thumb|Zunanjost rozete na Stolnici v Strasbourgu thumb| Notranjost rozete na stolnici v Strasbourgu thumb|Arhitekturna risba rozete na stolnici v Strasbourgu, Francija Okno rozeta (tudi Katarinino okno) se pogosto uporablja kot splošen izraz za okroglo okno, vendar se uporablja zlasti za tista, ki so v cerkvah zgrajenih v gotskem slogu in so razdeljena na segmente s kamnitimi okenskimi križi in krogovičjem. Ime "rozeta" ni bilo uporabljeno pred 17. stoletjem. Skladno z Oxford English Dictionary, beseda izhaja iz angleškega imena za "cvet vrtnice". Oxford English Dictionary, s.v. "rose-window" ([f. ROSE n. + WINDOW n.]).

Izraz "kolo" se pogosto uporablja za okna, razdeljena z enostavnimi naperami radialno iz osrednje izbokline ali odprtine, medtem ko se izraz "rozeta" uporablja izključno za okna, včasih zelo kompleksne zasnove, v katerih je mogoče videti podobnost s cvetnimi listi vrtnice. Rozete imenujemo tudi Katarinino okno po sv. Katarini Aleksandrijski, ki je bila obsojena in usmrčena na kolesu z ostrimi noži. Krožna okna brez krogovičja, kot jih najdemo v številnih italijanskih cerkvah, se imenujejo očesna okna ali oculus.

Rozete so še posebej značilne za gotsko arhitekturo in jih lahko opazimo v vseh večjih gotskih stolnicah v zahodni Evropi. Njihovi začetki segajo že v romaniko in rozete se lahko kažejo v različnih oblikah v celotnem srednjem veku. Njihova priljubljenost je bila oživljena z drugimi srednjeveškimi funkcijami v času preporoda v 19. stoletju, tako da jih lahko vidimo v krščanskih cerkvah po vsem svetu.

thumb|Oculus v Panteonu, Rim thumb|Stolnica Torcello, Benetke Poreklo Izvor rozet je mogoče najti v rimskem oculusu. Te velike okrogle odprtine so služile kot vir svetlobe in zraka. Najbolj znana je na vrhu kupole Panteona v Rimu.

V zgodnji krščanski in bizantinski arhitekturi obstajajo primeri uporabe krožnega očesa. Običajno se pojavijo bodisi okoli kupole, kot v baziliki Božjega groba v Jeruzalemu ali visoko na koncu zatrepa v klasični obliki pedimenta, kot v Sant'Agnese fuori le mura v Rimu in v stolnici Torcello.

Okno iz 8. stoletja, zdaj se nahaja v Benetkah, je izklesano iz enega samega kosa je sestavljeno izmenično iz elementov krogovičja, kot sestavnih delov dveh ravni štirih lancet, ločenih s tremi očesi. Veliko polkrožnih oken s preluknjanim krogovičjem je nastalo med 6. in 8. stoletjem, kasneje pa v Grčiji. Banister Fletcher

Majhna krožna okna, kot je v S. Agnese in Torcellu, kakor tudi neglazirane dekorativne okrogle vdolbine so najprej uporabljali v cerkvah v Italiji, vse večjo popularnost pa so dosegla v kasnejšem obdobju romanike.

Nemška umetnostni zgodovinar Otto von Simson je menil, da je izvor okna rozeta v oknu s šestimi oblikovanimi rozetami in osmerokotniku, ki krasi zunanjo steno palače Omajadov Khirbat al-Mafjar (ali arabsko قصر هشام‎ Qaṣr Hishām), zgrajena v Jordaniji med letoma 740 in 750. Ta teorija zagovarja, da so zasnovo tega privlačnega okna v Evropo prinesli križarji in ga uvedli v cerkveno arhitekturo.

thumb|left|San Miguel de Lillo, Oviedo, Španija thumb|left|Bazilika v Ogleju, Italija Okna Oviedo V bližini Ovieda v Španiji je več cerkva iz poznega 9. do zgodnjega 10. stoletja, ki prikazujejo izjemen niz oken, ki vsebujejo najzgodnejše primere krogovičja zunaj Bizantinskega cesarstva. Motivi so zelo podobni bizantinskim okraskom, ki so služili za razbremenitev marmorja sarkofagov, prižnic in tudi glav in preluknjanih dekoracij zaslonov oken v Raveni in Carigradu. Cerkev San Pedro ima pravokotno okno s preluknjano dekoracijo v dveh prekrivajočih se krogih, zgornja vsebuje grški križ, okno pa se deli s krogi in kraki križa v številnih delih, kot krogovičje luči.

V cerkvi San Miguel de Lillo je prvi znan primer osno postavljenega oculusa s krogovičjem.

Romanska krožna okna Krožna okna in okrasne krožne vdolbine so značilnost številnih romanskih cerkva in stolnic, zlasti v Nemčiji in Italiji, kjer je slog obstajal daljše obdobje in se prekrival z razvojem gotike v Franciji ter prihodom francoskih arhitektov v Anglijo.

V Nemčiji, stolnica v Wormsu, je okno kolo na koncu pedimenta ladje in zatrepa, zelo podobno zgodnjekrščanski baziliki S. Agnese v Rimu. Apsidalni zahodni konec ima okno z manjšim oculusom na vsaki strani. Cerkev apostolov v Kölnu ima paleto obeh očes in oblikovana okna, ki imajo dekorativno funkcijo v zatrepu in pod Renskim zvonikom. Osmerokotna kupola ima obroč oculusov z dvema v vsaki od ukrivljenih ploskev.

thumb|upright|San Pedro, Ávila, Španija V Třebíču, Češka republika je bazilika sv. Prokopa iz 12. in 13. stoletja zgrajena v romanskem slogu z apsidalnimi okni, podobne tistim v Wormsu, vendar so v tem primeru odprtine napolnjene s krogovičjem v gotskem slogu, kar jasno označuje prehod v nov slog.

V Italiji je bila uporaba krožnih motivov v različnih materialih značilnost cerkvene fasade, ki se pojavlja na zgodnje krščanske dobe, romanike, gotike, renesanse in baroka. Znani primer so tisti veliki krogi iz večbarvnega marmorja, ki dopolnjujejo osrednje krožno okno na Albertijevi zgodnje renesančni fasadi v Santa Maria Novella v Firencah. Joseph Rykwert, Leonis Baptiste Alberti, Architectural Design, Vol 49 No 5–6, Holland St, London Oculi so običajno uporabljali kot zgornjo svetlobo v osmerokotnih krstilnicah kot je tista v Cremoni.

Romanske fasade z oculijem imajo San Miniato al Monte, Firence iz 11. stoletja, San Michele v Pavii iz okoli leta 1117 in stolnica Pistoia iz leta 1150. Ko so se okna povečala v kasnejšem obdobju romanike, so kolesna okna postala standardna lastnost, s številnimi izvrstnimi primeri v baziliki san Zeno v Veroni in stolnici v Monzi.

Na romansko pročelje stolnice v Spoletu je množica vgrajenih okroglih oken s krogovičjem, ki obdajajo osrednjo rozeto, ki sedi v kvadratu pod velikim mozaikom iz leta 1207.

V Angliji obstaja pet romanskih oken koles, omeniti je potrebno tisto na župnijskih cerkvah v Barfrestonu in na gradu Hedingham.

St. Denis, Chartres, Mantes, Laon in Pariz thumb|upright|Stolnica v Chartresu thumb|upright|Notre Dame, Pariz

Prehod iz romanskega sloga v gotiko ni bil jasen tudi v opatiji St Denis na severu Pariza, kjer je Opat Suger, med letoma 1130 in 1144 zbral različne novo nastajajoče značilnosti gotike v eni sami stavbi, s čimer se je "oblikoval" gotski slog. Nikolaus Pevsner, An Outline of European Architecture

Sugerjevo originalna rozeta v prototipu gotske fasade St. Denis je verjetno predhodnica mnogih ostalih okroglih oken v romanskih stavbah, kot so tiste v Angliji, na Třebíču ter Spoletu in v fasadi v Speyeru.

Sugerjevo okno po svojem videzu ni bilo izrazito gotsko. Nima več svoje prvotne oblike, ampak obliko iz sredine 19. stoletja, ki jo je izdelal restavrator Viollet-le-Duc. Ima zelo veliko oko na sredini, steklo je podprl z železnim obročem in obdal z enostavnim polkrožnim vršičkom izrezanim iz ravnega kamna, znano kot "ploščato krogovičje". Okno ima zdaj gotsko krogovičje, ki ga je morda dodal Viollet-le-Duc, ki je bil zelo zaskrbljen zaradi pomanjkanja stabilnosti celotne fasade in potem obnovljenega stolpa. Skupaj s preprostimi kolesnimi okna iz poznega normanskega obdobja v Angliji, Nemčiji in Italiji, veliko okno iz poznega 12. stoletja še vedno obstaja na stolnici v Chartresu. To izjemno okno združuje veliko rondelo v centru z žarkastimi naperami kolesa, obdano z obročem manjših "ploščato krogovičij" školjkastih oblik. Okno, ki prikazuje Poslednjo sodbo, vsebuje svoj prvotni načrt zasteklitve in ohranja veliko prvotnega stekla iz leta 1215, kljub temu, da je utrpelo škodo med drugo svetovno vojno. Lawrence Lee, George Seddon, Francis Stephens, Stained Glass

Po vzoru zahodnega okna v Chartresu, so bolj drzna gotska okna izdelali na cerkvi Notre-Dame v Mantesu in dinamično kiparsko fasado stolnice Laon (ki je prav nenavadna, ima rozeto v vzhodnem delu kot tudi v transeptu). Ta okna dajejo veliko svetlobe, ki jih omogoča krogovičje v polkrožni obliki, kot se prekrivajo venčni listi. thumb|left|upright|Katedrala v Reimsu, Francija

Okno, ki je ključnega pomena za dobro znano gotsko fasado Notre Dame v Parizu, ima še bolj izrazit gotski videz, z okenskim križem v dveh pasovih, ki izhajajo iz centralnega rondela, vsak se končuje s koničastimi loki. To okno, ki je bilo končano okoli leta 1225, je postal vzorec za mnoge druge rozete, vključno s tistimi v St. Denis in velikansko in zapleteno okno v južni prečni ladji v Notre Dame..Wim Swaan

V Chartresu so rozete v transeptih v slogu izvirnega 12. stoletja. Južna rozeta združuje kolo s krogi in polkrog, medtem ko je na severu s kvadratnimi elementi povečana svetloba, ki se vrti okrog središča. Vse so določene pod različnimi koti, kar ustvarja kalejdoskopski učinek z veliko energije.

Nadaljnji razvoj Po vzoru iz Chartresa so se dimenzije rozete začele povečevati z razvojem okenski stilov, povezanih z gotsko arhitekturo. Do sredine 13. stoletja je rozeta dosegla največjo možno velikost - celotno širino glavne ali prečnih ladij, kot je razvidno pri rozeti v transeptu v St. Denis v Parizu.

Na pročeljih St. Denis, Chartres, Mantes, Laon in Pariz, je bila rozeta vstavljena pod krožni lok. Naslednji pomemben razvoj je bil v skladu s koničastim obokom, kot je bilo storjeno v Notre-Dame de Reims (po letu 1241), v prečnih ladjah, kakor tudi v kasnejših rozetah na fasadi. Ta oblika je verjetno izhajala iz zdaj uničene St. Nicaise, tudi v Reimsu.

Rozeta je pogosto postavljena nad zaporedjem vertikalnih oken kot teme kompozicije.

Zadnji korak v evoluciji gotskega sloga je bila določitev rozete v sklop vertikalnih oken, za dodajanje višine, tako da je postala središče ogromnega okna, ki pokriva celotno steno ladje, kot je to v Rouenu ali stolnici Beauvais. To vrsto sestave je mogoče videti tudi na vzhodnem koncu milanske stolnice.

Rozete so bile vgrajene tudi v kvadratnih oknih, pri čemer so razliko napolnili z manjšimi okenci kot v Parizu leta 1257 ali z neprebodeno skulpturo, obliki bolj pogosti v Italiji (Spoleto) in videna tudi v severni prečni ladji v Westminstrski opatiji in stolnici v Strasbourgu.

Slogi thumb|upright|Oculus, stolnica v Firencah

Oculi (očesna okna) To so lahko odprta ali slepa, lahko zastekljena ali polnjena s tankim alabastrom. V pozni gotiki so bila zelo velika očesna okna pogosta v Italiji, in so se uporabljala namesto krogovičij. Lahko so jih napolnili s slikami v vitražu, ki se je izoblikoval v poznem srednjem veku in zgodnji renesansi (oblikovalci Duccio, Donatello, Uccello in Ghiberti). Florence Cathedral, Siena CathedralWim Swaan, The Gothic Cathedral, Banister Flether

left|thumb|upright|Kolo- cerkev San Francesco v Luceri, Italija

Okno v obliki kolesa Ta okna so imela preprosto krogovičje iz naper speljanih bodisi iz osrednje izbokline ali iz osrednje rondele. Priljubljena so bila v času romanike in gotike v Italiji, so se kasneje uporabljala po vsej Evropi, predvsem v Nemčiji. Pojavijo se tudi v romansko oživljenih zgradbah iz 19. in 20. stoletja.

Ploščato krogovičje thumb|upright|Plate- Działoszyce, Poljska Rozete s prebodenimi odprtinami namesto krogovičja se pojavijo na prehodu med romaniko in gotiko, predvsem v Franciji in predvsem v Chartres. Najbolj znan primer v Angliji je rozeta v severnem transeptu, znana kot Dekanovo oko (Dean Eye) v stolnici v Lincolnu. Ta okna so včasih oživljali v stavbah iz 19. stoletja.

Zgodnja gotika Rozete s krogovičjem, ki vsebuje prekrivajoče loke kot cvetje, okroglih in kvadratnih oblik. Ta oblika se pojavlja v severni Franciji, zlasti na stolnici Laon, v Italiji in Angliji. Ta slog okna je priljubljena pri kasnejšem oživljanju gotske arhitekture zaradi pomena, ki ga ima cvet z ozirom na Marijo rožnega venca.

left|thumb|upright|Ruševine opatije Languidou

Rayonnant gotika