Zgodovina Poljske v času dinastije Pjastov (963 -1386) je prva faza v zgodovini Poljske. Pjasti so prva poznana poljska dinastija. Prvi njihov vladar, o katerem imamo pisane dokumente, Mješko I. je vladal od leta 963. Njegov sin Boleslav I. Hrabri, se je že dal kronati za kralja in razširil državo proti jugu in vzhodu. Vendar poljski velikaši niso marali oblasti nad seboj in je niso podpirali. Pjastovski vladarji so tako oblast večkrat izgubili in si jo spet priborili. Potem ko je Boleslav III. leta 1138 razdelil ozemlje med svoje sinove in si zamislil model skupnega vladanja s knezom-seniorjem na čelu, se je država vse bolj delila in se povsem razdrobila. Zunanje nevarnosti, potreba po večjem tržišču in predvsem vztrajnost Vladislava Łokietka so pripeljali v začetku 14. stoletja do ponovne združitve. Nova kraljevina je dosegla svoj višek za časa vladanja Kazimirja III. Velikega. Ker ta ni imel moškega naslednika, je prepustil vladanje nečaku, ogrskemu kralju Ludviku I. Njegovo hčer Jadvigo imajo za zadnjo pjastovsko kraljico. Njena poroka z litvanskim velikim knezom Jagielom leta 1386 označuje začetek vladavine Jageloncev.
Uvod
thumb|Poljska plemena v 10. stoletju Ozemlje v porečju Odre in Visle je možno imeti za zibelko Slovanov, saj so tam živeli, ne da bi se selili, najmanj od prve polovice prvega tisočletja pred našim štetjem. Jezik tamkajšnjih prebivalcev se je začel razlikovati od jezikov zahodnih in južnih sosedov, polabskih in čeških Slovanov.
Trgovske poti, ki so potekale preko ozemlja od Baltiškega morja proti Regensburgu in Kijevu in naprej na Orient in Črno morje, so še vzpodbujale rast gradov in okrog njih utrjenih naselij, ki so se povezovala v družbene skupnosti. Tako je bila sredi devetega stoletja na ozemlju kasnejšega Velikopoljskega že oblikovana država Poljanov s središčem v Gnieznu. Verovanje Poljanov je bilo pogansko, prilagojeno potrebam kmečkega prebivalstva.
Na južnem robu tega območja, v območju zgornje Visle je bila močna družbena skupnost Vislanov s središčem v Krakovu. V drugi polovici 9. stoletja je prišla pod oblast velikomoravskega kneza Svetopolka. Enako usodo so doživele družbene skupnosti v Šleziji. Ta območja so se že tedaj srečala s krščanstvom, tako latinskim, ki je prodiralo z zahoda, kot z grškim, ki sta ga prinesla v Velikomoravsko odposlanca bizantinskega cesarja Ciril in Metod.
Kmalu potem, ko so Madžari v letih 896-907 uničili Velikomoravsko, sta Malopoljska in Šlezija prišli pod oblast Čehov.
Pri Poljanih se je zgodaj ustalila dedna knežja oblast, vendar je moral knez od velikašev dobiti pristanek za izročitev oblasti potomstvu.
Mladost poljske države Mješko I.
thumb|Poljska v času vladavine Mješka I. (963-92). Leta 963 je v Gnieznu zavladal Mješko I. (963-92), prvi poljski vladar o katerem imamo pisne dokumente. Pred njim je poljanski prestol zasedalo že kar nekaj njegovih prednikov: oče Ziemomysł, ded Lestko, praded Ziemowit, ki mu lahko pripisujemo še enega knežjega prednika, Chościszka, osebo, ki gotovo ni identična z legendarnim Pjastom. Srednjeveško zgodovinopisje je ustvarilo legendo, da Mješkov rod izvira od Pjasta, kmečkega podanika kneza Popjela iz prejšnje dinastije. Novodobno zgodovinopisje je vladarsko hišo imenovalo Pjasti, sami pa so se imenovali "po rodu poljski knezi".
Že Mješkovi predniki so združili pod svojo oblastjo velik pas nižin, to je srednjo Poljsko: poznejšo Velikopoljsko, leczyško-sieraško pokrajino in Mazovijo. Po dolini Visle je verjetno segala njihova oblast tudi že na Gdansko Pomorjansko.
Takoj po prevzemu vladanja je Mješko I. začel širiti svoje ozemlje. Nemškemu kralju Otonu I., ki ga je papež v Rimu ravnokar (962) kronal za rimskega cesarja, se je obvezal, da mu bo plačeval davek za osvojena ozemlja in do leta 967 prodrl do Baltiškega morja.
Sklenil je zvezo s češkim vojvodo Boleslavom I. in se leta 965 poročil z njegovo hčerko Dubravko. Leto kasneje se je dal krstiti in uvedel krščanstvo v svojo deželo, ki je leta 968 dobila prvo škofijo.
Po smrti prve žene se je poročil z Odo, hčerko mejnega grofa saške Severne marke in se začel zbliževati s cesarstvom. Po velikem slovanskem uporu leta 983, po katerem je cesarstvo zgubilo oblast nad ozemlji vzhodno od Labe in Saale, je s tihim pristankom cesarstva zavzel vso obalo Baltika med ustji Odre in Visle, vključno mesto Szczecin. Potem ko je leta 984 zaradi zaostritve odnosov prišlo do prekinitve zveze med Poljsko in Češko, je Mješko zavzel Šlezijo in Malopoljsko.
Boleslav I. Hrabri
thumb|Poljska v času vladanja Boleslava I. (992-1025). Mješka I. je nasledil njegov najstarejši sin Boleslav I. Hrabri (992-1025). Z njim je Poljska spet dobila na prestolu močno osebnost, ki je znala državi zagotoviti triintrideset let izredne politične aktivnosti in vojne slave in skušala razširiti meje države preko etničnega poljskega ozemlja. Boleslav si je pridobil zaupanje cesarja Otona III., ki je dal Poljski lastno metropolijo (cerkveno provinco) z nadškofijo v Gnieznu in škofijami v Vroclavu, Kołobrzegu in Krakovu.
Boleslav I. je po smrti Otona III. v letih 1003-04 zavzel Češko in Moravsko (morda tudi Slovaško) in saški mejni grofiji Lužico (Spodnjo Lužico) in Milsko (Zgornjo Lužico). Vendar mu je po enem letu novi cesar Henrik II. Češko ponovno iztrgal. Bojevala sta se še do leta 1018, da bi nazadnje ozemeljsko stanje ostalo nespremenjeno.
V letih 1015-18 je Boleslav I. podpiral svojega zeta, kijevskega kneza Svjatopolka v borbi za kijevski prestol proti polbratu Jaroslavu Modrem. Za kratek čas je zavzel Kijev in vladal Rdeči Ruteniji (zgodovinska pokrajina na ozemlju današnje jugovzhodne Poljske in zahodne Ukrajine); ob tem je priključil Poljski obmejna, dotlej sporna ozemlja v porečjih Wieprza, gornjega Bugau in gornjega Sana.
Boleslav se je dal po smrti cesarja Henrika II. (1024), verjetno s papeževim privoljenjem, kronati za kralja. Kraljevina Poljska je bila odtlej, vsem kasnejšim delitvam in razkosanjem navkljub, pojem enotnosti dežele.
Mješko II. Lambert
Tudi Boleslavov naslednik, eden mlajših sinov, Mješko II. Lambert (vladal 1025-31 in 32-34) se je dal kronati za kralja. Bil je dobro izobražen in je še pod očetom vršil politične funkcije in deloval kot vojaški poveljnik. Uspešen je bil tudi v pohodu leta 1030 proti poganskim Polabcem. Že naslednje leto pa se je znašel v veliki stiski, tako v sami deželi, kjer so se vsepovsod dvigali poganski upori proti krščanstvu v kombinaciji z upori kmetov proti posestnikom zaradi vse večjih dajatev, kakor tudi zunaj njenih meja, kjer sta se proti Mješku združila nemški kralj Konrad II. in kijevski veliki knez Jaroslav Modri. Splošni kaos v deželi so izkoristili še njegovi sorodniki, ki so sprožili državljansko vojno. Ko je Mješku odrekla zavezništvo tudi Ogrska, se je znašel v brezupnem položaju, pobegnil in se znašel v ujetništvu češkega vojvode Oldřicha. Vlado je privzel njegov starejši polbrat Bezprym (1031-32), ki se je moral odpovedati kraljevim insignijam in pridobitvam svojih predhodnikov: Lužici, Moravski ter ozemlju ob gornjem Wieprzu in Bugu. Njegovo vladanje je bilo polno nasilja, katerega žrtev je nazadnje postal tudi sam. Po njegovi smrti je Konrad II. dovolil, da se je se Mješko II. vrnil na prestol, vendar je moral priznati cesarsko nadoblast in deliti vlado s svojim bratom Otonom in nečakom Dytrykom. Nekaj mesecev pred smrtjo je ponovno združil vse državno ozemlje, a ko je leta 1034 umrl, je zapustil sinu Kazimirju le razvaline nekdanje monarhije.
Kazimir I. Obnovitelj
Mješkova smrt je še poglobila krizo v državi. Ponovno so izbruhnili upori proti krščanstvu in upori podložnikov proti visokemu plemstvu. Visoko plemstvo je zavračalo podporo centralni oblasti, želelo je biti čim boj samostojno. Zamrla je tranzitna trgovina in skopneli so dohodki, ki so v času vzpona Pjastov polnili državno blagajno. Država je bila v razsulu.
V času Mješkove smrti je bil njegov edini sin Kazimir pri stricu, kölnskemu nadškofu Hermanu II. (†1056). Ko se je leta 1037 z materjo vrnil v nemirno deželo, da bi prevzel oblast, so ju sovražni veliki plemiči (magnati) pregnali, zatekla sta se na Saško. Poljska je razpadla. Velikaši so sami prevzeli oblast, med njimi je najbolj znan Mjeclav (tudi Mojslav in Maslav), ki je bil nekoč točaj na dvoru Mješka II., sedaj pa je zavladal v Mazoviji in vladal tam skoraj deset let.
Proti samozvanim knezom, posvetni in duhovni gosposki je v delu poljskih dežel izbruhnila široka ljudska vstaja, uprli so se nižji državni uradniki, služabniki velikašev in sužnji. Anarhijo je izkoristil češki vojvoda Bretislav I., zasedel Šezijo in ropal in pustošil po utrjenih naseljih Velikopoljske; veliko škode in izgub je utrpela cerkev; Bretislav je iz katedrale v Gnieznu odpeljal v Prago relikvije sv. Vojteha, ideološko osnovo neodvisne poljske cerkvene province, da bi z njihovo pomočjo dosegel osamosvojitev praške škofije.
Krepitve češke države pa niso z naklonjenostjo gledali nemški plemenitaši. Pomagali so Kazimirju I. Obnovitelju (1039-58), ki se je s pomočjo svojih nemških sorodnikov in cesarja Henrika III. hitro vrnil domov in do leta 1041 obnovil oblast v Malopoljski in Velikopoljski. Podprli so ga tudi mnogi poljski velikaši, ki jih je ljudska vstaja prestrašila. Kazimir je sklenil zvezo s kijevskim velikim knezom Jaroslavom Modrim, ki je imel doma podobne nemire, in se oženil z njegovo sestro Dobronego Marijo. Kijevski knez mu je leta 1047 pomagal v boju proti Mjaclavu osvojiti Mazovijo. Po številnih zapletih so Čehi leta 1050 prepustili Kazimirju Šlezijo, zahtevali pa so, da zanjo plačuje davek. Ni pa mu Henrik III. dovolil, da bi se kronal za kralja.
Poljska se je skrčila na obseg iz časa Mješka I., a brez Pomorjanskega in s plačevanjem davka za Šlezijo. Izgubljene so bile pridobitve Boleslava I. Hrabrega. Propadli so krščansko gibanje na Pomorjanskem in škofija Kołobrzeg. Obalno območje od Szczecina do Gdanska je bilo za kako stoletje za Poljsko izgubljeno. Velike spremembe so se dogodile tudi v družbenem ustroju države. Velikaši so prej svobodno prebivalstvo spravili v svojo odvisnost in si s tem utrli pot k pridobivanju gospodarske moči in si spodbudili skomine po širjenju posesti. Od tega niso kasneje nikdar več odstopili. Izoblikoval se je stan nižjega plemstva (vitezov), ki so ravno tako iskali poti do vplivanja na vrhovno oblast. Kazimir Obnovitelj je obnovil državni aparat in cerkveno organizacijo, a v veliko skromnejšem obsegu kot njegovi predhodniki.
Zrela doba poljske monarhije Boleslav II. Smeli
Okrepitev monarhije je omogočila Kazimirjevemu ambicioznemu nasledniku, najstarejšemu sinu Boleslavu II. Smelemu (1058-79), da je vodil politiko neodvisnosti od cesarstva. V sporu med cesarjem Henrikom IV. in papežom Gregorjem VII. (investiturni boj) se je postavil na papeževo stran. Okrepil je vojsko, nehal plačevati Čehom davek za Šlezijo in se z njimi spopadel. V Kijevu je posredoval (1068-77) v korist svojega svaka, kijevskega velikega kneza Izjaslava, katerega je potem vzel v zaščito tudi Gregor VII.
Na Ogrskem je podpiral kneze s protinemškim programom (1060-77). Vse to mu je prineslo na božič 1076 kronanje za poljskega kralja v Gnieznu, ki ga je opravil nadškof Bogomil v spremstvu papeževega odposlanca. Tedaj so postavili novo cerkveno organizacijo in ponovno določili Gniezno za sedež nadškofije ter škofovske sedeže v Poznanju, Krakovu, Vroclavu, Połocku in Kruszwici.
Kronanje naj bi državi zagotovilo notranjo učvrstitev, učinkovalo pa je ravno nasprotno, Ko si je Henrik IV. ponovno pridobil oblast v Nemčiji, so nekateri poljski velikaši potegnili z njim in pripravili proti Boleslavu zaroto, v kateri sta sodelovala tudi kraljev brat Vladislav Herman in krakovski škof Stanislav. Kralj je zaroto odkril in zatrl, škofa obsodil na smrt in obsodbo tudi izvršil, kar pa je sprožilo odkrit vsesplošen upor proti njemu, tako da je 1079 zbežal na Ogrsko, kjer je leta 1081 umrl.
Vladislav I. Herman