thumb|right|250px|Barva koral je odvisna od simbiontskih alg in pigmentov, ki jih sintetizirajo same korale. Korale so v splošnem morski nevretenčarji iz poddebla koralnjakov (Anthozoa), debla Cnidaria, ki tipično živijo v kolonijah, pritrjenih na morsko dno.Dolinar K. (ur.) (1996). Leksikon naravoslovja. Ljubljana: Cankarjeva založba, str. 299. ISBN 86-361-0928-0 Kolonija je obdana z značilnim zunanjim ogrodjem oz. skeletom, katerega oblika in barva je posebna za vsako vrsto. Ogrodje je lahko mehko, želatinasto, roževinasto ali apnenčasto. Kamniti koralnjaki (Scleractinia) so s svojim apnenčastim ogrodjem najpomembnejši gradnik koralnih grebenov v tropskih morjih; eden od najbolj znanih primerov je Veliki koralni greben blizu Avstralije.

Posamezna »glava« kolonije je torej sestavljena iz množice genetsko enakih polipov, ki so dokaj majhni in merijo par centimetrov v dolžino ter par milimetrov v širino. Vsak polip ima obliko valja, zgornjo ustno odprtino pa obkroža venec lovk (tentaklov). Polipi kamnitih koralnjakov so umeščeni v apnenčaste »skodelice«, apnenčasto ogrodje, ki se izloča na spodnjem delu polipa oz. bazi. Kamniti koralnjaki raste navzgor tako, da se polipi premaknejo na višjo lego in pričnejo izločati novi del ogrodja. Skozi mnogo generacij kolonija ustvari veliko ogrodje, ki se razlikuje od vrste do vrste.

Polipi v koloniji se razmnožujejo na nespolni način preko brstenja, vendar so sposobni tudi spolnega razmnoževanja preko zunanje oploditve. Polipi iste vrste izločajo spolne celice (gamete) v nočnem času več dni zapored, v času okoli polne lune.Veron JEN. (2000). Corals of the World, 3. izdaja. Avstralija: Australian Institute of Marine Sciences and CRR Qld Pty Ltd. ISBN 0-642-32236-8

Čeprav lahko nekatere korale lovijo majhne ribe in plankton s pomočjo lovk, na katerih so ožigalne celice (nematociste), večina koral živi v sožitju z fotosintetskimi algami iz rodu Symbiodinium (znane tudi kot zooksantele). Korale od alg dobijo potrebna hranila in kisik, alge pa v zameno za to anorganske snovi (nitrate, fosfate in ogljikov dioksid) ter ugodno mesto, na katerem je dovolj sončne svetlobe za fotosintezo. Take korale tipično prebivajo v plitvi in bistri morski vodi, v globinah manjših od 60 m. Korale, ki ne živijo v sožitju z algami, lahko živijo v mnogo globljih predeli: hladno morske korale iz rodu Lophelia prebivajo do globine 3300 m. Nekatere so našli celo severno od Darwin Mounds, severozahodno od Cape Wrath na Škotskem, druge pa ob obali zvezne države Washington in Aleutskih otokov.

Taksonomija Razvrstitev koral je predmet razprav že tisočletja zaradi podobnosti z rastlinami in živalmi. Aristotelov učenec Teofrast je rdečo koralo, korallion, opisal v svoji knjigi O kamnih, pri čemer je namigoval, da gre za mineral, vendar jo je v svojih Raziskavah o rastlinah opisal kot globokomorsko rastlino, kjer omenja tudi velike kamnite rastline, ki pod vodo v Herojskem zalivu razkrijejo svetle cvetove. Plinij Starejši je drzno izjavil, da več morskih bitij, vključno z morskimi koprivami in spužvami, »ni ne žival ne rastlina, ampak imajo tretjo naravo (tertia natura)«. Petrus Gyllius je kopiral Plinija in v svoji knjigi O francoskih in latinskih imenih rib v regiji Marseille iz leta 1535 uvedel izraz zoophyta za to tretjo skupino; splošno, a zmotno se domneva, da je izraz ustvaril Aristotel. Gyllius je nadalje po Aristotelu ugotovil, kako težko je bilo opredeliti, kaj je rastlina in kaj žival. Babilonski Talmud omenja korale med vrstami dreves, francoski komentator Raši iz 11. stoletja pa jih opisuje kot »vrsto drevesa (מין עץ), ki raste pod vodo in se imenuje (francosko) 'korala'«.Babylonian Talmud, Rosh Hashana 23a, and commentary of Rashi (24th narrow line)

Perzijski polimat Al-Biruni (umrl 1048) je gobice in korale uvrstil med živali, saj so trdili, da se odzivajo na dotik. Kljub temu so ljudje verjeli, da so korale rastline, vse do 18. stoletja, ko je William Herschel z mikroskopom ugotovil, da imajo korale značilne tanke celične membrane živali.

Danes so korale razvrščene kot živalske vrste v podrazreda Hexacorallia in Octocorallia razreda Anthozoa v deblu Cnidaria. Hexacorallia vključuje kamnite koralnjake, te skupine pa imajo polipe, ki imajo običajno 6-kratno simetrijo. Octocorallia vključuje modre korale in mehke korale. Vrste Octocorallia imajo polipe z osemkratno simetrijo, pri čemer ima vsak polip osem lovk in osem mezenterijev. Skupina koral je parafiletična, ker morske vetrnice spadajo tudi v podrazred Hexacorallia.

Sistematika Obstajata dve glavni klasifikaciji koral: trde korale (skleraktinske in kamniti koralnjaki), ki tvorijo grebene na podlagi iz kalcijevega karbonata, s polipi, ki nosijo šest trdih lovk, in mehke korale (Alcyonacea in ahermatipske korale), ki so prožne in jih tvori kolonija polipov z osmimi lovkami, podobnimi perjem. Ti dve klasifikaciji sta nastali zaradi diferenciacije v izražanju genov na konicah njihovih vej in baz, ki so nastale prek razvojnih signalnih poti, kot so Hox, Hedgehog, Wnt in BMP.

Znanstveniki običajno izberejo Acropora kot raziskovalne modele, saj so najbolj raznolik rod trdih koralnjakov, saj imajo več kot 120 vrst. Večina vrst znotraj tega rodu ima polipe, ki so dimorfni: aksialni polipi hitro rastejo in imajo svetlejšo obarvanost, medtem ko so radialni polipi majhni in temnejše obarvanosti. V rodu Acropora se sinteza in fotosinteza gamet odvijata na bazalnih polipih, rast pa se dogaja predvsem na radialnih polipih. Rast na mestu radialnih polipov zajema dva procesa: nespolno razmnoževanje z mitozo in odlaganje kalcijevega karbonata v skeletu prek beljakovin zunajceličnega matriksa (ECM), ki delujejo kot diferencialno izraženi (DE) signalni geni med konicami vej in bazami. Ti procesi vodijo do diferenciacije kolonij, ki je najnatančnejši razlikovalec med vrstami koral. V rodu Acropora se diferenciacija kolonij odvija s povečano in zmanjšano regulacijo DE.

Sistematične študije vrst mehkih koral so se soočale z izzivi zaradi pomanjkanja taksonomskega znanja. Raziskovalci niso odkrili dovolj variabilnosti znotraj rodu, da bi zanesljivo razmejili podobne vrste, zaradi nizke stopnje mutacij mitohondrijske DNK.

Okoljski dejavniki, kot sta dvig temperatur in raven kisline v naših oceanih, pojasnjujejo nekatere vrste koral v obliki izgubljenih vrst. Različne vrste koral imajo proteine ​​toplotnega šoka (HSP), ki prav tako spadajo v kategorijo DE pri različnih vrstah. Ti HSP pomagajo koralam v boju proti povišanim temperaturam, s katerimi se soočajo, kar vodi v denaturacijo beljakovin, izgubo rasti in sčasoma do smrti koral. Približno 33 % vrst koral je na seznamu ogroženih vrst Svetovne zveze za varstvo narave in jim grozi izguba vrst. Zakisljevanje oceanov (padanje pH vrednosti v oceanih) ogroža nadaljnjo rast in diferenciacijo vrst koral. Stopnje mutacij Vibrio shilonii, grebenskega patogena, odgovornega za beljenje koral, močno presegajo tipične stopnje razmnoževanja koralnih kolonij, ko pH vrednosti padejo. Tako korale ne morejo mutirati svojih HSP in drugih genov za preprečevanje podnebnih sprememb, da bi se borile proti povišanju temperature in znižanju pH vrednosti s konkurenčno hitrostjo kot ti patogeni, odgovorni za beljenje koral, kar povzroči izgubo vrst.

Anatomija

Korale so večino svojega življenja sedeče živali kolonij genetsko identičnih polipov. Premer vsakega polipa se giblje od milimetrov do centimetrov, kolonije pa lahko nastanejo iz več milijonov posameznih polipov. Polipi kamnitih koralnjakov (znane tudi kot trde korale) proizvajajo okostje, sestavljeno iz kalcijevega karbonata, ki krepi in ščiti organizem. To odlagajo polipi in cenosark, živo tkivo, ki jih povezuje. Polipi sedijo v vdolbinah v obliki skodelice v okostju, znanih kot koraliti. Kolonije kamnitih koralnjakov so po videzu izrazito spremenljive; ena vrsta lahko ima skorjo, ploščato, košato, stebrasto ali masivno trdno strukturo, pri čemer so različne oblike pogosto povezane z različnimi vrstami habitata, pri čemer so pomembne razlike v ravni svetlobe in gibanju vode.

Telo polipa lahko po strukturi grobo primerjamo z vrečko, katere stena je sestavljena iz dveh plasti celic. Zunanja plast je tehnično znana kot ektoderm, notranja plast pa kot endoderm. Med ektodermom in endodermom je podporna plast želatinaste snovi, imenovane mezoglea, ki jo izločajo celične plasti telesne stene. Mezoglea lahko vsebuje skeletne elemente, ki izvirajo iz celic, ki so migrirale iz ektoderma.

Vrečasto telo, zgrajeno na ta način, je pritrjeno na trdo površino, ki je pri trdih koralah vdolbine v skeletu v obliki skodelice, znane kot koraliti. V središču zgornjega konca vrečke je edina odprtina, imenovana usta, obdana s krogom lovk (tentakel), ki spominjajo na prste rokavic. Lovke so organi, ki služijo tako za taktilni občutek kot za zajemanje hrane. Polipi iztegnejo svoje lovke, zlasti ponoči, pogosto vsebujejo zvite pikajoče celice (cnidocite), ki prebodejo, zastrupijo in trdno držijo živi plen, ga ohromijo ali ubijejo. Plen polipov vključuje plankton, kot so ceponožci in ličinke rib. Vzdolžna mišična vlakna, ki nastanejo iz celic ektoderma, omogočajo lovkam, da se skrčijo in prenesejo hrano v usta. Podobno krožno razporejena mišična vlakna, ki nastanejo iz endoderme, omogočajo, da se lovke po krčenju iztegnejo ali potisnejo navzven. Tako pri kamnitih kot mehkih koralah se lahko polipi umaknejo s krčenjem mišičnih vlaken, pri čemer se kamnite korale za obrambo zanašajo na svoje trdo okostje in cnidocite. Mehke korale običajno izločajo terpenoidne toksine, da bi odgnale plenilce.

Pri večini koral se lovke podnevi umaknejo in ponoči razprejo, da lovijo plankton in druge majhne organizme. Plitvovodne vrste kamnitih in mehkih koral so lahko zooksantelatne, korale pa svojo planktonsko prehrano dopolnjujejo s produkti fotosinteze, ki jih proizvajajo ti simbionti. Polipi so med seboj povezani s kompleksnim in dobro razvitim sistemom gastrovaskularnih kanalov, kar omogoča znatno izmenjavo hranil in simbiontov.

Zunanja oblika polipa se zelo razlikuje. Steber je lahko dolg in vitek ali pa je v aksialni smeri tako kratek, da telo postane diskasto. Lovke lahko štejejo več sto ali pa jih je zelo malo, v redkih primerih le ena ali dve. Lahko so preproste in nerazvejane ali pa imajo pernato obliko. Usta so lahko v isti višini kot površina peristoma ali pa so štrleča in v obliki trobente.

Mehke korale

Mehke korale nimajo trdnega eksoskeleta kot takega. Vendar pa so njihova tkiva pogosto ojačana z majhnimi podpornimi elementi, znanimi kot skleriti iz kalcijevega karbonata. Polipi mehkih koral imajo osemkratno simetrijo, kar se odraža v Octo in Octocorallia.

Mehke korale se precej razlikujejo po obliki in večina je kolonialnih. Nekaj ​​mehkih koral je stolonatov, vendar so polipi večine povezani s plastmi tkiva, imenovanimi cenosark, in pri nekaterih vrstah so te plasti debele in polipi globoko vgrajeni vanje. Nekatere mehke korale obdajajo druge morske predmete ali tvorijo režnje. Druge so drevesaste ali bičaste in imajo osrednji aksialni skelet, vgrajen na svoji osnovi v matrico podporne veje. Te veje so sestavljene iz vlaknate beljakovine, imenovane gorgonin ali iz kalcificiranega materiala.

Kamniti koralnjaki

Polipi kamnitih koralnjakov imajo šestkratno simetrijo. Pri njih so lovke valjaste in se zožijo v konico, pri mehkih koralah pa so pernate s stranskimi vejami, znanimi kot pinnule. Pri nekaterih tropskih vrstah so te zmanjšane na zgolj škrge, pri nekaterih pa so zraščene in dajejo veslast videz.