thumb|250 px|Dresurna jahačica in žrebec luzitanske pasme Dresura je v širšem pomenu osnovni trening vsakega jahalnega konja, v ožjem pomenu pa je dresura oz. dresurno jahanje vrsta konjeniškega športa in olimpijska disciplina. Konji, ki niso namenjeni za tekmovanja v dresuri, so najpogosteje izšolani do nižjih kategorij dresure, tiste, s katerimi imajo jahači namen tekmovati v tej disciplini, pa šolajo naprej do najvišjih stopenj dresure.Jože Jurkovič. Konjereja. Ljubljana: Kmečki glas (Zbirka: Knjižica za pospeševanje kmetijstva), 1983.
Zgodovina thumb|right|161 x 240 px|Ilustracija v knjigi de La Guérnière-ja École de cavalerie Dresura se je razvila zaradi potreb konjenice, v kateri sta bila spreten jezdec in dobro izšolan konj izjemnega pomena. Prvi zapisi o dresuri so se pojavili v obdobju antike, pri čemer je kot oče dresure najpogosteje omenjan Ksenofont, ki je v svojem delu poudarjal pomen nagrajevanja in prijaznega pristopa do konja.Alja Kisilak Učenje konja in komunikacija z njim (diplomsko delo). Ljubljana: Biotehniška fakulteta, Oddelek za zootehniko, 2008. Z zatonom starogrške kulture so poniknili tudi zapisi o treningu konj. Ponoven vzpon je sledil v 16. stoletju, ko je neapeljski plemič Federico Grisone, sicer zagovornik strožjega pristopa do treninga konj, opisal pravilno držo jahača. Znanje o treningu konj je iz Jahalne šole v Neaplju v Francijo prinesel Antoine de Pluvinel, ki je zagovarjal individualni pristop do vsakega konja in v trening vnesel bolj human odnos do teh živali. V začetku 18. stoletja je francoski jahalni mojster François Robichon de La Guérnière postavil temelje danes sprejetim načelom dresure. Njegov vpliv se je razširil tudi na ozemlje današnje Nemčije in v Avstrijsko cesarstvo.Alois Podhajsky. The complete training of horse and rider in the principles of classical horsemanship. California: Wilshire book company, 1967.
Osnove dresure Namen dresure je prek pravilnega šeststopenjskega treninga ohraniti in poudariti konjeve naravne hode (korak, kas in galop), izboljšati konjevo nosilno moč in posledično njegovo zdravje.
Lestvica šolanja konja Šolanje jahalnega konja je sistematični trening, ki poteka skozi šest stopenj, pri čemer je vsaka predhodna stopnja predpogoj za izpolnitev naslednje.H. D. Donner in D. Specht, Osnovno šolanje jahača in konja. Ljubljana: Konjeniška zveza Slovenije, Slovenska konjeniška akademija, 1995.
Takt je oznaka za ritmično pravilne konjeve hode, ki se kažejo v pravilnem zaporedju udarcev nog ob tla. Sproščenost se kaže v konjevem prožno nihajočem hrbtu, lepo nošenem repu, sproščenem zatilju in zaprtem gobcu, ki žveči. Naslon je stalna rahla zveza med jahačevo roko in konjevim gobcem, ki jahaču omogoča zanesljivo delovanje na konja. Naslon nastane, ko se odriv zadnjih nog prek konjevega hrbta prenese do konjevega gobca, pri čemer konj upogne tilnik in žveči brzdo. Zamah pomeni prenašanje energičnega impulza iz zadnjih nog in se odraža v gibanju naprej. Prisoten je le v kasu in galopu, ki vsebujeta fazo lebdenja. Bolj kot je ta očitna, večji je zamah. Izravnanost je razvidna, ko kopita zadnjih nog hodijo po isti stezi kot kopita prednjih nog tako na ravnih kot krivih linijah. Zbranost se kaže kot prevzemanje večjega dela konjeve teže na zadnje noge in njihovo močnejše upogibanje, pri čemer se konjev zadnji del zniža, prednje noge pa se razbremenijo. Jahač in opazovalec dobita vtis, da se konj pomika navkreber.
Jahačevo delovanje na konja Jahač na konja deluje z nogami, vajetmi in težo. Tovrstno jahačevo delovanje je v žargonu poimenovano kot jahačeva dejstva. V dresuri naj bi jahač na konja deloval čim bolj neopazno, tako da se zdi, kakor da konj sledi le jahačevim mislim. Delovanje jahačevih nog je priganjalno, kar pomeni, da z nogami vplivamo na konjevo gibanje naprej, ali preprečevalno, ko jahač z nogo prepreči, da bi konjeva zadnja noga na isti strani zapustila prvotno smer. Delovanje rok je zadrževalno, pri čemer jahač priteguje in popušča vajeti. Pomembno združevalno vlogo dejstev ima jahačeva teža, s katero jahač spremlja in usmerja konjevo gibanje. Pogoj za pravilno delovanje na konja je jahačeva pravilna dresurna drža, za katero je značilno, da jahačeva zadnjica leži s povsem sproščenimi mišicami v sedlu, lega kolen pa je karseda nizka, kar jahaču omogoča globlji sed. Jahačeve goleni visijo navzdol in se dotikajo konjevega telesa. Jahač drži stremena na najširšem delu stopala, gležnji pa ostajajo gibljivi in delujejo kot vzmet pod težo jahača. Gornji del jahačevega telesa je izravnan, s križem, ki niha skupaj s konjevim gibanjem, in sproščenimi ramami, ki so neprisiljeno potisnjene nazaj. Jahačeve roke ležijo ob telesu, linija od komolca preko podlakti in vajeti do konjevega gobca pa je ravna.
Klasična dresura thumb|right|250 px|Lipicanski žrebec v piaffu
Klasična dresura se je razvila zaradi potrebe konjenice in velja za predhodnico moderne dresure, od katere se razlikuje v izvedbi nekaterih dresurnih elementov. Za razliko od moderne dresure goji šolanje konj do visoke šole, ki vključuje elemente šole nad zemljo (levada, kurbeta, kapriola idr.) Klasično dresurno jahanje še danes gojijo nekatere evropske jahalne šole, kot je Španska jahalna šola na Dunaju, francoska državna jahalna šola v Saumurju, Jahalni inštitut Egona von Neindorffa v Nemčiji... Za šolanje se najpogosteje uporablja baročne pasme konj (npr. lipicanci, andaluzijci …). Tako klasična kot moderna dresura temeljita na izpopolnjevanju naravnega gibanja konj in v šolanju zagovarjata sistematični šest stopenjski trening, vendar se v moderni dresuri zaradi usmerjenosti v tekmovanja in dobiček velikokrat pojavljajo primeri zanemarjanja osnovnih načel klasičnega treninga.
Moderna dresura
Maneža thumb|right|500px|Oznake standardne dresurne maneže (20x60 m) Dresurna maneža je ograjen prostor s primerno podlago, v katerem potekajo dresurni treningi in tekmovanja. Standardna velikost dresurne maneže je 20 x 60 metrov, manjša dresurna maneža pa je velika 20 x 40 metrov. Standardna dresurna maneža je označena z oznakami oz. črkami, ki jahaču omogočajo lažjo orientacijo v jahališču. Črka A, ki stoji na vhodu v manežo, deli kratko stezo na polovico. V smeri urinega kazalca ji na dolgi stezi sledijo oznake K-V-E-S-H, drugo kratko stezo pa razpolavlja črka C, ki ji na dolgi stezi sledijo M-R-B-P-F. Srednja linija, ki poteka od črke A do oznake C, sicer ni označena, je pa določena z D-L-X-I-G, pri čemer je X središčna točka maneže. Ob posameznih oznakah mora jahač izvesti vnaprej določene elemente dresurnega jahanja.
Tekmovanje in ocenjevanje Dresurno tekmovanje poteka v obliki turnirjev, ki zajemajo več tekmovanj. Na posameznem tekmovanju jahači in jahačice odjahajo predpisano nalogo, ki vključuje dresurne elemente določene težavnosti. Glede na njihovo zahtevnost se oblikujejo težavnostne kategorije, pri čemer je kategorija E (elementarna) najlažja, po naraščajoči zahtevnosti pa ji sledijo A (začetniška), L (lahka), (LM), M (srednje težka, ang. medium) in S (težka, ang. special). Sodniški zbor sestavlja od 3 do 7 članov. Nameščeni so v kabinah, razporejenih na obrobju maneže ob kratki stezi na črkah H, C in M. V primeru petih sodnikov dva spremljata tekmovalce s pozicij E in B. Sodnik na C je glavni sodnik, ki med drugim odloča o napakah in izključitvi tekmovalca. Med nastopom jahači izvajajo na pamet naučene dresurne naloge, ki so vnaprej predpisane in enake za vse tekmovalce. Sodniki ocenjujejo pravilnost izvedbe dresurnih elementov, sproščenost in pravilnost hodov, zamah, poslušnost in jahačevo pravilno uporabo dejstev.
Vse elemente ocenjujejo z ocenami od 0 do 10: 10 – odlično 9 – zelo dobro 8 – dobro 7 – še kar dobro 6 – zadovoljivo 5 – zadostno 4 – nezadostno (pomanjkljivo) 3 – precej slabo 2 – slabo 1 – zelo slabo 0 – ni bilo izvedeno
Od leta 2011 lahko sodniki pri vseh mednarodnih in nekaterih državnih nalogah uporabljajo tudi polovične ocene. Sodniki ocene pojasnjujejo s komentarji, ki jih zapisujejo ustrezno usposobljeni zapisnikarji.
V primeru prve napake se jahaču odštejeta 2 točki, z naslednjo še 2, po tretji napaki pa je tekmovalni par izključen. Izključitev sledi tudi v primeru konjevega šepanja, upiranja, padca, odhoda iz jahališča ali zunanje pomoči.Konjeniška zveza Slovenije. (2009). Pravilnik FEI za tekmovanja v dresurnem jahanju, str. 41 Zmagovalni par je tisti, ki zbere najvišji odstotek točk.
Poleg uradnih nalog lahko organizatorji turnirjev razpišejo tudi tekmovanja v prostem programu z glasbo (kür), v katerem jahači elemente določene težavnostne stopnje odjahajo po svoji koreografiji.
Dresurni elementi Nalogi najvišjega nivoja v težavnostni kategoriji S sta Grand Prix in Grand Prix Special, ki zajemata vsa osnovna gibanja (korak, kas in galop) v zbrani in pojačani obliki. Vključujeta tudi pirueto v galopu, piaffe, passage, travers, menjave galopa v skoku na dva koraka in na vsak korak.
Oprema konja thumb|right|250 px|Dresurno sedlo Konj je osedlan z dresurnim sedlom, katerega posebnost sta dolga in ravna sedelna lista. Pod sedlom je nameščena bela podloga – podsedelnica. V višjih kategorijah dresure je obvezna uzda z angleškim nosnikom, navadno brzdo in strogo brzdo oz. kandaro s podbradno verižico. Ostali pripomočki (bandaže, ščitniki, kopitni zvonci itd.) in okraski so prepovedani.
Oprava jahača Jahač nosi bele ali krem jahalne hlače, črn ali temno moder suknjič ali frak in enakobarven cilinder oz. čelado. Na rokah ima rokavice bele ali krem barve, obute pa ima črne škornje. Obvezna je uporaba ostrog, razen na tekmovanjih za otroke in ponije.
Dresura na olimpijskih igrah
Leta 1912 se je dresura prvič pojavila na poletnih olimpijskih igrah kot posamezna konjeniška disciplina, od leta 1928 pa vključuje tudi ekipni seštevek. V državno ekipo so od leta 1952 lahko vključene tudi ženske. Dresura je uvrščena tudi med discipline paraolimpijskih iger. Olimpijski prvak Leto Država Jahač Konj Ekipni zmagovalci 1912 Švedska Carl Bonde Emperor – 1920 Švedska Janne Lundblad Uno – 1924 Švedska Ernst Linder Piccolomini – 1928 Nemčija Carl-Friedrich von Langen Draufgänger Nemčija 1932 Francija Xavier Lesage Taine Francija 1936 Nemčija Heinz Pollay Kronos Nemčija 1948 Švica Hans Moser Hummer Francija 1952 Švedska Henri Saint Cyr Master Rufus Švedska 1956 Švedska Henri Saint Cyr Juli Švedska 1960 Sovjetska zveza Sergei Iwanowitsch Filatow Absent – 1964 Švica Henri Chammartin Woermann Nemčija 1968 Sovjetska zveza Iwan Michailowitsch Kisimow Ichor ZR Nemčija 1972 ZR Nemčija Liselott Linsenhoff Piaff Sovjetska zveza 1976 Švica Christine Stückelberger Granat ZR Nemčija 1980 Avstrija Elisabeth Theurer Mon Chérie Sovjetska zveza 1984 ZR Nemčija Reiner Klimke Ahlerich ZR Nemčija 1988 ZR Nemčija Nicole Uphoff Rembrandt ZR Nemčija 1992 Nemčija Nicole Uphoff Rembrandt Nemčija 1996 Nemčija Isabell Werth Gigolo Nemčija 2000 Nizozemska Anky van Grunsven Bonfire Nemčija 2004 Nizozemska Anky van Grunsven Salinero Nemčija 2008 Nizozemska Anky van Grunsven Salinero Nemčija 2012 Velika Britanija Charlotte Dujardin Valegro Velika Britanija
Rekordi +Grand Prix RezultatJahačKonjDatumKraj 87,460 % Charlotte Dujardin Valegro 16. december 2014 CDI-W London 2014 87,129 % Charlotte Dujardin Valegro 19. april 2014 Svetovni pokal v Lyonu 2014Weltcupfinale 2014: Ergebnis Grand Prix de Dressage 85,942 % Charlotte Dujardin Valegro 22. avgust 2013 Evropsko prvenstvo v Herningu 2013Europameisterschaften 2013: Ergebnis Grand Prix de Dressage 84,447 % Charlotte Dujardin Valegro 17. december 2012 CDI-W LondonCDI-W London 2012: Ergebnis Grand Prix de Dressage 84,085 % Edward Gal Totilas 26. avgust 2009 Evropsko prvenstvo v WindsorjuEuropameisterschaft Dressur 2009, Ergebnis Grand Prix de Dressage 81,333 % Anky van Grunsven Salinero 22. junij 2006 CHIO Rotterdam