklope aktivnosti, ki posamezniku omogočajo, da ugotovi, kateri so njegovi interesi, njegove zmožnosti in sposobnosti. Na podlagi tega se nato odloči za šolanje, izobraževanje ter za poklic in službo, ki jo želi opravljati.

Teorija lastnosti in zahtev Začetnik teorije je Frank Parsons, ki je leta 1909 opisal poklicno svetovanje kot stopenjski proces.Lapajne, Zdenko. Psihološke teorije izbire poklica. Izida, Ljubljana 1997. Teorija spada v sklop teorij ujemanja in temelji na diferencialni psihologiji.Boštjančič, Eva in Bajec, Boštjan. Karierno odločanje in predstave študentov o bodočem delovnem mestu. V Puklek Levpušček, Melita in Zupančič, Maja. Študenti na prehodu v odraslost. Urednici. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Ljubljana 2011 .

Zgodovinski razvoj Na začetku so teorijo obravnavali zgolj kot pristope in vodila. Skozi zgodovino je bila močno odvisna od sočasnega razvoja statističnih in psihometričnih metod (zlasti regresijskih tehnik). S tem se je v veliki meri ukvarjal Clark L. Hull, ki je leta 1928 izhodišča teorije zapisal v svoji knjigi Aptitude testing. Po letu 1933 so jo uporabljali v okviru projektov Tennessee Valley Authority, ki jih je vodil Patterson. Na njeni podlagi je avtor Strong razvil Vprašalnik poklicnih interesov. Kritiki v 50 letih 20. stoletja so opozorili, da gre pri teh pristopih za teorijo in jo kot poimenovali kot Teorijo lastnosti in zahtev. Največji prispevek pri tem je imel Donald E. Super. Na njeni podlagi je Rodger leta 1954 razvil načrt sedmih točk za izvedbo selekcijskih intervjujev, ki jih strokovnjaki uporabljajo še danes.

Temeljne trditve teorije Posameznik pride do odločitve na podlagi sistematične primerjave svojih lastnosti in zahtev poklica. Po tej glavni značilnosti je teorija dobila tudi ime. Posamezniki se racionalno odločajo in učijo. Osebe se prilagajajo okolju in obratno. Tako osebne poteze kot zahteve poklica lahko izmerimo. Naloga svetovalca je, da s strokovnimi, objektivnimi in poglobljenimi podatki o lastnostih posameznika in zahtevah poklica informirati posameznika.

Teorija Johna L. Hollanda Hollandova tipološka teorija izbire poklica govori o šestih tipih osebnosti. Teorijo je razvil John L. Holland. Ljudi lahko razvrstimo v realistični, raziskovalni, umetniški, socialni, podjetniški ali konvencionalni tip osebnosti.

Nadalje pravi, da ljudje iščemo delovno okolje, ki se sklada z našim tipom osebnosti. Boljše ujemanje pomeni večje zadovoljstvo z delom.New Hampshire Employment Security/New Hampshire Economic and Labor Market Information Bureau

Osnovne značilnosti in predpostavke teorije Avtor John L. Holland je svojo tipološko teorijo izbire poklica prvič predstavil leta 1958, ki pa se je nadalje razvijala vse do danes. Nanjo so vplivale tipologije osebnosti in zgodovinski razvoj vprašalnikov poklicnih interesov. Spada v skupino teorij ujemanja. Teorija govori o tem, da so izbira poklicnega dela, zadovoljstvo z delom in delovni uspeh odvisni od tega, ali je posameznik izbral okolje, ki ustreza njegovemu tipu osebnosti.

Teorija temelji na štirih osnovnih predpostavkah:Bullock, E. E., Andrews, l. in Braud, J. (2010). 'Holland's theory in an international context: Appliciability of RIASEC structure and assessments. Career Planning & Adult Development Journal 25(4). Prva predpostavka govori o tem, da lahko ljudi razvrstimo v enega od šestih tipov osebnosti: realistični (R), raziskovalni (I), umetniški (A), socialni (S), podjetniški (E) in konvencionalni (C) tip. Druga predpostavka pravi, da lahko tudi okolja dela razvrstimo v teh istih šest kategorij: realistično, socialno, raziskovalno, podjetniško, umetniško in konvencionalno okolje. Tretja predpostavka se nanaša na to, da posamezniki izbirajo takšno okolje (poklic), ki je skladno z njihovo osebnostjo. Četrta predpostavka izpostavlja pomen skladnosti med osebnostjo in okoljem (poklicem), saj je vedenje posameznika odvisno od interakcije med njegovimi osebnostnimi lastnostmi in njegovim okoljem.

Po Hollandu lahko izbiro poklica, poklicno uspešnost ter druge poklicne rezultate napovemo, če poznamo interakcijo med osebnostjo in značilnostmi okolja.Hozjan, D. in Trnavčevič, A. (2010). Sistemske možnosti za razvoj poklicne orientacije v gimnazijah. Koper: Fakulteta za management.

Model RIASEC thumb|Hollandov šesterokotnik RIASEC Hollandova tipološka teorija izbire poklica je označena tudi kot model RIASEC, kjer vsaka kratica predstavlja začetnico angleškega izraza za posamezen tip osebnosti. Holland je RIASEC model predstavil v obliki šesterokotnika. Šest tipov je znotraj šesterokotnika razporejenih po njihovi relativni podobnosti. Na primer: socialni in podjetniški tip, ki v modelu stojita skupaj, sta si bolj podobna kot socialni in realistični tip, ki sta si v šesterokotniku nasproti drug drugemu.

Realistični tip Značilno urejeno in sistematično ravnanje s predmeti, stroji ali živalmi. Cenijo konkretne stvari kot so denar, moč, družbeni položaj. Značilna nefleksibilnost, mehanična spretnost, slabše socialne spretnosti.Brečko, D. (2006). Načrtovanje kariere kot dialog med organizacijo in posameznikom. Ljubljana: Planet GV.

Tehnični poklici: avtomehanik, voznik tovornjaka, električar, kmet, gozdar, kovinar, strojnik, ...

Raziskovalni tip Značilna radovednost, nagnjenost k analiziranju, reševanju kompleksnih problemov, ugank, iskanju dejstev. Cenijo natančnost, znanost, logičnost. So neodvisni, nekomunikativni, vodenje prepuščajo drugim.

Znanstvenoraziskovalni poklici: fizik, matematik, biolog, farmacevt, programer, ...

Umetniški tip Značilne svobodne in nesistematične dejavnosti, ki omogočajo ustvarjalnost, domišljijo, inovativne ideje. Cenijo umetnost, odkrivanje, svobodo delovanja. So sanjaški, introvertirani, z močnimi estetskimi vrednotami.

Umetniški poklici: ilustrator, arhitekt, igralec, kritik, slikar, modni oblikovalec, ...

Socialni tip Značilne dejavnosti, ki vključujejo delo z ljudmi. Pomoč drugim pri učenju in razvoju. Cenijo socialne in etične vrednote. So spretni v komunikaciji, ekstravertni.

Učiteljski, socialni poklici: učitelj, socialni delavec, terapevt, medicinska sestra, psiholog, vzgojitelj, ...

Podjetniški tip Značilna praktična usmerjenost, želja po takojšnji realizaciji in preizkušnji vsake ideje. Cenijo družben položaj, uspeh. So ambiciozni, dominantni, verbalno spretni, z voditeljskimi sposobnostmi.

Voditeljski in drugi poklici: manager, samostojni podjetnik, politik, tržnik, novinar, ...

Konvencionalni tip Značilno urejeno, sistematično delo s podatki, držanje natančnih navodil. Cenijo sistematičnost, organiziranost, poslovne in ekonomske dosežke. So konzervativni, družabni, vljudni, zadržani.

Poklici, povezani z nadzorom: računovodja, tajnik, bančnik, knjigovodja, uradnik, ...

Test SDS – Iskanje poklicne poti Na podlagi svoje teorije, po kateri večino ljudi in poklicev razvrstimo v enega od šestih tipov, je Holland razvil test SDS – Iskanje poklicne poti (), ki služi kot psihodiagnostično sredstvo. Leta 1993 je izšla njegova slovenska priredba. Od leta 2008 dalje je možno vprašalnik reševati preko interneta, pri čemer posameznik po izpolnjevanju takoj dobi povratno informacijo.

Vprašalnik testiranca sprašuje o dejavnostih, ki bi jih rad opravljal, o poklicnih željah, o zmožnostih, ki jih ima po svojem mnenju, o poklicih, ki ga zanimajo ali privlačijo, ter o ocenah samega sebe glede na določene lastnosti.Lapajne, Z. (1994). Ali bo treba Slovence preusmeriti v prvi etapi prehoda iz socializma v kapitalizem? Psihološka obzorja 3(1), 5-12. Razlika med najvišjim in najnižjim dosežkom na posameznih lestvicah vprašalnika je stopnja diferenciranosti osebnosti oz. okolja, ki vpliva na napovedi, ki jih lahko naredimo na podlagi tipa osebnosti, okolja ali njune interakcije.

Področje uporabe vprašalnika je precej široko. Uporablja se v šolah, ko se mladi odločajo za nadaljevanje šolanja, v službah za zaposlovanje, pri kandidatih za zaposlitev, brezposelnih, za samozaposlovanje, pri prekvalifikacijah, načrtovanju razvoja kadrov, reševanju kadrovskih problemov, ugotavljanju razlogov za neustreznost zaposlitve, itd. Test se lahko uporablja skupinsko ali individualno.

Teorije socialnega učenja Teorije socialnega učenja je razvijalo več avtorjev, najpomembnejši med njimi je John D. Krumboltz..Podlaga teorij je Teorija socialnega učenja avtorja Alberta Bandure. Osredotočajo se na to, kako posameznike naučiti tehnik kariernega odločanja in njihove učinkovite uporabe.

Elementi teorij Prirojene in podedovane lastnosti posameznika (rasa, spol, intelektualno zavedanje, motorične sposobnosti, ...) Okolje (družbena klima, izobraževalne možnosti, politika, možnosti in pogoji zaposlovanja, ...) Zgodovine učenja (asociativno in instrumentalno učenje) Spretnost, kako se lotevati naloge (izvira iz interakcije med podedovanimi lastnostmi, dogodki okolja in zgodovinami učenja)

Iz kombinacije elementov teorij (dednost, okolje, zgodovine učenja in spretnosti lotevanja nalog) Krumboltz predvideva tri pomembne posledice: Posplošitve opazovanja sebe – pogledi na samega sebe, ki se jih posamezni uči ob različnih izkušnjah, samopodoba Spretnost, kako se lotiti naloge – kognitivna in afektivna dispozicija, ki jo posameznik kaže pri tem, kako se ukvarja z nalogami, jih razlaga in napoveduje. Izidi ukrepov – vedenja, ki se tičejo sprejemanja odločitev

Domneve teorij Če je posameznik med uspešnim ukvarjanjem z dejavnostjo prejel pozitivne podkrepitve, bo bolj nagnjen k izražanju preferenc in obratno. Če je prejemal negativne podkrepitve ali bil za dejavnost kaznovan, bo izražal negativne preference oz. bo dejanje odklanjal.

Če oseba na področju poklicnih odločitev prejema pozitivne povratne informacije in spodbude, je bolj verjetno, da bo imela do tega pozitivno stališče. Podobno, če opazuje drug model, ki prejema pozitivne povratne informacije. V kolikor so povratne informacije negativne ali je oseba (ali model) za svoje vedenje kaznovana, so verjetnejše negativne preference oz. izogibanje.

Če oseba izrazi preferenco za neko dejavnost, je bolj verjetno, da se bo vključila v šolanje, ki ji bo omogočilo delo na izbranem področju. Bolj verjetno se bo odločila za šolanje na nekem področju tudi takrat, ko je prejela informacije o šoli, kot če jih ni prejela. Verjetnost za vpis na določeno šolo je večja, ko se posameznikove spretnosti ujemajo z zahtevami okolja, v katerem dejavnost poteka.

Hoppockova eklektična teorija Hoppock je v svoji teoriji strnil in povzel vse bistvene in stične točke različnih teorij, pri čemer je se osredotočil predvsem na načela, ki vplivajo ne delo svetovalcev, ki se vsakodnevno ukvarjajo s kariernim svetovanjem. Nastala je v okviru Hoppockovega učbenika o poklicnem informiranju.

Teorija Ginzberga, Ginzburga, Axelarda in Herme Teorija je nastala na podlagi trditve, da dejavnost poklicnih svetovalcev ne temelji na teoretičnih temeljih.. Razvili so jo na empiričnih temeljih z longitudinalno raziskavo in sodi med razvojne teorije.

Trditve teorije Izbira poklica je razvojni proces, ki je ireverzibilen. K tej nepovratnosti prispevajo psihološki in okoljski dejavniki. Vsaka odločitev je odvisna tudi od vseh prejšnjih odločitev. Proces izbire se konča s kompromisom med danimi možnostmi okolja in željami posameznika. Leta 1972 se avtorji revidirali svojo teorijo in zaključili, da proces izbire poklica poteka tokom celotnega šolskega in delovnega obdobja. Posamezniki ves čas težijo k iskanju največjega zadovoljstva ob omejitvah in zahtevah okolja. Proces so opredelili kot reverzibilen.

Razvoj poklicne odločitve: Proces odločitev poteka v treh obdobjih, ki se razlikujejo po tem, kako posameznik prevaja svoje impulze in potrebe v poklicno odločitev..