Lusaka je glavno mesto Zambije in z več kot 2,2 milijona prebivalcev administrativnega okrožja (po popisu leta 2022) največje mesto te srednjeafriške države. Kot politično središče države je že od osamosvojitve dalje najhitreje rastoče naselje v Zambiji, ki je tudi sicer država z eno najvišjih stopenj prirasta prebivalstva na svetu. Lusaka leži v južnem delu osrednje planote na nadmorski višini približno 1279 metrov. Lusaka je središče trgovine in vlade v Zambiji ter je povezana s štirimi glavnimi cestami države, ki vodijo proti severu, jugu, vzhodu in zahodu. Angleščina je uradni jezik mestne uprave, medtem ko so bemba, tonga in čičevščina jeziki, ki se pogosto govorijo na ulicah.
Gospodarstvo tradicionalno temelji na trgovanju s kmetijskimi pridelki iz okolice, v sodobnem času pa so se razvile tudi lahka industrija (predvsem prehrambena in tekstilna) ter storitvene dejavnosti.
Lusaka je del svojega statusa izgubila v korist Salisburyja (danes Harare v Zimbabveju), ko je slednji leta 1953 postal glavno mesto združene Federacije Rodezije in Njasalanda, vendar ga je ponovno pridobila, ko je bila leta 1964 imenovana za glavno mesto nove neodvisne Zambije. Sledil je obsežen gradbeni program v mestu, vključno z vladnimi stavbami, Univerzo v Zambiji in novim letališčem. Med bogatimi predmestji v Lusaki so Woodlands, Ibex Hill in Rhodes Park. Obsežne migracije ljudi iz drugih območij Zambije so se zgodile tako pred kot po osamosvojitvi, pomanjkanje zadostnih formalnih stanovanj pa je privedlo do nastanka številnih nenačrtovanih barakarskih naselij na zahodnem in južnem obrobju mesta.
Mesto je bilo v sodobni zgodovini prizorišče številnih diplomatskih konferenc, zaradi česar je dobilo vzdevek »afriško mesto miru«. Leta 1970 je gostilo konferenco gibanja neuvrščenih, leta 1995 mirovne pogovore med angolsko vlado in gibanjem UNITA, na katerih so sprejeli t. i. protokol iz Lusake, ter leta 1999 mirovne pogovore med vlado Vzhodnega Konga in uporniškimi skupinami. Dve leti kasneje je tu potekal zadnji vrh Organizacije afriške enotnosti, na katerem je bil sprejet načrt za preoblikovanje OAU v Afriško unijo.
Zgodovina thumb|left|Rezidenca guvernerja Severne Rodezije v Lusaki Zgodnja zgodovina Najstarejši dokazi o naselitvi na območju okoli današnje Lusake segajo v 6. stoletje. Prva znana vas sega okoli 11. stoletja, naselbina okroglih kolib blizu sodobnega predmestja Olympia. V naslednjih stoletjih je bilo na tem območju precejšnje nihanje prebivalstva, vse do prihoda ljudstev Lenje in Soli v 17. ali 18. stoletju. Strokovnjaki verjamejo, da so Soli prispeli kot del migracije Luba vzdolž reke Luapula, medtem ko so Lenje sorodni Ila-Tonga. Sodobna Lusaka leži na meji ozemelj obeh skupin, Lenje so naseljevali regijo severno od mesta, Soli pa južno. V 19. stoletju so začeli prihajati afriški in evropski trgovci s sužnji iz obalnih regij sodobne Tanzanije, Mozambika in Angole, ki so zasužnjevali člane skupnosti Soli in Lenje za pošiljanje na Bližnji vzhod, v Evropo in Južno Ameriko. Zaradi potrebe po izogibanju tem napadom in uporabe sistema kmetovanja s premikanjem po zemljišču je bilo treba pogosto seliti med ljudstva Soli in Lenje, zato ni bilo večjih stalnih naselij.
Konec 19. stoletja je britansko-južnoafriški rudarski podjetnik in politik Cecil Rhodes ustanovil Britansko južnoafriško družbo (BSAC) z listino kraljice Viktorije za kolonizacijo in razvoj zemljišč na območjih današnje severne Južne Afrike, Zimbabveja, Zambije, Malavija in Bocvane. Rhodes je bil trdno prepričan v železniški projekt od Cape Cod do Kaira, čeprav ga zaradi Nemške Vzhodne Afrike, ki je blokirala pot proti severu ozemlja BSAC, v času svojega življenja ni mogel nadaljevati. Ker Rhodes ni veliko upošteval predhodnih pravic afriškega prebivalstva, je usmeril širitev ozemeljskega nadzora vse do Salisburyja (danes Harare v Zimbabveju), njegova družba pa se je nadaljevala proti severu tudi po njegovi smrti leta 1902. BSAC je leta 1899 prevzel formalni nadzor nad regijo okoli Lusake prek protektorata Barotziland–Severozahodna Rodezija, poimenovanega po Rodesu. Glavno mesto je bilo sprva v Kalomu, leta 1907 pa je bilo premeščeno v Livingstone. To se je leta 1911 združilo z ozemljem Severovzhodne Rodezije in tako oblikovalo Severno Rodezijo, predhodnico sodobne Zambije.
Soočeni z upori Afričanov na svojem ozemlju, pa tudi z gospodarskim upadom in željo po širitvi rudarskih interesov v Bakrenem pasu severne Zambije, je BSAC od leta 1896 pospešil gradnjo železnice proti severu iz Južne Afrike v Severno Rodezijo. Lusaka je bila ustanovljena leta 1905 kot postajališče za vodo na tej poti in je bila poimenovana po poglavarju Lusaaki, vodji bližnje vasi Lenje. Odsek proge skozi Lusako je zgradila železniška družba Mashonaland Railway Company, ki je progo podaljšala za 452 kilometrov od Kaloma do rudarskega mesta Broken Hill (danes Kabve). V naslednjih letih so se na tem območju naselili beli afrikanerji, Lusaka pa je postala njihovo regionalno središče in dostopna točka do železnice. Do leta 1913 se je odprlo več trgovin in hotel, ki so prepričali BSAC, da je Lusako razglasil za priznano mesto in jim prepustil nadzor nad lokalnimi zadevami. To zgodnje mesto je upravljal upravni odbor vasi Lusaka, ki so ga izvolili kmetje, in je obsegalo zemljišče ob železniški trasi, dolgo 5 kilometrov in široko 1,5 kilometra.
Po prvi svetovni vojni je Združeno kraljestvo prevzelo nadzor nad Tanganjiko (danes Tanzanija), ki je bila prej del Nemške Vzhodne Afrike. To je ustvarilo skoraj neprekinjeno linijo britanskih kolonij od Južne Afrike do Egipta in privedlo do oživitve projektov za železnico od Cape Cod do Kaira in podobno cestno pot. Britanska imperialna vlada je leta 1924 prevzela neposredni nadzor nad Severno Rodezijo prek guvernerja in zakonodajnega sveta, vendar je BSAC ohranil svoje pravice nad rudarstvom, pridobljene v prejšnjih desetletjih. Nova administracija je dajala prednost posrednemu sistemu vladanja s samoupravo za afriško prebivalstvo, čeprav so bile pravice Afričanov v resnici zelo omejene. Rudarske korporacije in afrikanerji kmetje okoli Lusake niso pozdravili spremembe in so dali prednost južnoafriškemu modelu. Kolonialna administracija je dajala prednost ustanavljanju načrtovanih mest kot načinu uveljavljanja svoje oblasti.
Razglasitev za glavno mesto Severne Rodezije Marca 1929 je britanski kolonialni urad poslal telegram vladi Severne Rodezije, v katerem je priporočil premestitev glavnega mesta ozemlja, pri čemer je navedel komunikacijske in tudi zdravstvene razloge. Vendar medicinska utemeljitev za premestitev takrat ni bila izrecno objavljena. James Maxwell, nekdanji zdravnik in guverner protektorata od leta 1927, je iz Nigerije pripeljal svojega nekdanjega kolega Davida Alexandra, da bi mu pomagal pri tem projektu premestitve. Alexander, ki se je želel izogniti neformalnemu razvoju mestnih naselij, ki so nastajala v bližini rudarskih območij, je priporočil, da se za načrtovanje glavnega mesta najame urbanist. Maxwell in Alexander sta nato raziskala možne lokacije za novo mesto in na koncu izbrala Lusako zaradi njene lege ob železnici in na križišču cest Great North Road in Great East Road Severne Rodezije. Maxwell je od kolonialnega urada zahteval urbanista, ki je v kolonijo poslal profesorja Stanleyja Adsheada z University College London in vodnega inženirja. Adshead je preučil več možnih lokacij za prestolnico in konec leta 1930 potrdil Lusako kot primerno lokacijo. Razmišljal je o postavitvi prestolnice v bakrenem pasu, vendar sta zaradi medsebojnega nezaupanja med rudarskimi korporacijami in vlado obe strani raje ohranili določeno razdaljo med prestolnico in rudniki. Preiskave vodnega inženirja so pokazale, da je podtalnice dovolj, zakonodajni svet pa je julija 1931 odobril poročilo, ki je potrdilo Lusako kot načrtovano prestolnico.
Ronald Storrs je leta 1932 na mestu guvernerja zamenjal Maxwella, vendar so bila sredstva zaradi velike depresije omejena in napredek pri razvoju Lusake je bil majhen. Več tisoč Afričanov se je preselilo v mesto v iskanju gradbenih del, vendar jih ni bilo na voljo, kar je povzročilo obsežno revščino, lakoto in nemire. Storrsovo največje zanimanje za projekt je bil razvoj vladne hiše, kar je odmevalo podoben projekt, ki ga je začel kot guverner Cipra, ko je bil njegov sedež požgan v uporu. Storrs je v želji, da bi posnemal ciprsko stavbo in nedavno dokončano podkraljevo vilo v New Delhiju, za delo na načrtu, ki je bil predstavljen na Kraljevi akademiji, zadolžil več vrhunskih arhitektov. Predvideni stroški stavbe v višini 43.000 funtov so predstavljali več kot 10 odstotkov celotnega proračuna, namenjenega projektu v Lusaki, in kolonialni urad je konec leta 1933 vztrajal, da se stroški zmanjšajo. Storrs je kmalu zatem zaradi slabega zdravja zapustil svoj položaj guvernerja. Do takrat je dokončano delo obsegalo nekaj kratkih odsekov ceste (vključno s cesto Cairo, poimenovano po predvideni lokaciji na predlagani cesti Cape to Cairo) ter nekaj hiš in stanovanj za vladne uradnike.
Storrsovo mesto guvernerja je nadomestil Hubert Winthrop Young, ki je bil guverner sosednjega Njasalanda (danes Malavi). Na začetku svojega mandata, aprila 1934, je Young gostil princa Jurija, četrtega sina kralja Jurija V., na obisku v Lusaki. Med svojim obiskom je George položil temeljni kamen upravnih stavb v Lusaki, odprl pa je tudi ceste, poimenovane po svojem očetu in sebi. Po kraljevem obisku je Young pisal kolonialnemu uradu, da je »optimističen glede prihodnosti Lusake« in za vodenje projekta imenoval upravitelja Erica Duttona. Belo prebivalstvo Livingstona se je nekoliko uprlo, saj se je balo, da bo prestolnica povzročila izgubo poslovanja. Young je zavrnil njihovo zahtevo po finančnem nadomestilu, vendar jih je poskušal pomiriti z razglasitvijo Livingstona za turistično prestolnico protektorata z novim muzejem in rezervatom za divjad. Lusaka je uradno postala prestolnica maja 1935, praznovanje Lusaškega tedna pa je sovpadalo s praznovanjem srebrnega jubileja Jurija V. Vlada je naročila poseben vlak, ki je v enem samem vikendu prepeljal vse vladne uradnike iz Livingstona v Lusako.
V skladu s prvotnimi načrti Adsheada je bila Lusaka predlagana kot čisto upravno središče, brez industrije ali velikega afriškega prebivalstva; na neki točki je pripomnil, da »nikoli ne more postati pomembno mesto«. V skladu z Bowlingovimi revidiranimi načrti so bila območja namenjena tako lahki kot težki industriji, pa tudi poslovno območje. Poudaril je letališče in vladno hišo, čeprav po preprostejši zasnovi, kot jo je predvideval Storrs. Oba moža sta v svoje načrte vključila rasno segregacijo, tako da sta mesto razdelila na domača in nedomača območja, stanovanjska območja in storitve za Afričane pa so bila postavljena na južno obrobje mesta. Kljub izdelavi teh načrtov sta Adshead in Bowling zapustila Rodezijo pred tednom v Lusaki, preostanek stavbe pa je bil prepuščen Duttonu in majhni ekipi belih uradnikov. Mestni odtis je pokrival veliko območje, tudi v tej zgodnji fazi, čeprav je bil velik del nerazvit. To je bil del politike, ki jo je zasnoval Adshead, da bi omogočil notranjo širitev namesto običajnega osrednjega jedra z zunanjimi predmestji.
Poznejša kolonialna leta