thumb|Stolnica v Speyerju Speyer (do 1825 tudi Spires, staro slovensko ime ŠpirMatija Vertovec, Miha Vernè (1863): Občna povestnica ali zgodovina celega sveta. Povestnica novega časa. Ljubljana: Natisnil in založil Jožef Blaznik. str. 27.) je mesto v Porenju - Pfalški v Nemčiji, s približno 50.000 prebivalci. Nahaja se ob reki Ren, 25 km južno od Ludwigshafna in Mannheima. Ustanovili so ga Rimljani in je eno od najstarejših nemških mest. Prvi znani imeni sta bili Noviomagus in Civitas Nemetum - glavno mesto tevtonskega plemena Nemetes, ki so se naselili na tem območju. Okoli leta 500 se je ime Spira prvič pojavilo v pisnih dokumentih. Spire, Spira in Espira so še imena, ki so se uporabljala za Speyer v francoskem, italijanskem in španskem jeziku.
Speyer obvladuje stolnica, številne cerkve in Altpörtel (Stara vrata). V stolnici, pod oltarjem, so grobnice osmih Svetih rimskih cesarjev in nemških kraljev. Stolnica v Speyerju je največja ohranjena romanska cerkev na svetu in je od leta 1981 na Unescovem seznamu svetovne dediščine.
Geografija Speyer je mesto z delnimi funkcijami regionalnega centra in je del metropolitanske regije Porenje-Neckar z Ludwigshafnom, Mannheimom in Heidelbergom kot centrom. Mesto se nahaja v Zgornji dolini Rena ob izlivu Speyerbacha v Ren, približno 20 km južno od Ludwigshafen / Mannheima in 34 km severno od Karlsruheja.
Ren predstavlja vzhodno mejo mesta in istočasno mejo med Porenjem - Pfalško in Baden-Württemberg. To se zgodi pri rečnem kilometru 393,8 v okrožju Speyer in ga 9,2 kilometra kasneje zapusti. Ob starih meandrih Rena, ki je sicer reguliran, so južno od mesta in naprej proti severu poplavne in vodne površine zaščitene po direktivi o habitatih iz leta 1992 v skladu z evropsko zakonodajo. V dolini Rena severozahodno od mestnih meja, v nanosih peska in gramoza nastajajo številna jezera.
Okrožja thumb|Načrt mestnega obzidja Speyerja z zgodovinskimi okrožji; stanje ca. 1850. thumb|Obzidje na Hilgardstraße. Tam je zrastlo prvo mesto. Sčasoma se je oblikovala okrožje Speyer-jug. thumb|Vodni stolp stoji na zgornji terasi geografsko najvišja točka Speyerja. Mesto je razdeljeno na pet okrožij: Center mesta Speyer s starim mestnim jedrom: ustreza površini, ki je bila obdana s srednjeveškim mestnim obzidjem. Zaradi popolnega uničenja leta 1689, se je mesto počasi obnavljalo, in po letu 1850 spet naselilo to področje. Speyer-jug leži na spodnji terasi. Speyer-zahod leži na zgornji terasi in je v srednjem veku ljudem služil za vrtove in njive. Speyer-sever, stanovanjsko naselje zgrajeno po letu 1932. Speyer-vzhod leži med starim mestnim jedrom in Eselsdamm (Oslovski jez), včasih je bilo mesto ribičev. Speyer-jugozahod je posebno območje, kjer se nahaja samostan, izobraževalne inštitucije in inštituti, bolnišnica ter prostor za šport in rekreacijo.
Rečne terase Do njegove ureditve in izravnave v začetku 19. stoletja je Ren meandriral v po dolini v neštetih zankah in okljukih in spreminjal v tisočletjih svoj potek. Tudi po regulaciji so za reko Ren značilne številne obstoječe ali ponovno izkopane gramoznice. Potek stare struge je še vedno mogoče rekonstruirati po vegetaciji in terasah. Urbano območje Speyerja leži v dolini Rena na približno 93 do 113 m nadmorske višine na aluvialnih in holocenskih sedimentih.
Gozd Forlenwald (102-110 m nad morjem) severozahodno od mesta, je najvzhodnejši del gozdov v Speyerju, sestavljen iz (velikih dreves) 76% borovcev, 7% bukev, 4% hrasta, 3% robinije, breze, rdečega hrasta in 2% drugih dreves na s hranili revnih diluvialnih tleh in sipinah.
Pomen Speyerja in njegove topografsko ugodne lokacije na rečnih terasah je bil pomemben razlog za ustanovitev posebne merilne mreže, ki je služila kot podlaga za načrtovanje regulacije Rena leta 1805. Pod velikim vojvodom iz Badena, je glavni inženir Johann Gottfried Tulla leta 1819 določil natančno osnovno linijo med Speyerjem in Oggersheim, z astronomsko orientirano mrežo iz enega od 72 metrov visokih stolpov stolnice v Speyerju in observatorijem v Mannheimu.
Klima Zaradi svoje lokacije v Zgornjem Porenju je Speyer eno najtoplejših in najbolj sušnih območij v Nemčiji. Povprečna letna temperatura je 9,8 °C, v času vegetacije 16,9 °C, povprečna količina padavin je 596 mm (1931-1960 postaja Speyer), od tega 314 mm v času vegetacije. Število poletnih dni z več kot 25 °C je v povprečju 40 dni na leto. Nevihte se pojavljajo v povprečju 20-25 dni, sneženje v 20 dneh, sneg obleži 20 dni. Prevladujoče smeri vetra, so jugozahodno in severovzhodno. Število sončnih ur je precej nad povprečjem v poletnih mesecih, v zimskem času, zaradi pogostih temperaturnih inverzij podpovprečno. Zaradi inverzne plasti in hude poletne vročine, velja vreme v Speyerju kot bioklimatsko stresno.
Zgodovina Časovnica Leta 10 pred našim štetjem, je prvi rimski vojaški tabor sedež (ki se nahaja med staro mestno hišo in škofovske palače). Leta 150 je mesto videti kot Noviomagus na svetovnem zemljevidu grškega Ptolemaios V 346, je škof za mesto omenja prvič. Leta 1030, cesar Conrad II se začne z gradnjo Speyer stolnice, ki je danes eno od Unescovih spomenikov. Leta 1076 je cesar Henrik IV začenja od Speyer, njegov najljubši mesta, za Canossa. Leta 1084, vzpostavitev prve judovske skupnosti v Speyer Leta 1294, škof izgubil večino svojih prejšnjih pravic, in od zdaj naprej Speyer je prosti Imperial Mesto Svetega rimskega cesarstva. Leta 1349, je judovska skupnost Speyer popolnoma izničil Med letoma 1527 in 1689, Speyer je sedež cesarskega zbora (Reichstag). Leta 1526 je na državnem zboru v Speyer (1526), ki je vmesni toleriranje luteranska poučevanja in čaščenja odredil. Leta 1529 je na državnem zboru v Speyer (1529), luteranske stanja imperija protestirali proti anti-reformacijskih resolucij (19. april 1529 Protest v Speyer, zato je čas protestantizma.) Leta 1635, maršal Francije Urbain Maille osvojil Heidelberg tudi Speyer, skupaj z Jacques-Nompar de Caumont, duc de la Force, na čelu vojske Nemčije. Leta 1689 je bilo mesto močno poškodovana francoskih vojakov. Med letoma 1792 in 1814 je bil Speyer pod francosko sodno pristojnost. Leta 1816, Speyer postal sedež uprave Pfalško in vlado Porenje District Bavarske (kasneje imenovan bavarski Pfalško) in tako ostal do konca druge svetovne vojne. Med letoma 1883 in 1904, je spominska cerkev zgrajena v spomin na Protest leta 1529. Leta 1947 je država akademija upravne znanosti utemeljen (kasneje preimenovana v nemško univerzo za upravne vede Speyer). Leta 1990, Speyer praznoval 2000. obletnico
Antika in srednji vek Številne najdbe iz mlajše kamene dobe, bronaste dobe, hallstatskega in latenskega obdobja kažejo, da so bile terase v Speyerju, zlasti manjša terasa na jezik blizu Rena, vedno zanimive za naselitev.Geschichte der Stadt Speyer. Band 1, Kohlhammer Verlag, Stuttgart 1982, ISBN 3-17-007522-5 V drugem tisočletju pred našim štetjem je bilo območje Speyer naseljeno s keltskimi Mediomatrici.
thumb|links|Noviomagus v Rimskem imperiju Po podrejanju Galije, so Rimljani leta 50 pr. n. št. prečkali Ren. Leta 10 pr. n. št. so verjetno že zgradili tabor za 500 vojakov. Ta rimska vojaška postojanka postala spodbuda za nastanek mesta. Leta 150 je bilo mesto znano pod keltskim imenom Noviomagus na zemljevidu sveta Ptolemejskih Grkov. Isto ime je v Itinerarium Antonini (Antoninov itinerar), ki je vodnik iz časa Karakala (211-217) in na Tabula Peutingeriana , cestna karta iz 3. stoletja. Od leta 260 so, v okviru Velike selitve narodov, nenehni napadi Alemanov na Limes, ki je bil meja rimskega cesarstva, le-te prisilili da so se umaknili čez Ren in Speyer je postal obmejno mesto. V 4. stoletju bil v Speyer postavljen prvi škof. V letu 406 so ga zasedali Svebi, Vandali in sarmatski Alani, tudi Huni so prečkali Ren in šli v notranjo Galijo preko Speyerja. Bogat, tako imenovan "Prinčev grob", ki so ga našli na desnem bregu Altlußheim, približno štiri kilometre od Speyerja, priča o prisotnosti Alano-Sarmatov, Hunov ali vzhodnih germanov. Die Identität der Toten dieser Art Fürstengräber ist unmöglich zu definieren, deshalb haben die Archäologen den Namen „Untersiebenbrunngruppe“ gegeben. Siehe Untersiebenbrunn.
thumb|Razvoj mesta Speyer V bitki pri Zülpichu 496/497 in drugi bitki leta 505 ao Franki pod Klodvikom I. premagali Alemane in Speyer je postal del frankovskega kraljestva. Tako se je Speyer spet priključil galsko-romanski kulturi. V okviru reorganizacije uprave so romanizirani uradniki in škofi prišli na Ren iz južne Galije. Tudi pri upravnih enotah francozi ohranijo večino predhodnikov. Nova enota Speyergau je ustrezala približno civitas Nemetum. Prvič ga z imenom Spira Alemani uvedejo v Notitia Galliarum v 6. stoletju. Od 7. stoletja dalje je Speyer spet škofija.
Cesar Oton Veliki je dal leta 969 škofovski cerkvi Imunski privilegij na njihovo jurisdikcijo in nadzor nad denarjem in carino. Od 1030 cesar Konrad II. Nemški začne gradbena dela za stolnico v Speyerju.
V 11. stoletju so naselili, na pobudo škofa Rüdigerja Huzmannsa, v Speyer eno izmed prvih judovskih skupnosti v Svetem rimskem cesarstvu. Speyer velja za enega rojstnih krajev kulture Aškenazi, poleg drugih dveh SCHUM-mest Worms in Mainz.
Na dan pogreba svojega očeta v stolnici v Speyerju v letu 1111, je Henrik V. Nemški podelil mestu vse mestne pravice. Kot prvo mesto v Nemčiji je državljanom dodelilo Große Freiheitsbrief- osebne svoboščine. Skupaj s podobo pisma je bila nameščena zlatimi črkami nad vhodom v stolnico, kjer se je kasneje izgubila v okviru poznejše poškodbe.
Za 13. stoletje je bila v Speyer značilna razprava o mestnih pravicah. Druga polovica je bila priča nasilnim sporom med mestom in škofom, še posebej s kapitljem, ki se je razvil dejansko v nasprotno stranko državljanom. V sredini tega stoletja se prvič kaže, da obstaja v Speyerju "javna lastnina" v obliki mestnega zemljišča. V 14. stoletju igra generalis discordia, razprava med državljani in duhovščino, le manjšo vlogo. V wittelbach-habsburškem sporu za prestol je bil Speyer spet v središču nacionalne politike. Vnel se je boj za oblast med kovnico in cehi. Odrekli so jim posebne pravice, ki so jih imeli do leta 1349 in uveljavljali načelo čistih pravil ceha. Od tega trenutka dalje so se uveljavi kot ceh in so bili samo skupina od 14 drugih cehov. Geschichte der Stadt Speyer. Band 1, Kohlhammer, Stuttgart 1982, ISBN 3-17-007522-5, S. 314–332.
Mestni statut in parlament V drugi polovici 14. stoletja je postalo očitno, da se škofje v Speyerju nikoli niso odrekel svojim pravicam. Da bi zastopal njihove interese, so dobili podporo cesarja Karla IV., in še posebej Renskega palatinata, ker naj se mesto ne bi več v celoti zanašalo na podporo cesarja.
Leta 1434 je prišel z Ludvikom III. Pfalškim zaščitni ščit in pogodba za deset let obstoja. Od leta 1439 je bila regija ogrožena od Armagnakov, francoskih plačancev, odpuščenih iz službe. Leta 1439 je med Speyerjem, Mainzom, Wormsom in Strasbourgom nastala aliansa, ki je predvidevala ustanovitev vojske 100 glefov (najmanjša enote konjenice), tako 30 v Mainzu in Strasbourgu in 20 Worms in Speyerju. Verjetno zaradi zunanje nevarnosti sta se mesto in duhovščina zbližali. 1459-1462 je Speyer moral znova sodelovati v oboroženih spopadih, tokrat v Pfalški vojni med Mainzenško škofijo Mainzenškimi volivci.
thumb|links|Pogled na mesto, lesorez, Sebastian Münsters Cosmographia universalis, Basel 1550 Matthias von Rammung je v 1464 prevzel v Speyerju škofov urad, ki se je zavezal za razvoj ali ponovno pridobitev pooblastil cerkve. Mesto je leta 1465 prišlo brez krivde navskriž s cerkvijo, sklicujoč se na ukaz cesarskega zbora državljanu zoper škofa in njegove pravice. 1470/71 je Speyer spet prišel v situacijo, ko so morali s trudom zadržati nevtralno držo. Spet je prišel elektor Frederik I. navskriž s cesarjem, zaradi mesta in samostana Weißenburg in posesti, ob izbruhu spopadov sta oba zahtevala vojaško pomoč Speyerja.