thumb|250 px|Schiltach v Črnem gozdu thumb|right|250px|Hiša svete Marije v Elyju, Anglija thumb|right|250px|Shakespearjeva rojstna hiša, Stratford-upon-Avon
Predalčna lesena gradnja (nemško fachwerkhaus, v Švici riegelhaus) je najbolj znana v Nemčiji, Franciji in Angliji. Ogrodje je iz lesa z vodoravnimi in poševnimi palicami z medprostori, ki so napolnjeni z glinenimi ali opečnimi zidaki ali vrbovim popletom in ometani. Les je bil, razen poznega obdobja tega sloga, okrogel in obtesan. Tesarji so ga povezali s kovinskimi elementi, kot so žeblji ali vijaki.
Taka gradnja hiš se je razvila iz preproste prazgodovinske lesene gradnje. Ta način se je od prvih paličnih konstrukcij razvijal vse od antike do 19. stoletja in je eden prevladujočih v srednji Evropi severno od Alp in Angliji. V poznem obdobju se je uveljavil tudi v Alpah. Sodobni naslednik predalčne gradnje je leseni okvir.
Zasnova predalčne lesene gradnje verjetno izvira iz srednjevisokonemške besede vach za flechtwerk (pletenina, pletarski izdelek).William Foerste: Niederdeutsches Wort (PDF; 6,8 MB). Band 5, Aschendorff, Münster 1965, ab Seite 96. Abgerufen am 26. August 2013.
Konstrukcija Načrtovanje Tesar, ki je bil običajno tudi graditelj, je naris ali razrez izdelal neposredno na tla, pozneje in danes na površino lesa. To sta zdaj v glavnem prevzela arhitekt in inženir, vendar pa ima tesar še vedno najpomembnejšo vlogo. Zdaj uporabljajo programsko opremo CAD. Včasih izdelajo tudi model.
Sestavine thumb|250 px|Prerez lesene hiše v predalčni izvedbi thumb|250 px|Gradnja ogrodja predalčne hiše – Oberpfalz, maj 2013 thumb|250 px|Lesena konstrukcija, zapolnjena z mrežo iz lesa in kamni
Glavni deli predalčne gradnje so: spodnji poveznik (spodnja lega ali spodnji prečnik) v vsakem nadstropju; soha, steber, stojka so navpični podporniki na spodnjem povezniku; vogalne sohe in povezovalni stebri so debelejši od okenskih, vratnih in vmesnih soh; zgornji poveznik (tram) leži vodoravno na sohah; menjalnik (nosilec) leži prečno in povezuje sohe; nad okensko odprtino je prekladni menjalnik, pod njo pa parapetni menjalnik; opore so diagonalni trami, ki vpenjajo stebre, spodnje in zgornje ročice (vezi, opore), povezujejo stojke s povezniki in menjalniki; polja so praznine v skeletu, zapolnjena z opeko; stropnjaki, zgornje lege so tramovi, ki ležijo prečno na poveznikih in nosijo talne deske; brane, tramovne glave so tramovi, ki pogosto štrlijo navzven; konzole podpirajo tramovne glave.
Tesan les ima presek 10 x 10 in 18 x 18 cm. Zaporedni deli se običajno spajajo z lesenimi klini. Leseni žeblji imajo premer približno 2 cm in so vsaj 2 cm daljši od debeline poveznika. Sestavne dele po razrezu označijo, da jih hitro in pravilno sestavijo na gradbišču.
Material Les je predvsem hrast in graden, jelka se uporablja na območjih, bogatih z njimi, saj so odporni proti vremenskim vplivom in gnilobi.
Medprostore zapolnijo z lesenim popletom, napolnjenim z mešanico slame in ilovice, ali z opeko ali kamnom, zidane pa z opeko in so ometane.
Okrasne oblike Umetniški videz pollesene hiše je manj izrazit, odvisno od regije in obdobja gradnje. Kot okras delujejo zlasti razporeditev podpornih in togih tramov, vstavitev dodatnega, statično nepotrebnega lesa kot okras, uporabljene oblike lesa (rezbarija in poslikave), pa tudi barvna različica predelkov ali uporaba klinkerja. Vrsta okraševanja, ki se je uporabljala po različnih regijah in obdobjih, ima tudi različna imena. Nekatere vrste so lahko zgradili samo stari mojstri.
Predalčne stavbe imajo med drugim te oblike okrasja: Andrejev križ, ovratnik (bundwerk) je izraz v umetnosti mizarstva in podeželske arhitekture iz 19. stoletja, zlasti v Avstriji, na Južnem Tirolskem in na Bavarskem, obešeni ali trapezni friz (okoli 1500–1540), dvojna prečka, diamantni trak (kot povečanje verižnega friza), napisi (na primer "Nisi Dominus Frustra; psalm 127"), pahljačasti friz (okoli 1535–1560), figuralni friz, verižni ali tračni friz (okoli 1550–1670), čepi (konzole), okrašene s kipi svetnikov, okrogle in oblike volut ali zarez; na primer hiši Huneborstelsche in Ritter St. Georg v Braunschweigu, križni friz, listnata palica (okoli 1520–1550), podoba moža, oblika prečnih opornikov v več različicah, tudi Wilder Mann (divji mož), sončne plošče (iz kamna v renesančni arhitekturi, Braunschweig 1533, Bad Salzuflen 1633), friz s poševnim križem, stopničasti friz (Halberstadt, Ratskeller 1461, Kriegsverlust – Braunschweig 1526), hiša Ritter St. Georg v Braunschweigu, vrvna palica (okrasni trak kot zavita vrv s krožnim prerezom – hiša Vines Stock v Bad Wildungnu).
Zgodovina thumb|250 px|Lesena konstrukcija v minojskem slogu, okoli 1700 pr. n. št. v Akrotiriju na Santorinu thumb|250 px|Antična hiša v Herkulaneju z elementi paličja Našli so hiše iz neolitske michelberške kulture, ki so bile zgrajene z žarkastim lesenim okvirjem.Almut Bick: Die Steinzeit. Theiss WissenKompakt, Stuttgart 2006. ISBN 3-8062-1996-6
Rimski arhitekt Vitruvij okoli 33 pred našim štetjem v svojem delu O arhitekturi (De Architectura) omenja gradnjo predalčij. Leta 79 je Vezuv pokopal antično rimsko mesto Herkulanej. Arheologi so odkrili delno polleseno stavbo (latinsko: Opus Craticium). Tako imenovana rimska dolga hiša iz 1. stoletja je bila zgrajena že v slogu predalčne lesene gradnje. V zgodnjem srednjem veku je bil ta način pri gradnji hiš v Srednji Evropi že razširjen in se je v srednji Evropi obdržal od prve polovice 12. do 19. stoletja. Bil je najbolj razširjena oblika gradnje severno od Alp v Nemčiji, delu Francije, v Angliji in Skandinaviji. Pollesene stavbe so znane tudi na območjih, bogatih z lesom, v nekdanjem turškem cesarstvu od Bolgarije do Sirije. Gline za zapolnitev prostorov med lesno konstrukcijo je bilo tudi dovolj.
V Nemčiji sta bili v uporabi dve vrsti pregrajevanja prostora: starejša srednjeveška stebrna konstrukcija (Ständerbau), pri kateri so stebri med stenami od praga do strehe, in mlajša okvirna gradnja (Rähmbau ali Stockwerksbau), pri kateri je vsako nadstropje samostojno. Povod za ta razvoj je bilo domnevno pomanjkanje lesa v rastočih mestih. Tudi želja po višjih stavbah ali krajšem lesu, lažjem za ravnanje z njim in prevoz, je spodbujala nastanek tega načina gradnje. Najstarejša je pekarna v Eppingerju na Altstadtstraße 36 iz leta 1412. Pogosto je zgornje nadstropje segalo nekoliko izven gabarita spodnjega nadstropja.
13.–14. stoletje Do leta 1970 so lahko starost lesa predalčnih stavb ocenjevali le na podlagi strukturnih in slogovnih značilnosti. Šele z uporabo dendrokronologije so lahko starost lesa določili zelo natančno. Taka preiskava je leta 1984 pokazala, da je bila pollesena hiša takratne Zvezne republike Nemčije zgrajena leta 1276 v mestu GöttingenNeue Presse, Hannover vom 14. März 1984. Najstarejši do zdaj ugotovljeni sta hiši v Esslingenu am Neckar, na Heugasse 3 iz leta 1262/63 na Weber Gasse 7 iz leta 1267. Stara mesta Esslingen, Göttingen in Limburg an der Lahn imajo številne zelo stare pollesene hiše iz 13. in 14. stoletja.
Ker so bili v kasnejših obdobjih pogosti požari, je zelo težko najti zelo stare hiše.
15. stoletje Iz 15. stoletja so znane hiše z izrezljanimi reliefi, napisi ali vzorci. V Nemčiji razlikujejo tri skupine slogov.
alemanski (Alemannisches Fachwerk) najdemo predvsem na jugozahodu Nemčije, Švice in Alzacije, frankovski (Fränkisches Fachwerk) je pretežno v Švici, v Turingiji, Hessnu, Severnem Porenju in Vestfaliji, Porenju in na Pfalškem, pretežno kot gospodarska poslopja, spodnjesaški (Niedersächsisches Fachwerk), izvor je severna Nemčija med Nizozemsko in Prusijo v obliki dvoranskih hiš za gospodarska poslopja.
Meje med slogi niso strogo ločene. Tako najdemo leseno predalčno konstrukcijo v Paulinzelli (okrožje Rottenbach v Turingiji) pri ruševinah nekdanjega samostana, zgrajenega v 15. stoletju v alemanskem slogu.
16.–18. stoletje Stavbe, zgrajene v lesenem predalčnem slogu iz 16. do 18. stoletja, so okrašene.
19. stoletje Z začetkom industrializacije mineralnih in kovinskih vrst materiala je postala proizvodnja učinkovitejša in prevoz enostavnejši. Tako so bile v nasprotju z lesom prvič praktično neomejeno na razpolago trdnejše konstrukcije. Konvencionalni gradbeni les v srednji Evropi je bil skoraj popolnoma odpravljen. Pollesene stavbe, sorazmerno tanke, nevarne za požar, niso več izpolnjevale zahtev tistega časa. Les za okvirne konstrukcije se je zmanjšal na strojno in enakomerno debelino.Rudi Krauß: Fachwerk im Landkreis Kitzingen, aufgezeigt an Fachwerkbauten in Dettelbach und Umgebung. In: Jahrbuch für den Landkreis Kitzingen. Verlag J. H. Röll GmbH, Dettelbach 2014. ISBN 978-3-89754-434-5. S. 259–279.
20. in 21. stoletje thumb|250 px|Sodobna lesena hiša, ki jo včasih primerjajo s predalčno konstrukcijo Fachwerk Od približno leta 1900 dalje so v Nemčiji redko gradili predalčne hiše, nasprotno pa je bila tovrstna gradnja v Severni Ameriki zelo priljubljena in prevladuje.
Tradicionalna gradnja je danes redka. Današnja lesena gradnja je le malo podobna staremu slogu, saj je les od zunaj le delno viden.
Redka so gradbena podjetja, ki so se specializirala za gradnjo lesenih predalčnih hiš v tradicionalnem slogu. Ena takih je družba Der Spieker iz Walsroda in leta 1921 ustanovljeno podjetje Emil von Elling iz Winsna (Luhe).
Razširjenost Nemčija thumb|250 px|Hiša Kickelhain v Mosbachu Kljub precejšnjemu uničenju v drugi svetovni vojni se je več kot milijon predalčnih hiš ohranilo v Braunschweigu, Frankfurtu na Majni, Hamburgu, Hannovru, Halberstadtu, Hildesheimu, Kasslu in Nürnbergu, pa tudi drugod, med njimi je tudi nekaj cerkev. Take hiše še danes določajo podobo celotnih starih mest in vasi. V Stolbergu (Harz) je zgodovinsko središče z več kot 500 let starimi ohranjenimi hišami. V državi so tudi številne posamezne koče, predvsem na podeželju.
Nemške predalčne hiše presenečajo z različnimi konstrukcijskimi in okrasnimi elementi. Regionalne razlike so zelo velike, nekateri osnovni vzorci pa so se razširili v večjem delu. Nekaj predstavnikov frankovskega sloga je v Alzaciji, alemansko predalčje je mogoče najti v podobni obliki v Zahodni Nemčiji, Švici in Predarlski. Spodnjesaške stavbe so še posebej znane po svojih bogatih, izklesanih okrasjih, ki se pojavljajo veliko redkeje v osrednji in južni Nemčiji. Na drugi strani (območje Bavarske južno od Donave) so tovrstne gradnje skoraj neznane. V Immenstaadu je bila leta 1578 zgrajena Schwörer Haus.
Zlasti v 18. in 19. stoletju so bile predalčne stene pogosto prekrite z lesom ali skrilavcem, tako da je strukturo sorazmerno težko prepoznati od zunaj. V nekaterih predelih, kot je Bergische Land (Severno Porenje - Vestfalija), so imeli regionalne postopke načrtovanja, pri katerih je skrilavec igral posebno vlogo.
Druga znana posebna vrsta paličnih konstrukcij je Umgebindehaus, posebna vrsta hiše z zasnovo bloka z lesenim okvirjem in trdno konstrukcijo, najdemo jih od Spodnje Šlezije do Zgornje Lužice in Severne Češke do Labe. thumb|Franckova ustanova (sirotišnica) (bakrorez, 1749) Na temeljih Franckove (August Hermann Francke) ustanove (sirotišnice) v Hallu stoji največja lesena predalčna hiša v Evropi.
Švica thumb|250 px|left|Grad Zug, Švica, 1550 V severovzhodni Švici, v kantonu Thurgau in še posebej v Züriškem kantonu je več kot 90 % starejših kmečkih lesenih hiš; (po ocenah več kot 600.000 pravih lesenih predalčnih hiš in številne mešane oblike) vasi (Unterstammheim in Oberstammheim, Nussbaumen, Uesslingen) imajo skoraj v celoti predalčne hiše. Les je rdeče pobarvan, polnila pa so bela. Pravokotno mrežo skoraj vedno prečkajo diagonalni nosilci. Za ohranjanje ogroženih je bil ustanovljen muzej na prostem v Ballenbergu.
Avstrija thumb|250 px|left|Gostilna pri Rozi, zgradil jo je Johannes Lutz leta 1735 v slogu meščanske thurgavske hiše v Gaißauu, Vorarlberg, Avstrija