thumb|250px|Fasada stolnice v Reimsu, Francija thumb|250px|Notranjost zahodnega dela stolnice v Reimsu
Pod pojmom Gotska arhitektura razumemo srednjeveški slog v gradbeništvu in umetnosti, ki se je začel z izgradnjo kora v opatijski cerkvi sv. Dionizija (Saint-Denis) pri Parizu (1140–1144), pri čemer je opat Suger (1081–1151), ki ga je dal zgraditi, zahteval, da mora biti cerkev najimenitnejša v Franciji in polna svetlobe, torej svetlejša kot dosedanje. Ta druga zahteva je bila ključna za oblikovanje gotske arhitekture. Slog je cvetel v času visokega in poznega srednjega veka.
Značilnosti sloga zašiljen lok, rebrast obok in zunanji oporni loki. Gotska arhitektura je najbolj znana kot arhitektura številnih velikih stolnic, opatij in cerkva v Evropi. Prav tako je arhitektura številnih gradov, palač, mestnih hiš, cehovskih dvoran, univerz in manj vidnem obsegu, v zasebnih stanovanjih.
Iz tega obdobja je ohranjeno veliko število cerkvenih stavb, pri katerih je pomembna že najmanjša strukturna arhitekturna razlika. Mnoge večje stolnice pa veljajo za neprecenljive umetnine in so navedene na seznamu UNESCO kot svetovna kulturna dediščina. Zaradi tega je študija gotske arhitekture v veliki meri študija stolnic in cerkva.
Serija oživitve gotike (neogotika) v mestih se je začela sredi 18. stoletja v Angliji in se razširila po Evropi v 19. stoletju. Še vedno so v veliki meri prevladovale cerkvene in univerzitetne zgradbe, tudi še v 20. stoletju.
Pojem »Gotika« thumb|250px|Južna stran stolnice v Chartresu Izraz »Gotika« je nastal kot slabšalno poimenovanje. Giorgio Vasari v svojem delu Življenje najbolj odličnih slikarjev, kiparjev in arhitektov (Le vite de' piv eccellenti pittori, scultori, e architettori) uporablja izraz »barbarsko nemški slog« za opis, kaj se šteje gotski slogGiorgio Vasari. The Lives of the Artists. Translated with an introduction and notes by J.C. and Peter Bondanella. Oxford: Oxford University Press (Oxford World’s Classics), 1991, pp. 117 & 527. ISBN 978-0-19-953719-8, in v uvodu opisuje različne arhitekturne značilnosti »Gotov«, ki so odgovorni za uničevanje starih zgradb, potem ko so zavzeli Rim in postavljanje novih v tem slogu.Vasari, Giorgio. (1907) Vasari on technique: being the introduction to the three arts of design, architecture, sculpture and painting, prefixed to the Lives of the most excellent painters, sculptors and architects. Gerard Baldwin Brown, Ed. Louisa S. Maclehose Trans. London: Dent, pp. b & 83. V času, v katerem je pisal Vasari, je Italija imela stoletja stare stavbe v klasični arhitekturni.
Renesansa je nato prehitela Evropo, spremenila sistem kulture, ki je pred prihodom tiska bil skoraj v celoti osredotočen na Cerkev in bil zaznan kot obdobje nevednosti in vraževerja. Zato je François Rabelais, tudi v 16. stoletju, predstavil napis nad vrati svoje utopične opatije Thélème, »Tukaj ne vstopijo hinavci, pobožnjaki ...« vzdevki za »Gote« in »Ostrogote«."Gotz" is rendered as "Huns" in Thomas Urquhart's English translation.
V angleščini iz 17. stoletja, je »Goth« ekvivalent za »vandal« - barbar, iz germanske dediščine, in tako je izraz prišel v uporabo za arhitekturnih slog severne Evrope v času pred oživitvijo.
Definicija in področje Gotska arhitektura je arhitektura poznega srednjega veka, zaznamovana z uporabo koničastega oboka (loka). Drugi elementi, ki so skupni gotski arhitekturi so rebrast obok, opornik, tudi zunanji oporni loki, velika okna, ki so pogosto v skupini in združena s krogovičjem, rozete, stolpi, koničasti zvoniki in fiale in bogato okrašene fasade.
Kot arhitekturni slog, se je gotski razvil predvsem v cerkveni arhitekturi, njegove principe in značilne oblike pa so uporabili tudi pri drugih vrstah stavb. Stavbe vseh vrst zgrajene v gotskem slogu so bile enostavne stanovanjske zgradbe, elegantne meščanske hiše, velike palače, poslovni prostori, gradovi, mestni zidovi, mostovi, vaške cerkve, samostanske cerkve, samostanski kompleksi in velike stolnice.
Največje število ohranjenih gotskih zgradb so cerkve. Te segajo od majhnih kapelic do velikih stolnic in čeprav so bile mnoge podaljšane in spremenjene v različnih slogih, jih je veliko ostalo bodisi v bistvu nedotaknjene ali skrbno obnovljene, kar kaže na obliko, značaj in okras gotske arhitekture. Gotski slog je najbolj povezan z velikimi stolnicami zlasti v severni Franciji, Angliji in Španiji, drugi izvrstni primeri pa se pojavljajo po vsej Evropi.
Vplivi Politika Ob koncu 12. stoletja je bila Evropa razdeljena na množico mestnih držav in kraljestev. Območje, ki zajema sodobno Nemčijo, južno Dansko, Nizozemsko, Belgijo, Luksemburg, Švico, Avstrijo, Slovenijo, Češko in velik del severne Italije (razen Benetk in papeške države) je bil nominalno del Svetega rimskega cesarstva, vendar so imeli lokalni vladarji precejšnjo samostojnost. Francija, Danska, Poljska, Madžarska, Portugalska, Škotska, Kastilija, Aragonsko kraljestvo, Navara, Sicilija in Ciper so bila neodvisna kraljestva, kot tudi Anžujsko kraljestvo, katerega kralji družine Plantagenet so vladali Angliji, je v veliki meri postal sodobna Francija. Norveška je prišla pod vpliv Anglije, medtem ko so bile druge skandinavske države in Poljska pod vplivom trgovinskih stikov s hanzeatskimi mesti. Anžujski kralji so prinesli gotsko tradicijo iz Francije v južno Italijo, medtem ko so Lusignanski kralji predstavili francosko gotsko arhitekturo na Cipru.
Po vsej Evropi je v tem času hitro rastla trgovine in povezava mest. Nemčija in Lowlands (Beneluks) so imela velika cvetoča mesta, ki so zrasla v relativnem miru, v trgovini in tekmovalnosti med seboj ali samo združena, kot premer Hanzeatska liga. Profane stavbe so bile velikega pomena v teh krajih kot znak bogastva in ponosa. Anglija in Francija sta ostali večinoma fevdalni in ustvarjali pomembne arhitekture za svoje kralje, vojvode in škofe, namesto velikih mestnih hiš za svoje meščane.
Religija V tem času je v Evropi prevladovala Katoliška cerkev, kar je vplivalo ne samo na vero, temveč tudi na bogastvo in moč. Škofje so bili s strani Cerkve imenovani in odločali kot virtualni knezi več velikim posestvom. V zgodnji srednjeveški dobi je hitro naraščalo meništvo, ki z več različnimi naročili prevladuje in širi svoj vpliv. V prvi vrsti so bili benediktinci, katerih velike samostanske cerkve močno preseglo vse druge v Angliji. Večinoma gradijo v mestih, v nasprotju s cistercijani, katerih uničene opatije so vidne na oddaljenem podeželju. V Franciji so prevladovala pravila clunijska in cistercijanska, tako je velik samostan v Clunyju predstavljal formulo za dobro načrtovano samostansko mesto, in vplival na vse poznejše samostanske stavbe več stoletij.
V 13. stoletju je Frančišek Asiški ustanovil frančiškane ali tako imenovan beraški red. Dominikanci so še drug beraških red ustanovili v istem obdobju v Toulousu in Bologni, ki je bil še posebej vpliven pri gradnji gotskih cerkva v Italiji.
Geografija Od 10. do 13. stoletja, je romanska arhitektura postala vseevropski stil in način gradnje, ki vplival na zgradbe tudi v državah daleč narazen (Irska, Hrvaška, Švedska in na Sicilija). Enako široko geografsko območje je nato vplivalo na razvoj gotske arhitekture, so se pa slogi in metode gradnje razlikovale od kraja do kraja, glede na gotski okus. Bližina nekaterih regij je pomenila, da sosede ne opredeljuje delitev sloga. Po drugi strani pa nekatere regije, kot sta Anglija in Španija izvajata značilnosti, ki jih redko vidimo drugje, razen če so jih izvajali potujoči obrtniki ali so jih prenašali škofi. Regionalne razlike, ki so očitne v velikih opatijah in stolnicah v obdobju romanike, postanejo še bolj očitne v gotiki.
Lokalna razpoložljivost materialov je vplivala tako na gradnjo kot slog. V Franciji je bil na voljo apnenec v več oblikah, zelo fin bel apnenec v Caenu, z omejenimi možnostmi za kiparski okras. Anglija je imela grob apnenec in rdeči peščenjak, kot tudi temno zelen Purbeck marmor, ki je bil pogosto uporabljen za arhitekturne detajle.
V severni Nemčiji, na Nizozemskem, severni Poljski, Danski in baltskih državah, je bil lokalni gradbeni kamen sicer na voljo, vendar pa je bila močna tradicija gradnje iz opeke. Nastal je slog opečna gotika, tudi »Backsteingotik« v Nemčiji in Skandinaviji in je povezana s hanzeatskimi mesti. V Italiji se je kamen uporabljal za utrdbe, opeka pa je bila najprimernejša za druge stavbe. Zaradi obsežne in raznolike vloge marmorja, so številni objekti ostali brez okrasja na fasadi, tako da bi lahko kasneje vgadili marmor.
Razpoložljivost lesa le je tudi vplivala na slog arhitekture. Lesene stavbe prevladujejo v Skandinaviji. Razpoložljivost lesa je pripomogla k rešitvam strešnih konstrukcij po vsej Evropi. Domnevajo, da so bile strehe veličastnih zvonikov v Anglije zasnovani kot neposreden odziv na pomanjkanje dolgega ravnega lesa do konca srednjega veka, ko so bili gozdovi zdesetkani, ne samo zaradi gradnje velikih streh, ampak tudi za ladjedelništvo.
Arhitekturno ozadje Gotska arhitektura je zrasla iz predhodnega arhitekturnega sloga, romanike. Za večino del, ni bilo čistega prehoda, saj naj bi kasneje v renesančnih Firencah obnovili klasicizem z Filippom Brunelleschijem v začetku 15. stoletja.
Romanska tradicija V 12. stoletju je bila romanska arhitektura (imenovana po normanski arhitekturi v Angliji in povezavi z invazijo Normanov), razširjena po vsej Evropi in zagotavljala osnovne arhitekturne oblike in enote, ki so bile še naprej v razvoju v celotnem srednjem veku. Pomembna kategorija zgradb so bile: stolnica, župnijska cerkev, samostan, grad, palača, velika dvorana, vhodne zgradbe v mestnem obzidju, profane stavbe.
Veliko arhitekturnih značilnosti, ki so povezane z gotsko arhitekturo so razvili arhitekti že pri romanskih stavbah. To so rebrasti oboki, oporniki, služniki (skupine stebrov), ambulatorij (korni obhod), okno kolo, zvonik in bogato izrezljana vrata timpanona. Z razvojem gotskega sloga so postali bolj dovršeni.
Predvsem je bila razširjena uvedba enotne funkcije s koničastim lokom/obokom, ki naj bi prinesla spremembo, ki ločuje gotiko od romanike. Tehnološka sprememba je dovolila stilistično spremembo, ki tradicijo masivnega zidu in trdne stene prebode z množico odprtin, ki prinesejo svetlobo, za zmago nad snovjo. S tem je prišel razvoj številnih drugih arhitekturnih elementov, najprej na preizkušnji v enostavnejših stavbah in nato uporabljenih za izpolnjevanje strukturnih, estetskih in ideoloških potreb novega sloga. To so bili zunanji oporniki, fiale in okna s krogovičjem, ki zaznamujejo gotsko cerkveno arhitekturo. Zašiljen lok, tako močno povezan z gotskim slogom, je bil prvi, ki se je uporabljal v zahodni arhitekturi v stavbah, ki so bile sicer jasno romanske, zlasti stolnica v Durhamu na severu Anglije, s stolnico Monreale in Cefalù na Siciliji ter stolnico Autun v Franciji.
Islamski vplivi
Zašiljen lok, ena izmed pomembnih lastnosti gotike, je bil že mnogo prej del islamske arhitekture, ki sledi islamskim osvajanjem rimske Sirije in Sasanidskega imperija v sedmem stoletju. Zašiljen lok in njegovi predhodniki so bili uporabljeni v poznorimski in Sasaniski arhitektura. V rimskem kontekstu je razviden iz zgodnje cerkvene stavbe v Siriji in nekaterih drugih strukturah, kot je rimski most Karamagara, v Sasanidski arhitekturi pa so parabolični in koničasti loki v palačah in svetiščih.Petersen, Andrew (2002-03-11). Dictionary of Islamic Architecture at pp. 295-296. Routledge. ISBN 978-0-203-20387-3. Retrieved 2013-03-16.