Vzhodna Java (indonezijščina, javanščina ; Jawi Wétan, madurščina )) je provinca v Indoneziji, na skrajni vzhodni tretjini otoka Java. Na zahodu ima kopensko mejo le s provinco Osrednja Java; Javansko morje in Indijski ocean mejita na njeno severno oziroma južno obalo, medtem ko ozek Balijski preliv na vzhodu ločuje Javo od Balija za približno 2,29 kilometra. Provinca je v vzhodni Javi in vključuje tudi otok Madura (ki je z Javo povezan z najdaljšim mostom v Indoneziji, mostom Suramadu), pa tudi otoke Kangean in druge manjše otoške skupine, ki so dlje proti vzhodu (v severnem Balijskem morju) in arhipelag Masalembu na severu. Njeno glavno mesto je Surabaya, drugo največje mesto v Indoneziji, pomembno industrijsko in tudi poslovno središče. Banyuvangi je največje regentstvo v Vzhodni Javi in največje na otoku Java.
Provinca pokriva površino 48.036,84 kvadratnih kilometrov in po popisu prebivalstva iz leta 2010 je tam živelo 37.476.757 ljudi,ref name="Biro Pusat Statistik 2011">Biro Pusat Statistik, Jakarta, 2011.</ref> kar jo uvršča na drugo mesto po številu prebivalcev v Indoneziji; popis prebivalstva iz leta 2020 je pokazal povečanje na 40.665.696 ljudi,Badan Pusat Statistik, Jakarta, 2021. medtem ko je bila uradna ocena za sredino leta 2024 41.914.499 (od tega 20.848.660 moških in 20.965.880 žensk).Badan Pusat Statistik, Jakarta, 28 February 2025, Provinsi Jawa Timur Dalam Angka 2025 (Katalog-BPS 1102001.35) Skoraj četrtina prebivalstva živi znotraj metropolitanskega območja Velike Surabaje. Vzhodno Javo naseljujejo številne različne etnične skupine, kot so Javanci, Madurci in Kitajci. Večina prebivalcev Vzhodne Jave se drži islama in predstavlja približno 94 % celotnega prebivalstva. Izpovedujejo se tudi druge religije, kot so krščanstvo, budizem in konfucijanstvo, ki jih večinoma izvajajo ljudstvo Tionghoa in priseljenci iz vzhodne Indonezije in Severne Sumatre, ter hinduizem, ki ga izvajajo ljudstvo Tenggere v narodnem parku Bromo Tengger Semeru in Balijci, ki naseljujejo najvzhodnejši del province, ki meji na Bali, ter prevladujoča indijska manjšina Indonezijcev v mestu Surabaya.
Indonezijski jezik je uradni jezik province in celotnega naroda, vendar se najpogosteje uporabljata javaščina in madurščina, zlasti surabajsko narečje ( ali ), ki se uporablja predvsem v glavnem mestu Surabaya. Indonezijščina se uporablja le za medetnično komunikacijo in uradne namene.
Vzhodna Java ponuja različne vrste turističnih znamenitosti. Obstajajo različne naravne znamenitosti, vključno z gorami, plažami, jamami in slapovi. Skoraj vsako okrožje ali mesto v vzhodni Javi ima svoje edinstvene turistične destinacije, kot so vulkan Ijen v Banyuwangiju, narodni park Baluran v Situbondu in narodni park Bromo Tengger Semeru v regentstvih Malangu, Pasuruanu, Lumajangu in Probolinggu.
Zgodovina Prazgodovina Vzhodna Java je bila naseljena že od prazgodovine. To je dokazano z odkritjem fosilnih ostankov vrste Pithecanthropus mojokertensis v Kepuhlagenu v Mojokertu; Pithecanthropus erectus na Trinilu v Ngawiju; in Homo wajakensis v Wajaku v Tulungagungu.
Hindujsko-budistična doba
Napisi Dinoyo, najdeni v bližini mesta Malang, so najstarejši pisni viri na Vzhodni Javi, ki segajo v leto 760 n. št. Pripovedujejo o številnih političnih in kulturnih dogodkih v kraljestvu Kanjuruhan. Ime Malang naj bi izviralo iz imena svete zgradbe Malangkuseswara. To ime je vsebovano v napisu Mantyasih, napisanem leta 907 n. št.
Leta 1222 je Ken Arok ustanovil kraljestvo Singhasari, ki mu je vladal do leta 1292. Pred prihodom na oblast je Ken Arok prevzel oblast v Tumapelu (Kediri) od Tungul Ametunga. Potomci Kena Aroka so postali kralji Singhasarija in Majapahita od 13. do 15. stoletja.
Leta 1227 je Anusapati ubil Kena Aroka in kasneje postal kralj Singhasarija. Anusapatijeva moč je trajala le 20 let, preden ga je ubil Tohjaya. Tri leta pozneje je bil Tohjaya ubit v uporu, ki ga je vodil Jaya Wisnuwardhana, Anusapatijev sin. Leta 1268 je Wisnuwardhana umrl in nasledil ga je Kertanegara (1268–1292). Leta 1292 je Kertanegara premagal upornik po imenu Jayakatwang, s čimer se je končal Singhasari.
Leta 1293 je Kublajkan, ustanovitelj dinastije Juan, na Javo poslal veliko invazijsko floto z 20.000 do 30.000 vojaki, s čimer je začel mongolsko invazijo na Javo. To je bila kazenska ekspedicija proti kralju Kertanegari iz Singhasarija, ki ni hotel plačati davka Juanom in je pohabil enega od njegovih ministrov. Vendar se je za Mongole končala neuspešno.
Leta 1294 je Raden Vidžaya ustanovil kraljestvo Majapahit. Majapahit je dosegel vrhunec med vladavino Hajama Vuruka. Spremljal ga je Mahapatih Gajah Mada. Skupaj jima je uspelo združiti arhipelag pod imenom Dvipantara. Majapahit se je razvil v enega najmočnejših imperijev v jugovzhodni Aziji.
Leta 1357 se je zgodila bitka pri Bubatu, ki je začela vojno med kraljestvom Sunda in Majapahitom. Dogodek je izhajal iz želje kralja Hajama Vuruka, da bi vzel sundansko princeso Dyah Pitaloka za kraljico. Vendar pa je zaradi nesporazuma glede postopka poroke prišlo do bitke pri Bubatu. Čete Majapahita pod poveljstvom Gajah Made so ujeli in pobili člane kraljeve družine Pajajaran. Leta 1389 je umrl Hayam Vuruk, nasledil pa ga je Vikramavardhana. To je povzročilo začetek propada imperija Majapahit. Ko je Majapahit konec 14. stoletja začelo propadati, se je islam lotil zapolnitve nastale praznine.
Islamska doba
Natančen datum prihoda islama na Javo ostaja nejasen. To je posledica pomanjkanja dokončnega vira o prihodu islama na Javo. Vendar pa nekateri strokovnjaki ocenjujejo, da je islam na Javo vstopil okoli 11. stoletja, z grobnico Fatime Binti Maimun v vasi Leran v regentstvu Gresik, ki datira iz leta 475 po hidžri (1085 n. št.). Grobnica tudi kaže, da so severno obalo Jave do 11. stoletja obiskovali arabski trgovci z Bližnjega vzhoda. Poleg tega so v Trovulanu, ki je na območju, ki je danes del regentstva Mojokerto, blizu mesta nekdanje palače Majapahit, odkrili več islamskih grobnic.
V 15. stoletju je vzhodno Javo obiskal kitajski popotnik Hui z imenom Ma Huan. Nato je napisal knjigo Jingja Šenglan, ki pripoveduje zgodbo o državah, ki jih je obiskal med potovanji za zakladom dinastije Ming. Omenil je, da so takrat vzhodno Javo naseljevala tri različna ljudstva: Arabci z Bližnjega vzhoda, predniki sodobnih arabskih Indonezijcev; kitajski muslimani, ki izvirajo iz današnje province Guangdong in domačini z Jave.
Do 16. stoletja so islamska kraljestva na Javi premagala imperij Majapahit, zaradi česar so se številni aristokrati Majapahita emigrirali na sosednji otok Bali. Tisti, ki so ostali na Javi, so bili prisiljeni spreobrniti se v islam, medtem ko majhna skupina izoliranih ljudi, ki živijo v narodnem parku Bromo Tengger Semeru, razprostirajočem se okoli regij Pasuruan, Probolinggo, Malang in Lumajang, še danes izpoveduje hinduizem. Znani so kot ljudstvo Tenggerese. Njihovo prebivalstvo, ki šteje približno 100.000 ljudi, je osredotočeno v 30 vaseh v izoliranih gorah Tengger.
Ko so islamski sultanati začeli vladati Javi, so se mesta na severni obali začela razvijati in postala uspešna pristanišča. Eno od njih je bilo mesto Tuban, ki je bilo bogato in pomembno pristanišče s številnimi kitajskimi naseljenci. Kot pristanišče Majapahita in izhodišče za Moluke je izvažalo obilno zalogo živil in uvažalo bogato paleto izdelkov z Molukov. Konec 16. stoletja je islam presegel hinduizem in budizem kot prevladujoča religija na Javi. Sprva je bilo širjenje islama zelo hitro in so ga sprejemali navadni ljudje, dokler ni prišla da'va, ki so jo izvajali vladarji otoka.
Evropska kolonizacija Odnos med javanskimi in evropskimi kolonialnimi silami se je začel leta 1522 s podpisom pogodbe med kraljestvom Sunda in Portugalskim imperijem v Malaki. Po neuspehu pogodbe je bila portugalska prisotnost omejena na Malako na Malajskem polotoku in Moluke. Ekspedicija leta 1596 pod vodstvom nizozemskega raziskovalca Cornelisa de Houtmana, ki je sestavljala štiri ladje, je bila začetek nizozemske prisotnosti na otoku. Konec 18. stoletja je Nizozemcem uspelo razširiti svoj vpliv na islamske sultanate v notranjosti otoka Java.
Na začetku napoleonskih vojn so leta 1811 Javo osvojili Britanci. Java je za kratek čas postala del Britanskega imperija, generalni guverner pa je bil sir Stamford Raffles. Leta 1814 je Britanija vrnila Javo Nizozemski, kot je bilo določeno v anglo-nizozemski pogodbi iz leta 1814.
Japonska okupacija in revolucija
Med japonsko okupacijo Nizozemske Vzhodne Indije je prišlo do vztrajnega odpora proti japonski vladavini. V Blitarju je v začetku leta 1945 prišlo do vstaje Pembela Tanah Air (PETA), ki so jo vodili Supriyadi, Moeradi, Halir Mangkudijoyo in Soemarto, vendar so jo Japonci zatrli.
Dva tedna po razglasitvi neodvisnosti je Surabaya ustanovila svojo vlado pod vodstvom Radena Sudirmana. Oblikovanje vlade v Surabayi je povzročilo spore med republikanskimi silami in japonskimi četami, kar je povzročilo različne spopade po mestu. To se je zgodilo zato, ker so bili Japonci po predaji prisiljeni ostati na oblasti, dokler niso prispele zavezniške sile. Prihod zavezniških sil v Surabayo je ustvaril napetosti z novo ustanovljeno indonezijsko vlado, ki so dosegle vrhunec 10. novembra 1945, ko je prišlo do velike bitke med prebivalci Surabaye pod vodstvom Sutoma in zavezniškimi silami.
Bitka je guvernerja Suryoja prisilila, da je po nasvetu Ljudske varnostne vojske (TKR) sedež vlade preselil v Mojokerto. Teden dni kasneje se je vlada ponovno umaknila na varnejšo lokacijo v Kediri. Vendar so se varnostne razmere v Kediriju poslabšale, dokler februarja 1947 ni pokrajinska vlada Vzhodne Jave pobegnila v Malang. Medtem ko je bila uprava v Malangu, je guvernerja Soerja zamenjal R.P. Suroso, ki ga je nato ponovno zamenjal dr. Moerdjani. 21. julija 1947 so Nizozemci, čeprav so bili še vedno vezani na sporazum Linggadjati, sporazum o premirju, ki je veljal od 14. oktobra 1946, začeli vojaško akcijo, operacijo Product, ki je povzročila poslabšanje varnostnih razmer v Malangu. Pokrajinska vlada Vzhodne Jave se je ponovno preselila v Blitar.
Ta vojaška akcija se je končala po sporazumu Renville. Vendar je ta sporazum zmanjšal ozemlje, ki ga je nadzorovala pokrajinska vlada Vzhodne Jave. Nizozemska je nato območja pod svojim nadzorom spremenila v novi zvezni državi, državo Madura in državo Vzhodna Java. Sredi težav, s katerimi se je soočala indonezijska vlada, je levičarska opozicijska skupina Front Demokrasi Rakyat (FDR, Ljudska demokratična fronta) 18. septembra 1948 sprožila upor v Madiunu. Vendar je indonezijska vojska ta upor sčasoma zatrla. 19. decembra 1948 so Nizozemci začeli operacijo Kraai. Blitar, sedež vlade province Vzhodna Java, so napadli Nizozemci. Guverner Moerdjani in njegovo osebje so bili prisiljeni pobegniti in se pridružiti gverilcem na pobočjih gore Wilis. Operacija Kraai se je končala po sporazumu Roem-Van Roijen 7. maja 1949.
Po nizozemsko-indonezijski okrogli mizi, na kateri se je Nizozemska strinjala s prenosom suverenosti na Združene države Indonezije, so Nizozemci umaknili svoje čete iz Vzhodne Jave. Vzhodna Java je svoj status iz province spremenila v državo. Vendar pa je bila ta 25. februarja 1950 razpuščena in postala del ozemlja Republike Indonezije. Tudi država Madura se je odločila, da se pridruži Indoneziji.
Sodobna doba Zaradi hitre rasti urbanizacije v Vzhodni Javi vlade niso mogle zadovoljiti potreb prebivalstva po cenovno dostopnih stanovanjih, kar je privedlo do gradnje barakarskih naselij ob rekah in železniških progah. Danes barakarska naselja še vedno obstajajo, čeprav so bila nekatera preurejena v "boljša" stanovanja.
Vzhodna Java je dvakrat gostila Indonezijske nacionalne igre () (PON), 7. (1969) in 15. PON (2000), leta 2000 in 2008 pa je postala skupni prvak.
Geografija