Naravni park Strandža (, Priroden park Strandža) je največji krajinski park v Bolgariji, ki se razprostira na območju istoimenskega gorskega masiva na skrajnem jugovzhodu države ob meji s Turčijo, na površini 1.161 km². Ustanovljen je bil 25. januarja 1995 za zaščito ekosistemov in biotske raznovrstnosti, pomembne na evropski ravni, kot tudi kulturnega ter zgodovinskega izročila tega območja. Obsega nadmorske višine od 710 m (hrib Gradište) do 0 m na črnomorski obali in meri od vzhoda proti zahodu povprečno 50 km, od severa proti jugu pa 20 km.
Administrativno je del okraja Burgas. Znotraj parka stojita mesti Malko Tărnovo in Ahtopol ter več vasi. Poleg tega obsega pet naravnih rezervatov s strožjim varstvenim režimom: Silkosija, Sredoka, Tisovica, Uzunbodžak in Vitanovo. Silkosija je najstarejše tovrstno območje v Bolgariji, ustanovljeno leta 1933, Uzunbodžak pa je razglašen tudi za biosferni rezervat v sklopu Unescovega programa Človek in biosfera. Celoten park je del evropskega omrežja Natura 2000.
Park leži na stiku dveh kopenskih ekoregij Palearktike, listopadni in mešani gozdovi zmernega pasu — mešani gozdovi Balkana ter evksinsko-kolhijski listopadni gozdovi. Gozd pokriva 80 % ozemlja parka, od tega je skoraj tretjina pragozdov. To so zadnji ohranjeni gozdovi zmernega pasu z vednozeleno podrastjo iz lovorikovca v Evropi. Tu je zabeleženo največje število vretenčarskih vrst med vsemi zavarovanimi območji Bolgarije, 62 vrst sesalcev, 269 vrst ptic, 23 vrst plazilcev, 9 vrst dvoživk in 41 vrst sladkovodnih rib, poleg tega pa še 70 vrst morskih rib v Črnem morju pred obalo. Nevretenčarska favna je slabše raziskana, od popisanih vrst je 84 endemičnih za Bolgarijo, od tega štiri, ki živijo samo na tem območju, in 34 reliktov.
Najstarejši ostanki človeške poselitve Strandže datirajo v neolitik pred 8.000 leti. Sredi 1. tisočletja pr. n. št. so tu živela tračanska plemena, območje je bilo del različnih kraljestev, nato pa je bilo leta 45 n. št. pripojeno Rimskemu imperiju. V srednjem veku sta se zanj borila Bizantinsko in Bolgarsko cesarstvo, dokler ga niso v poznem 14. stoletju zavzeli Osmani. Po osvoboditvi Bolgarije leta 1878 je Strandža ostala del Osmanskega cesarstva, kar je vodilo do ilindenske vstaje lokalnega prebivalstva leta 1903. Ponovno je pripadla Bolgariji leta 1912 med prvo balkansko vojno. Pod vplivom različnih civilizacij se je skozi zgodovino oblikovalo več značilnih tradicij, kot je nestinarstvo — bosonogi ples na žerjavici, kot ostanek poganske preteklosti. V vaseh Brašljan in Kosti, pa tudi v Malkem Tărnovem, je še ohranjena tradicionalna lesena arhitektura iz obdobja med 17. in 19. stoletjem.
Uprava
Do ustanovitve parka 25. januarja 1995 so bila varstvena prizadevanja razdrobljena na posamezne naravne rezervate in druga zavarovana območja. S parkom zdaj upravlja direktorat s sedežem v Malkem Tărnovem, podrejen Agenciji za upravljanje gozdov Ministrstva za okolje in vode Republike Bolgarije. Direktorat izvaja državno politiko upravljanja in nadzora nad zavarovanim območjem, z dolgoročnim ciljem ohranjanja narave in zagotavljanja trajnostnega socialnega ter ekonomskega razvoja regije. Spremlja gospodarjenje z gozdovi in njihovo varstvo ter upravljanje z divjadjo ter ribami. Za obiskovalce sta odprta dva informacijska centra, eden v Malkem Tărnovem in drugi v vasi Gramatikovo.
Zavarovana območja thumb|left|alt=gozd|Gozd v rezervatu Uzunbodžak Na ozemlju Naravnega parka Strandža je pet naravnih rezervatov: Silkosija, Sredoka, Tisovica, Uzunbodžak in Vitanovo, 14 zavarovanih območij in osem naravnih znamenitosti. Silkosija, prvi naravni rezervat v Bolgariji, ustanovljen leta 1933, leži 2 km severno od kraja Kosti in 1 km vzhodno od Balgarija. V njem raste 260 vrst višjih rastlin, drevesa so stara povprečno 120–130 let. Srednoka leži ob spodnjem toku reke Meči Dol in je edini od rezervatov z večjim številom travnikov ter odprtih predelov. Tisovica leži na težko dostopnem območju ob bregovih istoimenske reke in vsebuje nekaj arheoloških najdišč iz obdobja antične Trakije. Uzunbodžak je vključen v omrežje biosfernih rezervatov Unescovega programa Človek in biosfera, leži ob meji s Turčijo. Vitanovo leži na glavnem grebenu Rezovo, 9 km od Malkega Tărnovega in 5 km od Brašljana. Obsega nadmorske višine 400 do 600 m, zato je rastlinstvo drugačno kot v drugih rezervatih. Dostop do rezervatov je večinoma omejen na raziskovalne skupine, z izjemo nekaj strogo določenih turističnih pešpoti.
Med najpomembnejšimi zavarovanimi območji sta izliv reke Veleke in Silistar. Zaliv Silistar ob obali Črnega morja med vasema Sinemorec in Rezovo ima največjo raznovrstnost rastlin na kvadratni kilometer v vsej Bolgariji.
Geografija
Naravni park Strandža leži znotraj bolgarskega okraja Burgas, na ozemlju občin Malko Tărnovo in Carevo na skrajnem jugovzhodu države. Tu stojita dve mesteci, Malko Tarnovo in Ahtopol, ter 19 vasi, s skupno okrog 7.000 prebivalci. Strandža je najredkeje poseljen del Bolgarije, z gostoto 10 prebivalcev na kvadratni kilometer. Dostopen je po cesti prvega reda I-9 na zahodu in cesti tretjega reda III-9901 na vzhodu, ki povezuje obalni del, med njima pa vodi cesta drugega reda II-99. S površino 1.161 km², kar je približno 1 % celotne površine Bolgarije, je največje zavarovano območje v državi. Zaradi svoje lege na meji z Azijo je območje pomembno s stališča biotske raznovrstnosti, pa tudi s svojo zgodovinsko dediščino.
Rastlinstvo tega območja se je razvilo pred nastankom Bosporskega preliva, ko je bil ves južni del obale Črnega morja enoten. Predstavlja najzahodnejši del evksinsko-kolhijske ekoregije. Zaradi bližine treh morij, Črnega, Marmarskega in Egejskega, se je to območje izognilo poledenitvi med ledeno dobo v kvartarju in ohranilo blago ter razmeroma vlažno podnebje. Pod temi pogoji so se ohranile nekatere reliktne vrste iz neogena.
Relief in geologija Površje je hribovito, z blago valovitimi grebeni, pokritimi z gostim gozdom. Na zahodu je planina bolj razbrazdana in strma. Znotraj parka sta dva jasno razmejena grebena: Rezovo z najvišjim vrhom Goljamo Gradište (710 m) in Bosna z najvišjim vrhom Papia (502 m). Okrog 38 % površine ima nadmorsko višino 0 do 200 m, 60 % od 200 do 600 m in 2 % nad 600 m.
Strandža je antiklinala z osrčjem iz paleozojskih magmatskih in metamorfnih kamnin, pokritim s triasnimi sedimenti iz mezozoika, jure in krede. Antiklinala je obrnjena v smeri severozahod proti jugovzhodu Rečne doline so geološko mlade, nastale so v kvartarju in imajo blaga pobočja ter položen naklon. Na zahodu je obsežno območje krasa s karbonatnimi kamninami, ki se razteza od vasi Varovnik do kraja Malko Tarnovo in ga prepredajo ponori, kaverne ter jame.
Prst je sredozemskega tipa, vendar je podtip, značilen za Strandžo, nekoliko vlažnejši v primerjavi s preostankom Južne Evrope. Prisotnih je sedem tipov prsti po sistemu klasifikacije World Reference Base: fluvisoli (4 % površine), leptosoli (4 %), kambisoli (4 %), luvisoli (46 %), planosoli (20 %), alisoli (11 %) in nitisoli (5 %). Strandža je edini kraj v Bolgariji z alisoli in edini v Evropi z nitisoli.
Podnebje Na lokalne podnebne razmere vpliva bližina Črnega, Marmarskega in Egejskega morja, zato se jasno razlikujejo od preostanka Bolgarije. Ta regija je med najtoplejšimi v državi, a je podnebje blago, z zimskimi temperaturami, ki se redko spustijo pod 0 °C in poletnimi, ki zaradi blažilnega vpliva Črnega morja redko presežejo 24 °C. Povprečna temperatura zraka se niža proti višjim predelom na zahodu, kar ustvarja razmere za pogostejšo in dolgotrajnejšo meglo, močnejše snežne padavine in zgodnejšo zmrzal. Zaradi pogoste zimske megle nastajata ivje in žled v gozdovih na nadmorskih višinah nad 500 m.
Vetrovi so pretežno severni. Ob obali piha severni veter med novembrom in marcem, vzhodni z morja med aprilom in avgustom ter severovzhodni septembra in oktobra. V notranjosti je smer vetra bolj raznolika, severni veter pa prevladuje med januarjem in marcem ter oktobra.
Količina padavin je visoka in v nekaterih delih presega 1.000 mm na leto. Ob obali so padavine pod vplivom Sredozemlja, z značilnim zimskim maksimumom, medtem ko je v notranjosti občuten tudi kontinentalni vpliv, z drugim viškom med majem in junijem. Posledično je notranjost bolj vlažna in pod vplivom hladnih severnih ter severovzhodnih vetrov. Teh ne zaustavlja nobena pregrada, zato pogosto povzročajo hiter padec temperature zraka.
Zaradi blagega podnebja in peščenih plaž je obalno mesto Ahtopol znano po vsej državi kot morsko klimatsko zdravilišče, lokalno pa tudi Sinemorec.
Vode
Strandžo prepreda gosto omrežje sotesk, potokov in rek. Reke imajo največji pretok med novembrom in decembrom, ko je padavin največ. Najdaljša in največja reka je 147 km dolga Veleka. V zgornjem toku ima skalnato dno in tvori mnogo brzic. V delu, kjer teče skozi kraški predel planine, ima strme bregove s pečinami, po vasi Zvezdec pa se dolina razširi, bregovi postanejo položnejši, tok se upočasni in tvori meandre. V spodnjem toku sezonsko poplavlja, zato bregove poraščajo poplavne hoste. Plovna je 8 km gorvodno od izliva.
Druga najdaljša reka je Rezovo, dolga 112 km. Teče proti vzhodu in predstavlja mejo med Bolgarijo in Turčijo v večjem delu toka. Po eni od hipotez je dobila ime po mitološkem tračanskem kralju Rezusu. Njene bregove poraščajo gosti hrastovi in bukovi gozdovi, za levi (bolgarski) breg pa so značilne tudi številne pečine in jame. Reka Rezovo je hitrejša in hladnejša od Veleke, zato je primernejša za postrvi. Glavni pritoki Veleke so Mladežka (40 km), Meči Dol (26 km) in Katun (15 km), glavni pritok Rezova pa je reka Delijevska (17 km).
Biologija Flora thumb|right|alt=a plant|Pontski sleč je simbol parka V biogeografskem smislu je ozemlje parka del dveh kopenskih ekoregij Palearktike, listopadni in mešani gozdovi zmernega pasu — mešani gozdovi Balkana ter evksinsko-kolhijski listopadni gozdovi. Kombinacija podnebnih, geografskih in geoloških dejavnikov, pa tudi odsotnost močnega človekovega vpliva je pripomogla k nastanku zelo raznovrstnih habitatnih tipov, skupno je prepoznanih preko 130. Za območje je znanih 1.670 vrst višjih rastlin, kar je 44 % vseh vrst, znanih za Bolgarijo.
Rastlinstvo vključuje številne mediteranske in submediteranske združbe, predvsem toploljubne hrastove gozdove s podrastjo iz vednozelenih sklerofilnih grmovnic, kot so resa vrste Erica arborea, bodeča lobodika (Ruscus aculeatus), krčnica vrste Hypericum calcinum, širokolistna zelenika (Phillyrea latifolia), brškin vrste Cistus incanus in kaduljelistni brškin (Cistus salviifolius) ter druge. Kserotermna travišča ob obali in na nekaterih območjih na zahodu parka so nadomestila gozdove, kjer jih je uničila človekova aktivnost. V najobsežnejših rastlinskih združbah tega tipa dominirajo trave zlatolaska (Chrysopogon gryllus), navadni obrad (Bothriochloa ischaemum) in gomoljasta latovka (Poa bulbosa). Na obalnih sipinah uspeva psamofitno rastlinstvo. Rečne bregove poraščajo gosti sestoji črne jelše (Alnus glutinosa), bele vrbe (Salix alba) in krhlice (Salix fragilis).
Listopadni gozdovi pokrivajo 80 % površine parka in sestavljajo 28 gozdnih ter 18 grmovnih habitatnih tipov. Raznolikost je posledica nizkih rečnih dolin, morske obale in kraške podlage. Sestavljajo jih bukev vrste Fagus orientalis, graden (Quercus petraeus), hrasta Quercus hartwissiana in Quercus frainetto, kraški gaber (Carpinus orientalis) ter malolistna lipa (Tilia cordata). V podrasti uspevajo pontski sleč (Rhododendron ponticum), vakcinij vrste Vaccinium arctostaphylos, sliva vrste Prunus laurocerasus, bodika vrste Ilex colchica, jeglič vrste Primula rosea in jesenska vresa (Calluna vulgaris).