Surabaja (; ) (nekdaj tudi Soerabaja, Soerabaia ali Surabaja) je prestolnica Vzhodne Jave in drugo največje indonezijsko mesto, ki pokriva površino 335,93 km2 in leta 2024 s 3,1 milijona prebivalci in več kot 10 milijoni prebivalcev v razširjenem metropolitanskem območju. Po podatkih Nacionalne agencije za načrtovanje razvoja je Surabaja eno od štirih glavnih osrednjih mest Indonezije, poleg Džakarte, Medana in Makasarja. Metropolitansko območje Surabaya je tudi 6. največje gospodarstvo v ASEANu, pred Hanojem. Leta 2023 je bil bruto proizvodni partnerski sklad mesta ocenjen na 150,294 milijarde ameriških dolarjev. Leži na severni obali otoka Jave ob ustju reke Mas blizu Madurskega preliva. Vzdevek Mesto junakov spominja na borce za indonezijsko neodvisnost, ki so z bitko za Surabajo dali zagon indonezijski narodni revoluciji in nanjo opozorili mednarodno javnost. V mestu je bil rojen prvi indonezijski predsednik Sukarno.
Mesto je bilo poseljeno v 10. stoletju, v času Kraljestva Džangala, enega od dveh javanskih kraljestev, ki je bilo ustanovljeno leta 1045, ko je Airlanga odstopil prestol svojima dvema sinovoma. V poznem 15. in 16. stoletju je Surabaja postala vojvodina, pomembna politična in vojaška sila ter pristanišče na vzhodni Javi, verjetno pod cesarstvom Madžapahit. Takrat je bila Surabaya že pomembno trgovsko pristanišče zaradi svoje lege ob delti reke Brantas in trgovske poti med Malako in Začimbnimi otoki prek Javanskega morja. Med zatonom Majapahita se je gospodar Surabaje upiral vzponu sultanata Demak in se mu podredil šele leta 1530. Surabaja je postala neodvisna po smrti sultana Trenggana iz Demaka leta 1546.
Od 18. stoletja do sredine 20. stoletja je bila Surabaja največje mesto Nizozemske Vzhodne Indije ter središče trgovanja na indonezijskem otočju, ki je takrat tekmovalo s Šanghajem in Hongkongom.
Surabaja je eno najpomembnejših trgovskih pristanišč v Aziji. Glavni izvoz predstavljajo sladkor, tobak in kava. Na podlagi bogate zgodovina mesta kot trgovskega pristanišča je bila zgrajena močna finančna infrastruktura s sodobnimi gospodarskimi ustanovami, kot so banke, zavarovalnice in izvozno-uvozna podjetja. Na gospodarstvo sta vplivali rast mednarodnih industrijskih panog in izgradnja mostu Suramadu med Surabajo in mestom Bangkalan na otoku Madura. V mestu so tudi velika ladjedelnica in številne specializirane pomorske šole.
Izvor imena
Surabaja, iz javanskega »«, pomeni »pogumno se soočiti z nevarnostjo«; izvorno iz združitve palijskih besed असुर (sura), kar se nanaša na Asura (budistična prepričanja), in भय (bhaya), kar se nanaša na »strah« ali »nevarnost«. To ime aludira na prerokbo jasnovidnega kralja Džajabaje iz 12. stoletja, čigar ime pomeni premagati strah ali nevarnost. Džajabaja je napovedal boj med orjaškim belim morskim volkom in orjaškim krokodilom, ki naj bi potekal na tem območju.
Dogodek se včasih uporablja kot napoved mongolske invazije na Javo, pomembnega konflikta med silami Kublajkana, mongolskega vladarja Kitajske, in cesarstvom Madžapahit vladarja Radena Vidžaje, 31. maja 1293, kar zdaj velja za datum ustanovitve mesta.
Obe živali se zdaj uporabljata kot simbol mesta in sta v medsebojnem spopadanju in ovijanju prikazani v kipu blizu vhoda v mestni živalski vrt.
Nekateri menijo, da se Džajabajeva prerokba nanaša na veliko vojno med domačini Surabaje in tujimi silami v vojni za neodvisnost leta 1945. Druga zgodba govori o dveh junakih z imenom Sura in Baja, ki sta se bojevala, da bi postala kralj mesta. To je ljudska razlaga, ki je pri ljudeh in upravi mesta priljubljena, vendar ni podprta z zgodovinskimi viri.
Zgodovina Zgodnja zgodovina Kraljestvo Janggala je bilo eno od dveh javanskih kraljestev, ki sta nastali leta 1045, ko je Airlangga abdiciral prestol kraljestva Kahuripan v korist svojih dveh sinov. Najzgodnejši zgodovinski zapis o Surabaji je v knjigi Džu Fan Dži iz leta 1225, ki jo je napisal Džao Rugua, v kateri se imenuje Džòng Džjā Lú (重迦庐).F. Hirth and W.W. Rockhill, Chau Ju-kua, St Petersburg, 1911 Ime Janggala izhaja iz starojavanskega imena Hujung Galuh (dobesedno 'rtski diamant' ali 'rtski dragulj'). Hujung Galuh je stal ob ustju reke Brantas in je danes del sodobnega mesta Surabaja in regentstva Sidoarjo.
V 14. in 15. stoletju je bila Surabaja eno od pristanišč Majapahit ali obalnih naselij, skupaj s Tubanom, Gresikom in Hujung Galuhom (sodobni Sidoarjo). Ma Huan je v svoji knjigi Jingja ŠenglanMa Huan Ying-yai Sheng-lan, The Overall Survey of Ocean Shore, translated by J.V.G. Mills, p. 90, 1970, Hakluyt Society, reprint by White Lotus, 1997. . iz leta 1433 dokumentiral obisk Dženg Hejevih ladij z zakladom v začetku 15. stoletja.
Ma Huan je obiskal Javo med Dženg Hejevo četrto odpravo leta 1413, med vladavino kralja Majapahita Wikramawardhane. Opisuje svoje potovanje v prestolnico Majapahita. Najprej je prispel v pristanišče Tupan (Tuban), kjer je videl veliko število kitajskih naseljencev, ki so se preselili iz Guangdonga in Džangdžova. Nato je odplul proti vzhodu do uspešnega novega trgovskega mesta Koerhhsi (Gresik), Supaerhja (Surabaja), nato pa je z manjšo ladjo odplul v notranjost reke proti jugozahodu, dokler ni dosegel pristanišča Čangku (Canggu) na reki Brantas. Nadaljeval je potovanje po kopnem proti jugozahodu in prispel v Mančepo (Madžapahit), kjer je bival javanski kralj.
Predkolonialna doba
Območje Surabaje je bilo nekoč glavna vrata v prestolnico kraljestva Majapahit z morja, ob ustju reke Mas (Kali Mas). Obletnica mesta Surabaja je bila določena na 31. maj 1293, v spomin na zmago Majapahitov pod vodstvom Radena Vidžaje proti mongolski invaziji. Mongolske čete, ki so prišle z morja, so bile opisane kot Sura (morski psi/pogumni), čete Radena Vidžaje, ki so prišle s kopnega, pa kot Baja (krokodili/nevarnost), kar dobesedno pomeni pogumni za soočenje z nevarnostmi, ki grozijo. Zato se dan zmage obeležuje kot obletnica Surabaje.
Do konca 15. stoletja se je v Surabaji začel ukoreninjati islam. Naselje Ampel, ki je okoli mošeje Ampel v današnji vasi Ampel, okrožje Semampir, severna Surabaja, je ustanovil islamski prozelitizer Sunan Ampel.
V poznem 15. in 16. stoletju je Surabaja zrasla v vojvodstvo, pomembno politično in vojaško silo v vzhodni Javi. Portugalski pisatelj Tomé Pires je omenil, da je bil leta 1513 v Surabaji na oblasti muslimanski gospodar, čeprav je bil verjetno še vedno vazal hindujsko-budističnega Majapahita. Takrat je bila Surabaja že pomembno trgovsko pristanišče, zaradi svoje lege ob delti reke Brantas in trgovske poti med Melako in Začimbnimi otoki prek Javanskega morja. Med zatonom Majapahita se je gospodar Surabaje upiral vzponu Demakskega sultanata in se njegovi oblasti podredil šele leta 1530. Surabaja je postala neodvisna po smrti sultana Trenggane iz Demaka leta 1546.
Po propadu Demaka je Surabajo leta 1598 pod vodstvom Panembahana Senopatija osvojil sultanat Mataram, leta 1610 pa jo je napadel Panembahan Seda ing Krapyak. Članek VOC iz leta 1620 je Surabajo opisal kot bogato in močno regijo.M. C. Ricklefs, A History of Modern Indonesia since c. 1200, 2008
Vojvodstvo Surabaja je prišlo v konflikt z močnejšim sultanatom Mataram in ga je kasneje leta 1625 pod vodstvom sultana Agunga zavzel. To je bil eden najhujših pohodov Matarama, v katerem so morali osvojiti Surabajine zaveznike, Sukadano in Maduro, ter oblegati mesto, pri čemer je blokiral tok reke Brantas, sultan Agung pa je prisilil Surabajo k predaji. S to osvojitvijo je Mataram nato nadzoroval večino Jave, razen Bantenskega sultanata in nizozemske naselbine Batavija.
Kolonialna doba
Rastoča Nizozemska vzhodnoindijska družba je mesto prevzela od oslabljenega Matarama novembra 1743. Pri utrjevanju svoje oblasti nad Surabajo in sčasoma tudi nad preostalim delom Vzhodne Jave so Nizozemci sodelovali z vodilnimi regionalnimi magnati, vključno z Ngabehijem Soero Pernollom (1720–1776), njegovim bratom Han Bwee Kongom, Kapiteinom der Chinezenom (1727–1778) in njegovim nečakom Han Chan Pietom, Majoorjem der Chinezenom (1759–1827), vsi iz močne družine Han iz Lasema.
V 18. in 19. stoletju je bila Surabaja največje mesto v Nizozemski Vzhodni Indiji, postala je pomembno trgovsko središče in gostila najobsežnejšo pomorsko oporišče v koloniji. Surabaja je bila tudi središče plantažnega gospodarstva in industrije na Javi, ki ga je podpiralo njeno naravno pristanišče.
V času Nizozemske Vzhodne Indije je bila Surabaja glavno mesto Surabaya Residency, katerega ozemlje obsega današnje regentstvo Gresik, Sidoarjo, Mojokerto in Jombang. Leta 1905 je Surabaja dobila status občine (gemeente). Leta 1926 je bila Surabaja imenovana za glavno mesto province Vzhodna Java. Od takrat se je razvila v drugo največje mesto v Nizozemski Vzhodni Indiji, takoj za Batavijo.
Pred letom 1900 se je središče mesta Surabaja vrtelo okoli Jembatan Merah (dobesedno 'Rdeči most'). Leta 1910 je bilo v danes znanem kot pristanišče Tanjung Perak, zgrajeno moderno pristanišče. Do 1920-ih so rasla nova naselja, kot so Darmo, Gubeng, Fields in Ketabang.
Surabaja je bila zgodnje središče levičarskega političnega organiziranja v kolonialni Indoneziji. V desetletju po letu 1910 so nizozemski kolonisti ustanovili predhodnico Komunistične partije Indonezije (PKI), ISDV. Uspeh organiziranja z mornarji in lokalnimi Indonezijci je leta 1917 privedel do zatiranja.
Doba neodvisnosti Japonska je mesto okupirala leta 1942 kot del japonske okupacije Nizozemske Vzhodne Indije, zavezniki pa so ga leta 1944 bombardirali. Po predaji Japonske ob koncu druge svetovne vojne so Surabajo zasedli indonezijski nacionalisti. Mlada država je kmalu prišla v konflikt z Britanci, ki so po japonski predaji postali skrbniki nizozemske kolonije.
Bitka pri Surabaji se je začela, potem ko je Arek-Arek Suroboyo (dobesedno »Mladi ljudje (ali samo ljudje) Surabaye«) 30. oktobra 1945 v bližini Jembatan Meraha ubil britanskega brigadirja Aubertina Mallabyja, domnevno z zablodelo kroglo. Zavezniki so republikancem v mestu postavili ultimat, naj se predajo, vendar so ga zavrnili. Bitka, ki je sledila in je terjala na tisoče življenj, se je odvila 10. novembra, ki ga Indonezijci pozneje praznujejo kot Hari Pahlawan (Dan junakov). Incident z rdeče-belo zastavo (nizozemska zastava na vrhu stolpa hotela Yamato, ki je bila raztrgana v indonezijsko rdeče-belo zastavo) s strani Bung Toma je prav tako zabeležen kot junaški podvig med bojem za mesto.
Mesto je znano kot Kota Pahlavan (dobesedno »Mesto junakov«) zaradi pomena bitke pri Surabaji pri spodbujanju indonezijske in mednarodne podpore indonezijski neodvisnosti med indonezijsko nacionalno revolucijo.
Sodobna zgodovina Po dobi neodvisnosti sta rast prebivalstva in hitra urbanizacija prisilili Surabajo, da se je razvijala proti vzhodu in zahodu, kot je danes. Povečanje števila vozil, rast novih industrij in širjenje stanovanjskih gradenj, ki so jih izvedla nepremičninska podjetja, ki so zasedla obrobje mesta, so povzročili prometne zastoje ne le v središču mesta, temveč pogosto tudi v predmestjih. Surabaya je iz relativno revnega mesta konec 19. stoletja zrasla v metropolo konec 20. stoletja in postala eno najhitreje rastočih metropolitanskih območij v jugovzhodni Aziji. Surabaji je uspelo postati tudi eno najbolj organiziranih metropolitanskih mest v Indoneziji z najčistejšim zrakom.
13. maja 2018 so bile v seriji terorističnih napadov, ki jih je sprožila Jamaah Ansharut Daulah, jugovzhodnoazijska veja ISIS, v Surabaji bombardirane tri cerkve in en stanovanjski kompleks v sosednjem regentstvu Sidoarjo, naslednji dan pa je sledilo bombardiranje sedeža policijske uprave. Ubitih je bilo 28 ljudi, vključno z napadalci. 57 ljudi je bilo ranjenih; več jih je bilo v kritičnem stanju.
Prvi potrjeni primer COVID-19 v Vzhodni Javi je bil v Surabaji 17. marca 2020. Maja 2020 je Surabaja postala epicenter pandemije v Indoneziji.
Geografija