Exeter je zgodovinsko mesto v Devonu v Angliji in je bilo nekoč glavno mesto Cornwalla. Leži v grofiji Devon, je mesto okraj, kot tudi sedež Okrajnega sveta Devona. Trenutno ima upravno območje status nemetropolitanskega okraja in je zato pod upravo okrajnega sveta. Mesto leži ob reki Exe nekaj kilometrov severno od njenega izliva v Rokavski preliv, približno 60 km severovzhodno od Plymoutha in 110 km jugozahodno od Bristola. Po popisu iz leta 2021 ima 129.307 prebivalcev.
Exeter je najbolj jugozahodno rimsko utrjeno naselje v Veliki Britaniji. Stolnica v Exetru je bila ustanovljena v začetku 12. stoletja in je postala anglikanska v času reformacije v 16. stoletju. Moto mesta, Semper Fidelis, je leta 1588 predlagala kraljica Elizabeta I.
Ime Sodobno ime Exeter je razvoj staroangleškega Escanceaster iz anglizirane oblike reke, ki je zdaj znana kot Exe, in staroangleške pripone -ceaster (kot v Dorchester in Gloucester), ki se uporablja za označevanje pomembnih trdnjav oz. utrjena mesta. (Valižansko ime za mesto, Caerwysg, podobno pomeni caer ali trdnjava na Exeju.) Ime Exe je ločen razvoj britskega imena, kar pomeni 'voda' ali, natančneje, 'polna rib' (prim. valižansko pysg, mn. »riba«)Owen, H.W. & Morgan, R. 2007 Dictionary of the Place-names of Wales Gomer Press, Ceredigion; Gwasg Gomer / Gomer Press; page 484. — ki se pojavlja tudi v angleškem Axe in Esk ter valižanskem Usk ().
Zgodovina Prazgodovina thumb|left|Karta Exetra leta 1563, naslovljena Civitas Exoniae (vulgo Excester) urbs primaria in comitatu Devoniae Exeter se je začel kot naselbina na suhem grebenu, ki se je končal z ostrogom s pogledom na plovno reko, ki je mrgolela od rib, z rodovitno zemljo v bližini. Čeprav ni bilo večjih prazgodovinskih najdb, te prednosti kažejo, da je bilo mesto naseljeno zgodaj.Hoskins (2004), 5.
Kovanci so bili odkriti iz helenističnih kraljestev, kar kaže na obstoj naselbine, ki je trgovala s Sredozemljem že leta 250 pr. n. št..Hoskins (2004), Takšna zgodnja mesta so bila značilnost predrimske Galije, kot jo je opisal Julij Cezar v svojih Komentarjih, in možno je, da so obstajala tudi v Britaniji.
Nezanesljiv vir Geoffrey iz Monmoutha je izjavil, da je bilo mesto, ko je Vespazijan oblegal mesto leta 49 našega štetja, njegovo keltsko ime Kaerpenhuelgoit, kar pomeni 'mesto na hribu pod visokim gozdom'.
Rimsko obdobje Rimljani so zgradili 17 ha veliko utrdbo v obliki 'igralne karte' (pravokotnik z okroglimi vogali in dvema kratkima in dvema dolgima stranicama) () z imenom Isca Dumnoniorum| okoli leta 55 našega štetja. Utrdba je bila jugozahodni konec Fosse Way (Pota 15 Antoninovega itinerarja) in služila kot baza 5000 mož II. legija Augusta, ki jo je nekaj časa vodil Vespazijan, kasnejši rimski cesar, naslednjih 20 let, preden so se preselili v Caerleon v Walesu, ki je bil znan tudi kot Isca. Da bi razlikovali oba, so Rimljani Exeter imenovali tudi Isca Dumnoniorum, 'vodno mesto Dumnonijev', Caerleon pa Isca Augusta. V Topshamu so ohranili tudi majhno utrdbo; skladišče oskrbe na poti med obema je bilo izkopano v St Loyesu blizu ceste Topsham leta 2010.
Prisotnost utrdbe je zgradila nenačrtovano civilno skupnost (vicus ali canabae) staroselcev in družin vojakov, večinoma severovzhodno od utrdbe. Ta naselbina je služila kot plemenska prestolnica (civitas) DumnonijevBidwell, Paul T. Roman Exeter: Fortress and Town, p. 56}}. Exeter City Council (Exeter), 1980. . in jo je Ptolemaj v svoji Geografiji navedel kot eno od njihovih štirih mest () (pojavilo se je tudi v Ravenski kozmografiji iz 7. stoletja, kjer se pojavi kot očitno zmeden vnos za Scadu Namorum). Ko je bila trdnjava okoli leta 75 opuščena, je bilo njeno posestvo spremenjeno v civilne namene: njeno zelo veliko kopališče je bilo porušeno, da bi naredili prostor za forum in baziliko, na jugovzhodu pa je bilo postavljeno manjše kopališče. To območje je bilo izkopano v 1970-ih, vendar ga zaradi bližine današnje stolnice ni bilo mogoče ohraniti za javnost. Januarja 2015 je bilo objavljeno, da je stolnica v Exetru začela ponudbo za obnovo kopeli in odprtje podzemnega centra za obiskovalce.
V poznem 2. stoletju sta obrambni jarek in obzidje okoli stare trdnjave nadomestila brežina in obzidje, ki je obdajalo veliko večje območje, približno 37 hektarjev.Bidwell (1980), . Čeprav je večina vidne zgradbe starejša, je bil potek rimskega obzidja uporabljen za poznejše mestno obzidje Exetra. Tako je ostalo okoli 70 % rimskega obzidja, večino njegove poti pa je mogoče izslediti peš. Zdi se, da je devonska Isca najbolj cvetela v prvi polovici 4. stoletja: okoli mesta so našli več kot tisoč rimskih kovancev in obstajajo dokazi o obdelavi bakra in brona, skladišču in tržnicah za živino, pridelki in lončenina, pridelana na okoliškem podeželju.Bidwell (1980), 76 & 80. Datiranje do zdaj odkritih kovancev pa kaže na hiter upad: skoraj noben ni bil odkrit po letu 380.Hoskins (2004), p.14.
Srednji vek Sasi so prišli v Exeter po zmagi Britancev v bitki pri Peonnumu v Somersetu v leta 658. Med ruševinami rimskega mesta je bilo dovolj prostora za oba naroda in Sasi so dovolili Britom še naprej živeti po svojih navadah. To naselje je skoraj gotovo na kraju od današnje ulice Bartholomew Street. Do leta 1637 je bila ta ulica znana kot Britayne v spomin na čase, ko je bila britska četrt.
V letu 876 so Exeter (takrat znan kot Escanceaster), na kratko zasedli Danci. Alfred Veliki (849–899) jih je naslednje poletje pregnal. V naslednjih letih je bil Exeter eno od štirih utrdb v Devonu, s tem da so popravili rimsko obzidje. Leta 893 je bilo mesto drugič oblegano od Dancev.
V okoli leta 928 je kralj Etelstan (okoli 893/895–939) pregnal Brite iz mesta. V času Viljema Malmesburyja so jih poslali preko reke Tamar, s čimer je bila določena reka kot meja Devona. Etelstan je verjetno obnovil staro mejo Dumnoniana. Druge navedbe kažejo, da so se Briti preprosto preselili ne daleč izven mestnega obzidja. Izpraznjeno četrt so utrdili kot "grofovo utrdbo", ki so jo kot Irlesberi imenovali še v 12. stoletju.
Leta 1001 Dancem znova ni uspelo priti v mesto, so ga pa oplenili leta 1003, ker je bilo iz neznanih razlogov zapuščeno. Emma Normandijska je dobila mesto kot del dote, ko se je leto prej poročila z Etelredom II.
Leta 1068 so mesto osvojili normanski vojaki pod Viljemom Osvajalcem, ki je dal zgraditi grad Rougemont. Prej saško ozemlje je prišlo v upravo Normanov. Po smrti škofa Leofrica leta 1072 ga je nadomestil Norman Osbern Fitz.Hoskins (2004), 27.
Leta 1136, na začetku anarhije, je Baldwin de Redvers proti kralju Štefanu postavil grad Rougemont. Redversi so se podredili šele po trimesečnem obleganju, in sicer ne takrat, ko so presahnili trije vodnjaki v gradu, ampak šele potem, ko so izčrpali velike zaloge vina, ki ga je garnizija uporabljala za pitje, peko, kuhanje in gašenje požarov, ki so jih zanetili oblegovalci. Med obleganjem je kralj Štefan zgradil zemeljsko utrdbo na mestu, ki je danes (napačno) znana kot grad Danes.
Mesto je imelo tedenske sejme najmanj od leta 1213 dalje in leta 1281 je bil Exeter edino mesto na jugozahodu, ki je imelo tri tržne dni na teden. Obstaja evidenca sedmih letnih sejmov, najzgodnejši je datiran v leto 1130. Sejmi so se nadaljevali vsaj do zgodnjega 16. stoletja.
Pred izgonom Judov iz Anglije leta 1290 je bil Exeter dom najbolj zahodne judovske skupnosti v Angliji.
V visokem srednjem veku so imeli oboji, stolnični duhovniki in državljani, dostop do zapletenega sistema vodovoda, ki je dovajal čisto pitno vodo v mesto iz izvirov v sosednji župniji St. Sidwell. Delu sistema vodovoda je bila izjemna mreža podzemnih predorov, ki so v veliki meri nedotaknjeni in jih je mogoče videti še danes.
Sodobni časi
Obdobji Tudorjev in Stuartov Leta 1537 je mesto postalo grofijska korporacija. Leta 1549 je mesto uspešno zdržalo enomesečno obleganje tako imenovanih Prayer Book upornikov: Devon in Cornish, ki jih je razjezila radikalna verska politika kralja Edvarda VI. Uporniki so zasedli predmestje Exetra, požgali dvoje mestnih vrat in skušali spodkopati mestno obzidje, vendar so bili na koncu prisiljeni opustiti obleganje, potem ko so bili poraženi v vrsti krvavih bitk s kraljevo vojsko. Številni uporniki so bili usmrčeni takoj po obleganju. Ubožnice in kapela Livery Dole v Heavitreeju so bile ustanovljene marca 1591 in dokončane leta 1594.
Ko je bil John Hooker leta 1561 imenovan na mestno plačilno listo, je ustanovil sodišče sirot kot občinsko vlado za družine, ki jih je prezgodnja smrt njihovega glavnega gospodarskega vira zdrobila. Prav tako je postal skupni svet kot zakoniti lastnik katerega koli posestva, ki je bilo prepuščeno osirotelim otrokom v Exetru, dokler ne dopolnijo 21 let, da bi bilo delno poplačano. Davek na sirote je bil uporabljen za financiranje izgradnje kanala Exeter.
Mestni moto, Semper fidelis, je po tradiciji predlagala Elizabeta I. Angleška kot priznanje mestnemu prispevku z ladjami, ki so pomagale premagati špansko armado leta 1588; vendar je njegova prva dokumentirana uporaba leta 1660. Šole v Exetru učijo, da je moto podelil Karel II. leta 1660 ob obnovi zaradi vloge Exetra v angleški državljanski vojni.
Ko je bil leta 1638 prečastiti John Wheelwright izgnan iz kolonije Massachusetts Bay in je nato ustanovil skupnost na bregovih reke Squamscott, je regijo poimenoval Exeter po devonski dvojnici. Med ameriško revolucijo je postal glavno mesto New Hampshirea.
Exeter je bil na začetku angleške državljanske vojne pristaš parlamenta in njegova obramba se je zelo okrepila, a septembra 1643 ga je zavzela korniška kraljeva vojska pod vodstvom princa Mauricea. Nato je mesto ostalo trdno pod kraljevim nadzorom vse do bližnjega konca vojne in je bilo eno zadnjih kraljevih mest, ki je padlo v roke parlamentarcev. O predaji Exetra se je aprila 1646 v Poltimore House pogajal Thomas Fairfax. V tem obdobju je bil Exeter gospodarsko močno mesto z močno trgovino z volno. To je bilo delno posledica okolice, ki je bila »bolj rodovitna in bolje naseljena kot tista, ki je bila v prejšnjem dnevu«, kot pravi grof Lorenzo Magalotti, ki je mesto obiskal, ko je bil star 26 let. Magalotti piše o več kot trideset tisoč ljudeh, zaposlenih v grofiji Devon kot del industrije volne in blaga, blaga, ki je bilo prodano v »Zahodno Indijo, Španijo, Francijo in Italijo«.Gray 2000, p.18 V tem obdobju, v začetku 18. stoletja, je Exeter obiskala tudi Celia Fiennes. Opomnila je na »ogromno trgovanje« in »neverjetno količino« v Exetru, pri čemer je zapisala, da »obrne največ denarja v enem tednu od vsega v Angliji«, med £10.000 in £15.000.Gray 2000, p.31
Industrijska revolucija in moderna doba Na začetku industrijske revolucije se je Exeter razvil zaradi predelave kmetijskih proizvodov iz okolice in zaradi moči vode hitro tekoče reke Exe. Ko so parni stroji zamenjali hidroenergijo, je bil Exeter predaleč od premoga in železove rude za nadaljnji razvoj industrije. Čeprav je mesto izgubilo svoj pomen, mu je bilo z velikimi, grdimi industrijskimi obrati prizaneseno. To je razlog, zakaj je Exeter zdaj eno izmed mest z najvišjo kakovostjo življenja v Veliki Britaniji.
Leta 1832 je kolera, ki je izbruhnila po vsej Evropi, dosegla Exeter. Edino znano dokumentacijo o tem dogodku je napisal dr. Thomas Shapter, eden od zdravnikov, prisotnih med epidemijo.
Prva železnica, ki je prispela v Exeter, je bila Bristol and Exeter Railway, ki je leta 1844 odprla postajo v St Davidsu na zahodnem robu. Podjetje South Devon Railway Company je progo razširilo proti zahodu do Plymoutha in odprlo svojo manjšo postajo v St Thomasu nad Cowickom. ulica. Bolj osrednjo železniško postajo, tisto na Queen Street, je leta 1860 odprla londonska in jugozahodna železnica, ko je odprla svojo alternativno pot do Londona. Mesarji Lloyd Maunder so se leta 1915 preselili v svojo sedanjo bazo, da bi pridobili boljši dostop do Great Western Railway za prevoz mesnih izdelkov v London.