Andaluzija (špansko: Andalucía) je najjužnejša pokrajina na Pirenejskem polotoku, z 8,5 milijoni prebivalcev je najštevilčneje naseljena, po površini pa druga največja avtonomna skupnost v Španiji. Andaluzijska avtonomna skupnost je v Španiji uradno priznana kot zgodovinska nacionalnost.Boletín Oficial del Estado of Spain, n. 68 of 2007/03/20, p. 11872. Estatuto de Autonomía de Andalucía. Artículo 1: «Andalucía, como nacionalidad histórica y en el ejercicio del derecho de autogobierno que reconoce la Constitución, se constituye en Comunidad Autónoma en el marco de la unidad de la nación española y conforme al artículo 2 de la Constitución.» Ozemlje je razdeljeno na osem provinc: Almería, Cádiz, Cordoba, Granada, Huelva, Jaén, Málaga in Sevilla. Njeno glavno in obenem največje mesto je Sevilla).
Andaluzija leži na jugu Iberskega polotoka: južno od avtonomnih skupnosti Extremadura in Kastilija - Manča, zahodno od avtonomne skupnosti Murcia in ob Sredozemskem morju, vzhodno od Portugalske in meji na Gibraltarsko ožino. Majhno britansko čezmorsko ozemlje Gibraltar ima tri četrt milje kopenske meje z andaluzijsko provinco Cádiz na vzhodnem koncu Gibraltarske ožine.
Glavna gorovja Andaluzije so Sierra Morena in sistem Baetic, sestavljen iz gorovja Subbaetic in Penibaetic, ki jih ločuje kotlina Intrabaetic. Na severu Sierra Morena loči Andaluzijo od ravnic Estremadure in Kastilije - Manče na špansko Meseta Central. Na jugu geografska subregija Zgornja Andaluzija leži predvsem v sistemu Baetic, medtem ko Spodnja Andaluzija leži v depresiji Baetic v dolini Guadalquivir.
Ime Andalusia izhaja iz arabske besede Al Andaluz (الأندلس), ta izraz pa izhaja iz starejšega besede Vandalusia ali dežela Vandalov. Na zgodovino in kulturo regije so vplivali Kartažani / Feničani, Grki, Rimljani, Vandali, Vizigoti, Bizantinci, vsi pred Muslimani, kot tudi španski in drugi kristjani iberske narodnosti, ki so povrnili in poselili območje v fazi rekonkviste. Relativno veliko je bilo tudi sefardske judovske prisotnosti. Andaluzija je bila tradicionalno kmetijska regija v primerjavi s preostalo Španijo in Evropo. Vendar pa je bila rast v skupnosti, zlasti v sektorjih industrije in storitev nadpovprečna v Španiji in višja od številnih skupnostih v evroobmočju. Regija ima bogato kulturo in zato močno kulturno identiteto. Številni kulturni pojavi, ki so z mednarodnega vidika izrazito španski, so pretežno ali v celoti andaluzijskega izvora. To je flamenko, so bikoborbe in nekateri arhitekturni slogi mavrskega porekla.
Notranjost Andaluzije je najbolj vroče območje Evrope, z mesti, kot so Córdoba in Sevilla s povprečjem nad 36 °C v poletnih mesecih. Pozne večerne temperature lahko včasih ostanejo okoli 35 °C, z dnevnimi vzponi z več kot 40 °C.
Ime Andalucía ali Andalusia
Njegova sedanja oblika gotovo izvira iz arabščine , je etimologija imena Andalusia je sporna, tudi obseg Iberskega območja, zajetega s tem imenom se je spremenjala skozi stoletja.
Za obliko Vandalusia tradicionalno verjamejo, da izhaja iz imena germanskega plemena Vandali, ki so na kratko kolonizirali dele Iberije med letoma 409 do 429. Ta predlog povezujejo z zgodovinarjem Reinhart Dozy (19. stoletje), vendar pa je priznal nekatere pomanjkljivosti. Čeprav je znano, da Al-Andaluz izvira od Vandalov, verjamejo, da je geografsko bilo navedeno le za pristanišče, iz katerega so Vandali odhajali v severno Afriko.
Španski toponim (ime kraja) Andalucía je bil uvedena v španskem jeziku v 13. stoletju v obliki el Andalucía. Ime je bilo sprejeto za ozemlje pod mavrsko upravo in kasneje na splošno za kraje južno od Castilla Nueva in Valencije, kar ustreza nekdanji rimski provinci imenovani Betika v latinskih virih. Al-Andalusija je pridevniška oblika arabske Al-Andalus, imena, ki so ga Arabci uporabljali za Iberska ozemelja pod muslimansko upravo od 711 do 1492.
Tako kot arabski izraz Al-Andalus se v zgodovinskih kontekstih španski izraz Andalucía nujno ne nanaša na točno določeno ozemlje, kakršno je danes. V Estoria de España (znana tudi kot Primera Crónica General) Alfonza X. Kastiljskega, napisana v drugi polovici 13. stoletja, je izraz Andalucía imel tri različne pomene: Kot dobesedni prevod arabske al-Ándalus, ko so citirali arabska besedila. Tako so imenovali ozemlja kristjani v tistm času v dolini Guadalquivir in v kraljestvih Granada in Murcia. V listini iz leta 1253, Alfonz X. sebe imenuje Rey de Castilla, León y de toda Andalucía ("kralj Kastilije, Leona in vse Andaluzije"). Tako so imenovali ozemlja kristjani v tistm času v dolini Guadalquivir (Kraljestva Jaén, Cordoba in Sevilla), vendar ne kraljestvo Granada. To je bil najpogostejši pomen v poznem srednjem veku in zgodnjem novem veku.
Z upravnega vidika je Granada ostala ločena še tudi po zaključku rekonkviste, predvsem zaradi njenega simbolnega značaja in kot sedež pomembnega Real Chancillería de Granada, sodišča najvišje instance. Še vedno je bila Granada osvobojena in naselljena predvsem z ljudmi iz štirih obstoječih krščanskih kraljestev Andaluzije in šele kasneje se Granada šteje kot četrto kraljestvo Andaluzije. Pogosto uporabljen izraz "Štiri kraljestva Andaluzije" sega v španščini vsaj do sredine 18. stoletja.For example, Pablo de Olavide was Intendente del Ejército de los cuatro reinos de Andalucía, "Intendant of the Army of the four kingdoms of Andalusia". Biografía , Fundación Pablo de Olavide. Retrieved 7 December 2009.In Gelo del Cabildo's 1751 Respuestas generales, part of the write-up of the census Catastro of Ensenada, José María de Mendoza y Guzmán is described as visitador general of the Rentas Provinciales de los cuatro Reinos de Andalucía. See the digitization of the relevant document on the site of the Spanish Ministry of Culture. Enter "Gelo" in the search box "Buscador Localidades" and look at image number 3.
Simboli
Andaluzijski grb prikazuje lik Herkula in dva leva med obema Herkulovima stebroma, saj je po tradiciji umeščena na obeh straneh Gibraltarske ožine. Napis spodaj, prekriva podobo zastave Andaluzije in se bere Andalucía por sí, para España y la Humanidad ("Andaluzija zase, za Španijo in človeštvo"). V dveh stolpcih je polkrožni lok v barvah zastave Andaluzije, z latinskimi besedami Dominator Hercules Fundator.
Uradna zastava Andaluzije je sestavljena iz treh enakih vodoravnih črt, zelena, bela in zelena; andaluzijski grb se prikaže na srednjem traku. Njegovo obliko je izdelal Blas Infante in potrdila Skupščina Ronde (1918 na srečanju andaluzijskih nacionalistov v Rondi). Zelena simbolizira upanje in zvezo, bela simbolizira mir in dialog. Blas Infante je smatral, da so bile te barve najpogosteje uporabljene v regionalnih simbolih v zgodovini regije. Po njegovem mnenju je zelena prišla predvsem od standarda kalifata Omajadov in predstavlja poziv na zbiranje ljudstva. Bela simbolizira odpuščanje v dinastiji Almohadov ali heraldiki kot mir. Obstajajo pa tudi drugačne razlage.
Himno Andaluzije je sestavil José del Castillo Díaz (direktor občinskega orkestra Sevilje, splošno znan kot Maestro Castillo) na besedilo Blasa Infanteja. Glasbo navdihuje Santo Dios, priljubljena verska pesem, ki jo pojejo ob spravilu pridelkov kmetje in dninarji v provincah Malaga, Sevilla in Huelva. Blas Infante je prinesel pesem maestru Castillu, ki jo je prilagodil in uskladil s tradicionalno melodijo. Besedilo poziva Andaluzijce da zahtevajo tierra y libertad ("zemljo in svobodo"), agrarne reforme in zakon o avtonomiji znotraj Španije.
Parlament Andaluzije je leta 1983 soglasno glasoval, da je v preambuli statuta o avtonomiji priznan Blas Infante kot Oče andaluzijskega naroda (Padre de la Patria Andaluza), kar je bilo potrjeno v reformiranem statutu o avtonomiji predloženem na referendumu 18. februar 2007. Preambula sedanjega statuta o avtonomiji pravi, da v 2. členu španske ustave iz leta 1978 priznava Andaluziji narodnost. Kasneje, v artikulaciji, govori o Andaluziji kot "zgodovinski narodnosti" (špansko: nacionalidad histórica). Tudi v leta 1919 Andaluzijec Manifest Córdoba opisuje Andaluzijo kot "nacionalno realnost« (realidad nacional), vendar ne podpira te formulacije. 1. člen prejšnjega statuta o avtonomiji iz leta 1981 je opredeljeval zgolj "nacionalnost" (nacionalidad).El Manifiesto andalucista de Córdoba describió a Andalucía como realidad nacional en 1919, cuyo espíritu los andaluces encauzaron plenamente a través del proceso de autogobierno recogido en nuestra Carta Magna. En 1978 los andaluces dieron un amplio respaldo al consenso constitucional. Hoy, la Constitución, en su artículo 2, reconoce a Andalucía como una nacionalidad en el marco de la unidad indisoluble de la nación española. Andalusian Statute of Autonomy on Wikisource, in Spanish.
Državni praznik, Día de Andalucía, se praznuje 28. februarja, v spomin na referendum o avtonomiji 1980. Kljub temu nacionalistične skupine praznujejo 4. december v spomin na demonstracije po zahtevi za avtonomijo 1977.
Častni naslov Hijo Predilecto de Andalucía ("Sin Andaluzije") odobri Junta Andaluzije tistim, ki imajo izjemne zasluge za korist Andaluzije, za delo in dosežke v naravoslovni, družbeni ali politični znanosti. To je najvišja nagrada, ki jo podeljuje avtonomna skupnost Andaluzija.
Zgodovina
Geostrateški položaj v Andaluzije na skrajnem jugu Evrope, ki zagotavlja (skupaj z Marokom) prehod med Evropo in Afriko, položaj med Atlantikom in Sredozemskim morjem, kakor tudi bogata nahajališča mineralov in kmetijstvo, je razlog da je bila Andaluzija mamljiva nagrada za posamezne civilizacije že od pradavnine dalje. S svojimi 87.268 kvadratnimi kilometri (večja od številnih evropskih držav) ni presenečenje, da je Andaluzija igrala vidno vlogo v zgodovini Evrope in Sredozemlja.
Domnevajo, da so bili prvi človečnjaki v Evropi v Andaluziji, ki so prišli čez Gibraltarsko ožino. Najstarejše znane človeške poslikave so našli v jamah Nerja, Málaga. Prvi naseljenci, ki temeljijo na artefaktih iz arheoloških najdišč v Los Millares, El Argar in Tartessos, so bili očitno pod vplivom kulture vzhodnega Sredozemlja, ki so prišli na andaluzijske obale. Obstoj Andaluzije iz obdobja protozgodovine, ko regija ni imela svojega pisnega jezika, je znan in dokumentiran s pismenimi kulturami, v glavnem Feničani (Gadir, Malaka) in starimi Grki. V drugem tisočletju pred našim štetjem se je v Andaluziji razvilo kraljestvo Tartessos.
Kartažani in Rimljani
S padcem feničanskih mest je postala Kartagina prevladujoča sila zahodnega Sredozemlja in najpomembnejša trgovinska partnerica feničanskih mest vzdolž andaluzijske obale. Med prvo in drugo punsko vojno je Kartagina razširila svoj nadzor zunaj Andaluzije in vključila vso Iberijo razen Baskije. Andaluzija je bila glavni postaja za pripravo na vojno z Rimom, ki jo je vodil Hanibal. Rimljani so premagali Kartažane in osvojili Andaluzijo, regija pa je bila preimenovana Betika. Ta je bila v celoti vključena v rimsko cesarstvo, iz te regije so prišli pomembni rimski sodniki in senatorji, kot tudi cesarji Trajan in (verjetno) Hadrijan.
Vandali - Vizigoti - Bizantinsko cesarstvo Vandali so se premikali skozi regijo v 5. stoletju preden so se naselili v Severni Afriki, za njimi je regija padla pod Vizigotsko kraljestvo. Vizigoti v tej regiji so bili praktično neodvisni od Vizigotskega katoliškega kraljestva Toledo. To je doba sv. Izidorja Seviljskega in sv. Hermenegilda. V tem obdobju okoli leta 555 je vzhodno rimsko cesarstvo osvojilo Andaluzijo pod Justinijanom I., vzhodnim rimskim cesarjem. Ustanovili so Španijo, provinco bizantinskega cesarstva od 552 do 624. Čeprav se je njihova moč hitro zmanjšala, so imeli še naprej interese v regiji, dokler je niso v celoti izgubili v letu 624.
Islamski imperij Al-Andaluz