Leon Battista Alberti, italijanski humanist, umetnik, arhitekt, pesnik, duhovnik, jezikoslovec, filozof in kriptograf, * 14. februar 1404, Genova, † 25. april 1472, Rim.
Alberti je eden prvih primerov renesančnega človeka-vseveda (homo universalis), ki je ustvarjal na raznih področjih, podobno kot kasneje bolj znani Leonardo da Vinci. Čeprav je bil pogosto označen le za arhitekta, je že ameriški umetnostni zgodovinar James BeckJames Beck, "Leon Battista Alberti and the 'Night Sky' at San Lorenzo", Artibus et Historiae 10, No. 19 (1989:9–35), p. 9. dejal, da: »izpostaviti le eno polje Leona Battiste pred drugimi kot funkcionalno neodvisno in samozadostno sploh ne pripomore h kakršnemukoli prizadevanju za opredelitev celostnega raziskovanja Albertija v likovni umetnosti«. Albertijevo življenje je opisano v knjigi Življenje umetnikov Giorgia Vasarija kot enega izmed najodličnejših slikarjev, kiparjev in arhitektov.
Med njegova najznamenitejša arhitekturna dela sodijo pročelje palače Rucellai v Firencah, ki je kasneje močno vplivala na podobo mestne palače, manjša bazilika Tempio Malatestiano v Riminiju, ki velja za eno najznamenitejših cerkva v Italiji, zgornji del fasade dominikanske cerkve Santa Maria Novella, ki je bila štiri stoletja vzor arhitektom cerkva, ter njegovo najpomembnejšo delo, bazilika svetega Andreja v Mantovi s portalom v obliki slavoloka.
Alberti je napisal tudi številne vplivne razprave na temo umetnosti, med katerimi sta najvplivnejši O slikarstvu (Della pittura), ki je prva znanstvena študija perspektive, ter O umetnosti gradnje (De Re Aedificatoria), ki je prva renesančna arhitekturna razprava.
Življenje Leon Battista Alberti je bil rojen leta 1404 v Genovi, premožnemu florentinskemu očetu, ki je bil izgnan iz svojega mesta in mu je bila dovoljena vrnitev šele leta 1428. Alberti, čigar mati ni znana in je bil verjetno rojen v nezakonski zvezi, se je šolal najprej v internatu v Padovi, nato pa je študiral pravo na renomirani Univerzi v Bologni.Melissa Snell, Leon Battsta Alberti , About.com: Medieval History. Nekaj časa je živel v Firencah, nato pa leta 1431 odpotoval v Rim, kjer je prejel mašniško posvečenje in začel delati na dvoru papeža Evgena IV. V tem času je študiral starodavne rimske ruševine, ki so ga navdušile za arhitekturo in močno vplivale na obliko stavb, ki jih je načrtoval.The Renaissance:a Illustrated Encyclopedia, Octopus (1979) Alberti je bil nadarjen na mnogih področjih. Bil je visok, močan in dober športnik, ki je sodeč po avtobiografiji lahko jezdil najbolj divje konje in skočil čez glavo odrasle osebe. Odlikoval se je kot pisatelj, ko je bil še otrok v šoli in pri starosti dvajset let je napisal igro, ki je posnemala klasična dela iz antične literature. Leta 1435 je začel pisati svoje prvo veliko pisno delo O slikarstvu (Della pittura), v katerem se zgleduje po rastoči slikarski umetnosti v Firencah v začetku 15. stoletja, analizira naravo slikarstva in raziskuje elemente perspektive, kompozicije in barve.
Leta 1438 se je začel zelo resno zanimati za arhitekturo, k čemur ga je spodbudil markiz Leonello d'Este v Ferrari, za katerega je zgradil majhen slavolok za podporo konjeniškemu kipu Leonellovega očeta. Leta 1447 je postal arhitekturni svetovalec papežu Nikolaju V., ki je po Vasarijevih besedah s svojimi gradbenimi posegi povzročil veliko zmedo v mestu.Vasari 2007, s. 123 Alberti se je papežu takoj prikupil, zato je svojega dotedanjega arhitekturnega svetovalca Bernarda Rossellina neposredno podredil Albertiju. Alberti je tako dobil glavno besedo pri arhitekturi, gradbeno izvedbo projektov pa je prepustil Rossellinu.ibid.
Svoje prvo večje arhitekturno naročilo je dobil leta 1446, za fasado Rucellaijeve palače v Firencah. Temu je sledilo leta 1450 naročilo kondotjerja Sigismonda Malatesta za preoblikovanje gotske cerkve v Riminiju, posvečene Svetemu Frančišku, v spominsko kapelo (Tempio Malatestiano). V Firencah je zasnoval zgornje dele fasade za dominikansko cerkev Santa Maria Novella, pri čemer je slavno povezal glavno ladjo in nižje stranske ladje z dvema bogatima intarzijama spiral in tako rešil vizualni problem, kar je vse predstavljalo vzor arhitektom cerkva naslednjih štiristo let.Joseph Rykwert, ed., Leon Baptiste Alberti, Architectul Design, Vol 49 No 5-6, London Leta 1452 je zaključil O umetnosti gradnje (De re aedificatoria), razpravo o arhitekturi, na podlagi dela Vitruvija in pod vplivom arheoloških ostalin v Rimu. Delo je bilo objavljeno šele leta 1485. V letu 1464 je sledilo njegovo manj vplivno delo O kiparstvu (De Statua), v katerem je proučeval kiparstvo. Albertijev edini znani kip je medaljon z avtoportretom, ki ga včasih pripisujejo Pisanellu.
thumb|right|Palazzo Rucellai Alberti je dobil naročilo za oblikovanje dveh cerkev v Mantovi: Cerkve sv. Boštjana (San Sebastiano), ki ni bila nikoli dokončana in pri kateri se o Albertijevih namerah lahko le domneva, ter Baziliko sv. Andreja (Basilica di Sant'Andrea). Zasnova za slednjo je bila dokončana leta 1471, leto pred Albertijevo smrtjo, vendar je bila za razliko od prve dokončana po njegovih načrtih, kar jo uvršča med Albertijeva najpomembnejša dela.
Kot umetnik se je Alberti razlikoval od navadnega obrtnika, izobraženega v delavnicah. Bil je namreč humanist in del hitro rastočega kroga intelektualcev ter obrtnikov, ki so jih podpirali dvori knezov in gospodov tistega časa. Alberti je imel, kot član plemiške družine in kot del rimske kurije, poseben status. Bil je dobrodošel gost na dvoru plemiške hiše d'Este v Ferrari, v Urbinu je preživel del zime z urbinskim vojvodom in kondotjerjem Federicom da Montefeltrom. Urbinski vojvoda je bil sposoben vojaški poveljnik, ki je taktiko na bojišču v mirnem času nagrajeval še z mecensko velikodušnostjo. Alberti mu je nameraval posvetiti eno od svojih razprav o arhitekturi.
Med manjšimi študijami sta bili - obe pionirski vsaka na svojem področju - razprava o kriptografiji O šifriranju (De componendis cifris) in prva italijanska slovnica. S florentinskim kozmografom Paolom Toscanellijem je sodeloval pri astronomskem delu. Manj poznano Albertijevo delo s področja geografije je Panorama mesta Rim (Descriptio urbis Romae). Le nekaj let pred svojo smrtjo je Alberti zaključil Vladajoč družini (De iciarchia), dialog o Firencah v času medičejske vladavine.
Alberti, ki je imel mašniško posvečenje, je ostal neporočen vse svoje življenje. Veliko se je ukvarjal z živalmi in je imel hišnega psa mešanca, za katerega je napisal svečano hvalnico Canis. Vasari ga opisuje kot »občudovanega državljana, človeka kulture /.../ prijatelja nadarjenih ljudi, odprtega in vljudnega z vsemi. Vedno je živel častno in bil kavalir.« Vasari, The Lives of the Artists Alberti je umrl v Rimu, 20. aprila 1472 v starosti 68 let.
Objave Alberti je obravnaval matematiko kot skupni imenovalec umetnosti in znanosti. »Da bi jasno predstavil ta kratek komentar o slikarstvu,« je Alberti začel svojo razpravo O slikarstvu (Della Pittura), »bom najprej najprej začel z matematiko in iz nje vzel tiste stvari, ki so ključnega pomena za slikarstvo.« Leone Battista Alberti, On Painting, editor John Richard Spencer, 1956, p. 43.
Della pittura (znana tudi v latinščini kot De pictura) se sklicuje v svoji znanstveni vsebini na klasično optiko pri ugotavljanju perspektive kot geometrijskega instrumenta umetniške in arhitekturne predstavitve. Alberti je bil dobro podkovan v znanosti. Njegovo znanje optike je bil povezano z dolgoletno tradicijo Kitab al-manazir (Optika, De aspectibus) arabskega polihistorja Alhazena (Ibn al-Haitam, 965–1041), ki je bila znana v frančiškanskih optičnih delavnicah, v tradicijah Perspectivae učenjakov iz 13. stoletja, kot so Roger Bacon, John Peckham in Vitelo.Podobni vplivi so sledljivi v tretjem komentarju (Commentario terzo) Lorenza Ghibertija k Alhazenovi Optiki.
thumb|Angleški naslov prve izdaje prevoda Giacoma Leonija Albertijeve De Re Aedificatoria (1452). Knjiga je dvojezična, z italijansko verzijo na levi in angleško na desni strani.
V obeh delih, tj. O slikarstvu in O kiparstvu, je Alberti poudaril, da bi umetnik moral posnemati in se učiti iz narave. Slikarji in kiparji težijo »prek različnih znanj za isti cilj, in sicer da pri delu, za katerega so se zavzemali, kolikor se dá opazujejo podobnost z realnimi predmeti iz narave.« Vendar pa Alberti ni mislil, da bi umetniki morali posnemati naravo objektivno, temveč bi morali biti še posebej pozorni na lepoto, saj »je v slikarstvu lepota tako prijetna, kot je tudi bistvena.« Umetnina je po Albertiju izdelana tako, da je nemogoče, da bi kaj vzeli ali kaj dodali, ne da bi posegli v lepoto celote. Lepota je bila za Albertija »harmonija vseh delov [umetnine] v odnosu /.../ tako sožitje pa je doseženo z določenim številom, proporcem in razporeditvijo, kot to zahteva harmonija«. Albertijeve zamisli o harmoniji niso bile novost, saj jih lahko zasledimo nazaj do Pitagore, vendar jih je izrazil na svež način, ki je ustrezal tudi takratnemu estetskemu diskurzu.
V Rimu je imel Alberti dovolj časa za študij antičnih ostankov mesta. Njegove podrobne pripombe, ki so vključene v njegovo delo O umetnosti gradnje (De re aedificatoria, 1452),Alberti,Leon Battista. On the Art of Building in Ten Books. Trans. Leach, N., Rykwert, J., & Tavenor, R. Cambridge: The MIT Press, 1988 so bile narejene po antični klasiki De Architectura rimskega arhitekta in inženirja Vitruvija (46-30 pr. n. št.). Delo je prva renesančna arhitekturna razprava. Pokriva širok razpon predmetov, od zgodovine do urbanizma in inženirstva, do filozofije lepote. De re aedificatoria, velika in draga knjiga, ni bila v celoti objavljena do leta 1485, potem pa je postala glavna referenca arhitektov.Center for Palladian Studies in America, Inc., Palladio's Literary Predecessors Še več, knjiga je bila napisana »ne le za obrtnike, temveč tudi za vsakogar, ki ga zanima žlahtna umetnost«, kot je zapisal Alberti. Prvotno je bila objavljena v latinščini, prva italijanska izdaja je izšla leta 1546, standardna italijanska izdaja Alberijevega prevajalca Cosima Bartolija pa je bila objavljena leta 1550. Papež Nikolaj V., kateremu je Alberti posvetil celotno delo, je imel vizijo o celoviti arhitekturni obnovi Rima, vendar mu je uspelo uresničiti le drobec njegovih vizionarskih načrtov. Skozi svojo razpravo je Alberti odprl teorije in ideale florentinske renesanse arhitektom, znanstvenikom in drugim.
Alberti je napisal še delo Knjiga o vodenju doma (I Libri della famiglia), v katerem so zapisane razprave o izobraževanju, porokah, vodenju gospodinjstva in denarja v toskanskem dialektu. Delo ni bilo natisnjeno do leta 1843. Tako kot Erazem Rotterdamski nekaj desetletij kasneje, je Alberti poudaril potrebo po reformi v izobraževanju. Opozoril je, da je »skrb za zelo majhne otroke žensko delo, za medicinske sestre ali matere« in da je pomembno kar najhitreje otroke naučiti abecedo. Z velikim upanjem je dal delo svoji družini v branje, vendar je v svoji avtobiografiji Alberti priznal, da »se je komaj izognil občutkom besa, ko je videl nekaj svojih sorodnikov, kako so se odkrito posmehovali tako celotnemu delu kot tudi avtorjevemu jalovemu početju.« Delo Momus, napisano med letoma 1443 in 1450, je pikra mizoginistična komedija o olimpskih bogovih. Podlaga tega »romana à clef«, ki s fikcijo uprizarja resnične dogodke, naj bi bilo smešenje papeštva, če seveda drži predpostavka, da vrhovni bog Jupiter pooseblja katerega od papežev. Alberti si je sposodil veliko karakterjev od enega svojih najljubših grških pisateljev, starogrškega satirika Lukijana. Ime protagonista, Momus, se nanaša na grško besedo za krivdo ali kritiko, drugače pa je tudi ime boga satire in posmeha. Potem ko je bil izgnan iz nebes, se Momus, zasmehovan od ostalih bogov, na koncu kastrira. Jupiter in drugi bogovi se spustijo na zemljo, vendar se tudi vrnejo v nebesa, potem ko se Jupitru zlomi nos v veliki nevihti.
Arhitekturna dela