Združeno izraelsko kraljestvo Izraela in Judeje (hebrejsko ממלכת ישראל [Izraelsko kraljestvo]) je bilo antično kraljestvo,Arthur E. Cundall, The United Monarchy: Fact or Fiction?, Vox Evangelica 8 (1973), str. 33-39. Graham Harvey, The True Israel: Uses of the Names Jew, Hebrew, and Israel in Ancient Jewish and Early Christian Literature, BRILL, 1996, str. 164.Roland De Vaux, Ancient Israel: Its Life and Institutions, B. Eerdmans Publishing, 1997. ki so ga ustanovili Hebrejci (Izraeliti).Israelite, The Encyclopedia of the Jewish Religion, urednika R.J. Zwi Werblowsky in Geoffrey Wigoder, Holt, Rinehart and Winston, 1966, str. 206-207: »Naziv Izraeliti označuje ljudstvo, ki so ga sestavljali Jakobovi] potomci (otroci Izraela). Naziv se je uporabljal (a) za celotno ljudstvo, vključno z Judejci, in (b) po delitvi kraljestva po Salomonovi smrti samo na prebivalce severnega kraljestva.« V njem so vladali kralji Savel, David in Salomon in je znano predvsem iz Svetega pisma. Njegov obstoj se običajno datira med letoma 1020 in 930 pr. n. št.. Svetopisemski viri poročajo, da je po Salomonovi smrti in ustoličenju njegovega sina Roboáma okoli leta 930 pr. n. št. kraljestvo razpadlo na Izraelsko kraljestvo s Šehemom in Samarijo na severu in Judejsko kraljestvo z Jeruzalemom na jugu.
Sodobni znanstveniki s tekstno kritiko in arheološkimi dokazi izpodbijajo svetopisemska poročila, zato je zgodovinskost nekaterih (ali celo vseh) poročil vprašljiva.
Zgodovina Tekstna kritika je pokazala, da sta Samuelovi knjigi zlepljeni iz več različnih izvirnih besedil. Na začetku prve knjige so najbolj izraziti promonarhistični in protimonarhistični opisi, iz katerih se da rekonstruirati dva različna vira. Protimonarhistični vir opisuje, da je Samuel popolnoma iztrebil Filistejce in hkrati priznava, da je ljudstvo zahtevalo vladarja, za katerega so vidci zbrali Savla.
Promonarhistični vir opisuje božansko Savlovo rojstvo1 Samuel, 1, 20. (njegovo ime so kasnejši uredniki spremenili v Samuela) in njegov vojni pohod in popolno zmagi nad Amonci. Po zmagi je ljudstvo glasno zahtevalo, naj ga povede proti Filistejcem in ga izžrebalo za kralja.Gwilym H. Jones (2001), 1 and 2 Samuel, v John Barton in John Muddiman, The Oxford Bible Commentary, Oxford University Press, str. 197–199.
Izvor Po Knjigi sodnikov so hebrejska plemena pred ustanovitvijo kraljestva živela v plemenski zvezi, ki so jo vodili karizmatičnimi voditelji, imenovani sodniki. Za prvega kralja so sihemski gospodje in ves Bet Miló postavili Abiméleha.Sodniki, 9, 1-6. Celemu Izraelu je vladal tri leta, dokler ni bil v bitki pri Tebécu ubit.Sodniki, 9, 50-57.
Po svetopisemskem pisanju je združeno kraljestvo nastalo, ko se je večina prebivalstva odločila, da bi namesto ohlapne hebrejske plemenske zveze raje imela kralja. V Svetem pismu je rečeno, da je Hebrejce k temu prisilil vedno večji pritisk Filistejcev in drugih sosednjih plemen, in Samuel je za prvega kralja mazilil Savla iz Benjaminove družine.1 Samuel, 10,1. Sveto pismo obravnava kralja kot prekletstvo, ker je človek dobil položaj spoštovanja in moči, ki po njihovi veri rezerviran za Boga.
Državljanska vojna Po Drugi Samuelovi knjigi je bila Savlova vladavina zaradi neposlušnosti do Boga okrnjena in njegovemu kraljestvu je zavladala druga rodbina. Mazoretski tekst pravi, da je Savel vladal samo dve leti, čeprav je to malo verjetno.Andre Lemaire, King Saul , My Jewish Learning. Pridobljeno dne 27. maja 2014. Sveto pismo za Savla pravi, da je umrl v bitki s Filistejci.2 Samuel 1, 1-10.
David in Savel sta pred tem postala sovražnika, vsaj s Savlovega stališča, čeprav viri pišejo, da sta Savlov sin Jonatan in hčerka Mihála pomagala Davidu, da je pobegnil pred Savlom,1 Samuel 19, 11,12. kar je privedlo do kratke sprave pred Savlovo smrtjo.
Savla je v Izraelu nasledil sin Iš Bošet, ki je vladal samo dve leti,2 Samuel 2, 10. dokler ga niso umorili.2 Samuel, 4,6. David, ki je vladal samo v Judeji, je po zaroti proti Iš Bošetu zavladal tudi v Izreaelu. Številne tekstne kritike in poznavalci Svetega pisma kažejo, da je bil za umor odgovoren David, vendar so si kasneje izmislili njegovo nedolžnost, s katero so njegovo dejanje prikrili.Stanley Jerome Isser, The Sword of Goliath: David in Heroic Literature, Google Books, 27. maj 2014.
Ob koncu četrtega leta Davidovega vladanja so izraelski uporniki v Hebronu za novega kralja imenovali Davidovega sina Absaloma.2 Samuel 15, 10. David je pobegnil iz Jeruzalema2 Samuel 15, 16. na vzhod preko Jordana. Po mnenju večine arheologov ni šlo za pravi upor Izraela proti mogočnemu kraljestvu, ampak za ponovno vzpostavitev oblasti nad revno, zaostalo in redko naseljeno regijo.
Tekstna kritika kaže, da ta del svetopisemskega besedila in večina preostalega dela druge Samuelove knjige izhajata iz enega samega vira, znanega kot Zgodovina Davidovega dvora. Vir sicer odraža politično pristranskost kasnejšega Judejskega kraljestva po propadu Izraela, vendar je nekoliko bolj nepristranski od kraljestvu naklonjenih in nasprotnih virov v zgodnejših delih besedila. Izrael in Judeja sta v tem besedilu opisana kot precej različni kraljestvi.
David je nazadnje sprožil protinapad in zmagal, vendar je pri tem izgubil sina Absaloma.2 Samuel 18, 14-16. Po ponovnem prevzemu oblasti v Judeji se je vrnil na zahodni breg Jordana. Izraelci so se mu kasneje še večkrat uprli, vendar je vse upore uspešno zatrl.
Zlata doba David je po državljanski vojni s Savlom ustvaril močno združeno kraljestvo in vladal približno od leta 1000 do 961 pr. n. št..Robert G. Boling, urednik (1975), Judges (The Anchor Yale Bible Commentaries), Garden City, New York: Doubleday. str. XXI. ISBN 0300139454. Njegov naslednik Salomon, ki je vladal od leta 961 do 922 pr. n. št. je ohranil enotno monarhijo.
David, tretji kralj Izraela, je leta 1006 pr. n. št. prestolnico kraljestva prestavil v Jeruzalem.Jewish Virtual Library. Pred tem je bila prestolnica Davidove Judeje Hebron, Iš Bošetovega Izraela pa Mahanaim. Še pred tem je bila prestolnica Savlovega združenega kraljestva Gibea.
David je vodil nekaj uspešnih vojnih pohodov proti sovražnikom Izraela. Porazil je sosednja ljudstva, vključno s Filistejci, in zavaroval meje kraljestva. Izrael je zrasel v močno regionalno silo. Pod Davidovo dinastijo je Združeno kraljestvo doživelo razcvet in doseglo premoč nad svojimi sosedi.
Pod Davidovim naslednikom Salomonom se je začelo obdobje miru, blaginje in kulturnega razvoja. V tem času je bilo zgrajeno veliko javnih zgradb in Prvi jeruzalemski tempelj.
Po svetopisemskih poročilih je Davidu končno uspelo resnično poenotenje Judeje in Izraela. Nekateri sodobni arheologi so prepričani, da se je v tem obdobju nemoteno nadaljeval obstoj dveh različnih kulturnih in geografski entitet – judejske in izraelske. Njihova morebitna politična združitev ni imela nobenega praktičnega vpliva na odnose med obema ljudstvoma.Israel Finkelstein, Neil Asher Silberman (2001), The Bible Unearthed: Archaeology's New Vision of Ancient Israel and the Origin of Its Sacred Texts, Simon and Schuster, str. 23.
Izraelsko kraljestvo je preraslo v cesarstvo in obvladovalo številne šibke vazalne države, vključno s Palestino, Moabom, Edomom in Amonom, in številne aramejske mestne države (Aramejska Coba in Aramejski Damask). Po svetopisemskih virih se je cesarstvo raztezalo od Sredozemskega morja do Velike arabske puščave in od Rdečega morja do Evfrata. Nekateri sodobni arheologi so prepričani, da ozemlje cesarstva brez feničanskega ozemlja ob Sredozemskem morju, ni presegalo 34.000 km2. Od tega je Izraelsko kraljestvo obsegalo 24.000 km2.
Davida je po smrti nasledil sin Salomon, ki je pridobil kraljestvo na nekoliko sporen način po umoru svojega starejšega brata Adoníja.1 Kralji 2, 23-25. Med njegovo vladavino je kraljestvo doživelo obdobje miru, kakršnega še ni bilo.
David in Salomon sta v Svetem pismu prikazana kor sklenitelja močnega zavezništva s Tirskim kraljestvom. Tiru sta odstopila nekaj svojega ozemlja in v zameno dobila številne mojstre obrti, izkušene delavce, denar, dragulje, cedrovino in druge dobrine. S pomočjo tirskega denarja in arhitektov sta bila zgrajena tudi Davidova palača in Salomonov tempelj.
Salomon naj bi obnovil tudi številna velika mesta, vključno z Megidom, Hazorjem in Gezerjem. Arheologi so med izkopavanjem omenjenih mest odkrili nekaj elementov, na primer mestna vrata s šestimi prostori in palače iz klesanega kamna, ki so jih pripisali ravno Salomonovemu obnovitvenemu programu. Med kasnejšimi izkopavanji v Megidu je postalo jasno, da so zgradbe iz različnih in kasnejših obdobij. Yigael Yadin je naknadno ugotovil, da je hleve, za katere so bili prepričani, da so pripadali Salomonovi veliki čredi konj, v resnici zgradil kralj Ahab v 9. stoletju pr. n. št..Amihay Maza, Israel Finkelstein, The Quest for the Historical Israel, Society of Biblical Lit., 24. oktober 2007, str. 102.
Konec združenega kraljestva thumb|250px|right|Izraelsko (modro) in Judejsko kraljestvo (rumeno), meje antičnega južnega Levanta in antična mesta v 9. stoletju pr. n. št.
Po Salomonovi smrti okoli leta 926 pr. n. št. so napetosti med desetimi plemeni v severnem delu kraljestva in njegovim južnim delom, v katerem je dominiral Jeruzalem, dosegle vrelišče. Ko se je Salomonov sin in naslednik Roboám netaktno odzval na pritožbe severnih plemen,1 Kralji 12, 1-15. se je združeno kraljestvo Izraela in Judeje razcepilo na Izraelsko kraljestvo s Samarijo na severu in Judejsko kraljestvo z Jeruzalemom na jugu. Roboám je obdržal oblast v Judeji, v Izraelu pa je po volji ljudstva zavladal Nebátov sin Jerobeám.1 Kralji 12, 20. Večina nehebrejskih provinc je dobila samostojnost.
Izraelsko krajestvo (tudi Severno kraljestvo ali Samarija) je bilo neodvisno do leta 722 pr. n. št., ko ga je podjarmilo Asirsko cesarstvo. Judejsko (ali Južno kraljestvo) je ostalo neodvisno do leta 586 pr. n. št., ko ga je podjarmilo Babilonsko cesarstvo.
Kronologija V rabi je več kronologij obdobja Združenega izraelskega kraljestva. Mnenja strokovnjakov iz različnih strok se še vedno razhajajo, zato začetek in konec kraljestva nista dokončno določena.Hershel Shanks (2010), Ancient Israel, 3. izdaja, Pearson, ISBN 0205096433. Richard Friedman (1987), Who Wrote The Bible, Harper One, ISBN 0060630353. Harold Bloom (2004), The Book of J, Grove Press, ISBN 0802141919.
Večina zgodovinarjev podpira ali starejšo kronologijo Williama Foxwella Albrighta in Edwina Richarda Thieleja ali novejšo kronologijo Gershona Galila, ki sta prikazani v naslednji preglednici. Vsi datumi so iz obdobja pred našim štetjem. Thielejeva kronologija se na splošno ujema z Galilovo in se od nje razlikuje za največ eno leto.Kenneth Kitchen, How We Know When Solomon Ruled: Israel's Kings, BAR, september/oktober 2001.
Albrightovi datumiThielejevi datumiGalilovi datumi Običajno/svetopisemsko imeVladarsko ime in naslov OpombeSavlova rodbinaokrog 1021–1000 okrog 1030–1010SavelShaul ben Qysh, Melekh Ysra’elubit v bitki, samomorokrog 1000 okrog 1010–1008Iš BošetIshba'al ben Shaul, Melekh Ysra’elumorjen Davidova rodbinaokrog 1000–962 okrog 1008–970DavidDawidh ben Yishai, Melekh Ysra’elSavlov zet, Iš Bošetov svak okrog 962–okrog 922 okrog 970–931SalomonSh'lomoh ben Dawidh, Melekh Ysra’elsin Davida in Batšebe
Arheološki dokazi