Potop (poljsko pоtор szwedzki, litovsko švedų tvanas) je skupno ime niza vojnih pohodov v poljsko-litovski Republiki obeh narodov sredi 17. stoletja. Izraz se v širšem smislu uporablja za obdobje od vstaje Bogdana Hmelnickega leta 1648 do miru, sklenjenim leta 1667 v Andrusovu, se pravi da zajema rusko-poljsko vojno in drugo severno vojno.Subtelny, Orest (1988). Ukraine. A history. Cambridge University Press. str. 104. V ožjem smislu se nanaša samo na švedsko invazijo in okupacijo Republike obeh narodov v drugi severni vojni (1655–1660). V Poljski in Litvi se to obdobje imenuje švedski potop (poljsko potop szwedzki, švedsko Svenska syndafloden) ali, manj pogosto, rusko-švedski potop (poljsko potop szwedzko-rosyjski).Potop szwedzko-rosyjski, czyli III wojna północna. polskieradio.pl. 1. junij 2018. zaradi rusko-poljske vojne 1654–1667.Frost, Robert I (2004). After the Deluge. Poland-Lithuania and the Second Northern War, 1655-1660. Cambridge Studies in Early Modern History. Cambridge University Press. str. 3. ISBN 0-521-54402-5.
Izraz potop je populariziral Henryk Sienkiewicz v svojem romanu Potop (1886).
Poljska in Litva sta v vojnah s Švedsko in Rusijo izgubili približno tretjino prebivalstva, se pravi več kot v drugi svetovni vojni, in status evropske velesile.Zawadzki, Marcin. Durham University Polish Society. Durham University. Arhivirano iz izvirnika 21. avgusta 2007. Pridobljeno 23. junija 2009. Po mnenju profesorja Andrzeja Rottermunda, upravnika Varšavskega gradu, je bilo uničenje v potopu večje od uničenje v drugi svetovni vojni. Rottermund trdi, da so švedski napadalci Poljsko oropali njenih največjih zakladov. Večina ukradenega se ni nikoli vrnilo na Poljsko.Michał Chodurski. Nikt tak nie ograbił Polski jak Szwedzi. Radio web page, 12. avgust 2012. Prestolnica Varšava je bila popolnoma uničena. Od njenih predvojnih 20.000 prebivalcev je vojno preživelo samo 2.000.Pierwsze zniszczenie Warszawy i jej odbudowa po potopie 1655–1696. Irena Gieysztorowa, "Mówią wieki" . 11, 1962. Po poljskih ocenah iz leta 2012 je poljska vojna škoda znašala štiri milijarde zlotov. Švedi in Rusi so popolnoma uničili 188 naselij in mest, 81 gradov in 136 cerkva.
Vstaja kozakov v Ukrajini thumb|266px|Poljska-Litva leta 1648 Vstaja Zaporoških kozakov se je začela z zmago nad poljsko-litvansko vojaško enoto aprila 1648 pri Želtyh vodah. Kozaški hetman Bogdan Hmelnicki se je nato povezal s Krimskimi Tatari in naslednji mesec z močno njihovo soudeležbo (15.000 Kozakov in 40.000 Tatarov) pri Koršunu ponovno uničil poljske branilce (8.000). Kozaško-tatarske zmage so se potem kar vrstile in potegnile za seboj ukrajinske kmete in meščane, že dolgo nezadovoljne z oblastjo poljskih in litovskih magnatov. Za božič 1648 je Kijev Hmelnickega pozdravil kot rešitelja pravoslavja. Februarja 1649 je zavzel Perejaslav. Hmelnicki je že imel pred očmi samostojno kozaško državo. Vendar se je avgusta 1649 njegovo napredovanje ustavilo ob junaškiopisuje Henrik Sienkiewicz v romanu Z ognjem in mečem. poljski obrambi obleganega Zbaraža. Poljski kralj Ivan II. Kazimir je že prihajal na pomoč s svežo vojsko, ko se mu je pred spopadom s kozaško-tatarskim nasprotnikom pri bližnjem Zborówu posrečilo, da je s privlačno denarno ponudbo prepričal tatarskega kana (ki v resnici sploh ni želel, da bi nastala samostojna ukrajinska država Kozakov), da je zapustil bojišče. Hmelnicki, ki je ostal brez zaveznika, je tako sprejel kompromisni sporazum, ki ga je predlagal kralj. Zbórowski sporazum je namesto priznanja samostojnosti Kozakov samo povečal število registriranih (priznano svobodnih) kozakov na 40.000leta 1559, pod Štefanom Báthorijem, jih je bilo 6.000, leta 1638, ko je poljska oblast močno pritisnila na Kozake in jim ukinila posebno kozaško pravo, pa so njihovo število zmanjšali na 1.200. Fajfrić, str. 262-3. in hkrati vzpostavil plemiško oblast nad ostalimi (neregistriranimi) kozaki in nad kmeti. Z njim nista bila zadovoljna niti kozaška niti poljska stran in ni mogel dolgo trajati.
Potem ko je leta 1651 umrl vodja zmernejše stranke med poljskim plemstvom Jerzy Ossoliński in je na Poljskem prevladala bojevita stranka, je prišlo do ponovnih sovražnosti. Upor so začeli od Hmelnickega naščuvani kmetje na Velikopoljskem in v Podhalu; škofovske milice so oba upora neusmiljeno zadušile. Kronska vojska˙(kvartna vojska - wojsko kwarcíane) in črna vojska (vojska šlahte - pospolite ruszenie), ki sta bili tedaj že v Ukrajini, sta se spopadli s kozaško-tatarsko koalicijo v tridnevni bitki pri Berestečku (28.-30. junija 1651, v Voliniji, južno od reke Styr). Večja bojna pripravljenost manj številne poljske vojskev bitki je sodelovalo 200.000 Kozakov in 100.000 Krimskih tatarov proti 80.000 vojakom Poljske-Litve in umik Tatarov z bojišča, ki so že drugič izdali Hmelnickega in ga celo zajeli in odpeljali s seboj z bojišča, sta pripeljala do hudega poraza Kozakov, ki so ostali brez vodje (preko 30.000 mrtvih), in do odločilne zmage Poljske-Litve.
Hmelnicki je, potem ko je prišel na prostost, spet zbral okrog sebe 50.000 mož, ki so se septembra 1651 spopadli s Poljsko-Litvo pri Beli cerkvi ob reki Ros, 80 km južno od Kijeva. Mir, ki je sledil, je bil za Kozake manj ugoden od zbórowskega: število registriranih kozakov se je zmanjšalo na 20.000, kar je povzročilo njihovo izseljevanje v Rusijo; odvzete so jim bile pravice za naseljevanje in upravljanje nekaterih pokrajin v Ukrajini, kar jim je bilo prej dovoljeno.
Boji pa so se kmalu spet nadaljevali in v naslednjih letih sta bila nasprotni si strani skoraj neprestano v vojni; vojno so krojili Tatari, ki so kot zavezniki prehajali iz ene na drugo stran in niso nobeni strani dovolili prevlade V takšnih okoliščinah so se Kozaki vse boj približevali pravoslavni Rusiji, v kateri so videli versko in jezikovno svobodno državo. Leta 1653 je zemski sobor (ruski parlament) v Moskvi pristal, da jih spejme v okrilje Rusije. Dogovor je bil kronan leta 1654 s pogodbo v Perejaslavlu. Ukrajina je kot del Rusije dobila delno avtonomijo. Rusija ji je s tem dala legitimnost in jo zavarovala pred napadi s poljske strani ter pred agresijo Turčije. Tatari so postali zavezniki Poljske-Litve.
Prvi del vojne z Rusijo
thumb|266px|Poljsko-ruska vojna 1654-1667. S Kozaki na svoji stani je Rusija oktobra 1653 Poljski-Litvi napovedala vojno. Julija 1654 je zasedla poljske obmejne trdnjave in začela oblegati Smolensk, ki je septembra padel. Na severu je druga vojska iz ruskega Pskova zasedla litvanska mesta Nevel, Polock, Vitebsk, napredovala v poljsko Livonijo in se utaborila v Ludzi in Rēzekne. Istočasno je južna vojska iz ruskega Barjanska prodrla v Ukrajino in se skupaj z vojsko Hmelnickega utrdila v mestih Ostrog in Rovno v Voliniji. Ker je bilo prebivalstvo Rusom naklonjeno, so se mnoga mesta predajala brez ali z zelo malo odpora.
Spomladi leta 1655 je Poljska v protiofenzivi nazaj zavzela Oršo in oblegala Mogilev. Car se je hitro odzval in udaril z močno vojsko. Julija je z malo odpora padel Minsk. Kozaki so poleti v Litvi zavzeli Vilno, Kaunas in Grodno. Knez Volkonski je priplul v Kijev po Dnepru in naprej v Pripjat in zavzel Pinsk. Ruska in kozaška vojska sta septembra zavzeli Lvov in prišli pred vrata Lublina; nekatere kozaške skupine so dosegle celo Vislo.
Ker pa je poleti 1655 v oslabljeno deželo s severa vdrla še švedska vojska, se je car ustrašil, da bo prišlo do združitve Švedske in Poljske v močno državo, ki bi bila Rusiji zelo nevarna. Novembra 1655 je v Vilni s Poljsko-Litvo sklenil premirje in naslednje leto napadel Švedsko.Ruska vojska je v rusko-švedski vojni (1656-58) zavzela nekaj livonijskih mest, potem pa je obtičala pred Rigo. Začeli so se ruski neuspehi, dokler se vojaške aktivnosti niso povsem ustavile in je bil sklenjeno premirje.
Švedska invazija na Poljsko-Litvo
Tudi švedski kralj Karel X. Gustav je želel biti udeležen pri razkosavanju oslabljene dežele, še posebej ker ga je k temu nagovarjal poljski magnat Heronim Radziejewski, ki je zaradi osebnega spora s poljskim kraljem pobegnil v Stockholm. Karel Gustav je prelomil stumsdorfsko premirje iz leta 1635 in zavzel najprej poljske posesti ob Baltiku, potem pa do julija 1655 skoraj brez boja ves zahodni del države. Varšava je padla skoraj brez strela in kmalu se je moral vdati tudi Krakov, ki ga je branil eden najbolj nadarjenih tedanjih poljskih poveljnikov Stefan Czarniecki. Šlahta in magnati so pristali na sodelovanje s Švedi (tudi kasnejši poljski kralj Jan Sobieski). Ivan II. Kazimir je z dvorom pobegnil k Habsburžanom v Šlezijo, doma pa je dobivala vse več privržencev zamisel, da bi ga vrgli s prestola in izvolili za kralja Karla Gustava (oba sta bila iz dinastije Vasa, njuna očeta sta bila bratranca).
Nasilno vedenje in ropanje švedskih vojakov, ki je najbolj prizadelo kmete, pa je kmalu sprožilo spontan ljudski odpor, ki so ga podžigala tudi verska čustva pretežno katoliškega prebivalstva do protestantskih osvajalcev. Jeseni 1655 je prišlo do oboroženih nastopov proti okupatorjem. Začeli so ga častniki kronske vojske, ki niso prišli na sovražnikovo stran; na lastno pest so organizirali odrede, ki so se vanje stekali z vseh strani meščani, kmetje in manj premožni a bolj domoljubni plemiči, in začeli s partizanskim načinom bojevanja. Sovražno razpoloženje proti protestantskim napadalcem se je še posebej povečalo, ko so ti dva meseca oblegali po čudežih sloveči samostan pavlincev v Čenstohovi in ga niso uspeli zavzeti.
Decembra 1655 je mesto Nowy Sącz rešila iz švedskih rok vojska več tisoč kmetov. Ljudskemu gibanju se je pridružilo še plemstvo, ki ga je švedsko vladanje razočaralo. Glavni preobrat v poteku dogodkov pa je decembra 1655 prinesla povezava poljske vojske v Tyszowcah v vojaško konfederacijo (konfederacja tyszowiecka) .
Januarja 1656 se je kralj vrnil domov. Da bi spodbudil kmete k nadaljnjemu bojevanju, je 1.aprila 1656 (v zelo splošno formuliranih) lvovskih obljubah zagotovil, da bo poskrbel za izboljšanje življenja podložnikov.
Do maja je bil osvojen že velik del države. Junija 1656 je Stefan Czarniecki osvobodil Varšavo, a le za kratek čas. Karel X. Gustav se je povezal z brandenburškim volilnim knezom Friderikom Viljemom, ki je imel disciplinirano, moderno organizirano armado, in skupaj sta v tridnevni bitki ("pokol pri Varšavi", 28.-30. julija) premagala poljske branilce in ponovno zavzela deželo.
Karel Gustav se je zavedal, da ne bo mogel sam obvladati poljskega plena, zato je pritegnil k delitvi Friderika Viljema ter mu za podporo obljubil Varmijo in Velikpoljsko ter priznanje popolne suverenosti v Vzhodni Prusiji. Tretji udeleženec te delitve naj bi bil sedmograški vojvoda Jurij II. Rákóczi, ki je v začetku leta 1657 vkorakal na ozemlje Poljske-Litve.
thumb|266px|Ozemeljske spremembe po pogodbi iz leta 1657 (Wehlau-Bromberg) v primerjavi z izhodiščnim stanjem leta 1654 in dvemi vmesnimi stanji. Ozemeljsko razmejitev iz Wehlaua je leta 1660 potrdil mir v Oliwi. A tudi Poljska se je ozrla po zaveznikih; za boj proti Švedski je pridobila Dansko in Rusijo. Danski kralj Friderik III. je izkoristil odsotnost Karla Gustava in njegove vojske in spomladi 1657 zavzel južni del Švedske, da bi poravnal njune stare račune iz "Tortenstonove vojne" (1643-45). To je prisililo Karla Gustava, da je junija 1657 z vojsko odkorakal proti Danski in pustil švedske posadke le v nekaterih poljskih mestih. Poljski je priskočil na pomoč tudi cesar in prepričal poljskega kralja, da je z ugodno ponudbo pridobil na svojo stran tudi Friderika Viljema: v wehlawski pogodbi (september 1657) mu je priznal suverenost v Vzhodni Prusiji (enako kot prej Karel Gustav) in mu odstopil lęborsko-bytovsko pokrajino. Poljski magnat Jerzy Lubomirski je s spretno operacijo na severnem Sedmograškem prisilil Rákóczija k umiku s Poljskega. Poljska je bila zaenkrat rešena nevarnosti s strani Švedske in njenih zaveznikov.