Stolnica blažene device Marije, Chartres, znana tudi kot Stolnica bazilika device Marije Chartres (), je srednjeveška katoliška stolnica latinske cerkve, ki se nahaja v Chartresu, Francija, okoli 80 km jugozahodno od Pariza. Velja za enega najlepših primerov francoske gotske arhitekture in je na Unescovem seznamu svetovne dediščine. Sedanja stolnica, zgrajena med letoma 1194 in 1250, je zadnja od vsaj petih, ki so zasedale to mesto, saj je mesto postalo sedež škofije že v 4. stoletju.
Stolnica je izjemno dobro ohranjena. Večina prvotnih vitrajev je preživela nedotaknjena, medtem ko je arhitektura od zgodnjega 13. stoletja doživela le manjše spremembe. Zunanjost stavbe obvladujejo zunanji oporniki, ki so omogočili arhitektu bistveno povečati velikost oken, medtem ko na zahodnem delu prevladujeta kontrastni fiali - 105 metrov piramida končana okoli leta 1160 in 113 metrska iz začetka 16. stoletja, razposajen zvonik na vrhu starejšega stolpa. Prav tako izstopajo tri velike fasade, vsako krasijo na stotine izklesane figur, ki ponazarjajo ključne teološke teme in pripovedi.
Vsaj od 12. stoletja je bila stolnica pomemben cilj za romarje - in je še vedno tako. Številni romarji prihajajo častit znamenito relikvijo Sancta Camisa, obrabljeno tuniko Device Marije ob Kristusovem rojstvu, prihaja pa tudi veliko število laičnih turistov, ki prihajajo občudovat arhitekturo stolnice in zgodovinsko in umetniško vrednost.
Zgodovina Okoli leta 1134 je škof Chartresa začel s predelavo stare zgradbe v novem slogu. Za mesto, ki je imelo v 13. st. okoli 10.000 prebivalcev, je bila gradnja stolnice velik finančni zalogaj. Gradnja se je nadaljevala z občasnimi prekinitvami od 1145 do, a največja dela so bila izvedena po požaru leta 1194 ko so morali obnoviti glavno ladjo in kor.
Sredstva za izgradnjo so prihajala iz celotne srednjeveške francoske družbe. V Chartresu so se duhovniki odrekli svojim triletnim plačam. Blanche, mati kralja Ludvika IX. je plačala celo severno fasado s skulpturami in okni. Vojvoda Bretanje je doniral za južni transept, druge bogate družine iz okolice so plačale okna, zato so donacije vgrajene v vitraje v obliki njihovih grbov. Različni cehi so tudi donirali okna, ki prikazujejo njihove poklice. Prispevali so tudi romarji in ostali prebivalci. Prebivalci mesta Chartresa so sami iz kamnoloma vozili bloke apnenca za svojo novo stolnico. Severni in južni transept sta bila končana zadnja leta 1260. Lesena strešna konstrukcija transepta in glavne ladje je bila uničena v požaru leta 1836, nakar je bila zamenjana s sedanjo kovinsko in pokrita z bakrom.
Socialni in ekonomski vidik
Kot v vsaki srednjeveški škofiji, je bila tudi stolnica v Chartresu najpomembnejša stavba v mestu - center njenega gospodarstva, njegova najbolj znana znamenitost in središče številnih aktivnosti, ki se v sodobnih mestih dogajajo v specializiranih civilnih objektih. V srednjem veku je stolnica delovala kot nekakšen trg, z različnimi komercialnimi dejavnostmi, ki so bile usmerjene na različne portale, še zlasti v času rednih sejmov. Tekstil se je prodajal okoli severnega transepta, meso, zelenjava in gorivo okoli južne verande. Menjalci denarja (nujna storitev v času, ko je imelo vsako mesto ali regija svojo valuto) so imeli svoje klopi ali banques v bližini zahodnega portala in tudi v sami ladji. Prodajalci vina so trgovali v ladji, čeprav so jih občasni odloki v 13. stoletju začasno izgnali v kripto, da bi zmanjšali motnje. Delavci različnih strok so bili zbrani v posameznih delih po stolnici in čakali na ponudbe za delo. Otto von Simson, The Gothic Cathedral, 2nd Ed. New York, 1962, p.167
Čeprav je mesto Chartres sodilo pod pravosodni in davčni organ grofov Blois, je bilo območje, ki je neposredno obdajalo stolnico, znano kot cloître, v smislu proste trgovinske cone pod ingerenco cerkvenih oblasti, ki so bili upravičeni do davkov od vseh komercialnih dejavnosti, ki so potekale tam For a definitive study of the social and economic life of medieval Chartres based on archive documents, see; André Chédeville, Chartres et ses campagnes au Moyen Âge : XIe au XIIIe siècles, Paris, 1992., kar je močno povečalo prihodka stolnice in v 12. in 13. stoletju privedlo do rednih sporov, pogosto nasilnih, med škofi, kapitljem in civilnimi oblastmi - še posebej, kadar so tlačani, ki so pripadali grofom, preselil svojo trgovino (in davke) v stolnico. Leta 1258, po vrsti krvavih nemirov, ki so jih sprožili grofovi uradniki, je kapitelj končno dobil dovoljenje od kralja, da zapre območje cloître in zaklepa vrata vsako noč.
Romanja in legenda o Sancta Camisa
Še preden je bila zgrajena gotska stolnica, je bil Chartres romarski kraj, vendar v manjšem obsegu. V merovinški in zgodnji karolinški dobi, je bil glavni poudarek predanosti za romarje vodnjak, znan kot Puits des Saints-Forts, ali "Vodnjak močnih svetnikov" (sedaj se nahaja na severni strani Fulbert v kripti), saj so verjeli, da so telesa različnih lokalnih zgodnje-krščanskih mučencev (tudi svetnikov Piat, Cheron, Modesta in Potentianus) vrgli vanj. Razširjeno prepričanje, da je bila stolnica tudi mesto predkrščanske druidske sekte, katere člani so častili "Devico, ki bo dala rojstvo, je zgolj pozno srednjeveški izum. Okoli leta 876 je stolnica pridobila Sancta Camisa, za kar so verjeli, da je tunika Blažene Device Marije, ki jo je nosila v času Kristusovega rojstva. Po legendi je relikvijo podaril stolnici Karel Veliki, ki jo je med križarsko vojno v Jeruzalemu prejel v dar od cesarja Konstantina VI., vendar je ta legenda čista fikcija (Karel Veliki nikoli ni odšel v Sveto deželo) - ki so jo izumili v 11. stoletju za preverjanje pristnosti nekaterih relikvij v opatiji St. Denis. E. Mâle, Religious Art in France: The Thirteenth Century, Princeton 1984 , p.343 V resnici je relikvija darilo Karla Balda in ni dokazov, da bi bila pomemben cilj romarjev pred 12. stoletjem.
Do konca 12. stoletja pa je cerkev postala ena najpomembnejših in priljubljenih romarskih destinacij v Evropi. Tam so bili štirje veliki sejmi, ki so sovpadali z glavnimi prazniki Device Marije: Svečnica, Marijino oznanjenje, Marijino vnebovzetje in Jezusovo rojstvo. Sejmi so potekali na območju, ki ga je upravljala stolnica.
Posebna romanja so potekala tudi kot odziv na izbruh bolezni. Ko je ergotizem (bolj popularno znan v srednjem veku kot "ogenj svetega Antona") prizadel številne žrtve, je kripta prvotne cerkve postala bolnišnica. Favier, Jean. The World of Chartres. New York: Henry N. Abrams, 1990. p. 31. ISBN 978-0-8109-1796-5.
Zgodnja zgradba in zahodna fasada
Na tem mestu je bilo pred sedanjo najmanj pet stolnic, vsaka je zamenjala prejšnjo stavbo uničeno med vojno ali kot posledica požara. Nič ni ohranjenega od prve cerkve, ki je bila uničena med napadom Dancev na mesto leta 858. Od karolinške cerkve, ki jo je zamenjala, je ostala polkrožna komora, ki se nahaja neposredno pod središčem sedanje apside. Ta komora, znana kot Lubinusova kripta (imenovana po škofu iz sredine 6. stoletja), je nižja od ostalega dela kripte in je bila morda svetišče lokalnega svetnika, preden je bila cerkev posvečena Mariji. Jan van der Meulen, Notre-Dame de Chartres: Die vorromanische Ostanlage, Berlin 1975. Še en požar leta 962 je omenjen v analih, nič pa ni znanega o naslednji obnovi. Resnejši požar je nastal leta 1020, po katerem je škof Fulbert (škof 1006-1028) začel gradnjo povsem novega objekta. Večina sedanje kripte, ki je največja v Franciji, izvira iz tega obdobja. Obnova je potekala v več fazah v naslednjih sto letih in se je zaključila leta 1145 s prikazom javnega navdušenja poimenovanega Cult of Carts - ena od več takih prireditev, zabeleženih v obdobju. V tem verskem izbruhu naj bi množica več kot tisoč spokornic vlekla voz, napolnjen z gradbenim materialom in popotnico, vključno s kamni, lesom, žitom, itd. Honour, H. and Fleming, J. The Visual Arts: A History, 7th ed., Saddle River, New Jersey: Pearson Prentice Hall, 2005.
Leta 1134 je še en požar poškodoval mesto in morda del stolnice. Severni stolp so začeli graditi takoj zatem - južnega nekaj kasneje. Od začetka je bil namen, da ta stolpa tvorila boka osrednje verande in narteks. Ko je severni stolp dosegel raven drugega nadstropja, so začeli z deli na južnem - dokazi ležijo v profilih in zidarskih oznakah na dveh ravneh obeh stolpov. Med njima na prvi stopnji, je bila zgrajena kapela svetega Mihaela. Sledovi obokov in gredi, ki so jih podpirale, so še danes vidni v zahodnih dveh polah. Ta kapela je bila verjetno obokana in ti oboki so vsebovali zahodno okno. John James, "La construction du narthex de la cathédrale de Chartres", ' 'Bulletin de la Société Archéologique d’Eure-et-Loir' ', lxxxvii 2006, 3–20. Also in English in ' 'In Search of the unknown in medieval architecture' ', 2007, Pindar Press, London. Vitraj v treh lancetah preko portala datira med 1145 in 1155, medtem ko je bil južni zvonik, visok približno 103 metre, končan tudi 1155 ali kasneje. Okrog leta 1136 se je začelo delo na Royal Portal z južno preklado, leta 1141 pa so bile nameščene vse skulpture. Mnenja glede velikosti in slogov figur so negotova, te se namreč razlikujejo v nekaterih elementih, kot so preklade nad desnim portalom, ki so ga jasno posekali, da se je prilegal razpoložljivemu prostoru. Skulptura je bila prvotno namenjena za ta portal, vendar so bili osnutki spremenjeni z zaporednimi mojstri, kar je razvidno iz analize Johna Jamesa. John James, "An Examination of Some Anomalies in the Ascension and Incarnation Portals of Chartres Cathedral", Gesta, 25:1 (1986) pp. 101–108. Kakorkoli že, večina rezbarij sledi izjemno visokemu standardu značilnem za to obdobje in je imela močan vpliv na nadaljnji razvoj gotske zasnove portala. C. Edson Armi, The "Headmaster" of Chartres and the Origins of "Gothic" Sculpture, Penn. State, 1994.
Nekateri mojstri so bili prepoznani v Johna Jamesa osnutkih raziskav, ki so bili objavljeni na spletni strani Mednarodnega centra srednjeveški umetnosti v New Yorku.
Konstrukcija sedanje stolnice Triladijska stolnica temelji na tlorisu latinskega križa s kratkim transeptom (prečno ladjo), iz katerega se v vzhodnem delu stavbe nadaljuje dvojni ambulatorij (korni obhod). Ta ima tri kapele. Zunanji oporniki omogočajo uporabo visokih križnorebrastih obokov, skeletni sistem opornikov in tanko ter bolj presvetljeno steno z velikim svetlobnim nadstropjem, emporami in visokimi šilastimi arkadami.
10. junija 1194 je ponovni požar povzročil ogromno škodo Fulbertovi stolnici. Dejanski obseg škode ni znan, je pa dejstvo, da je svinčeno vezivo, ki je držalo skupaj zahodna okna, preživelo požar nedotaknjeno, nekoliko omililo navedbe o strašnem opustošenju. Kakorkoli, to je bila priložnost za začetek popolne obnove kora in ladje v zadnjem slogu. Nepoškodovan zahodni stolp in fasada sta bila vključena v novo gradnjo, zgodnejša kripta pa je učinkovito omejila oblikovalce nove stavbe na istem tlorisu, kot predhodnica. V bistvu je sedanja stavba le malo večja kot Fulbertova stolnica.
Ena od nenavadnih značilnosti stolnice v Chartresu je hitrost, s katero je bila zgrajena - dejavnik, ki je pomagal prispevati k doslednosti njenega oblikovanja. Čeprav je bilo nešteto sprememb v podrobnostih, a se načrt še vedno izredno ujema s prvotno zasnovo. Velika sprememba se je zgodila šest let po tem ko so se dela začela, ko je bilo sedem globokih kapelic okrog kora v ambulatoriju spremenjeno v plitve vdolbine v dvojnem ambulatoriju. John James, ' 'The contractors of Chartres' ', Wyong, ii vols. 1979–81.