Primas stolnica Svete Marije v Toledu (špansko: Catedral Primada v Santa María de Toledo) je rimskokatoliška stolnica v Toledu v Španiji.
Stolnica v Toledu je ena od treh visoko gotskih stolnic iz 13. stoletja v Španiji in šteje, po mnenju nekaterih organov, da je opus magnum v gotskem slogu v Španiji. Gradnja se je začela leta 1226 pod vladavino Ferdinanda III., zadnji gotski prispevki so bili dodani v 15. stoletju, v času katoliških monarhov, ko so bila leta 1493 končana dela na obokih osrednje ladje. Vzor je bila stolnica svetega Štefana v Bourgesu, čeprav je načrt s petimi ladjami posledica konstruktorske namere, da bi zajeli vse svete prostore nekdanje mestne mošeje in nekdanji sahn (dvorišče) s križnim hodnikom. Je tudi kombinacija nekaj značilnosti sloga Mudéjar, predvsem v križnem hodniku, s prisotnostjo posebnih lokov v triforiju. Spektakularna vključitev svetlobe in strukturni dosežki obokov ambulatorija so nekatere od njenih bolj omembe podrobnosti. Zgrajena je z belega apnenca iz kamnolomov Olihuelas, v bližini Toleda.
Popularno je znana kot Dives Toletana (kar v latinščini pomeni bogat Toledan) In the 15th century this appellation was popularized through a Latin proverb exalting the four Spanish cathedrals considered the grandest, which says: Sancta Ovetensis, pulchra Leonina, dives Toledana, fortis Salmantina..
Zgodovina Poreklo
Prva cerkev iz obdobja prvega nadškofa Evgenija (Sv. Evgenij iz Toleda) se je nahajala na istem mestu, kot je sedanja stolnica. Ta cerkev je bila posvečena že drugič v letu 587, potem ko je doživela nekaj sprememb, o čemer priča napis iz 16. stoletja, ki ga hranijo v samostanu, ki pravi:
»V imenu Gospodovem je Marijina cerkev posvečena kot katoliška, prvi dan v ides aprila, v veselem prvem letu kraljevanja našega najbolj slavnega kralja Flavius Reccareda, Era 625« (13. april 587).
Mesto je bilo škofijski sedež Vizigotske Španije. Številni koncili v Toledu potrjujejo pomembnost cerkvene preteklosti. Tudi Reccaredovo spreobrnjenje iz arijanstva je bilo izvršeno tam. Muslimanska invazija ni takoj odpravila krščanske prisotnosti in škofije so prestavili sedež v cerkev sv. Marije Alfizén.
Vizigotsko cerkev so podrli in na njenem mestu zgradili glavno mošejo. Nekateri raziskovalci opozarjajo, da se molilna dvorana mošeje ujema z razporeditvijo petih ladij sedanje stolnice; sahn (dvorišče znotraj mošeje) naj bi sovpadalo z delom sedanjega samostana in kapele svetega Petra ter minaret z zvonikom. Z oporabo nekaterih arheoloških podatkov, ki jih je mogoče opaziti v islamskem stebru, vgrajenem v notranjosti kapele sv. Lucije; marmorne grede, ki krasijo zunanjost kora so izboljšanje stare muslimanske gradnje in prepletajo loke kalifatskega sloga v triforiju glavne kapele, v ambulatoriju sovpadata z muslimansko gradbeno tradicijo Cordove.
Stolnica Alfonza VI.
Mesto Toledo je ponovno zasedel kralj Alfonz VI. Kastiljski v letu 1085. Ena od točk muslimanske kapitulacije, ki je omogočila prenos mesta brez prelivanja krvi je bila kraljeva obljuba ohraniti in spoštovati njihove ustanove visokošolskega izobraževanja, kakor tudi običaje in vero muslimanskega prebivalstva, ki so soživita z večinskim Mozarabskim prebivalstvom. Seveda je bila ohranitev glavne mošeje sestavni tega kompromisa. Kmalu zatem je kralj odstopil državne zadeve ter prepustil mesto svoji ženi Constance in opatu samostana Sahagún, Bernardu Sediracu (ali Bernard Cluny), ki je bil povzdignjen v nadškofa Toleda. Ta dva, v medsebojnem soglasju in z izkoriščanjem odsotnosti kralja, sta se lotila nesrečnega dejanja, ki je, kot je povedal duhovnik Mariana v svoji Generalni zgodovina Španije, skoraj izzval muslimanski upor in posledično propad nedavno osvojenega mesta. Dne 25. oktober 1087, je nadškof v sodelovanju s kraljico Constance, poslal oborožen kontingent da zaseže mošejo s silo. Tja so namestili začasen oltar in v minaret obesili zvon, po krščanskem običaju, da "vržejo ven umazane zakona Mohameda". As the story is related in the First General Chronicle. Duhovnik Mariana piše, da je bil kralj Alfonz VI. tako razdražen zaradi teh dogodkov, da niti nadškof niti kraljica nista bila sposobna preprečiti kaznovanja vseh aktivnih udeležencev. Legenda pravi, da je lokalno muslimansko ljudstvo samo pomagalo obnoviti mir s svojim glavnim pogajalcem, faqih Abu Walidom, z zahtevo kralja do svojih someščanov, da sprejmejo krščansko uzurpacijo kot legitimno. V zahvalo za to gesto, ke stolni kapitelj posvetil poklon Walida in odredil njegovo podobo dati na enega od stebrov v glavni kapeli in na ta način ohranjati njegov spomin. Angus Macnab, "The Moslim Saint in Toledo Cathedral", in: Studies in Comparative Religion, Vol. 2, No. 2. (Spring, 1968) Tako je bila potrjena pretvorba toledske mošeje in je postala posvečena kot krščanska stolnica. Gradbeni načrti nekdanje mošeje niso bili ohranjeni niti zan videz strukture, vendar se ob upoštevanju ohranjenih ostankov mošeje v drugih španskih mestih (v Sevilji, Jaénu, Granadi, Malagi in mošeji v Cordovi) , lahko domneva, da je bilo stebrišče stavbe, s podkvastimi arkadami na vrhu stebrov v reviziji prejšnje rimske in vizigotske gradnje. Možno je, da je bila zelo podobna kot cerkev Odrešenika Toleda, prej mošeje.
Kralj Alfonz VI. je dal pomembno donacijo za novo cerkev. 18. decembra 1086 je bila stolnica pod posvečena Mariji in bile odobreno vile, zaselki, mlini in ena tretjina prihodkov vseh ostalih cerkva v mestu. Prvi kraljevi privilegij je bila zahteva, da se ohrani molitev v latinščini, ki se začne:
»Ego Disponente Deo Adefonsus, Esperie imperator, condeco sedi metropolitane, scilicet, Sancte Marie urbis Toletane honorem integrum ut decent abere pontificalem sedem secundum quod preteritis fuit constitutum a sanctis patribus...«
V prevodu: »Jaz, Alfonz, cesar vse Španije z božjo previdnostjo, skupaj s škofom, in sicer, da bom varoval papeško čast sv. Marije mesta Toleda nedotaknjeno, ki je deset predstavnikov papeškega prestola v preteklosti imenoval očetov ...«
Papež Urban II. je priznal to cerkev v letu 1088 kot primas stolnico. Mošeja-stolnica je ostala nedotaknjena vse do 13. stoletja, ko je v letu 1222 Papeška bula, ki jo je izdal papež, dovolila gradnjo nove katedrale, ki se je začela leta 1224 (ali 1225). Uradna slovesnost ob polaganju temeljnega kamna je potekala vleta1226 (drugi viri pravijo 1227), s prisotnostjo kralja Ferdinand III. Kastiljski. V celotnem 13. stoletju je bila dohodnina stolnice postavljena s predhodno vključitvijo Alcalá de Henares v svoja nadškofijska ozemlja v letu 1129.
Stolnica nadškofa Ximénez de Rada Postavitev stolnice, kakršna je videti danes je bila začeta v 13. stoletju, medtem ko je bil nadškof Toleda Rodrigo Ximenez de Rada in v času vladavine mladega Ferdinanda III. Kastiljskega. Začetek del je bil odložen, da je bil kralj lahko prisoten na uradnem svečanem polaganju temeljnega kamna. Ximenez de Rada je bil izvoljen za škofa v Toledu leta 1209, in od takrat naprej se je branil primat Toleda pred papeško oblastjo. Namenil se je zgraditi veliko stolnico, vredne mesta. Ko je prišel v pisarno, je imela mošeja-stolnica dovolj prostora, vendar z nizko streho, zaradi česar je bilo znotraj hrupno. Stolnica je bila stara; nekateri deli so bili porušeni, strukturi je manjkala vitkost in višina drugih verskih zgradb podobnega pomena. Ximenez de Rada je postal navdušen promotor nove stolnice, ki bo zgrajena v sodobnem gotskem slogu. Bil je tako navdušen nad projektom in sebe toliko vklučil, da so se kasneje širile lažne govorice, da je bil oblikovalec in arhitekt stolnice. Nadškof je nekaj let vzdeževal in ohranjal staro strukturo v upanju, da bi se njegove sanje uresničile.
Zgradba
Na strukturo objekta je močno vplival francoski gotski slog 13. stoletja, ki je bil prilagojen španskemu okusu. Zgradba meri 120 metrov v dolžino, 59 metrov v širino in 44,5 m v višino. Sestavljena je iz petih ladij s prečno ladjo in dvojnim ambulatorijem. Zunanje ladje predstavljajo liho nepravilnost, pri čemer sta malo širši od ostalih dveh. Najstarejši del stavbe je prezbiterij, ki ohranja v svoji arhitekturi izvirni triforij, ki se je raztezal vzdolž dolžine ladje in so ga odstranili v eni od številnih sprememb, ki so bile opravljene v stolnici. Še vedno v gotskem obdobju so bili ti triforiji nadomeščeni z velikimi okni z vitraji. Ti triforiji ohranjeni v prezbiteriju so v Mudéjar slogu. Najnižji del je narejen iz vršičkastih lokov, ki počivajo na paru stebrov, zgornji del predstavlja preplet lokov tipičnih za Mudéjar. Ni znano, ali so obstajali te Mudéjar teme v prejšnji mošeji in so jih kopirali kot opomin ali dodali v eni izmed kamnoseških izboljšav, kot nekaj izvirnega in lepega.
V prezbiteriju je dvojni ambulatorij zato, da bi ustrezalo tlorisu s petimi ladjami. Ta dvojni ambulatorij je velikih razsežnosti in je obogaten z arhitekturnimi elementi in originalnimi oboki. Nove odseke kapel je bilo potrebno razrešiti z nadomestnimi pravokotnimi in trikotnimi načrti, ki so bili za vsako kapelo drugačne velikosti, pravokotni načrti večji, trikotni načrti manjši. Ta način distribucije prezbiterija je mogoče videti v francoskih stolnic v Parizu, Bourges in Le Mans, zadnja stolnica je najbolj podobna po videzu, čeprav te tri bolj vitke na pogled od španske stolnice. Različne reforme, ki so bile sprejete v času, so spremenila ureditev nekaterih kapelic.
Stop ladje je banjast, rebrasto obokan, razen tisti v prečni ladji in prezbiteriju, ki so okrepljeni z zvezdastim obokom.
Mojstri in njihovi podporniki
Prvi mojster arhitekt stolnice v Toledu je bil Petrus Petri (okoli 1220 – 1291) (špansko: Pedro Pérez). Da to drži, temelji na edinem pričevanju o avtorstvu, legendi vpisani v vulgarni latinščini še vedno vidni na nagrobniku:
»Petrus Petri, umrl leta 1291, mojster cerkve Svete Marije v Toledu, čigar slava se je širila z dobrimi primeri in običaji, ki je zgradil ta tempelj in počiva tukaj, naredil občudovanja vredno stavbo, da ne bo občutil srd Boga.«
Proti sredini 20. stoletja, je škof Ciudad Real temeljito preučil to trditev in razkril vrsto dokumentov, ki so potrjevali obstoj prvega mojstra Petrusa Petrija, imenovanega Master Martín, poročen z Marío Gómez in zagotovo francoskega izvora, ki je bil povabljena od Ximenez de Rada. Eden od dokumentov, ki je datiran v 1227 je imenovan "mojster Martín dela sv. Marijo v Toledu". Drug seznam dokumentov zbran v stolnici leta 1234 spet zabeleži ime "Master Martín dela", med katerimi je bilo tudi pismo, da je bil najemnik hiše, povezane s stolnico. V kasnejših delih se pojavljajo imena Martin (klesar) in Juan Martin (mojster kamnosekov), za katere verjamejo, da so sorodniki med seboj. Pojavili se niso nobeni novi dokumenti, tako da v tem trenutku mojster Martín akreditiran kot prvi arhitekt. Na ta argument je treba dodati, da datum začetka gradnje ni v korelaciji s starostjo Petrusa Petrija, ki je bil v teh letih premlad, da bi bil arhitekt. Regarding the question of the age of Petrus Petri at the beginning of the construction of the cathedral, see The Cathedral of Toledo, The Modern Spain, 1903, by José Amador de los Ríos.
Študije, ki so izšle po tem odkritju, kažejo, da bi bil mojster Martín oblikovalec kapelic ambulatorija in ob njegovi smrti ali po odsotnosti nadzora nad delom je delo povzel Petrus, ki je končal ambulatorij in zgradil triforij v toledanskem slogu. Proti koncu 20. stoletja je bil zaključen prezbiterij in dva dela ladje na južni strani.
Proti koncu 14. stoletja je obstoj mojstra Rodriga Alfonsa očitno dokumentiran; je položil prvi kamen samostana leta 1389, pod pokroviteljstvom nadškofa Pedra Tenoria, ki je umrl deset let pozneje. Nadškof se je ukvarjal z mnogimi deli stolnice, tako kapele svetega Vlaha v samostanu, ki je znana po umetniškem bogastvu fresk iz šole v Sieni.